Polnočni kavboj je potegnil pištolo ....

In se je zgodilo. Razžaljeni, zaradi očitanih mu sumljivih finančnih in nepremičninskih poslov javno ponižani, od relativne zmage na državnozborskih volitvah pijani in s strani kontinuitetnih pijavk podprti kavboj ene od zahodnih regij divjega Balkana, je sinoči, pet minut pred polnočjo, potegnil pištolo in izstrelil prvi izzivajoči strel, čakajoč na nasprotnika, da se le ta javno pojavi na bojišču in da se dokončno pomerita.

Ta njegov stigmatizirani nasprotnik pa je že dolgo znan. Uspešen strelec, pozna vse strelske in obrambne finte, doslej je preživel vse strelske dvoboje, tudi tiste, ko so streljali nanj iz zasede ali izza hrbta. Čeprav včasih resno ranjen,  je doslej v teh dvo ali mnogobojih vedno preživel ter se še bolj utrdil v svojih spretnostih. Zaradi tega mu je cena med rajo narasla, pričeli so ga spoštovati celo izven regijskih meja.

Je pa ta drugi strelec kavbojev zakleti nasprotnik zaradi kavbojevega osebnega prepričanja o njegovem zlu, ker da mu je v preteklosti onemogočil, da si prilasti nekaj, kar še ni bilo dokončno vse njegovo. In k temu je treba prišteti še to, da temu prepotentnemu kavboju tudi njegovi gospodarji velevajo in ga silijo v to, da je zadnji čas, da se dokončno pomerita, upajoč, da njihov stigmatizirani nasprotnik dokončno podleže, saj tudi njih močno ovira, da dokončno utrdijo svojo oblast in pokradejo še tisto, kar se pokrasti še da, potlej pa da za dokazi zabrišejo vse sledi.

Pri tem igrajo gospodarji seveda tudi na dve karti hkrati. Kot svojega dobro plačanega in v preteklosti v nebo povzdignjenega kavboja - strelca, so ga pred meseci izbrali za bodočega regijskega šerifa. Šteli so mu v dobro, ker se je bojda v preteklosti s pomočjo stranskih strelcev in tudi s strani regijskih starost zaščitenega hrbta, dobro odrezal v lokalnih obračunih s svojimi nespretnimi rivali, pri tem pa se je še neprestano hvalil in izzival uradne oblasti ter kršil regijsko zakonodajo. Nihče mu še do danes zaradi pomoči vplivnih stricev ni mogel do živega. Rabili pa so strici gospodarji tudi nekoga takega, ki ga ne bi bilo škoda, če bi ga kdo v bodočnosti počil, ker so se zavedali, da jim bo slej ko prej zlezel čez glavo.  Ko so dokončno uvideli, da njihov kavboj ne zna niti do šestinštirideset šteti, kar se je pokazalo v enem od regijskih spopadov, ko mu je zmanjkalo municije za odločilni spopad. Takrat so se mu celo ženske  posmehovale, od takrat pa tudi navadna raja. To pa je zelo prizadelo njegov balkanski ponos. Verjetno je že takrat padla njegova odločitev, da se dokončno podredi gospodarjem in s tveganim strelskim dvobojem poskuša oprati svojo nečastno čast.

In tako je ta čas napočil, pištola je potegnjena iz tulca, izzivalni strel je sprožen, na nasprotnikov odziv se sicer trenutno še čaka, a se bo sigurno odzval in pojavil na bojišču. Raja je seveda tudi že našpičena in pripravljena da navija, provocira in vzpodbuja, le o tem nič ne razmišlja, da tudi zgrešene krogle ubijajo, predvsem nedolžne.

Pa se bojim, da se bo ta dvoboj kaj hitro spremenil v vsesplošno bitko vseh z vsemi. Močno sem prepričan, da bo v tem strelskem spopadu več kolateralne škode, kot pa je vreden sam dvoboj. A gospodarjev kavboja to ne skrbi kaj dosti, denar imajo, saj so regijsko banko že zdavnaj izpraznili, bodo pač kupili in nastavili naslednjega, ki bi bil pripravljen igrati se kavboja in streljati v pokazano mu tarčo. Škodo po bitki bodo pa itak, kot po navadi, plačali davkoplačevalci, ne glede na to, kdo bo zmagovalec.

Vence kradejo, mar ne ...?

Kako nizko človek s svojo moralo in s svojimi nizkotnimi dejanji sploh še lahko pade, sploh ob takih priložnostih, kot je bližajoči se praznik dneva spomina na mrtve ali za nekatere Vsi sveti, se sprašujem po dogodku, ki me je osebno zelo prizadel.

V kraju mojega rojstva in najstniške mladosti, Črni na Koroškem, imam pokopanega očeta, ki sam počiva v preranem grobu. Otroci smo se odselili, bliže in dalje po Sloveniji, za dan mrtvih se običajno snidemo, včasih nas več, včasih manj, kajti vsak ima še druge svojce v drugih krajih. Jaz sem od groba najbolj oddaljen, zato pač vsako leto ne obiščem groba ravno na ta dan, največkrat kak dan ali dva prej, ko prinesem šopek, svečo ali pa venec rož, kajti bolj kot datum je pomemben namen spomina. Tako sem tudi letos nekaj dni prej položil lično ikebano in prižgal svečo na grobu svojega očeta, potlej pa obiskal še grobove vseh ostalih pokojnih sorodnikov po bližnji Mežiški dolini, nazadnje tudi pokojne matere v drugem kraju. Prepričan sem bil, da bo cvetje na grobu dočakalo 1. november.

A danes je sledilo strašno razočaranje. Ko je sestra obiskala grob, je ugotovila, da ikebane na grobu ni več. Nisem mogel verjeti ..... kaj, tudi vence že kradejo, in to na grobovih naših prednikov, celo v mojem rojstnem kraju, na katerega sem tako ponosen in iz katerega izhaja toliko znanih osebnosti, zaradi katerih je kraj postal znan tudi v svetovnem merilu. Je to mogoče, da se nekdo toliko spozabi in stori takšno dejanje? Je bil to domačin ali slučajno mimoidoči? Pa saj to ni pomembno. Le kaj je z  dušo tega storilca, le kako se bo počutil, ko bo položil ukradeno cvetje na grob njegovega svojca, le kaj bo odgovoril svojim, če ga bo kdo vprašal, kje in za koliko je kupil to lepo ikebano? Seveda se bo moral zlagati, morda, čisto lahko, tudi povedal kje ... Res podlo dejanje, tako, zaradi katerega nekateri verjamejo, da se še mrtvi v grobu obrne. Mar storilec res ne premore toliko razuma in poštenosti, da bi uvidel, da s takim dejanjem onečaščuje tudi svoje pokojne svojce, ki bi mu tega dejanja, če bi bili še živi, verjetno nikoli ne oprostili. In se ob tem vprašujem, bodo morda tudi njemu nekoč položili svojci na grob ukradeno cvetje?

Boli, ko se zaveš, da gredo mimo groba tudi drugi, ki so poznali očeta in njegovo življenje, ki poznajo tudi mene, a bi v primeru, da grob ostane brez vidnega znamenja spomina, lahko mislili, da smo otroci na očeta pozabili. A nismo. Jaz se nanj še vedno spominjam in še vedno razmišljam o njem in njegovem življenju. Hvalabogu, grob bo vseeno še obiskan, šopek se bo nadomestil, a srd in bolečina bosta ostala.

To podlo in nečastno dejanje neznanca je bilo storjeno na svetem kraju, ki naj bi ga vsi spoštovali, tako verni kot neverni, kraj na katerem pred vhodom na pokopališče, kjer pokojni oče počiva celo piše: "Naj tukaj se neha sovraštvo prepir, kjer našel je človek zasluženi mir". A takega miru kot doslej, odslej na tem pokopališču ne bo več. Še manj pa v mojem srcu, žal!

Izgleda, da bo potrebno tudi slogan nad vhodom spremeniti ali pa mu odslej še kaj dodati.