Labirinti sveta - kaj v oddaji sporoča Matej Šurc

Rad poslušam poslušam omenjene radijske oddaje Mateja Šurca na prvem radijskem programu  RTV SLO. So zanimive, poučne in na nivoju. A to pot sem bil ob poslušanju "labirintov" dne 27.1. 2011 ob 14:30 na koncu oddaje razočaran.

Avtor se je po začetnem zvočnem vstavku znanega Hitlerjevega rjovenja "ein Führer, ein Volk,..... " ob njegovem vzponu dotaknil tudi ostalih novodobnih svetovnih diktatorjev z opisom njihovih nečednih dejanj, med njimi seveda Tita ni omenil. V nadaljevanju je oobdelal še ostale zanimive teme. Do tukaj vse lepo in prav, a ko sem njegovo komentiranje poslušal proti koncu, je nekako v enajsti minuti od začetka oddaje pričel na svoj način omenjati  vzpon in pojav "nekega" podalpca v neki podalpski deželi in ga zaključil s ponovnim zvočnim vložkom Hitlerjevega rjovenja z znanim "ein Führer, ein ....". V tistem trenutku sem ugotovil, da je šel gospod Šurc v tem delu oddaje predaleč in padel pregloboko. Komentator je svoj komentar zaključil z očitnim namenom diskreditacije in blatenja, sicer pravkar v parlamentu izvoljenega premierja. To je storil na prefinjen način, s sugestivnim enačenjem posledic predvojnega vzpona Hitlerja in zdajšnjih prizadevanj Janše za sestavo nove koalicije in nove vlade. To je po mojem zelo podlo in nizkotno novinarjevo dejanje, za katerega je objektivno soodgovoren tudi urednik oddaje, g. Vojko Plevel. Odnosi med Šurcem in Janšo so pa slovenski javnosti itak že dalj časa poznani.

Sprašujem se, mar je namen in poslanstvo javne RTV omogočanje blatenja, razdvajanja in širjenja insuniacij na račun našega obveznega denarnega RTV prispevka? Se bo ob tem kaj oglasila varuhinja radijskih poslušalcev? Se bo mar oglasilo novinarsko častno razsodišče, če bo poslušalo to Šurčevo insuniacijo? Se bo razen mene sploh še kdo oglasil potem, ko/če bo aktiviral priloženi link tukaj in ga poslušal, povezal začetek in konec prispevka ter si ustvaril svoje mnenje? Upam!

Gospod Šurc in odgovorni na RTV Slovenija, čas je za streznitev in objektivnost,  nekateri nismo neumni in ne kupimo vse, kar nam ponujate. 

Le čemu pišem o političnih temah na svojem blogu ....

Res zanimivo vprašanje si zastavljam. Le čemu se izpostavljam v teh svojih resnih letih s pisanjem o stvareh, za katere nisem poklican, zaprošen ali celo plačan. Verjetno tudi nadarjen ne.

A je že tako, po naravi nisem človek, ki bi drugim želel slabo in na račun drugih uveljavljal svoje interese ali si celo na njihov račun prisvajal materialne dobrine. Torej, tudi za politika nisem rojen po, vsaj tako izgleda, današnjih družbenih merilih. Pa sem bil v "svinčenih" časih tudi družbenopolitično aktiven, kot se je takrat temu reklo. Predsednik sindikata v večjem podjetju, predsednik delavskega sveta, član upravnega odbora mednarodno povezanega podjetja, delegat v občinski skupščini močnega industrijskega mesta, morda še kaj, dolgo je že tega. Zanimivo, za nobeno od teh funkcij se nisem potegoval, vedno sem bil naprošen, da ne rečem postavljen, pač po takrat veljavni "proceduri". Še bolj zanimivo, nisem bil niti član ZK-ja, a vendar zaželjen in upoštevan. Rovarjene proti drugim mi je bilo tuje, neprimerna besedna obkladanja tudi. V konfliktnih situacijah so mi bili prvenstveni vzroki zanje, njihova razrešitev, ne pa čigava bo obveljala. In kot takega so me sodelavci in ostali sprejemali. Ni me bilo strah postavljati neprijetna vprašanja ali zahtevati odgovornost za neopravljeno. Kako samoumevna sta se mi takrat zdela resnica in pravičnost, še posebej spoštovanje vsakega človeka. A je bilo prvo včasih težko spoznati in drugo uveljaviti. Izgleda, da je nekaj od tega v meni še ostalo ....

Ko dandanes kot upokojenec s polno delovno dobo in normalnim fizičnim ter mentalnim zdravjem spremljam ali doživljam razvojne tegobe in uspehe naše mlade a lepe države, razvoj in stanje demokracije, socialni status premnogih nekdanjih fizičnih in sedaj brezposelnih delavcev, prevaranih in ponižanih določenih družbenih slojev, izobraženih brez možnosti zaposlitve, si ne morem kaj, da se ne oglašam. Pa mi nič ne manjka, ne v materialnem ne v finančnem pogledu, več ne rabim. A se vseeno oglašam z željo, da s svojo oceno ravnanja institucij in določenih akterjev v družbi, politiki, gospodarstvu, kulturi, javnih medijih, itd. poskušam na objektiven način dodati svoj prispevek k prepotrebnim spremembam, čeprav samo z besedo. Druge možnosti razen glasovanja na volitvah ali referendumih nimam, a morda z njo le nekaj doprinesem k potrebni kritični masi osebkov, ki želijo, znajo in hočejo današnje stanje spremeniti na bolje in s tem pomagati, da se spet vrnemo na pot, ki smo jo z realizacijo osamosvojitve takrat začrtali. Že to nekaj pomeni, da se tisti, ki sicer o navedeni problematiki nimajo svojega mnenja ali pa imajo nasprotno in me slučajno berejo, sami sebi zastavijo vprašanje ali imam prav ali ne. Morda pa sem v vzpodbudo tudi tistim, ki enako ali podobno mislijo, da ne odnehajo, morda se zaradi mojega pisanja celo pojavi nek nov bloger in si na podoben način da duška.

Priznam, ko pritisnem na okence "javno objavi", se mi pojavi vprašnje, kako bo to sprejeto, koliko bralcev bo prispevek sploh opazilo, koliko ga bo sploh prebralo, sem kaj spregledal, sem kje zamočil, sem bil neobjektiven, bo kdo sploh komentiral in na kak način. A obenem čutim neko zadovoljstvo, češ, nisem samo pasiven kritizer na drugih bloger, izpostavil sem se, zato tudi pravica, da se oglasim tudi drugod in komentiram drugim. Morda sem pa samo preveč samovšečen .....

Pred dnevom samostojnosti in (ne)enotnosti.

Bliža se datum, ko smo se Slovenci in tudi drugi državljani Slovenije pred enaindvajsetimi leti na plebiscitu - referendumu z velikansko večino 88,5 odstotkov odločili za samostojno državo Slovenijo. Torej so pri nepričakovano visokemu rezultatu "za", ob 93,2 odstotni udeležbi, sodelovali tudi ostali  volilno upravičeni prebivalci republike Slovenije ter se s tem odločili za svoj boljši jutri v okviru svoje nove domovine.  Zatorej, nismo bili samo Slovenci za osamosvojitev, temveč tudi večina kasneje "poslovenjenih" pripadnikov ostalih prebivalcev takratne republike Slovenije v okviru Jugoslavije. Bil je pa to takrat pravi šok za svetovno, domačo in Jugo javnost.

Če danes pogledamo, kaj smo s to odločitvijo dosegli, smo lahko zadovoljni samo s povečanjem gospodarske ravni, kar pa ne velja za intenzivnost njene rasti. Povečala se je povprečna raven blaginje, a razlike znotraj nje so se nenormalno povečale na račun nepravične delitve novo ustvarjene vrednosti. Na drugih področjih vseh družbenih sfer pa so odgovori  lahko samo konfuzni. Jaz osebno sem negativno presenečan. Pričakoval sem pravno državo, ki bo temeljila na enakopravnosti, poštenosti, spoštovanju dela in znanja, zaščiti privatne lastnine pridobljene s poštenim delom, spoštovanju posameznikove osebnosti, upoštevanju predpisanega prava, spoštovanju drugače mislečih, hendikepiranih, zagotavljanju temeljne zaščite enakosti državljanov v izhodišču, ne glede na spol, narodnostno ali versko pripadnost. Pričakoval sem ukrepanje države v zaščito šibkejših, aktivnosti v prid dejanskemu preganjanju kriminala, omejevanju vplivov lobijev ter interesnih omrežij za svoje osebne koristi, uveljavljanju demokracije v izražanju stališč, mnenj in ravnanj, .... in še bi lahko našteval. A kaj od tega smo v resnici v tem obdobju, ko smo referendumsko odločitev udejanili in s človeškimi žrtvami ubranili ter prihajajočo enindvajseto obletnico plebiscita dejansko uresničili? Malo ali skoraj nič od tega. In kar je najslabše, bivšo družbeno imovino smo podržavili, finančno razvrednotili in s spornimi finančnimi transakcijami na tajkunski način "podelili" znotraj vladajočih in ideoloških skupin.

Je poštenje kot "top" vrednota v tem času pridobilo na veljavi? Ni! Poštenjaki so celo zasmehovani, ponižani in trenutno nezaželeni.

Je znanje v resnici zaželjeno in cenjeno? Ni! Cenjena so papirnato/formalna dokazila o doseženi stopnji izobrazbe, kot dokazu znanja. A izobrazba in znanje nista istovetni. Prvo je potrebni, a šele drugo zadostni pogoj uspešnosti. Prevladujoča in cenjena je pripadnost, predvsem "nam".

Delo. Kaj pa to sploh je? Kramp, lopata, samokolnica? Tekoči trak, trgovina, šverc/komerc, storitve? Računalniške obdelave kot pomoč realizaciji zamisli, sodelovanje v projektih?   Naprezanje za uresničitev zamisli v  realnost? Prelaganje papirjev in ustvarjanje pogojev za širjenje birokracije ter stem neproduktivno zaposlovanje? Ustvarjanje pogojev za razcvet podjetništva in povečanje nove dodane vrednosti? Izobraževanje, zdravstvena in socialna oskrba, socialna pomoč nemočnim?..... Ali pa so to le finančne transakcije? In ne nazadnje - če katerokili delo sploh dobiš, si lahko srečen, plačilo zanj pa je glede na obstoječo zakonodajo in njeno spoštovanje ter sankcioniranje itak loterija, da o poštenem plačilu za pošteno opravljeno delo ne govorim.

 Pravna država - kakor za koga, odvisno, na kateri strani zakona se nahajaš, kateri politični ali interesni opciji pripadaš, koliko so vredne tvoje zveze ter kakšno korist za trenutno oblast predstavljaš. Če imaš denar za dobrega in politično priznanega odvetnika, vsekakor. A če ga nimaš, kako si s pravno državo sploh lahko pomagaš. A v bistvu v pravni državi do problema zaščite posmaznika v primeru neupoštevanja zakonov in predpisov sploh ne bi smelo priti. O problemu časovnih zaostankov (namernih?) v reševanju po pravni poti pa raje ne bi, .... pa naj gre za posameznika, podjetje ali institucijo.

Spoštovanje posameznikove osebnosti - kategorija brez vrednosti. Če nisi "naš", nisi vreden pozornosti, kvečjemu porogljivosti, zasmehovanja, diskreditacije in onemogočanja prosperitete, če misliš drugače kot "mi".

Upoštevanje prava v javni sferi države - raztegljiv ali skrčen pojem. Upoštevanje po potrebi, klientom in pripadnosti aktualni oblasti. Žalostno.

Drugače misleči - najhujši sovražniki in nebodigatreba, ki si jih nobena oblast ne želi. Onemogočiti jih za vsako ceno, narod naj ostane na primitivni miselni ravni, tako ga je lažje obvladovati in  manipulirati z njim po dnevno političnih poterebah.

In še bi lahko našteval, a sem prepričan, da podobno meni še veliko, veliko enako mislečih državljanov, skrbi me le, da so tako tiho in neaktivni, da se ne oglašajo ko je to potrebno in da s tem svojim ravnanjem s svojim glasom ne pripomorejo do ustvaritve tiste kritične mase mišljenja javnosti, ki bi stem lahko kaj spremenila na boljše za državo in nas večino dobro mislečih državljanov.

Ni mi vseeno, kako smo doslej ravnali, kje smo danes doma in širše v svetu, kdo nam še vedno kroji življenje, kdo vse uspeva v tej pre/nad/vladi, kdo je takrat pred dvajsetimi leti bil proti naši osamosvojitvi in kdo za, kdo od teh bo na svečani proslavi ob tem prazniku sedel v prvi vrsti avditorija in kdo nam bo kot slavnostni govornika solil pamet o našem takratnem ravnanju in današnjem stanju. Če povzamem, kontinuiteta predosamosvojitvene dobe je celo legitimno ponovno prevzela oblast, ponovno prevzela vajeti v svoje roke, utrdila odločilne oblastne pozicije s svojimi preverjenimi ali poslušnimi kadri, ponovno je uspela pred državnozborskimi volitvami oprati možgane nerazmišljajočim in neodločnim, skratka, uspeva ji rekomunizirati Slovenijo.

In končno, ni mi vseeno, ker me še danes po dvajsetih letih prevevajo tisti strašni občutki jeze, besa in strahu ter negotovosti ob napadih JLA na civilne in strateške objekte v Sloveniji. Nikoli ne bom pozabil trenutkov, ko sem skozi okno svojega stanovanja slišal eksplozije bomb in opazoval stebre dima na brniškem letališču. Tam je namreč plebiscitno odločitev državljanov Slovenije branil tudi moj sin. Njegov soborec je v tej obrambi žal izgubil celo življenje.

Ne vem sicer, kakšni občutki me bodo prevevali ob proslavi na ta slavnostni dan, a danes vem, da smo krenili po napačni poti k cilju. Izgubili smo se na tej poti in zdaj tavamo na mestu ali se celo vračamo nazaj. Tega si res nismo želeli niti pričakovali, a zgodilo se je.  Grozi nam, da nam tisti, od katerih smo bežali, ponovno zavladajo, tako v miselnem, ideološkem kot v nacionalnem pogledu. Prav zanimivo bo videti na slavnostni prireditvi ob tem prazniku, koliko moj pomenljiv naslov pove.

In za konec še moj apel ob tej obletnici - dajmo Slovenci in nekdanji državljani ostalih narodnosti bivše skupne države, danes državljani Slovenije, poglejmo se v ogledalo, zbudimo se že enkrat iz svoje zaplankanosti, ležernosti, zaspanosti in pasivnosti, otresimo se že enkrat svojih lažnih idealov, oblikujmo skupaj vendar že enkrat to svojo državo in družbo, rojeno v uporu in krvi, torej državo Slovenijo, v kateri bomo zaščiteni, enakopravni, enakovredni, ustvarjalni in zadovoljni! Ustvarimo državo, katero bomo imeli radi in bomo ponosni nanjo, državo, katero bodo cenili tudi onkraj naših meja.

Vsi nestrpni - vsi enaki ....

Sinoči je imel Slak z izbiro gostov za Poglede Slovenije na temo o nestrpnosti in sovražnem govoru po objavi članka doslej(?) neznanega g. Majerja na spletni strani SDS-a in sproženo reakcijo dela javnosti nanj, zelo srečno roko.
Tisti, ki zna razmišljati s svojo glavo, je iz debate in soočenj lahko izluščil zrno od plevela. Pokazala se je nerazumljiva histeričnost in popadljivost Pirčeve za takorekoč napihnjen prazen nič in njeno neprepričljivo dokazovanje o njeni enakopravni obravnavi podobnih primerov, sproženih oziroma storjenih tako na "levi" kot na "desni" strani. Zame je postal vprašljiv namen in pomen obstoja mirovnega inštituta ob takih stališčih njegove predstavnice, ki na pretiran način ocenjuje resnost in pomen inkriminiranega članka. Celo stvar celo kvalificira kot nevarnost za obstoj države. Izgleda, da je Rosvita Pesek na nedavnih Odmevih na to temo z dejstvi in mnenji drugih pravnih "eminec" ni prepričala. Hanžek je s svojim jecljajočim dokazovanjem "hudobnih" mnenjskih pojavov javno spet pokazal, kako daleč je od realnosti, pa še "nestrpen" je bil povrhu v nekem trenutku s svojo izjavo, da so politiki itak vsi primitivci. Izvedeli smo tudi nekaj doslej meni neznanih dejstev iz ust predavatelja na Harvardu, kako se s takimi problemi ukvarjajo v ostalih demokratičnih državah in kakšen pomen jim dajejo. Mi je ob poslušanju njegovih mnenj in navedb kar malo dalo misliti kje mi sploh živimo, prevzela me je celo rahla zavist nad njegovo razgledanostjo in poznavanjem omenjene problematike na tem področju v svetovnem merilu. In kako gladko je včasih povozil Pirčevo ob njenih insuniacijah ali trditvah. Rončevič nam je nalil čistega vina glede mentalnega stanja državljanov in v ta pojav vpletenih institucij, vprašanje je seveda, kdo ga bo popil, kdo pa odklonil. Meni je bil všečen, mož, ki ve, kaj in o čem govori. Predvsem je iskristaliziral dejstvo, da se je z nebrzdanim napadom na pisca in vsebino inkriminiranega članka, s tem tudi oportuno na SDS, ki je objavo članka dopustila, "sovraštvo" med političnima poloma in neosveščenimi državljani samo še povečalo ter se s prilivanjem medijsko političnega olja na ogenj samo še nadaljuje. Izredno všeč mi je bilo razlaganje Klemenčičeve o pristopu in načinu reševanja pojavov nestrpnosti in sovražnega govora, takega načina sem se v preteklosti v druge namene tudi sam uspešno posluževal.
In še moje mnenje glede inkriminiranega članka. V članku po mojem ne gre za namerno omalovaževanje državljanov iz bivših republik nekdanje Juge, gre za amatersko a s strani nekaterih nezaželeno povolilno analizo možnih vzrokov presenetljive zmage Jankovića. In nenadoma je prišel članek zelo prav kot povod za povolilni obračun z namenom medsebojne diskriminacije glavnih protagonistov na sedanji politični sceni, s pridajanjem svojih lončkov tudi drugih akterjev, ki v tem vidijo svojo korist, na razgreto politično ploščo.  Razlogi za never ending medsebojne spore in obtoževanja so pa itak že dolgo znani. Izgleda, da se v predvolilnem boju ni porabilo vsega streliva, zato bitka traja tudi še po volitvah. Glede na to, da tako na eni kot na drugi strani najvidnejši akterji ugotavljajo tudi primesi neonacizma, fašizma in fašistov, se podzavestno bojim, da sčasoma spet ne pride do "izvensodnih pobojev", a tokrat v ljubljanski parlamentarni kotlini in ne v roških prostranstvih. Seveda mislim in se izražam o tem samo figurativno. 
Da ne bo pomote, z objavo tega članka na spletni strani tako pomembne stranke kot je SDS, se sploh ne strinjam, potencialno bi "sodila" kvečjemu na  stran SNS-a glede na izpričan in dokazljiv arzenal njenih preteklih mnenj o "prišlekih" z juga. Ta poteza odgovornih v SDS-u, da dovoli objavo in je po sproženi reakciji raje ne umakne, je zame politični diletantizem. Stranka, ki si je želela prevzeti oblast, si tega ne bi smela privoščiti. Če računa na državljane Slovenije kot volilce, ki naj bi ji to omogočili, mora računati tudi na taiste in vse ostale državljane kot konzumente javne besede in dejanj.

Glede same vsebine pa menim, da v članku omenjena dogajanja so obstajala, sem tudi sam v svojem "mešanem" okolju videl, slišal in doživel to kot dejstvo, vprašljiv pa je njihov vpliv na končni rezultat volitev. Želim, celo zahtevam kot državljan Slovenije, da se z isto vehementno vnemo pooblaščeni organi lotijo tudi obravnave in raziskave teh omenjenih pojavov. Pa ne spet čakati na mnenje in besede predsednika države.

Koalicija "Trenirka"

Pa sem končno le dobil idejo za nov blog!

To pre/burno dogajanje okrog razčlenitve presenetljive zmage Zorana Jankoviča na predčasnih državnozborskih volitvah izpod peresa pisca Tomaža Majerja in vsakdanjega medijsko političnega cirkusa okrog sestave "rešilne" vladne koalicije,  mi je kar samo po sebi ponudilo ime za to novo nastajajočo koalicijo.

Če se je našim vzhodnim sosedom Hrvatom, nad katerimi vedno in za vsako malenkost zviška vihamo nos, utrnila zmagovita misel, da pred njihovimi državnozborskimi volitvami svojo novo koalicijo imenujejo Kukuriku, ni vrag, da naša prava "slovenska" povolitvena koalicija ne bi bila vredna imena "Koalicija trenirka". Sploh, ker bodo morali, če jim "veliki met" uvrstitve v novo politično ligo uspe, kot ekipa , ki po izjavi vodje želi prepričljivo zmagati s takojšnjim golom na začetku tekme in na koncu zmagati  s kar štirimi goli razlike, itak intenzivno in dolgo trenirati, da se sploh uigrajo. Pa bognedaj, da se v tem času kak pogodbeno vezan akter poškoduje ali "zboli" med tem treningom ali pa, da "lastnik" ekipe in trener ugotovita, da vsak pa le ne spada v ta "wunderteam". Sploh tak, ki bi le statiral in po nerodnosti zabijal avtogole. Ali pa, da bi se za izstop iz ekipe o tem kdo "nepooblaščeno" odloči kar sam.

Za take treninge so pa seveda trenirke itak najboljše in v ta namen predvidene. Da pa se bodo po mnenju trenerja akterji v njih dobro in ugodno počutili, jih bo ukrojil in zato mero zanje vzel kar gospod "najverjetnejši mandatar" sam, z metrom lastnika ekipe seveda. No, problem vidim samo še v barvi, pardon barvah trenirk in kar je še bolj pomembno - dresov za tekmo. Da ja ne bi izneverili svojih navijačev/volilcev, bodo akterji koalicije verjetno vztrajali na tem, da vsak nosi svojo barvo, zaradi lažje razpoznavnosti. Lastnik ekipe bo verjetno po fordovsko dejal, saj je vseeno katera barva, samo da ni sončna na modrem nebu. Ampak, kako bomo pa potem mi gledalci sploh vedeli kdo s kom igra in za koga? Ali pa bo ravno zaradi raznobarvnosti trenirk oziroma dresov tako to še bolj razvidno.

Čakam samo še na znak glavnega raz/sodnika v sozvočju z delegatom najvišjega državnega nivoja za pričetek tekme. Navijal zanje pa itak ne bom, ker bodo "moji" verjetno v outu. Škoda, da cena vstopnic še ni znana, če sploh kdaj bo. Bo pa verjetno zelo visoka.

Predvolilne medijske manipulacije z volilci

Osebno sam izbiram, katerim medijskim, predvsem televizijskim predvolilnim soočenjem sledim, pač glede na udeležence, teme in medijske voditelje. In seveda, sledim tudi komentiranju na določeni internetni medijski in blogerski sferi.

Kar nekaj ugotovitev in mnenj sem si v tem predvolilnem času ustvaril doslej:
- še vedno je na soočenjih tema št.1 aferaštvo, kar gledalce navaja k temu, da je za TV hiše bolj pomembna gledanost in zaslužek, kot pa njihovo poslanstvo v tem predvolilnem času, da dejansko soočajo strankarske programe, pripravljenost in usposobljenost strank oziroma sposobnost njenih voditeljev, da se spoprimejo z obstoječo vsestransko krizo v Sloveniji in svetu.
- za nekatere TV voditelje in nekatere sodelujoče kandidate je postopek pred sodiščem že zadosten dokaz krivde kandidatov oziroma protikandidatov,
- neverjetni so zasuki ali gibanje javnomnenjske podpore določenemu kandidatu oziroma stranki v zelo kratkem času, kar seveda spet sproža dvome v namen samih anket in njihov vpliv na javno mnenje,
- izkazana so dvojna merila volilcev glede javnomnenjskih anketnih ocen družbeno nesprejemljivih potez nekaterih strankarskih kandidatov,
- potvarjanje in sprevračanje dokazanih dejstev in napak za nazaj, s strani nekaterih sodelujočih v soočenjih,
- in še bi se kaj našlo .... in še se bo kaj novega pokazalo.

Kako naj torej ob vsem tem in takem dogajanju neobveščen in neopredeljen volilec presodi, komu in zakaj zaupati in komu oddati svoj volilni glas. A nastopajoči politični akterji dobro vedo za to zbeganost volilcev in to s pridom izkoriščajo, včasih celo z večjo ali manjšo pomočjo voditeljev soočenj in prikritim vplivanjem struktur iz ozadij.

Moje mnenje in nasvet tem neopredeljenim:

- tisti, ki pričakujete od politikov "poštenost" po vaše, se kruto motite.
- tisti, ki od zrelega politika pričakujete konkreten odgovor na kakšno provokativno konkretno vprašanje, ste naivni ali pa o politiki premalo veste, vsak dober politik si s svojim odgovorom pusti vsaj priprta vrata, da se lahko po potrebi tudi umakne,
- tisti, ki v sedanjem trenutku pričakujete od politikov konkreten odgovor, do kdaj in kako rešiti nastalo katastrofalno družbeno, ekonomsko in finančno situacijo, pa ne živite v realnem svetu. Smo že preveč povezani in soodvisni v slabem in dobrem od drugih držav oziroma skupnosti. A težave bo kljub temu treba rešiti doma, vsakršno in čigarkoli ukrepanje bo zahtevalo zategovanje pasu, je pa vprašanje, kako bodo bremena porazdeljena,
- predvsem pa, časovno poglejte nazaj, kdo in kaj je že vse obljubljal, kako se je obnašal, katere zakonske predloge je podpiral, katere zavračal in kaj je uresničil ter kako je to v skladu z vašimi realnimi pričakovanji.

Taki so pač naši politiki, ki so dolga leta odraščali v naših družbeno političnih in ekonomskih razmerah, katere so in jih tudi še danes kreirajo po njihovi volji in interesu, zato boljših danes ne iščite, ne boste jih našli, kljub temu, da se vam nekateri ponujajo kot odrešitelji. Da vam jutri spet ne bi bilo žal. Seveda pa predvsem politikom nikakor ne smemo dopustiti, da z nami manipulirajo kot z ovcami pred striženjem .... in to pred zimo. Najboljši način, da jih opomnimo in streznimo so volitve in naš volilni glas.

S partizani in "tujsko" legijo - na juriš!

Ja, prav ste prebrali naslov, a to je le moj pogled na taktiko kontinuitetne kamarile, da s prihajajočimi parlamentarnimi volitvami s pomočjo Zorana Jankoviča spet poseže po najvišji oblasti. Oblasti, ki naj bi po navodilih iz ozadij in pripadajočih omrežij še naprej vzdrževala tako politično in družbeno stanje, da bi še naprej omogočala zadržanje starih in ustvarjanje novih privilegijev večno "zaslužnim" in njim poslušnim. Seveda pa bi lahko posredno tudi omogočila "zakonito" poravnavo zaplaniranih političnih in županskih investicij, s tem pa še naprej omogočala pretakanje denarnih in materialnih sredstev iz javnega v zasebni žep.

Ampak po naravni logiki se s časom razmere v družbi pač spreminjajo, notranja nasprotja in trenja v družbi ter političnem zakulisju ustvarjajo pogoje in zahtevo po spremembah. Nekaj propade, drugo vznikne. Vse to dogajanje vpliva na percepcijo javnega mnenja, doslej gluhi in slepi so prisluhnili in nekateri celo spregledali, spregledali predvsem "nove" obraze starih struktur in nove nakane starih revolucionarjev, kako se osvoji oziroma zadrži oblast.

Ko se ladja potaplja, podgane bežijo prve, enako velja za preteče rudniške katastrofe. Kako idealno, če se v bližini pojavi nova ladja, kamor se lahko spet povzpnejo ali če najdejo nov izhod za svoje preživetje. In ta nova ladja z imenom Pozitivna Slovenija, z osebnim imenom in priimkom župana prestolnice, je priložnostna rešitev zanje, še posebej, če bo v svoji plovbi združena v konvoj z drugo, prav tako "rešilno" listo osebnega imena in priimka. Tako ti politični prebežniki in paraziti postajajo sodobna nevojaška, a politična "tujska legija", ki nudi svojo storitev proti plačilu. Nova preživetvena politična taktika pač, v znani politični maniri v tej naši poosvoboditveni eri, a tokrat v večjem obsegu.

A da se ta politična računica izide, je na volitvah seveda potrebno zmagati, če ne bi šlo z absolutno večino pa vsaj z relativno, pač po že preiskušeni metodi, najprej deli, potlej po potrebi združuj in - vladaj! Pa zadeva po evforičnem začetku zaenkrat glede na javnomnenjske ankete sila slabo kaže. Akterji tega "novega odrešilnega vala" v javnih nastopih eden za drugim izgubljajo živce in  postajajo vedno bolj nekredibilni. Celo do razkolov znotraj "podpornih" institucionalnih skupin že prihaja. Kako bo nadpartizan Stanovnik speljal vodo (glasove) svojih "partizanov" na mlin Jankoviča, je veliko vprašanje. Primorci so spet trmasti in "svojeglavi", doslej so priznavali neko drugo politično avtoriteto, ki naj bi ščitila njihovo tredicijo.
Po drugi plati pa tudi tako imenovana "tujska legija" političnih podgan - prestopnikov in prikoritnikov, ki si obetajo za svoja dejanja plačilo in nov plen, deluje bolj kot mlinski kamen okoli vratu Jankoviču. Prav zanimiva bodo bodoča dejanja in izjave podpornikov in zaščitnikov "gospodarskega premika, sociale in svobode" v Sloveniji, da se še kaj premakne v javnem mnenju v prid njenemu "rešitelju".

Zatorej, glede na z anketami ugotovljena trenutna politična razmerja in trende ter nepričakovan zaostanek "rešitelja nacije", kapitalski levici ne preostane drugega, kot da njen komandant zatuli v rog: "Na juriš...!".

Pa čeprav se ve, da v tej bitki zmagati ne morejo...... in tudi ne smejo, po mojem prepričanju.