Takile ad hoc udarni odstopi obupancev v javni sferi, sploh pa v vladi, me prav posebej vznemirijo ter razveselijo. Vnesejo v javnosti neko neko stanje oziroma situacijo šoka, pravega ali pa zaigranega. Tak dogodek spet močneje in hitreje požene kri po žilah ter poživi siv megleni dan v tej meženi situaciji v deželi. Ker za prve javne izjave establišmenta po navalu novinarjev običajno ni dovolj časa za usklajene in zaigrane izjave, pač pridejo pri prvih komentatorjih najprej na dan čustva, brzopletost in kontroverznost v izjavah leaderjev, izkaže se njihovo nepoznavanje oziroma nepredvidenost možnih posledic storjenega dejanja ter celo zmeda znotraj stranke iz katere je glavni akter. Najbolj se po navadi zaletijo prav tisti, ki v predvidljivih situacijah vse vedo, mnogo govorijo, a nič kaj konkretno učinkovitega ne storijo.
In tako je bilo tudi tokrat. Značilna je takojšnja izjava presenečenega Erjavca, da ta Gantarjev odstop ne bo vplival na koalicijo, pa spet značilno preračunljivo modrovanje Viranta, ki si nadaljevati s komentiranjem ni želel ali upal ter Lukšičevo podcenjevalno ugotavljanje nezmožnosti, da bi Gantar kaj spremenil (izjava: "dobra priložnost, da pridejo na te pozicije ljudje, ki bodo imeli več energije in ki bodo vse to znali narediti"). Seveda v teh izjavah naših frontnikov/odrešiteljev manjka še izjava ključne figure - premierke.
A manjka trenutno tudi ona sama, samozavestna in samovšečna premierka. Tačas pač nekje v tujini urejuje pomembnejše svetovne zadeve pred nepomembnimi domačimi. Bodo te domače boleče zadeve že počakale, saj so ji strici tako doma kot v EU dali zanjo - a ne za nas - tako potrebni time - čas! Denarja od zunaj pa itak še nekaj časa ne potrebujemo, če pa se že hočemo iti neke poiskusne igrice dokazovanja svoje suverenosti, pač izdamo nove in nove državne obveznice. Sumljivih kupcev zanje po visoki obrestni meri je vsekakor dovolj, po vsej verjetnosti posredno predvsem tistih, ki obračajo prej naš, zdaj pa njihov denar in jutri spet njihov, a spet oplemeniten z našimi davki, namenjenimi za odplačila zapadlosti teh obveznic.
Z zdravjem domorodcev pod Alpami je vsak dan huje, kar sva oba z ženo tekom letošnjega leta vsak posebej krepko in nevarno občutila na svoji koži in pod njo. Srečevala sva se z neverjetno zdravstveno birokracijo in obravnavo pacienta, dolgimi čakalnimi vrstami pri specialistih ter včasih celo dvomljivo strokovnostjo (imam pisne dokaze) in neodgovornostjo zdravstvenega osebja. Na tem področju čaka bodočega ministra(e) za zdravje še veliko trdega dela in obče ter politične podpore, če hoče(jo) res kaj spremeniti na bolje.
Ampak na tej osebni kalvariji iskanja zdravstvene pomoči in načinov odprave zdravstvenih problemov ter uspešne pozdravitve so bila tudi nepričakovana pozitivna presenečenja. Tukaj zato ponovno izrekam javno priznanje in zahvalo vsem tistim svetlim točkam - zdravnikom specialistom ter ostalemu osebju, ki so se izkazali s svojo prizadevnostjo, človečnostjo, strokovnostjo in razumevanjem težke pacientove situacije.
Zdravje se danes pač prične in konča z denarjem, morda bo jutri kaj drugače. Ampak vedno ni bilo tako. Smo takrat mar preveč zapravljali in se neodgovorno igrali s svojo največjo dobrino? Se je potem preveč pijavk prisesalo na naše zdravstvo in posredno tudi naše telo in dušo? Močno se bojim, da bo do tega omenjenega "jutri" zdravje posameznika in države zaradi pomanjkanja denarja pač spet moralo še malo počakati. Pa po mojem globokem prepričanju rešitev ni samo v denarju. Predvsem organiziranost, transparentnost in pošteno plačilo za pošteno ter strokovno delo na vseh nivojih, ne samo pri zdravnikih. Dvomim, da bo nenadejan in nenadni odstop ministra Gantarja to rakasto stanje v našem zdravstvu ob apatičnosti vladne politike do zdravstva kaj dosti premaknil ali celo v kratkem spremenil.
Saj, če smo že od osamosvojitve sem kot država vseskozi prehlajeni, mentalno podhranjeni in polni malignih tumorjev, kljub mnogoterim zdravstvenim ministrom vseh barv in moralnih kvalitet na področju zdravja bore malo storili, razen preusmerjanja toka denarja namenjenega za zdravstvo. Danes močno dvomim, da bomo po izteku tega podarjenega nam potrebnega časa in z novim ministrom, brez ustreznih zakonodajnih sprememb, sploh kaj uredili, če pa že kaj, bomo to spet naredili na hitro in z levo roko. In da ironično dodam, po vsej verjetnosti spet z "levo" vlado. Pri vseh političnih naporih vladajoče elite, da ostanejo enotni in ne razdirajo te posvečene prevratniške koalicije, bo seveda zla usoda zdravja posameznika pač spet neizogibna kolateralna škoda.
Pa se naj na koncu mojega razmišljanja povrnem k naslovu prispevka ter postavim javno vprašanje vsem oblastnikom, politikom, poslancem, premierki ter nenazadnje, vsem državljanom Slovenije -
je mar obstoj kakršne koli kalicije pomembnejši od zdravja nacije - tako mentalnega kot biološkega.
torek, 26. november 2013
petek, 22. november 2013
Stanje duha v državi
Prav tragikomično se je danes odvijala zgodba z "nevarnim paketom", odkritim v vložišču vlade ter zasenčila ostale pomembnejše dogodke. Najprej nekaj kontroverznih poročil medijev o najdišču in vsebini paketa, nato stopnjevani medijski pomp ter pričakovanje najhujšega, na koncu pa razočaranje, saj je iz medijsko pričakovane in glede na situacijo v državi možne resne subverzivnosti obupancev, v škatli odkrijejo navaden smrdljiv človeški iztrebek. Ubogi policisti in gasilci, kaj vse so morali prestati zaradi navadnega kupčka dreka, ki ga je itak že preveč za vsakim vogalom in grmom.
In epilog? Ta pa je višek dogodka. Iz vladnih krogov - po posredovanju medijev - posredujejo izjavo, da je to pač prikaz stanja duha v državi. Opla, nezamenljivi vladni birokrati, to da je odraz stanja duha v državi? Res da ga tudi vrli državljani včasih serjejo po dolgem in počez, drisko pač dobijo po vseh teh zadnjih neprepričljivih vladnih ukrepih, obljubah in lažeh, ampak to sranje tudi približno ne smrdi toliko, kot vsa uradna sranja sedanje vlade.
In da razčistimo okrog tega smrdljivega "duha" v paketu, to ni niti približno stanje duha državljanov, to je pač stanje duha v naši trenutni vladi. Pa ni bilo v preteklosti nič bolje in kot kaže še nekaj časa tudi v prihodnosti ne bo.
ponedeljek, 18. november 2013
Premierkine zagonetke in sprenevedanja
Rad prisluhnem vprašanjem poslancev premierjem in zadnje čase premierki. To je najboljša javna izobraževalna oddaja o političnem zavajanju, sprenevedanju, izmikanjem in celo lažem. To je avdio/video prikaz naše izprijenosti, samovšečnosti, arogance, samozadostnosti in še kaj, kar se najbolje odraža prav pri politikih, posebej še na najvišjem vrhu, tako političnem, kot tudi oblastnem. Namesto da bi gledalci/državljani dobili jasen in pošten odgovor z vrha vlade na aktualna poslanska vprašanja o zadevah, ki nas še kako zadevajo in vzroki zanje vskodnevno in vedno hitreje praznijo naše denarnice, z mesta torej, kjer potrebne podatke in informacije za te odgovore imajo, dobimo razvodenele floskule, diskreditacije vpraševalcev, v obrazložitvah pa praviloma obtožbe za vzroke v krivdi prejšnje vlade ter zameglejevanje bistva, ki ga bi tak odgovor moral prinesti.
Danes sem slučajno naletel ravno na vprašanje poslanca g. Širclja premierki o nenadnem in nenadejanem državnem zadolževanju v višini 1,5 milijarde evrov z izdajo triletnih obveznic za potrebe proračuna, vzrokih zanj, primerjavi posledic znanih strošov tako visokih obresti ter (ne)razkritju edinega kupca teh obveznic. Le komu in zakaj se je tako mudilo, da smo se ponovno visoko zadolžili še tik pred sprejetjem državnega proračuna za naslednje leto po nenavadno visoki obrestni meri 4,7%, ko pa naj bi po nerazumnem trepljanju iz Bruslja po ramenih Bratovškove in njenih trditvah, da smo na odlični poti k gospodarski in finančni ozdravitvi, to logično pomenilo nadaljevanje zniževanja obresti za Slovenijo na svetovnih finančnih trgih. Mar je uspeh za finančnega ministra in premierko, najetje tega misterioznega in nepotrebnega posojila oziroma zadolžitve? Uspeh morda res, ampak za koga, se vprašam. Pa je finančni minister Čufer še pred dnevi trdil, da je denarja za proračun dovolj še do aprila naslednjega leta, premierka pa, da nam manjka le časa, ne pa denarja, zdaj pa kar naenkrat taka ihta.
Mar tu zdaj nekdo laže, mar nekdo zavaja, ali pa bo, bognedaj, tega si ne upam pomisliti, nekdo iz vladi in finančnemu ministru bližnjih krogov s tem poslom ogromno zaslužil, morda celo opral kakšen sumljiv, umazan ali celo legalno ukradeni državni denar, morda pade komu celo kakšna mastna provizija!?
Ob tem se ne morem izogniti razmišljanju, da gre pri kupcu triletnih obveznic morda celo za denar, ki je poniknil v NLB in NKBM-u, morda celo denar iz bank poznanih iz tajkunskih poslov. Morda je bil spet dan politični namig oziroma ukaz, da se ta akcija pač izvede v tem trenutku in s tem zagotovi nadaljnji dotok sredstev za kontinuiteto, njene kadre ter njen nadaljnji obstoj, ki je zaradi aktualne državne suše in praznih korit skoraj na robu izumrtja. Morda gre celo za mafijski denar, mednarodni ali domač, morda pa je denar tudi čist, ampak špekulativen, pri nas je res vse mogoče. Ne vem, nisem finančni poznavalec, da bi razumel kaj to pomeni "v zaprtem postopku", kakšen je značaj in prednosti takšnega postopka. O finančnih trgih sem doslej menil, da so vedno odprti in transparentni, drugo pa so seveda pogajanja pred sklenitvijo posla.
Ne morem se znebiti občutka, da je imel dr. Urban Vehovar zelo prav, ko je v neki TV oddaji zaskrbljeno omenil, da se boji tega, ko se bo "odtujeni" državni denar nekega dne pričel vračati nazaj v državo, tako ali drugače. Po tistem intervjuju ga ni bilo nekaj časa moč slišati ali videti v medijih.
Premierka seveda na eksplicitno zastavljeno vprašanje g. Širclja, seveda ni odgovorila eksplicitno, kot bi se šikalo, celo tako daleč je šla, da se je v obtožbah prejšnje Janševe vlade osramotila z nepoznavanjem razlike v tri ali deset letni državni obveznici. Zaradi njenega nekredibilnega odgovora je g. Šircelj v argumentirani obrazložitvi proceduralnega predloga zahteval, da na to temo razpravljajo tudi v državnem zboru. Glasovanje o tem bo jutri, a bodite prepričani, predlog bo gladko pogorel, četudi se bodo ostali načelni koalicarji nekaj pred glasovanjem petelinili in leporečili, prevladal pa bo interes denarja in stolčkov. Ampak primer je morda zrel tudi za kakšno paralamentarno preiskavo.
Danes sem slučajno naletel ravno na vprašanje poslanca g. Širclja premierki o nenadnem in nenadejanem državnem zadolževanju v višini 1,5 milijarde evrov z izdajo triletnih obveznic za potrebe proračuna, vzrokih zanj, primerjavi posledic znanih strošov tako visokih obresti ter (ne)razkritju edinega kupca teh obveznic. Le komu in zakaj se je tako mudilo, da smo se ponovno visoko zadolžili še tik pred sprejetjem državnega proračuna za naslednje leto po nenavadno visoki obrestni meri 4,7%, ko pa naj bi po nerazumnem trepljanju iz Bruslja po ramenih Bratovškove in njenih trditvah, da smo na odlični poti k gospodarski in finančni ozdravitvi, to logično pomenilo nadaljevanje zniževanja obresti za Slovenijo na svetovnih finančnih trgih. Mar je uspeh za finančnega ministra in premierko, najetje tega misterioznega in nepotrebnega posojila oziroma zadolžitve? Uspeh morda res, ampak za koga, se vprašam. Pa je finančni minister Čufer še pred dnevi trdil, da je denarja za proračun dovolj še do aprila naslednjega leta, premierka pa, da nam manjka le časa, ne pa denarja, zdaj pa kar naenkrat taka ihta.
Mar tu zdaj nekdo laže, mar nekdo zavaja, ali pa bo, bognedaj, tega si ne upam pomisliti, nekdo iz vladi in finančnemu ministru bližnjih krogov s tem poslom ogromno zaslužil, morda celo opral kakšen sumljiv, umazan ali celo legalno ukradeni državni denar, morda pade komu celo kakšna mastna provizija!?
Ob tem se ne morem izogniti razmišljanju, da gre pri kupcu triletnih obveznic morda celo za denar, ki je poniknil v NLB in NKBM-u, morda celo denar iz bank poznanih iz tajkunskih poslov. Morda je bil spet dan politični namig oziroma ukaz, da se ta akcija pač izvede v tem trenutku in s tem zagotovi nadaljnji dotok sredstev za kontinuiteto, njene kadre ter njen nadaljnji obstoj, ki je zaradi aktualne državne suše in praznih korit skoraj na robu izumrtja. Morda gre celo za mafijski denar, mednarodni ali domač, morda pa je denar tudi čist, ampak špekulativen, pri nas je res vse mogoče. Ne vem, nisem finančni poznavalec, da bi razumel kaj to pomeni "v zaprtem postopku", kakšen je značaj in prednosti takšnega postopka. O finančnih trgih sem doslej menil, da so vedno odprti in transparentni, drugo pa so seveda pogajanja pred sklenitvijo posla.
Ne morem se znebiti občutka, da je imel dr. Urban Vehovar zelo prav, ko je v neki TV oddaji zaskrbljeno omenil, da se boji tega, ko se bo "odtujeni" državni denar nekega dne pričel vračati nazaj v državo, tako ali drugače. Po tistem intervjuju ga ni bilo nekaj časa moč slišati ali videti v medijih.
Premierka seveda na eksplicitno zastavljeno vprašanje g. Širclja, seveda ni odgovorila eksplicitno, kot bi se šikalo, celo tako daleč je šla, da se je v obtožbah prejšnje Janševe vlade osramotila z nepoznavanjem razlike v tri ali deset letni državni obveznici. Zaradi njenega nekredibilnega odgovora je g. Šircelj v argumentirani obrazložitvi proceduralnega predloga zahteval, da na to temo razpravljajo tudi v državnem zboru. Glasovanje o tem bo jutri, a bodite prepričani, predlog bo gladko pogorel, četudi se bodo ostali načelni koalicarji nekaj pred glasovanjem petelinili in leporečili, prevladal pa bo interes denarja in stolčkov. Ampak primer je morda zrel tudi za kakšno paralamentarno preiskavo.
nedelja, 25. avgust 2013
Luka, Gašparček in TV klub
Sinočnji TV klub na PO(M)P TV je ponovno pokazal vso bedo naše politike, politikov, medijev in medijcev. Sprenevedanja in neodkritost nekaterih prisotnih politikov - Jakiča, Erjavca, Kočevarjeve in Laha - so bili njihovi odgovori na konkretna vprašanja voditeljice, ali gre v primeru imenovanja Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper spet za dogovorjeno in usklajeno politično kadrovanje. V odgovorih nekaterih prisotnih so spet sledila obtoževanja pretekle vlade za zatečeno stanje kadrovanja s strani politike (kaj pa preteklih?), kot vzrokih za grehe sedanje, in pa, kako se sedanja vlada trudi presekati tako ravnanje.
Kaj ne bi bilo s strani Jakiča bolj enostavno, pošteno in modro odgovoriti na zagatno vprašanje voditeljice, zakaj je bil po trditvi Repovža iz Mladine na Twiterju, da je bil imenovan Gašpar Gašpar Mišič za člana gospodarske delegacije za Azarbejdžan naveden kot predstavnik Luke Koper že pred časom, da naj na to vprašanje odgovori gospodarski minister, ne pa da je to komentiral on sam. In pa tisto nakladanje, da vlada z imenovanjem nima nič, saj o tem odloča nadzorni svet. Zaboga, le kdo od normalno in razumno razmišljujočih pa danes še verjame v to. Kaj pa je bil dejanski namen zadnje zamenjave predsednika nadzornega sveta Luke? Prepletenost interesov politično gospodarskih intereseov omrežij, njihove koristi in trenutna oblast z ustreznimi namestitvami članov nadzornih svetov pač imajo to moč, ki jo seveda z veseljem uporabljajo in zlorabljajo. Jakičevo navijanje za mednarodni razpis v zadnjem primeru političnega kadrovanja se mi pa zdi sprenevedanje za vzgled. Le kaj bi na to rekel njegov šef, ki vleče niti v primeru Gašparja, če bi Jakič mislil resno.
Kako verjeti vedno izmuzljivemu politiku na čelu stranke Desus, Erjavcu, da politika lahko predlaga/nastavi svojega človeka, če je ta strokovnjak. Pa smo spet tam, ko se moramo vprašati, kdo lahko določi nekoga ter po kakšnih kriterijih, da je strokovnjak, ne pa "naš" človek. Doslej se je še vedno vse prevečkrat pokazalo, da je bil predhodno imenovan "strokovnjak" v bistvu "naš" človek. Pa naj gre za Časarja, Podobnika, ... kaj bi sploh našteval naprej, seznam je skorajda neskončen. Se še spomnite neke akreditacijske komisije, s katero naj bi presekali to stanje in ravnanje politikov in ki naj bi o ustrezni strokovnosti možnih kandidatov za najodgovornejša mesta v javnih institucijah, upravi, državnih podjetjih in ustanovah meritorno odločala. Ampak zakon je dovoljeval (in še?), da se kljub predlaganemu "strokovnemu" kandidatu, politični funkcionar odloči po svoje. Kot mi je poznano, je prva to storila vehementna zagovornica enakosti pred zakonom, ministrica Katarina. In tudi v tistem času je Erjavec tedanji vladi in njenim početjem držal štango, tako kot danes, čeprav so ga takrat neprestano pribijali na križ. A zanj je pomembno, da politično preživi vsako vlado.
Tudi predstavnica Državljanske liste, Katarina Kočevar, se ni prav verodostojno odrezala s trditvijo o naporu in dejanjih njene stranke, da se prekine s prakso vpletanja politike v kadrovanje v državnih podjetjih - zadnji tak primer nasprotnega ravnanja je imenovanje Maherja v nadzorni svet Elesa, pa čeprav je bojda strokovnjak(?) za to. Čeprav je morda o naporih njene stranke v njenem komentarju mislila osebno resno, in osebno mi je tudi sicer simpatična ter verodostojna, ji nad glavo visi famozni demoklejev meč, imenovan Virant. Ta pa itak ves čas in vedno bolj uporablja nesprejemljive metode in finte za svoj politični obstoj, stranka pa mu medtem neozdravljivo hira.
Predstavnik SD-ja, Matjaž Han me ni prepričal s svojo izjavo, da politična oziroma svetovnonazorska pripadnost kandidata za nek položaj zanj ne sme biti ne prednost in ne ovira. Tako naj bi v resnici bilo, ja, ampak te njegove lepe besede so pač namenjene samo za potrebe glasov volilcev, ni kaj. Bolj ga moti to, da Gašpar zapušča ladjo, ki že od svoje splovitve tone, kot pa njegova ustreznost in sposobnost, da vodi luko, kjer naj bi ta ladja našla svoj pristan. Žal izkušnje iz preteklosti v kadrovskih zadevah in tudi dosedanje ukrepanje njegove stranke v zvezi imenovanjem GGM-ja na položaj predsednika uprave Luke Koper, kažejo prav na to, da so te besede res samo za potrebe volilnih glasov. Samo poglejte zadnje javnomnenjske raziskave o rejtingu SD-ja po bučanju, obtoževanju in kričanju predsednika njegove stranke Lukića ob teh dogodkih.
Skakanje v besedo gostom s strani kolerične in včasih že prav nesramne voditeljice oddaje Petre Kerčmar, kar je že skoraj njena stalna praksa, ko odgovori ne gredo v "pravo" smer, pa je že spet poglavje zase. Razprava in odgovori gostov se enostavno ne morejo razviti k pojasnitvi njihove "resnice". Do novih potrebnih iztočnic diskutantov za preverjanje drugačnega ali podobnega mišljenja gostov enostavno ne pride, vse se mora odvijati v skladu že vnaprej pripravljenega scenarija, mainstreama in uredniško postavljenega zaključka, pa še kaj bi se našlo na račun vodenja in zaključkov oddaje.
Seveda sem osebno prepričan, da si ob in po tej oddaji razmišljujoči gledalci pač mislimo v večini, da je bilo vse okoli Luke, neusahljivega vira toka javnega denarja, splanirano in dogovorjeno že daleč nazaj. A kot se vedno kdaj kaj nepredvidenega zalomi na vsaki poti, se je tudi tokrat zgodilo ravno to. Javnosti, kljub temu, da je še vedno usodno razdeljena na dva ekstremno nasprotna pola, je bilo izgleda to pot pač že vsega dovolj, zagnala je vik in krik, mediji so pa tudi zavohali priložnost za večjo gledanost in s tem še večji priliv od oglaševanja. In tako se je snežni plaz utrgal, le tega še danes ne vemo, kdaj in kje se bo ustavil ter koga bo odnesel ali pokopal pod seboj.
Da pa se lahko človek takega kova, kot je Gašpar Gašpar Mišič, s svojimi osebnostnimi lastnostmi in ob tako dvomljivi strokovni sposobnosti, prebije tako visoko v politiki in tako daleč v ospredje javnosti, pa je seveda posebno, žal žalostno poglavje naše politike in družbe. Na koncu, v primeru njegovega neuspešnega imenovanja na ta vroč položaj, se bo verjetno pokazalo, da je bil pač primerno in trenutno uporabno orodje za dosego ciljev drugih, pomembnejših političnih akterjev, ki ga bodo po uporabi pač odvrgli kot za nadaljnje njihove potrebe neuporabnega.
Tak je torej moj pogled in mnenje po oddaji TV klub o aktualnih političnih igricah okoli nastavittev političnih kadrov na odgovorna in donosna delovna mesta ter "objektivnem" oveščanju javnosti o dogajanjih in problemih s strani vplivnih medijev. Gre za dogajanja in dogodke, ki se javnosti še kako tičejo, saj v veliki meri vplivajo na stanje in blagostanje v družbi, kateri pa itak vsi želimo samo najboljše, a eni to želijo še bolj in na poseben prikrit način, predvsem za svoj lastni ali strankarski žep.
Za konec pa še link do omenjene oddaje:
http://www.24ur.com/novice/slovenija/je-bilo-ze-vse-dogovorjeno-in-je-dogovor-padel-v-vodo.html#video
Kaj ne bi bilo s strani Jakiča bolj enostavno, pošteno in modro odgovoriti na zagatno vprašanje voditeljice, zakaj je bil po trditvi Repovža iz Mladine na Twiterju, da je bil imenovan Gašpar Gašpar Mišič za člana gospodarske delegacije za Azarbejdžan naveden kot predstavnik Luke Koper že pred časom, da naj na to vprašanje odgovori gospodarski minister, ne pa da je to komentiral on sam. In pa tisto nakladanje, da vlada z imenovanjem nima nič, saj o tem odloča nadzorni svet. Zaboga, le kdo od normalno in razumno razmišljujočih pa danes še verjame v to. Kaj pa je bil dejanski namen zadnje zamenjave predsednika nadzornega sveta Luke? Prepletenost interesov politično gospodarskih intereseov omrežij, njihove koristi in trenutna oblast z ustreznimi namestitvami članov nadzornih svetov pač imajo to moč, ki jo seveda z veseljem uporabljajo in zlorabljajo. Jakičevo navijanje za mednarodni razpis v zadnjem primeru političnega kadrovanja se mi pa zdi sprenevedanje za vzgled. Le kaj bi na to rekel njegov šef, ki vleče niti v primeru Gašparja, če bi Jakič mislil resno.
Kako verjeti vedno izmuzljivemu politiku na čelu stranke Desus, Erjavcu, da politika lahko predlaga/nastavi svojega človeka, če je ta strokovnjak. Pa smo spet tam, ko se moramo vprašati, kdo lahko določi nekoga ter po kakšnih kriterijih, da je strokovnjak, ne pa "naš" človek. Doslej se je še vedno vse prevečkrat pokazalo, da je bil predhodno imenovan "strokovnjak" v bistvu "naš" človek. Pa naj gre za Časarja, Podobnika, ... kaj bi sploh našteval naprej, seznam je skorajda neskončen. Se še spomnite neke akreditacijske komisije, s katero naj bi presekali to stanje in ravnanje politikov in ki naj bi o ustrezni strokovnosti možnih kandidatov za najodgovornejša mesta v javnih institucijah, upravi, državnih podjetjih in ustanovah meritorno odločala. Ampak zakon je dovoljeval (in še?), da se kljub predlaganemu "strokovnemu" kandidatu, politični funkcionar odloči po svoje. Kot mi je poznano, je prva to storila vehementna zagovornica enakosti pred zakonom, ministrica Katarina. In tudi v tistem času je Erjavec tedanji vladi in njenim početjem držal štango, tako kot danes, čeprav so ga takrat neprestano pribijali na križ. A zanj je pomembno, da politično preživi vsako vlado.
Tudi predstavnica Državljanske liste, Katarina Kočevar, se ni prav verodostojno odrezala s trditvijo o naporu in dejanjih njene stranke, da se prekine s prakso vpletanja politike v kadrovanje v državnih podjetjih - zadnji tak primer nasprotnega ravnanja je imenovanje Maherja v nadzorni svet Elesa, pa čeprav je bojda strokovnjak(?) za to. Čeprav je morda o naporih njene stranke v njenem komentarju mislila osebno resno, in osebno mi je tudi sicer simpatična ter verodostojna, ji nad glavo visi famozni demoklejev meč, imenovan Virant. Ta pa itak ves čas in vedno bolj uporablja nesprejemljive metode in finte za svoj politični obstoj, stranka pa mu medtem neozdravljivo hira.
Predstavnik SD-ja, Matjaž Han me ni prepričal s svojo izjavo, da politična oziroma svetovnonazorska pripadnost kandidata za nek položaj zanj ne sme biti ne prednost in ne ovira. Tako naj bi v resnici bilo, ja, ampak te njegove lepe besede so pač namenjene samo za potrebe glasov volilcev, ni kaj. Bolj ga moti to, da Gašpar zapušča ladjo, ki že od svoje splovitve tone, kot pa njegova ustreznost in sposobnost, da vodi luko, kjer naj bi ta ladja našla svoj pristan. Žal izkušnje iz preteklosti v kadrovskih zadevah in tudi dosedanje ukrepanje njegove stranke v zvezi imenovanjem GGM-ja na položaj predsednika uprave Luke Koper, kažejo prav na to, da so te besede res samo za potrebe volilnih glasov. Samo poglejte zadnje javnomnenjske raziskave o rejtingu SD-ja po bučanju, obtoževanju in kričanju predsednika njegove stranke Lukića ob teh dogodkih.
Skakanje v besedo gostom s strani kolerične in včasih že prav nesramne voditeljice oddaje Petre Kerčmar, kar je že skoraj njena stalna praksa, ko odgovori ne gredo v "pravo" smer, pa je že spet poglavje zase. Razprava in odgovori gostov se enostavno ne morejo razviti k pojasnitvi njihove "resnice". Do novih potrebnih iztočnic diskutantov za preverjanje drugačnega ali podobnega mišljenja gostov enostavno ne pride, vse se mora odvijati v skladu že vnaprej pripravljenega scenarija, mainstreama in uredniško postavljenega zaključka, pa še kaj bi se našlo na račun vodenja in zaključkov oddaje.
Seveda sem osebno prepričan, da si ob in po tej oddaji razmišljujoči gledalci pač mislimo v večini, da je bilo vse okoli Luke, neusahljivega vira toka javnega denarja, splanirano in dogovorjeno že daleč nazaj. A kot se vedno kdaj kaj nepredvidenega zalomi na vsaki poti, se je tudi tokrat zgodilo ravno to. Javnosti, kljub temu, da je še vedno usodno razdeljena na dva ekstremno nasprotna pola, je bilo izgleda to pot pač že vsega dovolj, zagnala je vik in krik, mediji so pa tudi zavohali priložnost za večjo gledanost in s tem še večji priliv od oglaševanja. In tako se je snežni plaz utrgal, le tega še danes ne vemo, kdaj in kje se bo ustavil ter koga bo odnesel ali pokopal pod seboj.
Da pa se lahko človek takega kova, kot je Gašpar Gašpar Mišič, s svojimi osebnostnimi lastnostmi in ob tako dvomljivi strokovni sposobnosti, prebije tako visoko v politiki in tako daleč v ospredje javnosti, pa je seveda posebno, žal žalostno poglavje naše politike in družbe. Na koncu, v primeru njegovega neuspešnega imenovanja na ta vroč položaj, se bo verjetno pokazalo, da je bil pač primerno in trenutno uporabno orodje za dosego ciljev drugih, pomembnejših političnih akterjev, ki ga bodo po uporabi pač odvrgli kot za nadaljnje njihove potrebe neuporabnega.
Tak je torej moj pogled in mnenje po oddaji TV klub o aktualnih političnih igricah okoli nastavittev političnih kadrov na odgovorna in donosna delovna mesta ter "objektivnem" oveščanju javnosti o dogajanjih in problemih s strani vplivnih medijev. Gre za dogajanja in dogodke, ki se javnosti še kako tičejo, saj v veliki meri vplivajo na stanje in blagostanje v družbi, kateri pa itak vsi želimo samo najboljše, a eni to želijo še bolj in na poseben prikrit način, predvsem za svoj lastni ali strankarski žep.
Za konec pa še link do omenjene oddaje:
http://www.24ur.com/novice/slovenija/je-bilo-ze-vse-dogovorjeno-in-je-dogovor-padel-v-vodo.html#video
četrtek, 25. julij 2013
Public enemy... konec nedotakljivih?
Public Enemy: Bavčar in Šrot sta obsojena. Kdaj bo Janković?
Pod tem naslovom se avtor Stanislav Kovač v svojem prispevku v Financah dne 25.7.2013 sprašuje, je mar s prvostopenjskima drastičnima obsodbama v Sloveniji res konec obdobja nedotakljivih.
Sam tudi približno ne verjamem, da je s tema obsodbama pri nas konec nedotakljivih. Za zdaj gre predvsem za pilatovsko umivanje rok pravosodnih organov zaradi njihove predhodne (politično dirigirane?) pasivnosti in/ali celo sodelovanja pri tajkunizaciji Slovenije. Seveda v preteklosti vrhovni kontinuitetni politiki niso pričakovali, da bo zaradi pohlepnosti prišlo med v podnaslovu omenjenimi oligarhi, katerim je pred tem politika celo vsiljevala velika državna podjetja, računajoč na kasnejše finančne protiusluge, celo do ravsanja in prevzema plena. Zaradi nevoščljivosti in kasnejših osebnih zamer pri njihovem plenilskem pohodu do prevzema velikih državnih podjetij, je prišlo celo do kazenske ovadbe s strani tistega, ki je izgubil načrtovani plen, proti ostalima dvema. S tema obsodbama si verjetno tudi v te nečedne posle vpleteni politiki skušajo oprati čast in dobro ime. Doklej še?
Kdaj bo obtožen ali celo obsojen Janković, se v članku sprašuje Kovač.
Počakati bo pač potrebno, da bo znan izhod trenutnih trenj na liniji Kučan - Janković - Bratovškova. V svojem blogu tukaj sem pred časom napovedal upor Jankovića v primeru, da se ga bi hotela levica zaradi neposlušnosti ali nesposobnosti znebiti. Nesposobnost za sestavljanje vlade se mu je že izkazala, neposlušnost in protiudar bosta verjetno še sledila, če izgubi podporo stricev in tet v ozadju in ospredju ter primat v stranki.
Kazni zadnjih treh obsojenih, Bavčarja, Šrota in Kordeža so glede na dosedanjo prakso sodišč drastične, posebej preseneča povišana kazen za Kordeža. Je pa te kazni še vedno potrebno presojati skozi očala trenutnega interesa politike, ki se je zaradi razjarjene in že tolikokrat prevarane javnosti zbala za svoje pozicije in privilegije, ter tudi kot reakcijo pravosodja na obtožbe javnosti in dela politike glede trajne neučinkovitosti sodstva in tožilstva. Če bi naša pravna država od osamosvojitve sem delovala normalno in v skladu z zakonodajo za vse enako, bi se mi kazni morda zdele celo prenizke, saj bi se akterji v taki državi vnaprej zavedali posledic svojih nečednih rabot, tako pa so pač računali na ustaljeno pravno prakso, ki jo je določala politika v skladu s svojimi interesi. In vsi obsojeni so bili del te politike, nekateri celo pri samem vrhu.
Seveda sedaj mnogi že trdijo, naše pravosodje vendar deluje. Ampak, saj deluje že vseskozi od osamosvojitve, samo kako in za koga. V preteklosti podarjeni privilegij sodniške dosmrtnosti s strani državnega zbora, je po mojem mnenju bila nagrada za zlizanost pravosodja z določenim delom politike, neprestane (politične) rošade in vpletanja na potek zadev na tožilstvih pa prav tako povedo svoje. Ni treba biti strokovnjak, da prideš do tega spoznanja, podatki glede števila sodnikov na prebivalca ter povprečen čas sojenja povedo vse. Ko nam je to dokazal celo najeti tuj sodni izvedenec, smo ga zaradi tega celo žalili in ga nagnali domov.
Seveda bom z zanimanjem spremljal nadaljnji potek sojenja glede na pritožbi Bavčarja in Šrota, ne izvzemam niti Janše, a posebej skrbno bom sledil usodi dovčerajšnjega Kučanovega maziljenčka Zorana Jankovića. Z njegovo obravnavo in usodo v kazenskih pregonih in sodnem postopku pade ali pa obstane usoda naše pravne in politične prihodnosti. Posebno poglavje ob tem pa je seveda tudi proces prepotrebne prenove celotnega pravosodnega sistema, zaradi njegove večje učinkovitosti ter uspešnosti, s tem pa tudi resnične neodvisnosti in ponovnega zaupanja vanj.
Morda pa se v Sloveniji s pravno državo in pravosodjem, seveda za vse državljane enako, končno le kaj premika in resno premakne. Upam da tudi to še doživim, nisem več namreč rosno mlad.
Pod tem naslovom se avtor Stanislav Kovač v svojem prispevku v Financah dne 25.7.2013 sprašuje, je mar s prvostopenjskima drastičnima obsodbama v Sloveniji res konec obdobja nedotakljivih.
Foto: Demokracija
Sam tudi približno ne verjamem, da je s tema obsodbama pri nas konec nedotakljivih. Za zdaj gre predvsem za pilatovsko umivanje rok pravosodnih organov zaradi njihove predhodne (politično dirigirane?) pasivnosti in/ali celo sodelovanja pri tajkunizaciji Slovenije. Seveda v preteklosti vrhovni kontinuitetni politiki niso pričakovali, da bo zaradi pohlepnosti prišlo med v podnaslovu omenjenimi oligarhi, katerim je pred tem politika celo vsiljevala velika državna podjetja, računajoč na kasnejše finančne protiusluge, celo do ravsanja in prevzema plena. Zaradi nevoščljivosti in kasnejših osebnih zamer pri njihovem plenilskem pohodu do prevzema velikih državnih podjetij, je prišlo celo do kazenske ovadbe s strani tistega, ki je izgubil načrtovani plen, proti ostalima dvema. S tema obsodbama si verjetno tudi v te nečedne posle vpleteni politiki skušajo oprati čast in dobro ime. Doklej še?
Kdaj bo obtožen ali celo obsojen Janković, se v članku sprašuje Kovač.
Počakati bo pač potrebno, da bo znan izhod trenutnih trenj na liniji Kučan - Janković - Bratovškova. V svojem blogu tukaj sem pred časom napovedal upor Jankovića v primeru, da se ga bi hotela levica zaradi neposlušnosti ali nesposobnosti znebiti. Nesposobnost za sestavljanje vlade se mu je že izkazala, neposlušnost in protiudar bosta verjetno še sledila, če izgubi podporo stricev in tet v ozadju in ospredju ter primat v stranki.
Kazni zadnjih treh obsojenih, Bavčarja, Šrota in Kordeža so glede na dosedanjo prakso sodišč drastične, posebej preseneča povišana kazen za Kordeža. Je pa te kazni še vedno potrebno presojati skozi očala trenutnega interesa politike, ki se je zaradi razjarjene in že tolikokrat prevarane javnosti zbala za svoje pozicije in privilegije, ter tudi kot reakcijo pravosodja na obtožbe javnosti in dela politike glede trajne neučinkovitosti sodstva in tožilstva. Če bi naša pravna država od osamosvojitve sem delovala normalno in v skladu z zakonodajo za vse enako, bi se mi kazni morda zdele celo prenizke, saj bi se akterji v taki državi vnaprej zavedali posledic svojih nečednih rabot, tako pa so pač računali na ustaljeno pravno prakso, ki jo je določala politika v skladu s svojimi interesi. In vsi obsojeni so bili del te politike, nekateri celo pri samem vrhu.
Seveda sedaj mnogi že trdijo, naše pravosodje vendar deluje. Ampak, saj deluje že vseskozi od osamosvojitve, samo kako in za koga. V preteklosti podarjeni privilegij sodniške dosmrtnosti s strani državnega zbora, je po mojem mnenju bila nagrada za zlizanost pravosodja z določenim delom politike, neprestane (politične) rošade in vpletanja na potek zadev na tožilstvih pa prav tako povedo svoje. Ni treba biti strokovnjak, da prideš do tega spoznanja, podatki glede števila sodnikov na prebivalca ter povprečen čas sojenja povedo vse. Ko nam je to dokazal celo najeti tuj sodni izvedenec, smo ga zaradi tega celo žalili in ga nagnali domov.
Seveda bom z zanimanjem spremljal nadaljnji potek sojenja glede na pritožbi Bavčarja in Šrota, ne izvzemam niti Janše, a posebej skrbno bom sledil usodi dovčerajšnjega Kučanovega maziljenčka Zorana Jankovića. Z njegovo obravnavo in usodo v kazenskih pregonih in sodnem postopku pade ali pa obstane usoda naše pravne in politične prihodnosti. Posebno poglavje ob tem pa je seveda tudi proces prepotrebne prenove celotnega pravosodnega sistema, zaradi njegove večje učinkovitosti ter uspešnosti, s tem pa tudi resnične neodvisnosti in ponovnega zaupanja vanj.
Morda pa se v Sloveniji s pravno državo in pravosodjem, seveda za vse državljane enako, končno le kaj premika in resno premakne. Upam da tudi to še doživim, nisem več namreč rosno mlad.
sreda, 10. julij 2013
Slamnata premierka
Slamnata premierka ...., dobra in zelo aktualna prispodoba in ve se, kot beli dan, čemu in zakaj! Uporabil jo je spoštovani kolumnist in komentator v Financah.si, Dejan Steinbuch, čigar prispevke vneto prebiram in seveda tudi pokomentiram, a tam v Financah z drugim nickom.
Mene je ta trenutno aktualna, a žal realna prispodoba vzpodbudila, da spet stegnem svoj jezik ter po nekaj tedenskem "počitku" in besu zaradi občutka nemoči, da v tej usodni situaciji za obstoj demokratične Slovenije z javno besedo človek sploh še lahko vzpodbudi koga v javnosti, da ti ob tvojem pogledu in obravnavi aktualnih dnevno političnih dogajanjih ter opozarjanju na dejansko rekomunizacijo Slovenije, da prav ali pa te argumentirano zavrne.
Kakšen slučaj - ali pa logična posledica pomanjkanja mojega družbenega, ekonomskega in političnega znanja - med tem časom mojega blogerskega molka sem prebral nekaj literature svetovnih velikanov s tega področja, še kako aktualne za današnja dogajanja, Hayeka, Friedmana, Krugmana ... V njihovih obravnavah, pogledih, analizah, ugotovitvah in povzetkih zlahka spoznaš vzroke in dejanske posledice, ki so vodile v propade različnih ideologij ter sprožala usodne dogodke in stanja v svetu, celo propade držav. In ta dejstva so izgleda danes še vedno aktualna in spet tu, prav na našem pragu - kot da se ravno Slovenci iz novejše zgodovine nismo ničesar naučili. Prepričan sem, da naša novodobna ekonomska, humanistična in politična (ne)inteligenca vse to pozna, a eni še vedno trdno držijo v svojih rokah vzvode, ki na račun kolektivizacije in socializacije še vedno omogočajo "hlapčevstvo", drugi, ki bi znali in hoteli to spremeniti na bolje, pa v taki mafijsko organizirani in interesno povezani družbi nimajo minimalnih šans, da v tem trenutku kaj spremenijo.
In kako to maligno stanje v državi sploh spremeniti? Morda pa z naslednjimi državno zborskimi volitvami? Malo morgen! Če dve, tik pred volitvami ustanovljeni stranki-listi, na račun kasnejšega kupčkanja za vpliv in denar lahko tako usodno krojita finančno politiko države, usodo javnega sektorja ter nezadržnega propadanja gospodarstva in posledično s tem izgube delovnih mest, je z razumom volilcev in davkoplačevalcev nekaj hudo narobe. V potrebne spremembe samo s pomočjo predčasnih ali rednih parlamentarnih volitev ne verjamem več, sploh po načinu sesutja zadnje Janševe vlade, kjer se je jasno pokazalo, kar sem predhodno zapisal . Dokler bodo glavni podporniki zagovarjanja in izvajanja te politike finančno obvladovani najvplivnejši javni mediji, sploh pa kot ekesekutorji vnaprej določenih "krivcev", ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje kontinuitete socialistične miselnosti in odnosa do kapitala, dela in demokracije, se lahko - in se - stanje samo slabša. In rezultati volitev so ob tem vnaprej predvidljivi.
No, da se na koncu povrnem k slamnati premierki, kot sinonimu in eksekutorju vladanja starih in novih "rentniških" struktur iz ozadij. Samo čakam še in se sprašujem, kdaj bo pri tej samovšečni "slami" (tudi v glavi?) zaradi njene prepotentnosti, sprenevedavosti, arogantnosti, nesramnosti in po njenih dnevno političnih potrebah tudi lažeh, prišlo do samovžiga. Še najverjetneje pa bo zaradi neobvladovanja razmer v državi in pritiskov od zunaj prav kmalu prišlo do namernega zažiga te "slame" s strani rdečega "Frančka-piromančka", ki se bo potlej prvi znašel pri gašenju, a bo spet vodo zlival mimo plamena. No, eden ali drug vzrok jo bo upepelil, zasmrajeni dim pa se bo še dolgo dvigal visoko v zrak in kazal daleč naokoli, kje so državljani še vedno tako neosveščeni, da jim je žito, namesto da bi ga poželi, ostalo na njivi in se spremenilo v navadno slamo, zrnje pa so medtem pozobali ptiči.
Mene je ta trenutno aktualna, a žal realna prispodoba vzpodbudila, da spet stegnem svoj jezik ter po nekaj tedenskem "počitku" in besu zaradi občutka nemoči, da v tej usodni situaciji za obstoj demokratične Slovenije z javno besedo človek sploh še lahko vzpodbudi koga v javnosti, da ti ob tvojem pogledu in obravnavi aktualnih dnevno političnih dogajanjih ter opozarjanju na dejansko rekomunizacijo Slovenije, da prav ali pa te argumentirano zavrne.
Kakšen slučaj - ali pa logična posledica pomanjkanja mojega družbenega, ekonomskega in političnega znanja - med tem časom mojega blogerskega molka sem prebral nekaj literature svetovnih velikanov s tega področja, še kako aktualne za današnja dogajanja, Hayeka, Friedmana, Krugmana ... V njihovih obravnavah, pogledih, analizah, ugotovitvah in povzetkih zlahka spoznaš vzroke in dejanske posledice, ki so vodile v propade različnih ideologij ter sprožala usodne dogodke in stanja v svetu, celo propade držav. In ta dejstva so izgleda danes še vedno aktualna in spet tu, prav na našem pragu - kot da se ravno Slovenci iz novejše zgodovine nismo ničesar naučili. Prepričan sem, da naša novodobna ekonomska, humanistična in politična (ne)inteligenca vse to pozna, a eni še vedno trdno držijo v svojih rokah vzvode, ki na račun kolektivizacije in socializacije še vedno omogočajo "hlapčevstvo", drugi, ki bi znali in hoteli to spremeniti na bolje, pa v taki mafijsko organizirani in interesno povezani družbi nimajo minimalnih šans, da v tem trenutku kaj spremenijo.
In kako to maligno stanje v državi sploh spremeniti? Morda pa z naslednjimi državno zborskimi volitvami? Malo morgen! Če dve, tik pred volitvami ustanovljeni stranki-listi, na račun kasnejšega kupčkanja za vpliv in denar lahko tako usodno krojita finančno politiko države, usodo javnega sektorja ter nezadržnega propadanja gospodarstva in posledično s tem izgube delovnih mest, je z razumom volilcev in davkoplačevalcev nekaj hudo narobe. V potrebne spremembe samo s pomočjo predčasnih ali rednih parlamentarnih volitev ne verjamem več, sploh po načinu sesutja zadnje Janševe vlade, kjer se je jasno pokazalo, kar sem predhodno zapisal . Dokler bodo glavni podporniki zagovarjanja in izvajanja te politike finančno obvladovani najvplivnejši javni mediji, sploh pa kot ekesekutorji vnaprej določenih "krivcev", ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje kontinuitete socialistične miselnosti in odnosa do kapitala, dela in demokracije, se lahko - in se - stanje samo slabša. In rezultati volitev so ob tem vnaprej predvidljivi.
No, da se na koncu povrnem k slamnati premierki, kot sinonimu in eksekutorju vladanja starih in novih "rentniških" struktur iz ozadij. Samo čakam še in se sprašujem, kdaj bo pri tej samovšečni "slami" (tudi v glavi?) zaradi njene prepotentnosti, sprenevedavosti, arogantnosti, nesramnosti in po njenih dnevno političnih potrebah tudi lažeh, prišlo do samovžiga. Še najverjetneje pa bo zaradi neobvladovanja razmer v državi in pritiskov od zunaj prav kmalu prišlo do namernega zažiga te "slame" s strani rdečega "Frančka-piromančka", ki se bo potlej prvi znašel pri gašenju, a bo spet vodo zlival mimo plamena. No, eden ali drug vzrok jo bo upepelil, zasmrajeni dim pa se bo še dolgo dvigal visoko v zrak in kazal daleč naokoli, kje so državljani še vedno tako neosveščeni, da jim je žito, namesto da bi ga poželi, ostalo na njivi in se spremenilo v navadno slamo, zrnje pa so medtem pozobali ptiči.
sreda, 8. maj 2013
Rekomunizacija Slovenije
Zadnje (ne)aktivnosti vlade Alenke Bratušek in njeni ukrepi v zvezi s kadrovskimi nastavitvami na najodgovornejših in najvplivnejših pozicijah državnih institucij, načrtovane vladne spremembe protikriznih ukrepov in potez prejšnje vlade, nesposobnost politikov za ocenitev in priznanja realne situacije v državi ter v zvezi s tem sklenitev potrebnih dogovorov o smeri in načinu reševanja zavožene ekonomsko finančne situacije, napoved novih vladnih ukrepov za premagovanje krize, novo noro izvedeno zadolževanje z državnimi obveznicami s strani finančnega ministra ter ponovna prikrita in zadnje čase že kar javna vpletanja v politična in finančno ekonomska dogajanja s strani znanih stricev iz ozadja, so me vzpodbudila, da se ponovno javno oglasim in napišem, kaj si ob vsem tem mislim in pričakujem.
Sam sem že eno leto nazaj v nekem komentarju glede takratnih vzrokov nesprejemljivih družbeno ekonomskih dogajanj in koncertriranih medijskih gonj na določene posameznike opozarjal, da se Slovenija rekomunizira. A ker so se stvari medtem odvijale tako zlahka in brez prave zaznambe ter odpora javnosti ter ustreznih institucij proti temu trendu, razen seveda pohvale vrednih posameznikov, kateri še vidijo dlje od svojega nosa, se zna stvar za državo in večino državljanov res ponovno tragično končati.
Za današnje stanje v državi po mojem mnenju in glede na moja opažaja zadnjih desetletij ni nevaren in kriv tisti, ki na njega danes spet kažejo s prstom vsi poklicani in nepoklicani, v sozvočju z večinskimi mediji, levičarskimi politiki ter leaderji dovčerajšnjih koalicijskih partnerjev, kateri ga obtožujejo, češ, da je to nevzdržno stanje zakuhal samo on, s svojo sredinsko/desničarsko vlado in svojim avtoritativnim vodenjem. Nevarni so za nas namreč res le tisti, ki te kažiprste ščuvajo in usmerjajo proti akterjem potrebnih pozitivnih sprememb, s ciljem zaščite in ohranitve svojih privilegijev in v preteklosti pridobljenih pravic. Ne vem, kaj se bi moralo zgoditi, da se ta nenaden in nevaren tok trenutne družbene klime spremeni. Težko bo današnjo slabo stanje v državi spremeniti na bolje, kajti tisti, ki vso stvar usmerjajo imajo še vedno na razpolago vse vzvode javnih finančnih sredstev in bank, kanale vplivanja, prekaljeno in preskušeno kontinuitetno kadrovsko strukturo ter večino najvplivnejših javnih in komercialnih medijev, da to svojo "prenoviteljsko" politiko še vedno tako uspešno izvajajo in so dejansko odgovorni in krivi za današnjo situacijo. In ker jih v njihovih rabotah permanentno podpirajo še sindikati, nekakšne še vedno obstoječe "samoupravne" interesne skupnosti, "kulturniki", celo študentarija ter prav tako vsa parazitska srenja, odvisna od državnih jasli in davkoplačevalskega denarja ter organizirana v razne civilne in vstajniške združbe, so trenutni izgledi za izboljšanje sedanje situacije v državi res brezizhodni.
Kot nekakšni rešitelji države in neposredne demokracije so se (res?) pred meseci nenadoma pojavili neki "kao" vstajniki, ki pa so s svojo selektivno usmerjeno aktivnostjo dosegli le to, da sta bila odstranjena dva najbolj izpostavljena leaderja, tisti najbolj izpostavljen in podtalen pa še vedno kraljuje v svojem skoraj že večnem cesarstvu. Celo še več, opažen je napor kontinuitetne srenje, da se ga čimprej rehabilitita in celo omogoči sanacijo njegovih nasedlih investicij, tako zasebnih kot prestolniških. Dokaz - vladna namestitev njegovih najbližjih somišljenikov in bivših sodelavcev na SOD-u ter izjave nekaterih vidnih posameznikov njemu v prid glede vpletanja v vladne kadrovske in finančne odločitve. Seveda mu bo slej ko prej potlej tudi pot na vrh vlade odprta, le s tistimi, ki so ga sprva forsirali in bili kasneje nad njim razočarani, bo potrebno nekaj zapletov razčistiti in plačati nekaj računov. A za denar zna on vse narediti in urediti.
Pa kje je zdaj tu povezava z rekomunizacijo Slovenije, se bo kdo vprašal. V času komunizma v bivši Jugi se je pač tako delalo, a se o tem ni dosti vedelo, kaj šele smelo govoriti, bognedaj celo pisati. Razen seveda, če to ni bilo v interesu vladajoče kaste. Zavožene investicije so bile prej pravilo kot izjema, nesposobni partijsko vodeni direktorji so namesto odstopanj zaradi izgub v podjetjh rotirali, reelekcija je bila eden od načinov premeščanja, izgubljeni denar podjetij se je nadomeščal s prelivanjem in združevanji iz drugih podjetij, z novimi davki se je krpalo finančne lukjne dokler se je pač dalo, s skladi za nerazvite se je pretakal denar od uspešnih k nesposobnim in lenim, samoprispevki so bili značilni za pobiranje denarja državljanom in še bi se kaj našlo. Šlo je dokler je pač šlo, sledila so državna zadolževanja v tujini, vedno nova najemanja posojil za odplačevanje starih ter vzdrževanje standarda in socialnega miru, inflacija je bila virusen pojav, ki je pobrala še tisto, kar je ostalo v nogavici ... ja, ta komuno/socializem je moral propasti, z njim pa tudi propasti in razpasti celotna bivša država. Pa za njo sploh ne žalujem.
In kako je to urejeno in poteka danes? Ker se je še naprej po osamosvojitvi po znani "jugo" socialistični navadi trošilo več kot proizvedlo, javni sektor pa se je medtem nenadzorovano in skoraj eksponencialno širil, je bilo pač spet potrebno nekje oziroma nekomu vzeti. Ker je medtem bila vladajoča kasta večinomma "levičarska" se je pač nadaljevalo po ustaljenem receptu iz bivše Juge. Prve so bile pri roki banke v državni lasti, kjer so "naši" in "nenaši"politiki po mili volji usmerjali denar k zgubašem in "nepokritim" investitorjem, davkoplačevalci pa smo to prazno vrečo neprestano polnili z raznimi dokapitalizacijami, v bistvu pa pokrivali izgube nepremišljenih investicij in špekulacij bankirjev. Koliko državnega denarja se je na tej poti celo izgubilo in prelilo v zasebne in interesne žepe, kljub Janševim predvolilnim obljubam, nismo izvedeli in verjetno tudi nikoli ne bomo. In ko sta bili bančna in proračunska malha spet prazni smo se pač na novo zadolžili za enormne zneske, denar pa usmerili tja, kjer ga je zmankalo, ne pa v razvoj, prizvodnjo, kakovostno visoko šolstvo in še kam, kjer bi se oplemeniti. Samo da smo spet imeli socialni mir in visok rejting pred novimi volitvami. Napora, da bi sproti iztrjevala neplačane davke in dajatve in s tem polnila proračunsko blagajno, dokler je denar pri dolžnikih še bil, se država sploh ni resno lotevala. Slučajno? Če je slučajno kdo na trenutni takratni oblasti hotel kaj celo minimalno spremeniti, so kontinuitetniki zbrani v vseh slojih družbe takoj povzdignili svoj glas, organizirali stavke in proteste in zadeva je zastala za kar nekaj časa. Kjer imajo preveliko moč in s tem realno oblast v rokah sindikati, politična kontinuitetna iz ozadja, mafijsko združene "intersene" skupnosti, klonirani vstajniki, še najmanj pa vlada in parlament, tam je država obsojena na propad.
Stvar smo pripeljali že tako daleč, da so ogrožene pokojnine, plače javnih uslužbencev, vračila zunaj najetih posojil in verjeten globok padec življenskega standarda in nov visok porast nezaposlenosti. Zaradi nas postajajo resno zaskrbljeni tudi zunaj države, saj postajamo resna motnja v evrskem območju in zaradi resnično iz obupa možnih spontanih vstaj brezpravnih in obubožanih množic celo potencialna nevarnost na Balkanu. To pa ni več hec.
Dodajmo k temu zdaj še napovedane nove drastične vladne ukrepe za pobiranje denarja z novimi davki, kjer ga je sploh še kaj ostalo, pri tem pa še naprej spet z omejevanjem investicij onemogočati nastajanje in razvoj novih podjetij ter seveda neobhodna nova posojila za odplačevanje starih in pokrivanje izgub iz preteklosti, pa smo tam, kjer smo nekoč že bili. Mar ni to stanje enako ali podobno onemu iz bivše Juge, iz katere smo zbežali, a nikamor prišli? Morda celo z dežja pod kap, zaenkrat še upam, da ne. Zato moj pomislek o novi rekomunizaciji države Slovenije.
Jutri, na dan 9. maja, je praznik, katerega bomo v srcu praznovali z različnimi občutki, eni kot dan EU, drugi kot dan osvoboditve in zmage nad nacizmom ter fašizmom, ampak jaz bi pa še rad doživel, da ga končno praznujemo tudi kot dan resnične zmage nad komunizmom.
Sam sem že eno leto nazaj v nekem komentarju glede takratnih vzrokov nesprejemljivih družbeno ekonomskih dogajanj in koncertriranih medijskih gonj na določene posameznike opozarjal, da se Slovenija rekomunizira. A ker so se stvari medtem odvijale tako zlahka in brez prave zaznambe ter odpora javnosti ter ustreznih institucij proti temu trendu, razen seveda pohvale vrednih posameznikov, kateri še vidijo dlje od svojega nosa, se zna stvar za državo in večino državljanov res ponovno tragično končati.
Za današnje stanje v državi po mojem mnenju in glede na moja opažaja zadnjih desetletij ni nevaren in kriv tisti, ki na njega danes spet kažejo s prstom vsi poklicani in nepoklicani, v sozvočju z večinskimi mediji, levičarskimi politiki ter leaderji dovčerajšnjih koalicijskih partnerjev, kateri ga obtožujejo, češ, da je to nevzdržno stanje zakuhal samo on, s svojo sredinsko/desničarsko vlado in svojim avtoritativnim vodenjem. Nevarni so za nas namreč res le tisti, ki te kažiprste ščuvajo in usmerjajo proti akterjem potrebnih pozitivnih sprememb, s ciljem zaščite in ohranitve svojih privilegijev in v preteklosti pridobljenih pravic. Ne vem, kaj se bi moralo zgoditi, da se ta nenaden in nevaren tok trenutne družbene klime spremeni. Težko bo današnjo slabo stanje v državi spremeniti na bolje, kajti tisti, ki vso stvar usmerjajo imajo še vedno na razpolago vse vzvode javnih finančnih sredstev in bank, kanale vplivanja, prekaljeno in preskušeno kontinuitetno kadrovsko strukturo ter večino najvplivnejših javnih in komercialnih medijev, da to svojo "prenoviteljsko" politiko še vedno tako uspešno izvajajo in so dejansko odgovorni in krivi za današnjo situacijo. In ker jih v njihovih rabotah permanentno podpirajo še sindikati, nekakšne še vedno obstoječe "samoupravne" interesne skupnosti, "kulturniki", celo študentarija ter prav tako vsa parazitska srenja, odvisna od državnih jasli in davkoplačevalskega denarja ter organizirana v razne civilne in vstajniške združbe, so trenutni izgledi za izboljšanje sedanje situacije v državi res brezizhodni.
Kot nekakšni rešitelji države in neposredne demokracije so se (res?) pred meseci nenadoma pojavili neki "kao" vstajniki, ki pa so s svojo selektivno usmerjeno aktivnostjo dosegli le to, da sta bila odstranjena dva najbolj izpostavljena leaderja, tisti najbolj izpostavljen in podtalen pa še vedno kraljuje v svojem skoraj že večnem cesarstvu. Celo še več, opažen je napor kontinuitetne srenje, da se ga čimprej rehabilitita in celo omogoči sanacijo njegovih nasedlih investicij, tako zasebnih kot prestolniških. Dokaz - vladna namestitev njegovih najbližjih somišljenikov in bivših sodelavcev na SOD-u ter izjave nekaterih vidnih posameznikov njemu v prid glede vpletanja v vladne kadrovske in finančne odločitve. Seveda mu bo slej ko prej potlej tudi pot na vrh vlade odprta, le s tistimi, ki so ga sprva forsirali in bili kasneje nad njim razočarani, bo potrebno nekaj zapletov razčistiti in plačati nekaj računov. A za denar zna on vse narediti in urediti.
Pa kje je zdaj tu povezava z rekomunizacijo Slovenije, se bo kdo vprašal. V času komunizma v bivši Jugi se je pač tako delalo, a se o tem ni dosti vedelo, kaj šele smelo govoriti, bognedaj celo pisati. Razen seveda, če to ni bilo v interesu vladajoče kaste. Zavožene investicije so bile prej pravilo kot izjema, nesposobni partijsko vodeni direktorji so namesto odstopanj zaradi izgub v podjetjh rotirali, reelekcija je bila eden od načinov premeščanja, izgubljeni denar podjetij se je nadomeščal s prelivanjem in združevanji iz drugih podjetij, z novimi davki se je krpalo finančne lukjne dokler se je pač dalo, s skladi za nerazvite se je pretakal denar od uspešnih k nesposobnim in lenim, samoprispevki so bili značilni za pobiranje denarja državljanom in še bi se kaj našlo. Šlo je dokler je pač šlo, sledila so državna zadolževanja v tujini, vedno nova najemanja posojil za odplačevanje starih ter vzdrževanje standarda in socialnega miru, inflacija je bila virusen pojav, ki je pobrala še tisto, kar je ostalo v nogavici ... ja, ta komuno/socializem je moral propasti, z njim pa tudi propasti in razpasti celotna bivša država. Pa za njo sploh ne žalujem.
In kako je to urejeno in poteka danes? Ker se je še naprej po osamosvojitvi po znani "jugo" socialistični navadi trošilo več kot proizvedlo, javni sektor pa se je medtem nenadzorovano in skoraj eksponencialno širil, je bilo pač spet potrebno nekje oziroma nekomu vzeti. Ker je medtem bila vladajoča kasta večinomma "levičarska" se je pač nadaljevalo po ustaljenem receptu iz bivše Juge. Prve so bile pri roki banke v državni lasti, kjer so "naši" in "nenaši"politiki po mili volji usmerjali denar k zgubašem in "nepokritim" investitorjem, davkoplačevalci pa smo to prazno vrečo neprestano polnili z raznimi dokapitalizacijami, v bistvu pa pokrivali izgube nepremišljenih investicij in špekulacij bankirjev. Koliko državnega denarja se je na tej poti celo izgubilo in prelilo v zasebne in interesne žepe, kljub Janševim predvolilnim obljubam, nismo izvedeli in verjetno tudi nikoli ne bomo. In ko sta bili bančna in proračunska malha spet prazni smo se pač na novo zadolžili za enormne zneske, denar pa usmerili tja, kjer ga je zmankalo, ne pa v razvoj, prizvodnjo, kakovostno visoko šolstvo in še kam, kjer bi se oplemeniti. Samo da smo spet imeli socialni mir in visok rejting pred novimi volitvami. Napora, da bi sproti iztrjevala neplačane davke in dajatve in s tem polnila proračunsko blagajno, dokler je denar pri dolžnikih še bil, se država sploh ni resno lotevala. Slučajno? Če je slučajno kdo na trenutni takratni oblasti hotel kaj celo minimalno spremeniti, so kontinuitetniki zbrani v vseh slojih družbe takoj povzdignili svoj glas, organizirali stavke in proteste in zadeva je zastala za kar nekaj časa. Kjer imajo preveliko moč in s tem realno oblast v rokah sindikati, politična kontinuitetna iz ozadja, mafijsko združene "intersene" skupnosti, klonirani vstajniki, še najmanj pa vlada in parlament, tam je država obsojena na propad.
Stvar smo pripeljali že tako daleč, da so ogrožene pokojnine, plače javnih uslužbencev, vračila zunaj najetih posojil in verjeten globok padec življenskega standarda in nov visok porast nezaposlenosti. Zaradi nas postajajo resno zaskrbljeni tudi zunaj države, saj postajamo resna motnja v evrskem območju in zaradi resnično iz obupa možnih spontanih vstaj brezpravnih in obubožanih množic celo potencialna nevarnost na Balkanu. To pa ni več hec.
Dodajmo k temu zdaj še napovedane nove drastične vladne ukrepe za pobiranje denarja z novimi davki, kjer ga je sploh še kaj ostalo, pri tem pa še naprej spet z omejevanjem investicij onemogočati nastajanje in razvoj novih podjetij ter seveda neobhodna nova posojila za odplačevanje starih in pokrivanje izgub iz preteklosti, pa smo tam, kjer smo nekoč že bili. Mar ni to stanje enako ali podobno onemu iz bivše Juge, iz katere smo zbežali, a nikamor prišli? Morda celo z dežja pod kap, zaenkrat še upam, da ne. Zato moj pomislek o novi rekomunizaciji države Slovenije.
Jutri, na dan 9. maja, je praznik, katerega bomo v srcu praznovali z različnimi občutki, eni kot dan EU, drugi kot dan osvoboditve in zmage nad nacizmom ter fašizmom, ampak jaz bi pa še rad doživel, da ga končno praznujemo tudi kot dan resnične zmage nad komunizmom.
Naročite se na:
Objave (Atom)
