Nova vlada - potreben katalizator družbenih spremeb?

 

foto: Siol

V normalnih pogojih demokratičnega življenja v civilizirani in pravni državi, taka vlada, kot se nazira sedaj, ne bi imela dolgega veka. Kaj to, sploh je ne bi bilo mogoče sestaviti in potrditi v parlamentu.
A mi smo še daleč od od spoštovanja civilizacijskih in naprednih družbenih norm, torej tudi daleč od normalne sodobne demokracije.

Imamo pa mi vsekakor svojo "normalo" demokracije, takšno, ki  se dejansko še vedno nadzira in usmerja preko znanega foruma bivših oblastnikov-komunistov ter kasneje prenovljenih komunistov še iz časa samoupravnega socializma. Imamo torej takšno "normalo", ki služi tudi novim skrivnim ali napol javnim mafijsko finančnim omrežjem v navezi s predhodno navedenimi osebki. In k temu veliko primore še naše pasivno in neučinkovito pravosodje.

Le v takšnih pogojih in razmerah je moč diktirati in usmerjati družbo in državo iz ozadja preko določenih plačanih apologetov - politikov nekaterih vplivnih političnih barv in nians, nekaterih vplivnih javnih avtoritet in institucij, nekaterih vplivnih zastopnikov izobraževalnega sistema, sindikatov ter kupljenih - beri: iz oglaševalskega denarja državnih podjetij plačanih javnih medijev. Pomembna je vsekakor tudi podpora velikega dela zavedene množice nerazmišljajočih državljanov-volilcev, ki pač radi oddajo svoj volilni glas tistemu, ki jim je pred volitvami obljubljal nemogoče, a njim všečno. Če k tem prištejemo še tiste, ki na račun lažne sociale kar dobro živijo, in one, ki apriori volijo "proti" nekomu, ki je s strani prej omenjenih stigmatiziran, je krog obvladovanja vseh pomembnih javnih sfer v državi sklenjen. Stanje s tem ostaja pod nadzorom, v bistvu nespremenjeno, zamenjajo se le svinje pri koritu. To korito pa že vseskozi sproti prisilno polnijo davkoplačevalci, eni brez možnosti, drugi pa brez volje do dejanskega vpliva na potrebne prebojne družbene spremembe.

In ko smo se lansko jesen spet znašli v položaju, ko je že kazalo, da se z "nenašo" koalicijo nekaj le lahko premakne in se je tudi pričelo vidno premikati  na bolje, so se spet splašili "rentarji", boječ se izgube svojih neupravičenih zgodovinskih privilegijev ter ponovno sprožili novo diskreditacijsko afero zoper predsednika vlade in zaradi ustvaritve občutka objektivnosti pred javnostjo, tudi župana glavnega mesta. Le ta je bila spet ustvarjena in sprožena s pomočjo njim podrejene javne institucije, ob takojšnji pričakovani asistenci glavnega "načelneža po potrebi" iz prejšnje vladne koalicije ter v sodelovanju s koncentrirano podporo njihovih javnih medijev. Vsem tem so se kasneje pridružili še "spontani" in z mediji podpihovani ulični protestniki. Kar naenkrat sta nato v tako "normalni" državi iz globoke pozabe v družbi in politiki vzniknili etika in morala, seveda le zaradi trenutne potrebe "naših", kot trenutno nepogrešljiva elementa obstoja države Slovenije ter njene demokracije in nadaljnega razvoja gospodarstva. Pred tem pa, kot da morala in etika na tem svetu sploh ne obstajata.

Ko se je nato javno mnenje po njihovem pričakovanju dodobra prekvasilo z novo paradigmo, je bilo potrebno  storiti nov korak naprej, najti je bilo potrebno "naše" politike-rešitelje, ki naj bi najprej zrušili staro vladno koalicijo, nato pa sestavili novo, z novo vlado. Prvo jim je po hudih mentalnih in organizacijskih mukah čez nekaj časa sicer uspelo, a z drugo, politično in kadrovsko sestavo nove vlade, pa je šlo zaradi političnih, predvsem pa osebnih kalkulacij vodij strank, le malo težje. Seveda, zamrznjeni in skriti strici so imeli tudi pri tem spet glavno, a za javnost neslišano besedo. Tudi njihova javna medijska mašinerija je bila začasno izključena, da ne bi po nepotrebnem povzročala kolateralne škode. Zdaj, ko je predlagana politična in kadrovska sestava nove "odrešilne"  vlade znana in tudi zadnji možen hip vložena v parlamentarno potrditev, je tudi njihovim javnim medijem vrnjeno njihovo "poslanstvo". Z visokokaloričnimi besedami novih vladnih politikov se mediji že trudijo spet nasitili in napojili nezadovoljno ljudstvo, "rentnikom" pa bodo novoizvoljeni ministri s premierko na čelu ter parlamentarnim žegnom ponovno zagotovili nadalnje nemoteno uživanje v preteklosti pridobljenih nezasluženih privilegijev. In seveda, zagotovili tudi, da se nove parlamentarne volitve oddaljijo čim dlje v neznan čas, pa naj v bodoče ulični protestniki še tako vpijejo in razgrajajo, odslej vendar ne bo več "realnih" vzrokov za demonstracije.

V tej luči dogajanj in naprezanj vedno bolj nekredibilnih politik(ant)ov okrog nove vlade in posledično(?!) nove politične koalicije, bo prav zanimivo  spremljati medsebojno prerivanje in klanje drenežev okoli novega koalicijskega korita. Zanimivo bo, koliko časa bo trenutna potrpežljivost ob sicer že napol praznem koritu trajala, kdo bo prvi zakrulil, koga bodo kot prvega odrinili, ko bo korito spet čisto prazno. Trenutno izgleda, kot da še ni "lakote", kar pa ne čudi, saj dreneži okoli tega korita sproti požrejo tudi to, kar pred tem izrečejo. A tudi besed bo kmalu zmanjkalo, kaj pa potlej? In kaj šele potlej, če bodo tisti demonstranti, ki na ulicah protestirajo iz osebnih stisk in prepričanj o naših gnilih politikih, pri teh demonstracijah vztrajali in jih še okrepili.

Ne, sam res popolnoma nič ne verjamem v sposobnost, učinkovitost in uspešnost te nove vladne garniture. Ker pač nima organske osnove in ustreznega programa za svoj obstoj in rast, naj čimprej razpade, čeprav bomo državljani zaradi tega kratkoročno prikrajšani, a na dolgi rok je tako bolje.

Ne vem zakaj, a z vsakim dnem vse bolj simpatiziram z nekaterimi demonstranti na ulicah naših mest, sploh, ker se je pri njih tudi že pričelo nekaj razčiščevati in očiščevati. Ta nova nekonsistentna vlada naj bi bila vsekakor dobrodošel katalizator, ki naj pospeši proces "očiščevanja" družbe in politike, ampak vsekakor ne po Lukićevemu scenariju. Za začetek naj protestniki izsilijo čimprejšnje nove predčasne parlamentarne volitve in spremembo sedanjega nevzdržnega volilnega sistema.

Usodni Gregor - spet pred gregorjevim

 

 

 

Skoraj bo točno dve leti od tega, ko sem na svojem blogu objavil primerjavo med tremi takrat aktualnimi Gregorji pred Gregorjevim - praznikom ptičkov. Takrat se namreč pričenja ptičja ženitvev, obenem pa je to tudi dan, ko se pričnemo veseliti prihajajočih svetlejših dni po dolgi temni in mrzli zimi. Tudi kmetje takrat pričnejo s svojimi deli, da se v prebujajoči pomladi omogoči skorajšnja setev in od tega odvisna kasnejša žetev.


Glede na to, kar se je v politiki zgodilo včeraj in naj bi se dogajalo še cel teden, lahko postavim analogijo z Gregorjevim, saj gre tokrat tudi v politiki ravno za to, da se po hudih zimskih političnih neurjih in zmrzalih v prihodnjih dneh dogovorijo za pripravo tal za novo setev in obljubljeno kasnejšo žetev. Od uspešnega in iskrenega dogovora med akterji novonastale politične situacije (brez fige v žepu), je namreč močno odvisno, ali bo ta nova politična njiva z dokaj novimi kmetovalci dobro pognojena, preorana ter prezračena in da bodo nato pravočasno posejana taka semena, ki bodo  hitro in uspešno vzkalila. A vzkaljeno naj bi bilo tudi dobro in odporno, naj bi v zadostni meri obrodilo, pa še eventualne možne pomrznitve in nepričakovana neurja bi moralo v času rasti prestati.

Pa naj se spet vrnem k prej omenjenim trem Gregorjem, ne brez razloga.

Prvi takratni Gegor - Repovž namreč - je na svojski, predpisan mu način, v medijih in novinarskem društvu branil edino možno in sprejemljivo "novinarsko" resnico, a je končno pogorel na celi črti.

Drugi takratni Gregor - Golobič - je na njemu značilni način ustvarjal in interpretiral svojo ta zaresno resnico, kateri bi se dalo v klenem slovenskem jeziku reči - neresnica. Ker so mu ljudje predolgo verjeli, a ga končno prepoznali, se je pač moral končno tudi on posloviti s svoje politične prižnice in s tem prenehati širiti svoj "edino pravilni" zaresni nauk za naivno javnost.

Tretji Gregor - Virant (ostale prilepljene mu predpone raje izpuščam) - pa je s svojo "resnico" in dejanji v preteklosti in vse do danes povzročil marsikatero politično presenečenje in razočaranja med bližnjimi, v teh kriznih časih pa ponovno postal sila aktualen.

Bil je eden glavnih (so)akterjev in rušiteljev Janševe vlade. Od načelnosti, morale in etike je kljub nasprotnim dejanjem v praksi kar pokal po šivih, nato pa (pre)hitro eksplodiral ob nastanku in objavi poročila protikorupcijske komisije, katerega je, dogovorjeno seveda, prejel dan pred ostalimi.  A zdaj, ko je Janša sinoči padel, se je tudi sam znašel v precepu, kako ravnati naprej, ne da bi si spet umazal čast in dostojanstvo svojega in strankinega imena, mostove za seboj pa je nespretno porušil. Lahko mu je bilo rušiti, a odslej bo treba spet na novo graditi. Tu pa so že prve, samo na izgled nepremostljive težave. Pri naskrivaj načrtovani skupni skledi, iz katere bodo želeli spet vsi samo zajemati, je premalo žlic in hrane, nova pa še ni skuhana, a je tudi ni več od kje vzeti. Zaradi njegovih izrekanih in zaklinjanih načelnosti v preteklosti, naj ne bi bilo nikakršnih možnosti za sodelovaje z glavnim so-akterjem rušitve Janše, če tudi Janković ne odide z županskega mesta in vodenja stranke.

Samopreživetveni nagon pa ga bo po mojem mnenju namreč spet prsilil v to, da se bo to pot pač ravnal po dvojnem merilu. Povedano drugače, menil bo, da kar zaradi ugotovitev iz poročila protikorupcijske komisije velja za Janeza Janšo, ni nujno, da takoj velja tudi za Zorana Jankoviča, slednji pač ni bil predsednik vlade. Torej, Janša je moral oditi takoj, z Jankovićem pa se zaenkrat naj ne bi tako mudilo, saj je celo podpisal pogojno izjavo o svojem odstopu, kar naj bi bilo zaenkrat dovolj. Vzrok za tako ravnanje bo iskal v nujnosti postavitve nove vlade zaradi trenutnih višjih državnih interesov, vsaj do novih skorajšnjih predčasnih parlamentarnih volitev. Novih volitev pa se seveda v resnici, kljub stalnemu nasprotnemu zatrjevanju, boji kot hudič križa, saj so ga volilci že spregledali, kot pred njim že Golobiča. Seveda se močno zaveda, da ga zaradi tega čaka enaka usoda.

Prepričan sem, da sta skupni scenarij in režija postavitve nove vlade znotraj strank te ad hoc parlamentarne koalicije usklajeni do potankosti, saj si ponovnega poloma, kot pred letom in pol, akterji in strici ne morejo več privoščiti. In v tem tudi vidim trenutni Virantov problem pred javnostjo, glede na njegovo deklarirano (ne)značajnost.  Ta trenutek ocenjujem, da bo Virant pred javnostjo govoril in se zaklinjal eno (predčasne volitve), pod mizo in v zakulisju pa sklepal in delal nekaj čisto drugega, torej preva(i)rantsko, do izvolitve nove vlade in s tem možnost premika naslednjih parlamentarnih volitev v nedorečeno prihodnost, morda celo do konca mandata tega parlamenta.

Ampak, naj že v naslednjih dneh stori karkoli in kakorkoli, že zaradi doslej izrečenih besed in storjenih dejanj, tega ne bo mogel več popraviti. Nazadnje bo odšel v politično zgodovino,  kot sta tudi odšla že njegova prej omenjena predhodnika - tudi oba Gregorja. Je torej samo še vprašanje časa in potrebe po nadaljnih Virantovih uslugah.

Bo Alenčica res rešila podalpsko kraljestvo?

 

 

 

Podalpsko kraljestvo se je znašlo v zelo, zelo hudih težavah, ko vse drvi samo še navzdol in na slabše, njen kralj, z imenom Matjaž, pa še vedno krepko spi za mizo v svoji votlini pod vršaki Pece, kot da se ga usoda kraljestva prav nič več ne tiče.


V deželi namreč že dalj časa rovarijo prekucniki, prevaranti, delomrzni nastopači in tatovi kraljevskega imetja. Ceste so zaradi tega polne lačnih otrok, brezdelnežev, šolnikov, samooklicanih pevcev, pisarjev, beračev ter ostarelih vojščakov za narodov blagor. Nič, česar se trenutni kraljevi začasni namestnik loti, mu v tej podalpski deželi zaradi njegovih zakletih zgodovinskih nasprotnikov ne uspeva. Ne pomagajo mu ne zakon, ne trda roka, ne dana beseda, ne more se več zanesti niti na dovčerajšnje najbližnje. Vsak od njih se danes s  svojo obljubljeno podporo prekucnikom raje prodaja za pričakovano mu nagrado jutri, če se skupaj z njimi uspejo znebiti trenutno vladajočega princa. A ta se še vedno ne da, ne zlepa ne zgrda. Lastnost vojščaka in vladarja pač, ki nekaj da na besedo, obljubo in zvestobo podanikov in ki verjame v svojo moč in poslanstvo. Trenutno mu ob strani stoji le še zaščitnica njegovih podanikov v eksodusu. Podaniki doma pa so zmedeni, saj ne vedo več komu in v kaj verjeti. Na hude pretekle čase so že itak pozabili, večina jih je še vedno ostala nepismenih in neukih, če že znajo kaj prebrati, pa tega vedno tudi ne razumejo. Pokonci jih držijo le še stara vera in nove obljube prekucnikov v boljši jutri. Ta boljši jutri pa, da bo po novem prišel kar sam od sebe, samo vero v vodečega princa jim je treba zapustiti in princa izgnati, še najbolje pa kar usmrtiti, da bo potlej v kraljestvu večni mir. In verjeti bo treba v novo vero, ki jo širijo prekucniki, pa se bosta potlej spet cedila med in mleko, brezplačno seveda, kot nekoč.

In glej čudo, našla se je v tej zmedi celo neka gostobesedna Alenčica, trdeč, da je prav ona prebujena žena spečega kralja pod Peco, a ga je zaradi njegovega zanemarjanja njenih potreb in vrlin menda zapustila ter se odločila, da zdaj pa kar ona sama pokaže podanikom tonečega se podalpskega kraljestva, kako se reši deželo pred hudobnim princem in zloveščimi dogajanji med njenimi podaniki, ki da jih njemu zaradi nesposobnosti in hudobnosti ni uspelo odpraviti. Še celo več, on sam da jih je povzročil, celo tudi, ko še ni bil izvoljen za vladajočega princa. Pa tudi za izdaje najbljižnjih da je kriv, ker jim ni dopuščal, da bi razdelili kraljestvo v svoje nove fevde oziroma ni toleriral njihovega očitnega nedela in nesposobnosti. In ta novodobna Alenčica se seveda zdaj zanaša na bogove, ki jo vodijo od zadaj in jo usmerjajo naprej ter seveda tudi na svojo nezmotljivo žensko intuicijo in prav, četudi ve, da vedno ni tako. Manjka le še skupna blagoslovljena večerja z novimi so-dvorniki, da jo hitro ustoličijo, sedanjega vladajočega princa pa ob pomoči njegovih predhodnih so-dvornikov dokončno vržejo z oblasti. Potlej pa, kar bo, pač bo. Če ne bo, bomo pač spet iskali kar smo že večkrat zaradi lastne neumnosti izgubili. In če bo treba, bomo tudi resnico spet spremenili.

Ampak, jaz, pisec te pravljice, pa domovanje kralja Matjaža iz svojega otroštva pod Peco res dobro poznam, nikdar ob njem nisem videl ne njegove speče vojske in kraljice Alenke, ne speče, ne budne, zato trdim, da ta Alenčica, ki se nam zdaj ponuja, ni niti približno tista ta prava, ki naj bi rešila podalpsko kraljestvo. Je le njen surogat, obsojena na kratkotrajno - če - vladanje, čeprav jo nam podanikom prekucniki prodajajo za suho zlato.

No, sam sem, vsaj mislim tako, le kolikor toliko pismen in nisem čisto neuk, zato niti najmanj ne verjamem, ne v novo pravljico in ne v to Alenčico. Zame je ona le vmesna epizoda, pred novo in  nepredvidljivo zgodbo te lepe, a nesrečne podalpske dežele. Resnični novi rešitelj dežele pred ponovnim zlom pa bo moral res imeti  pravo vizijo, pogum in pravo vojsko ter tudi sposobnost za uresničitev svoje naloge. In predvsem, podanike, ki bodo vanj verjeli.

Kdo govori resnico - komu verjeti?

Kaj je torej resnica, to je zdaj vprašanje, da malo parafraziram dilemo Hamleta.
Seveda pa si je potrebno pred razmišljanjem in ustvarjanju svojega mnenja  o "resnici" najprej ogledati in poslušati vsebino Janševega nagovora Zboru za republiko v Ljubljani na linku:

http://www.youtube.com/watch?v=IKeMOvlBj-c&feature=player_embedded

in nato še v TV dnevniku 11.2.2013 predstavljene izjave nekaterih članov odbora za pravično in solidarno družbo, na linku:

http://tvslo.si/predvajaj/ostri-odzivi-na-jansev-govor/ava2.158363884/


Ko človek gleda in posluša oboje, se resno vpraša, kje v Janševem govoru je beseda o tem, da so protestniki levi fašisti. Kot sem jaz prebral in slišal njegov govor, je z izjavo o pojavu levega fašizma označil določeno ravnanje določenih politikov ob določenem dogodku, ni pa s tem nikakor enačil udeležencev protestov.

Vodtiteljica dnevnika Jeseničnikova se je v TV dnevniku 11.2.2013 celo eklatantno zlagala, ko mu je dobesedno pripisala to izjavo. V čigavem interesu so torej taka popačenja v poročanju javnega medija in zavajanju javnosti?  Lahko je samo v interesu načrtovanega razpihovanja mržnje in netenja razkola med državljani ter ustvarjanju klime pomoči k padcu vlade in dokončni odstanitvi nezaželenih političnih osebkov. Seveda se tako poročanje dominantnih medijev potlej v javnosti zakupi in postane "argument" za koncertrirano blatenje in napade na Janšo. Če že mora vlada pasti iz objektivnih razlogov, naj pade v skladu z ustavo, torej z odstopom ali pa s predpisano ji izglasovano nezaupnico s strani večine poslancev državnega zbora.

Neverjetno hitra pa je bila to pot tudi reakcija in obsodba Janševega "sovražnega" govora s strani dosedanje varuhinje človekovih pravic. Ja, če je to oportuno, zna tudi varuhinja hitro odreagirati, čisto drugače kot v hujših primerih sovražnega govora in kratenja človekovih pravic in njegovega dostojanstva v preteklosti.

Razširjene in celo večkrat ponavljane izjave "odbora" sem si ob hkratnem zgražanju ogledal in poslušal tudi na drugih TV in RA kanalih. Je mar res mogoče, da je del naše leve "inteligence" tako plitek na umu, da so iz njenih ust na osnovi namerno potvorjenih dejstev prihajale tako obtožujoče in žaljive besede, kot so jih izjavljali omenjeni odborniki pred nastavljenim mikrofonom in kamero. No, jaz v samo njihovo plitkost niti ne verjamem, bolj v njihovo podlost, pokvarjenost in kupljivost. Škoda, da v videu TV SLO niso bili predstavljeni vsi govorci in pa nekatera mnenja v celoti . Dren pred kamero in mikrofonom je bil kar precejšen. Verjetno pa je bilo celo za RTV SLO preveč absurdnosti in laži v nekaterih  izjavah. Izjave Svetine o Janši kot nikakršnem politiku in državniku, moraliziranje, zahteva po odstranitvi Janše in pogojno "sloveniziranje" državljanov s strani Hribarjeve, podtikanje Lipiča o grožnji z vojsko in policijo s strani Janše (sam pa je nedavno zlorabil veteransko združenje za napade na legalno vlado), insuniacija Goloba glede najetja 25 milijard evrov posojil v času prve Janševe vlade (a molk o dejanskem takratnem ravnanju vplivnežev iz ozadja in uprave NLB), pa še kaj in še nekateri.....do Miheljaka, kar človek enostavno ne moreš verjeti. In na vprašanje prisotne novinarke(?), kaj pa je alternativa sedanjemu stanju in predsedniku vlade, odgovora ne vedo, čakajo, kaj se bo iz tega izcimilo. Hribarjeva celo izjavi, da to ni več njihova stvar, glavno, da se za vedno iznebimo Janše.
"Strokovnosti" in izkušenj glede diskriminiranja, podtikanj in blatenj svojih političnih nasprotnikov, da kaj več ne omenim, lanserjem samo ene, njihove edine "resnice", res ne manjka. Izkušnje iz ne tako davne preteklosti to potrjujejo in govorijo same zase.


 Kaj je po mojem videnju in slišanju trezna razlaga vzrokov nekega dejanja oziroma dogodka, kaj pa spet demagoško podtikanje in insuniacije kot protiargument, pa si lahko ogledate na spodnjem linku - posnetku Odmevov na RTV SLO1 z dne 11.2.2013.

http://tvslo.si/predvajaj/juhant-in-keber-sovrazni-govor-v-politiki-in-medijih/ava2.158374802/

Ja, tako je s to našo slovensko resnico, vsak si jo tolmači po svoji potrebi, s čimer ni nič narobe, a hudo postane stvar nevarna, ko se jo zlorablja v podle politikantske in profitarske namene, ceno za to pa plačujemo državljani - davkoplačevalci.

Kaj ste nam storili, strici

Znani glavni stric iz "ozadja" se je zanj odločil, ena teta ga je potlej prosila v imenu 26 "zaslužnih" in poslušnih veljakov - marionet, "maziljenec" pa se je potlej moral odločiti, da se žrtvuje za "blagor" naroda in dobrobit te gerentološke "podstati" slovenske kontinuitetne druščine. Seveda so ga botri še pred tem v ta namen javno prekrstili v najboljšega kapital socialista, z velikim čutom za malega človeka.

 

 

Foto - spletna stran PS

In  se je potlej nekaj časa "dogajalo" javno in podtalno agitiranje in prepričevanje volilcev ter končno zgodilo s "prosvetljenjenim" ljudstvom in z državnozborskimi volitvami decembra 2011.  Seveda se je to lahko zgodilo le pri nas, v naši slovenski "demokraciji", vodeni s pomočjo "zaslužnih" stricev in tet iz ozadja ter izvajani s pomočjo kupljivih politikov sumljivega slovesa in porekla ter agitpropom z državnim oglaševalskim denarjem dobro plačanih medijev. Iz teh medijev se je pred in medtem "preselilo" v parlament tudi kar precejšnje število osebkov - predhodnih novinark, voditeljic oddaj, pa še kak bivši dopisnik iz tujine. Nam se je to zdelo normalno, tujina pa se je čudila tej vrsti demokracije, ko se dobesedno čez noč pojavita in ustanovita dve čisto novi listi/stranki z neiskušenimi politiki in pobereta tolikšno število glasov s strani zmedenih, naivnih in tudi nevednih volilcev.

Rezultati take "ad hoc" politike in "novih" obrazov v njej so sveda že dolgo znani. Nesposobnost relativnega zmagovalca, da bi kot prvi postavil parlamentarne organe sestavil novo vlado, se je pokazala takoj na samem začetku ustanavljanja in usklajevanja, ko niti računati ni znal/hotel. S tem pa je ustvaril od nikogar pričakovane razmere, ko je vskočil drugi, bolj (pre)izkušen in pretkan, znal je izkoristiti nepričakovano in podarjeno mu priliko ter zbral pogum in sposobnost, da vskoči. Je bil pobudnik za tako tudi "ad hoc" koalicijo on ali "preračunljivci" iz drugih strank? To bomo verjetno težko izvedeli, a nekaj je le pricurljalo v javnost, takratna cena za predsedniški stolček državnega zbora, namreč. Za velike "denarje" so se verjetno prodajale/kupovale koalicijske funkcije v parlamentu in vladi. Nesojeni mandatar se je  kasneje raje pustil ponovno izvoliti za župana in se iz parlamenta spet vrnil v svojo trdnjavo - MOL. Tega mu pa strici niso mogli oprostiti, tega namreč, da je totalno "zasral" dobro naštudiran scenarij in režijo za ponoven prevzem oblasti po predhodnem fiasku s Pahorjem in podtaknjenci.

In kot vedno ob takih ali drugačnih delitvah, se najde kdo, ki kasneje misli, da je za svoje "zasluge" dobil premalo. Ponovno zahteva več, a se zadeva med partnerji ne izide, ker ni več kaj deliti. Sestava parlamenta in način njegovega delovanja se je kasneje pokazala vse prej kot vzorna. Afere s poslanci, resnične in namišljene, so se kar in se še vrstijo, od samega začetka skoraj ni bilo dneva, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidenega, a skoraj pričakovanega.

Prelepo pa je šlo tudi vladi od samega začetka, navkljub vsem težavam z njenimi težkimi odločitvami in ukrepi, ogroženimi z napovedanimi referendumi in stavkami. Preveč uspehov v relativno kratkem času, s ključnimi ukrepi za ozdravitev gospodarstva, financ, stabiliziranja javne porabe in mizernega družbenega stanja v državi, je sprožilo hudo reakcijo njenih zapriseženih že zgodovinskih nasprotnikov - politično motiviranih sindikatov, parazitskih kulturno/političnih združenj, raznih "civilnih" družb za ohranjaje vrednot, celo obeh ex predsednikov države. Strah pred novimi uspehi te vlade pa je zavladal v starih in novih družbenih in političnih strukturah in združenjih. Argumente so poskušali zabrisati z  blatenjem v tujini in doma prek pisemskega dopisovanja, kar so v preteklosti tako obsojali, če je to storil kdo drug. A tudi odobravali, če so od ega pričakovali korist. Prej kot slej pa je verjetno glavni vzrok v prestrukturiranju državnih bank, preteklem izvoru neprestanega finančnega napajanja družbeno politične podstati stare genske zasnove, vključno z njim naklonjenimi (plačanimi) mediji.

 Posledice takega preteklega kloniranja politike in politikov se kažejo ravno te dni, nekako leto po nastanku sedanje/pretekle koalicije, ki poka po vseh šivih iz znanih in neznanih vzrokov, pretežno sebičnih. A najhujše, kar se je lahko zgodilo državi, družbi in nam državljanom, pa je bilo to, da so se leto nazaj spet rodila nova, gensko prečiščena politična in osebna sovraštva, ki so iz tlenja preraščala v odkrit požar, podpihovan in vzdrževan tudi s strani najvišjih državnih instanc. In ob njih se je pričelo splošno kolektivno podpihovanje in širjenje požara, ki nas zajema te dni in čigar dim nam še dolgo ne bo dal globono zadihati. In kaj je bilo bolj zaželenega (in uresničenega?) ter priročnega za nasprotnike te vlade, kot v primernem trenutku lansirano poročilo neke komisije, ki na dvomljiv način prikazuje ugotovitve za dva najbolj izpostavljena protagonista v tem trenutku, brez možnega priziva na njene ugotovitve, za premierja in glavnega župana namreč. Če bi uspelo, bi bili ubiti kar dve muhi na mah. Še enkrat se bom ponovil, kot sem zapisal v predhodnem blogu, zažgali smo lepo rastoče žito, ker sumimo, da v njem raste plevel. Šele, ko bo nastopila zaradi tega lakota, se bomo spomnili na storjeno neumnost.

Kdo nas bo danes ali jutri reševal, kdo pomagal, komu še zaupati, komu še verjeti, se verjetno danes marsikdo od nas sprašuje. Treba se je končno postaviti pred ogledalo, se dolgo časa opazovati in se iskreno vprašati - sem mar tudi sam s svojimi razmišljanjem in dejanji v preteklosti ter z napačno obkroženim volilnim listkom doprinesel tem uničujočim trendom v naši današnji družbi, za katero smo pred dobrima dvema desetletjema tako složno ukrepali.

Edina resna rešitev za Slovenijo je po mojem mnenju začasno "spajdašenje" treh največjih strank, SD, SDS in PS, za potrebno dvotretjinsko soglasje o spremembi ustave glede uvedbe večinskega volilnega sistema ali pa dviga volilnega praga za vstop stran v parlament, kar naj bi realno prineslo stabilnejše koalicije in potrebne pogoje za kakršnokoli vladanje že, vse drugo nas bo še dolgo ali pa vedno vodilo v politične pat pozicije, saj se že dolgo in jasno vidi kam nas je ta obstoječa  "usmerjana" proporcialnost pripeljala. Kakorkoli se že iztečejo državnozborske volitve po sedanjem volilnem sistemu, vedno so potrebne preštevilčne koalicije in nastajanje političnih kravjih kupčij, kjer največ poberejo mešetarji, krava pa na koncu crkne.


P.S. - Strici in tete na sliki, se boste sploh še kaj/kdaj oglasili, obžalovali ali pa obrazložili vzroke za današnja dejstva in stanje, ki ste jih s svojim takratnim oktobrskim zaupanjem in prošnjo/pozivom "najbolj poštenemu in sposobnemu politiku" v Sloveniji povzročili?

So bogovi res padli na glavo?

Bogovi so padli na glavo, vsaj mislim, če se prav spominjam, da se je tako imenoval simpatični film o bušmanih in kasnejših posledicah v njihovi od sveta odrezani afriški skupnosti, ko je med njih z neba - beri z aviona - padla steklenica coca cole ter s tem nepričakovanim "darilom" vsemogočnih bogov v njihov svet vnesla nekaj povsem nepričakovanega.

Podoben efekt je povzročila KPK s svojim zadnjim poročilom o vodilnih političnih leaderjih, kjer je na eno stran postavila "lopove" na drugo pa "čistune".  Sedaj pa mi naivni bušmani slovenski sredi demokratične in civilizirane Evrope podobno na svoj način hitimo stvari postavljati na "pravo" mesto, da se ne zamerimo "bogovom" in da jim vrnemo kar je njihovega, sicer nam bi to utegnilo škodovati jutri, če ne že danes.

Ne glede na kolateralno škodo, ki bi lahko bila povzročena s to našo ihtavo obsodbo in izkazano "pravovernostjo", ko menjamo svojo pripadnost bogovom hitreje - to sem  pred kratkim videl v neki srbski TV nadaljevanki z naslovom Kursađije - kot cigan svoje mnenje in resnico. Ne morem se ob zadnjih dogajanjih v koalicijskih vrstah znebiti vtisa, da v Sloveniji večina politikov ob dejanskih Janezih zasluži tudi ime Janus - ime rimskega boga z dvojnim obrazom. Eden naj bi z vidnim desnim licem gledal naprej, drugi z levim nazaj. Glede na svoje potrebe in ocene so predčerajšnjim nekateri politiki pokazali svoj obraz z levim licem, včeraj desnim, danes spet kažejo levo stran, jutri pa bodo, ob eventualno spremenjenih političnih razmerah, spet desno. Premalo poznam rimsko zgodovino in mitologijo, - nekaj malega ravno zdaj prebiram - da bi poglobljeno analiziral to osebo z imenom Janus in jo značajsko korektno umestil v ta naš družbeno politični prostor, a kolikor o tem Janusu vem oziroma si predstavljam, nam osebkov z dvojnim obrazom v politiki ne manjka. In vsi ti Janusi ob vsaki priliki, ko se pred njimi prižgejo kamere, v en glas trdijo, kako da so oni pošteni, premočrtni, prepričani v svoj prav in samo iz prepričanja v službi državljanov ter države, ob non stop poudarjanju svoje osebne ali strankine "čistosti", ko pa kamere ugasnejo, pa se prično zakulisna dogovarjanja in kalkuliranja.

Zapisana in neprizivna "dejstva" v poročilu KPK-ja - slovenskem bogu pravičnosti in edine resnice -  so nas ponovno globoko razdelila in še bolj nas bodo kot si ta trenutek predstavljamo. Ko prebiram prispevke in interpretacije v medijih ter poslušam in prebiram mnenja politikov, uveljavljenih ali forsiranih pravnikov, bivših ustavnih sodnikov, vidnih javnih delavcev, ko prebiram resne bloge in komentarje v njih, vedno bolj prihajam do prepričanja, da do resnega spopada, najprej verbalnega, nato posledično celo fizičnega, ne manjka dosti. Še do včeraj družbeno, sploh pa strankarsko sprejemljivo, se je čez noč spremenilo v nezaslišano. Ja kje zaboga ste pa bili takrat s svojo vestjo in svojim glasom vsi tisti organi pregona, sodstvo, pravniki, vsi tisti leaderji političnih strank, mnenjski in medijski voditelji, pisci blogov in kolumn, ki nam danes solite pamet o nesprejemljivosti tega ali onega prvaka stranke zaradi ugotovitev KPK-ja, ko so se te grde stvari pričele dogajati. Je mar bilo za vas bolj merodajno ravnanje in navodila stricev in tet iz takoimenovanega ozadja?  Da se razumemo, naš politični in še marsikateri avgijev hlev je treba temeljito počistiti, a ne tako, da mečemo gnoj iz enega na drug kup v taistem hlevu. In če bi organi pregona in sodstvo res bili neodvisni, strokovni in v službi ljudstva, kot tako pogosto slišimo iz ust njihovih predstavnikov, do takih anomalij sploh ne bi prihajalo ali vsaj ne v takem obsegu. Zlo je treba zatreti v kali in na začetku, sicer se razseje in razraste kot neuničljivi plevel v žitu. In seme takega plevela hočemo danes uničiti  z ognjem, ne da bi bili sposobni videti, da bo z njim pogorelo tudi žito. Ali povedano tudi drugače, hišo je zadela strela, vnel se je požar, ki se hitro širi, mi pa ugibamo ali pa trdimo, da je voda v vodnjaku  umazana in neužitna in jo je treba zamenjati, namesto, da bi nemudoma prijeli za vedro in gasili. Ali je voda umazana ali ne, bomo ugotavljali kasneje, ko bomo od gašenja žejni in bi radi pili.

In kje so vzroki za tako stanje duha in ravnanje v tej naši družbi? Po mojem so vzroki v delno stihijskem, delno pa v s strani "starih" sil nadzorovanem in usmerjanem razvoju družbe od osamosvojitve sem, deklarativno demokratične, dejansko pa marionetne. Sla po oblasti, zaradi osebnih in klanovskih, ne pa javnih koristi, je povzročila in omogočila ustvarjanje take zakonodaje in medsebojnih razmerij ter povezav, sploh v času večletne vladavine LDS-a, ob katerih se je dalo zakonito ali pa nekaznovano krasti bivšo družbeno, kasneje državno imovino in najemati kredite brez ustreznega kritja v javni samopostrežni slovenski banki nacionalnega interesa, imenovani NLB in še kateri drugi. Je mar potlej čudno, da smo ob takih/vsakih "velikih svinjarijah", ki to po preteklih tolmačenjih nekaterih najvišjih predstavnikov institucij pregona niso niti bila nezakonita, zato tudi ne preganjana in sankcionirana, dobili take profile politikov, bančnikov, gospodarstvenikov, svetovalcev, nadzornikov in še bi lahko našteval. Le kdo bi se/je v takih okoliščinah uspel profilirati v poštenega in naprednega politika svetovnega nazora in načel, če pa se je pa že pojavil kdo, je hitro dobil "lekcijo" ter bil na tak ali drugačen način onemogočen. Pojem in posledice negativne selekcije so nam poznani, mar ne?

In kaj nam bo dobrega ali slabega prineslo jutri? Počakajmo še kakšen dan, še vedno so na mizi vse karte, čeprav so za igralno mizo pretežno bleferji, ki iz svojih kart sami ne zmorejo/znajo potegniti dobička, gledajo pa skrivaj v karte drugih in tako špekulirajo, kako bi z drugimi pobrali z mize vsaj del zastavljene vsote. No, karte bodo kmalu odprte, pa se bo pokazalo. Kaj že pravijo o kartah in politiki? Da sta to dve kur.., ki hitro zasvojita in uničita vsakega, ki se ju loti.

Ampak politika je vendar umetnost možnega, pa tudi nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Tudi ta se bo kmalu ohladila, morda se bo dodala še kakšna začimba, ki bo enim všeč, drugim pa ne. Bolj kot za politično juho pa me pa skrbi za našo družbo s takimi politiki, sodstvom in mediji. V nekam čudno neznano smer pluje ta naša barka v podobi kure, vetra že dolgo ne zna več zajeti v svoja jadra, pa tudi vsak novi krmar zavija po svoje. Le kako bo z njo, ko pride pričakovani vihar, blagor mu, kdor zna plavati.

Pred dnevom "vstaje"

Bliža se 26. december, dan samostojnosti in enotnosti Republike Slovenije. Dan, ko je pred  dobrima dvema desetletjema bila Slovenija odločna, za naprej vsebinsko bogato programirana, predvsem pa večinsko enotna, zato danes tudi samostojna.

Bliža se dan inavguracije novoizvoljenega predsednika države, gospoda (tovariša) Pahorja, ki nekaterim zaradi njegovih visoko letečih in vse obljubljajočih besed vliva nekaj novega upanja in pa slovo dosedanjega, res gospoda, tovariša Türka. A meni tokrat, metaforično povedano, več upanja prinaša odhod starega, kot prihod novega.

Bliža se dan, ko naj bi oba pomembna državna dogodka, tokrat zaradi objektivnih okoliščin, združili v enega..

A glej ga zlomka, bliža pa se tudi famozni 21. december, dan, ko naj bi se zgodila nova, masovna "vstaja" prizadetih, ogoljufanih, ponižanih in razžaljenih državljanov. Tistih državljanov, ki so pred dvaindavajsetimi leti toliko upali in pričakovali od samostojne Slovenije, za katero so nekateri dali tudi svoja življenja. Napoveduje se vstaja, ki naj bi nastala iz družbenih potreb, nastala v srcih in glavah prej omenjenih, vzpodbujena in vodena z njihovimi čustvi in javnim razmišljanjem. In to ravno dobesedno tik pred načrtovanima omenjenima dogodkoma na državni ravni. Le slučaj? Bolj verjamem v čudeže, kot slučaj.


Če bi ta protestni val, ki se je doslej le umetno "širil" po Sloveniji s pomočjo medijev a la TV Štruklovizija in usmerjenega ter vzpodbujanega hujskaštva s strani "poklicanih" posameznikov, imel kakršnokoli verodostojno vsebino z transparentnim konkretnim programom in verodostojnimi prvovrstniki, ne pa točno določljiv cilj ene politične sfere, da onemogoči drugo in sama prevzame ponovno oblast, bi človek lahko dejal, končno, ljudem je zaradi nevzdržnega socialnega in družbenega stanja prekipelo, tokrat jim je treba pritrditi in se pridružiti njihovim upravičenim zahtevam za vsebinske in kadrovske spremebe v naši družbi, pravosodju, politiki, šolstvu, zdravstvu ter lokalni samoupravi. A pozivi, izvedba in poteki protestov, njihovi organizatorji, posebej pa še "javni" podporniki, so tako prepoznavni, da ni težko zaključiti, komu in zakaj je tak način in cilj protestov v interesu. Gre v glavnem za "družbene parazitarje", katerim je z neizvolitvijo še aktualnega predsednika države ter načrtovanjem in uveljavljanjem ukrepov koalicijske vlade za sanacijo države, ogrožena ali bo celo odvzeta "pridobljena" pravica, da kot dejanski lastniki države  še naprej živijo na račun drugih. Tistih drugih, za katere velja drugačno izvajanje  zakonov, tistih drugih namreč, katerim se je zaradi ekonomskega in finančnega brodoloma države sesula možnost pridobitve nove zaposlitve kar za nekaj česa, če ne celo za dolgo, če bo jutri zmagala stara demagogija, ne pa nova vizija.  Tisti drugi pa so tokrat itak spet drugotnega pomena, so "drugorazredni", a so za dosego resničnih ciljev podtalnih organizatorjev protestov in "vstaj", kot sredstvo manipulacije z javnostjo, še kako priročni.

Kaj lahko pričakujemo kot družba in posamezniki od novih "vstaj" in protestov v prihodnje? Po 21. decembru bo marsikaj že bolj jasno. Bo bolje ali slabše? Odvisno od tega, kako dojemamo kot družba in posamezniki današnji čas, današnje razmere in vzroke zanje, kaj smo po svojih (z)možnostih pripravljeni sami storiti za izboljšanje stanja, kako uspešna bo vladajoča oblast pri odpravljanju vzrokov dandanašnjih težav, kako verodostojna bo v svojih napovedih in uresničevanju načrtovanega in obljubljenega, kakšne šanse ji bodo sploh dopustili opozicija in njej naklonjeni sindikati. Odvisno tudi in predvsem od tega, kako se bodo v bodoče odzvali res prizadeti državljani, če obljubljeno spet ne bo uresničeno. A saj vemo, da je eno obljubljati, drugo pa uresničiti.

Predvsem ohranimo v teh težkih časih mirno kri, trezno glavo, čisto vest in pozitivne človeške odnose, četudi smo trenutno še na oblasti, četudi smo trenutno še politiki in četudi trenutno še trpimo zaradi vsega slabega, kar se nam je, a se nam ne bi smelo dogajati in zgoditi v zadnjih dveh desetletjih.

Spoštovani bralci, v teh predprazničnih dneh vam želim občutek upanja in pa ponosa, da ste/smo državljani Slovenije, želim vam pa hkrati tudi vesel Božič, srečno Novo leto in veliko, veliko zdravja in zadovoljstva, vaš Rak..