nedelja, 29. januar 2012

Labirinti sveta - kaj v oddaji sporoča Matej Šurc

Rad poslušam poslušam omenjene radijske oddaje Mateja Šurca na prvem radijskem programu  RTV SLO. So zanimive, poučne in na nivoju. A to pot sem bil ob poslušanju "labirintov" dne 27.1. 2011 ob 14:30 na koncu oddaje razočaran.

Avtor se je po začetnem zvočnem vstavku znanega Hitlerjevega rjovenja "ein Führer, ein Volk,..... " ob njegovem vzponu dotaknil tudi ostalih novodobnih svetovnih diktatorjev z opisom njihovih nečednih dejanj, med njimi seveda Tita ni omenil. V nadaljevanju je oobdelal še ostale zanimive teme. Do tukaj vse lepo in prav, a ko sem njegovo komentiranje poslušal proti koncu, je nekako v enajsti minuti od začetka oddaje pričel na svoj način omenjati  vzpon in pojav "nekega" podalpca v neki podalpski deželi in ga zaključil s ponovnim zvočnim vložkom Hitlerjevega rjovenja z znanim "ein Führer, ein ....". V tistem trenutku sem ugotovil, da je šel gospod Šurc v tem delu oddaje predaleč in padel pregloboko. Komentator je svoj komentar zaključil z očitnim namenom diskreditacije in blatenja, sicer pravkar v parlamentu izvoljenega premierja. To je storil na prefinjen način, s sugestivnim enačenjem posledic predvojnega vzpona Hitlerja in zdajšnjih prizadevanj Janše za sestavo nove koalicije in nove vlade. To je po mojem zelo podlo in nizkotno novinarjevo dejanje, za katerega je objektivno soodgovoren tudi urednik oddaje, g. Vojko Plevel. Odnosi med Šurcem in Janšo so pa slovenski javnosti itak že dalj časa poznani.

Sprašujem se, mar je namen in poslanstvo javne RTV omogočanje blatenja, razdvajanja in širjenja insuniacij na račun našega obveznega denarnega RTV prispevka? Se bo ob tem kaj oglasila varuhinja radijskih poslušalcev? Se bo mar oglasilo novinarsko častno razsodišče, če bo poslušalo to Šurčevo insuniacijo? Se bo razen mene sploh še kdo oglasil potem, ko/če bo aktiviral priloženi link tukaj in ga poslušal, povezal začetek in konec prispevka ter si ustvaril svoje mnenje? Upam!

Gospod Šurc in odgovorni na RTV Slovenija, čas je za streznitev in objektivnost,  nekateri nismo neumni in ne kupimo vse, kar nam ponujate. 

sreda, 18. januar 2012

Le čemu pišem o političnih temah na svojem blogu ....

Res zanimivo vprašanje si zastavljam. Le čemu se izpostavljam v teh svojih resnih letih s pisanjem o stvareh, za katere nisem poklican, zaprošen ali celo plačan. Verjetno tudi nadarjen ne.

A je že tako, po naravi nisem človek, ki bi drugim želel slabo in na račun drugih uveljavljal svoje interese ali si celo na njihov račun prisvajal materialne dobrine. Torej, tudi za politika nisem rojen po, vsaj tako izgleda, današnjih družbenih merilih. Pa sem bil v "svinčenih" časih tudi družbenopolitično aktiven, kot se je takrat temu reklo. Predsednik sindikata v večjem podjetju, predsednik delavskega sveta, član upravnega odbora mednarodno povezanega podjetja, delegat v občinski skupščini močnega industrijskega mesta, morda še kaj, dolgo je že tega. Zanimivo, za nobeno od teh funkcij se nisem potegoval, vedno sem bil naprošen, da ne rečem postavljen, pač po takrat veljavni "proceduri". Še bolj zanimivo, nisem bil niti član ZK-ja, a vendar zaželjen in upoštevan. Rovarjene proti drugim mi je bilo tuje, neprimerna besedna obkladanja tudi. V konfliktnih situacijah so mi bili prvenstveni vzroki zanje, njihova razrešitev, ne pa čigava bo obveljala. In kot takega so me sodelavci in ostali sprejemali. Ni me bilo strah postavljati neprijetna vprašanja ali zahtevati odgovornost za neopravljeno. Kako samoumevna sta se mi takrat zdela resnica in pravičnost, še posebej spoštovanje vsakega človeka. A je bilo prvo včasih težko spoznati in drugo uveljaviti. Izgleda, da je nekaj od tega v meni še ostalo ....

Ko dandanes kot upokojenec s polno delovno dobo in normalnim fizičnim ter mentalnim zdravjem spremljam ali doživljam razvojne tegobe in uspehe naše mlade a lepe države, razvoj in stanje demokracije, socialni status premnogih nekdanjih fizičnih in sedaj brezposelnih delavcev, prevaranih in ponižanih določenih družbenih slojev, izobraženih brez možnosti zaposlitve, si ne morem kaj, da se ne oglašam. Pa mi nič ne manjka, ne v materialnem ne v finančnem pogledu, več ne rabim. A se vseeno oglašam z željo, da s svojo oceno ravnanja institucij in določenih akterjev v družbi, politiki, gospodarstvu, kulturi, javnih medijih, itd. poskušam na objektiven način dodati svoj prispevek k prepotrebnim spremembam, čeprav samo z besedo. Druge možnosti razen glasovanja na volitvah ali referendumih nimam, a morda z njo le nekaj doprinesem k potrebni kritični masi osebkov, ki želijo, znajo in hočejo današnje stanje spremeniti na bolje in s tem pomagati, da se spet vrnemo na pot, ki smo jo z realizacijo osamosvojitve takrat začrtali. Že to nekaj pomeni, da se tisti, ki sicer o navedeni problematiki nimajo svojega mnenja ali pa imajo nasprotno in me slučajno berejo, sami sebi zastavijo vprašanje ali imam prav ali ne. Morda pa sem v vzpodbudo tudi tistim, ki enako ali podobno mislijo, da ne odnehajo, morda se zaradi mojega pisanja celo pojavi nek nov bloger in si na podoben način da duška.

Priznam, ko pritisnem na okence "javno objavi", se mi pojavi vprašnje, kako bo to sprejeto, koliko bralcev bo prispevek sploh opazilo, koliko ga bo sploh prebralo, sem kaj spregledal, sem kje zamočil, sem bil neobjektiven, bo kdo sploh komentiral in na kak način. A obenem čutim neko zadovoljstvo, češ, nisem samo pasiven kritizer na drugih bloger, izpostavil sem se, zato tudi pravica, da se oglasim tudi drugod in komentiram drugim. Morda sem pa samo preveč samovšečen .....