sreda, 8. maj 2013

Rekomunizacija Slovenije

Zadnje (ne)aktivnosti vlade Alenke Bratušek in njeni ukrepi v zvezi s kadrovskimi nastavitvami na najodgovornejših in najvplivnejših pozicijah državnih institucij, načrtovane vladne spremembe protikriznih ukrepov in potez prejšnje vlade, nesposobnost politikov za ocenitev in priznanja realne situacije v državi ter v zvezi s tem sklenitev potrebnih dogovorov o smeri in načinu reševanja zavožene ekonomsko finančne situacije, napoved novih vladnih ukrepov za premagovanje krize, novo noro izvedeno zadolževanje z državnimi obveznicami s strani finančnega ministra ter ponovna prikrita in zadnje čase že kar javna vpletanja v politična in finančno ekonomska dogajanja s strani znanih stricev iz ozadja, so me vzpodbudila, da se ponovno javno oglasim in napišem, kaj si ob vsem tem mislim in pričakujem.


Sam sem že eno leto nazaj v nekem komentarju glede takratnih vzrokov nesprejemljivih družbeno ekonomskih  dogajanj in koncertriranih medijskih gonj na določene posameznike opozarjal, da se Slovenija rekomunizira. A ker so se stvari medtem odvijale tako zlahka in brez prave zaznambe ter odpora javnosti ter ustreznih institucij proti temu trendu, razen seveda pohvale vrednih posameznikov, kateri še vidijo dlje od svojega nosa, se zna stvar za državo in večino državljanov res ponovno tragično končati.

Za današnje stanje v državi po mojem mnenju in glede na moja opažaja zadnjih desetletij ni nevaren in kriv tisti, ki na njega danes spet kažejo s prstom vsi poklicani in nepoklicani, v sozvočju z večinskimi mediji, levičarskimi politiki ter leaderji dovčerajšnjih koalicijskih partnerjev, kateri ga obtožujejo, češ, da je to nevzdržno stanje  zakuhal samo on, s svojo sredinsko/desničarsko vlado in svojim avtoritativnim vodenjem. Nevarni so za nas namreč res le tisti, ki te kažiprste ščuvajo in usmerjajo proti akterjem potrebnih pozitivnih sprememb, s ciljem zaščite in ohranitve svojih privilegijev in v preteklosti pridobljenih pravic. Ne vem, kaj se bi moralo zgoditi, da se ta nenaden in nevaren tok trenutne družbene klime spremeni. Težko bo današnjo slabo stanje v državi spremeniti na bolje, kajti tisti, ki vso stvar usmerjajo imajo še vedno na razpolago vse vzvode javnih finančnih sredstev in bank, kanale vplivanja, prekaljeno in preskušeno kontinuitetno kadrovsko strukturo ter večino najvplivnejših javnih in komercialnih medijev, da to svojo "prenoviteljsko" politiko še vedno tako uspešno izvajajo in so dejansko odgovorni in krivi za današnjo situacijo. In ker jih v njihovih rabotah permanentno podpirajo še sindikati, nekakšne še vedno obstoječe "samoupravne" interesne skupnosti, "kulturniki", celo študentarija ter prav tako vsa parazitska srenja, odvisna od državnih jasli in davkoplačevalskega denarja ter organizirana v razne civilne in vstajniške združbe, so trenutni izgledi za izboljšanje sedanje situacije v državi res brezizhodni.

Kot nekakšni rešitelji države in neposredne demokracije so se (res?) pred meseci nenadoma pojavili neki "kao" vstajniki, ki pa so s svojo selektivno usmerjeno aktivnostjo dosegli le to, da sta bila odstranjena dva najbolj izpostavljena leaderja, tisti najbolj izpostavljen in podtalen pa še vedno kraljuje v svojem skoraj že večnem cesarstvu. Celo še več, opažen je napor kontinuitetne srenje, da se ga čimprej rehabilitita in celo omogoči sanacijo njegovih nasedlih investicij, tako zasebnih kot prestolniških. Dokaz - vladna namestitev njegovih najbližjih somišljenikov in bivših sodelavcev na SOD-u ter izjave nekaterih vidnih posameznikov njemu v prid glede vpletanja v vladne kadrovske in finančne odločitve. Seveda mu bo slej ko prej potlej tudi pot na vrh vlade odprta, le s tistimi, ki so ga sprva forsirali in bili kasneje nad njim razočarani, bo potrebno nekaj zapletov razčistiti in plačati nekaj računov. A za denar zna on vse narediti in urediti.

Pa kje je zdaj tu povezava z rekomunizacijo Slovenije,  se bo kdo vprašal. V času komunizma v bivši Jugi se je pač tako delalo, a se o tem ni dosti vedelo, kaj šele smelo govoriti, bognedaj celo pisati. Razen seveda, če to ni bilo v interesu vladajoče kaste. Zavožene investicije so bile prej pravilo kot izjema, nesposobni partijsko vodeni direktorji so namesto odstopanj zaradi izgub v podjetjh rotirali, reelekcija je bila eden od načinov premeščanja, izgubljeni denar podjetij se je nadomeščal s prelivanjem in združevanji iz drugih podjetij, z novimi davki se je krpalo finančne lukjne dokler se je pač dalo, s skladi za nerazvite se je pretakal denar od uspešnih k nesposobnim in lenim, samoprispevki so bili značilni za pobiranje denarja državljanom in še bi se kaj našlo. Šlo je dokler je pač šlo, sledila so državna zadolževanja v tujini, vedno nova najemanja posojil za odplačevanje starih ter vzdrževanje standarda in socialnega miru, inflacija je bila virusen pojav, ki je pobrala še tisto, kar je ostalo v nogavici ... ja, ta komuno/socializem je moral propasti, z njim pa tudi propasti in razpasti celotna bivša država. Pa za njo sploh ne žalujem.

In kako je to urejeno in poteka danes? Ker se je še naprej po osamosvojitvi po znani "jugo" socialistični navadi trošilo več kot proizvedlo, javni sektor pa se je medtem nenadzorovano in skoraj eksponencialno širil, je bilo pač spet potrebno  nekje oziroma nekomu vzeti. Ker je medtem bila vladajoča kasta večinomma "levičarska" se je pač nadaljevalo po ustaljenem receptu iz bivše Juge. Prve so bile pri roki banke v državni lasti, kjer so "naši" in "nenaši"politiki po mili volji usmerjali denar k zgubašem in "nepokritim" investitorjem, davkoplačevalci pa smo to prazno vrečo neprestano polnili z raznimi dokapitalizacijami, v bistvu pa pokrivali izgube nepremišljenih investicij in špekulacij bankirjev. Koliko državnega denarja se je na tej poti celo izgubilo in prelilo v zasebne in interesne žepe, kljub Janševim predvolilnim obljubam, nismo izvedeli in verjetno tudi nikoli ne bomo. In ko sta bili bančna in proračunska malha spet prazni smo se pač na novo zadolžili za enormne zneske, denar pa usmerili tja, kjer ga je zmankalo, ne pa v razvoj, prizvodnjo, kakovostno visoko šolstvo in še kam, kjer bi se oplemeniti. Samo da smo spet imeli socialni mir in visok rejting pred novimi volitvami. Napora, da bi sproti iztrjevala neplačane davke in dajatve in s tem polnila proračunsko blagajno, dokler je denar pri dolžnikih še bil, se država sploh ni resno lotevala. Slučajno? Če je slučajno kdo na trenutni takratni oblasti hotel kaj celo minimalno spremeniti, so kontinuitetniki zbrani v vseh slojih družbe takoj povzdignili svoj glas, organizirali stavke in proteste in zadeva je zastala za kar nekaj časa. Kjer imajo preveliko moč in s tem realno oblast v rokah sindikati, politična kontinuitetna iz ozadja, mafijsko združene "intersene" skupnosti, klonirani  vstajniki, še najmanj pa vlada in parlament, tam je država obsojena na propad. 

Stvar smo pripeljali že tako daleč, da so ogrožene pokojnine, plače javnih uslužbencev, vračila zunaj najetih posojil in verjeten globok padec življenskega standarda in nov visok porast nezaposlenosti. Zaradi nas postajajo resno zaskrbljeni tudi zunaj države, saj postajamo resna motnja v evrskem območju in zaradi resnično iz obupa možnih spontanih vstaj brezpravnih in obubožanih množic celo potencialna nevarnost na Balkanu. To pa ni več hec.

Dodajmo k temu zdaj še napovedane nove drastične vladne ukrepe za pobiranje denarja z novimi davki, kjer ga je sploh še kaj ostalo, pri tem pa še naprej spet z omejevanjem investicij onemogočati nastajanje in razvoj novih podjetij ter seveda neobhodna nova posojila za odplačevanje starih in pokrivanje izgub iz preteklosti, pa smo tam, kjer smo nekoč že bili. Mar ni to stanje enako ali podobno onemu iz bivše Juge, iz katere smo zbežali, a nikamor prišli? Morda celo z dežja pod kap, zaenkrat še upam, da ne. Zato moj pomislek o novi rekomunizaciji države Slovenije.

Jutri, na dan 9. maja, je praznik, katerega bomo v srcu praznovali z različnimi občutki, eni kot dan EU, drugi kot dan osvoboditve in zmage nad nacizmom ter fašizmom, ampak jaz bi pa še rad doživel, da ga končno praznujemo tudi kot dan resnične zmage nad komunizmom.