Prikaz objav z oznako moje misli. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako moje misli. Pokaži vse objave

ponedeljek, 18. november 2013

Premierkine zagonetke in sprenevedanja

Rad prisluhnem vprašanjem poslancev premierjem in zadnje čase premierki. To je najboljša javna izobraževalna oddaja o političnem zavajanju, sprenevedanju, izmikanjem in celo lažem. To je avdio/video prikaz naše izprijenosti, samovšečnosti, arogance, samozadostnosti in še kaj, kar se najbolje odraža prav pri politikih, posebej še na najvišjem vrhu, tako političnem, kot tudi oblastnem. Namesto da bi gledalci/državljani dobili jasen in pošten odgovor z vrha vlade na aktualna poslanska vprašanja o zadevah, ki nas še kako zadevajo in vzroki zanje vskodnevno in vedno hitreje praznijo naše denarnice, z mesta torej, kjer potrebne podatke in informacije za te odgovore imajo, dobimo razvodenele floskule, diskreditacije vpraševalcev, v obrazložitvah pa praviloma obtožbe za vzroke v krivdi prejšnje vlade ter zameglejevanje bistva, ki ga bi tak odgovor moral prinesti.

Danes sem slučajno naletel ravno na vprašanje poslanca g. Širclja premierki o nenadnem in nenadejanem državnem zadolževanju v višini 1,5 milijarde evrov z izdajo triletnih obveznic za potrebe proračuna, vzrokih zanj, primerjavi posledic znanih strošov tako visokih obresti ter (ne)razkritju edinega kupca teh obveznic. Le komu in zakaj se je tako mudilo, da smo se ponovno visoko zadolžili še tik pred sprejetjem državnega proračuna za naslednje leto po nenavadno visoki obrestni meri 4,7%, ko pa naj bi po nerazumnem trepljanju iz Bruslja po ramenih Bratovškove in njenih trditvah, da smo na odlični poti k gospodarski in finančni ozdravitvi, to logično pomenilo nadaljevanje zniževanja obresti za Slovenijo na svetovnih finančnih trgih. Mar je uspeh za finančnega ministra in premierko, najetje tega misterioznega in nepotrebnega posojila oziroma zadolžitve? Uspeh morda res, ampak za koga, se vprašam. Pa je finančni minister Čufer še pred dnevi trdil, da je denarja za proračun dovolj še do aprila naslednjega leta, premierka pa, da nam manjka le časa, ne pa denarja, zdaj pa kar naenkrat taka ihta.

Mar tu zdaj nekdo laže, mar nekdo zavaja, ali pa bo, bognedaj, tega si ne upam pomisliti, nekdo iz vladi in finančnemu ministru bližnjih krogov s tem poslom ogromno zaslužil, morda celo opral kakšen sumljiv, umazan ali celo legalno ukradeni državni denar, morda pade komu celo kakšna mastna provizija!?

Ob tem se ne morem izogniti razmišljanju, da gre pri kupcu triletnih obveznic morda celo za denar, ki je poniknil v NLB in NKBM-u, morda celo denar iz bank poznanih iz tajkunskih poslov. Morda je bil spet dan politični namig oziroma ukaz, da se ta akcija pač izvede v tem trenutku in s tem zagotovi nadaljnji dotok sredstev za kontinuiteto, njene kadre ter njen nadaljnji obstoj, ki je zaradi aktualne državne suše in praznih korit skoraj na robu izumrtja. Morda gre celo za mafijski denar, mednarodni ali domač, morda pa je denar tudi čist, ampak špekulativen, pri nas je res vse mogoče. Ne vem, nisem finančni poznavalec, da bi razumel kaj to pomeni "v zaprtem postopku", kakšen je značaj in prednosti takšnega postopka. O finančnih trgih sem doslej menil, da so vedno odprti in transparentni, drugo pa so seveda pogajanja pred sklenitvijo posla.

Ne morem se znebiti občutka, da je imel dr. Urban Vehovar zelo prav, ko je v neki TV oddaji zaskrbljeno omenil, da se boji tega, ko se bo "odtujeni" državni denar nekega dne pričel vračati nazaj v državo, tako ali drugače. Po tistem intervjuju ga ni bilo nekaj časa moč slišati ali videti v medijih.

Premierka seveda na eksplicitno zastavljeno vprašanje g. Širclja, seveda ni odgovorila eksplicitno, kot bi se šikalo, celo tako daleč je šla, da se je v obtožbah prejšnje  Janševe vlade osramotila z nepoznavanjem razlike v tri ali deset letni državni obveznici. Zaradi njenega nekredibilnega odgovora  je g. Šircelj v argumentirani obrazložitvi proceduralnega predloga zahteval, da na to temo razpravljajo tudi v državnem zboru. Glasovanje o tem bo jutri, a bodite prepričani, predlog bo gladko pogorel, četudi se bodo ostali načelni koalicarji nekaj pred glasovanjem petelinili in leporečili, prevladal pa bo interes denarja in stolčkov. Ampak primer je morda zrel tudi za kakšno paralamentarno preiskavo.

sreda, 10. julij 2013

Slamnata premierka

Slamnata premierka ...., dobra in zelo aktualna prispodoba in ve se, kot beli dan, čemu in zakaj! Uporabil jo je spoštovani kolumnist in komentator  v Financah.si, Dejan Steinbuch, čigar prispevke vneto prebiram in seveda tudi pokomentiram, a tam v Financah z drugim nickom.

Mene je ta trenutno aktualna, a žal realna prispodoba vzpodbudila, da spet stegnem svoj jezik ter po nekaj tedenskem "počitku" in besu zaradi občutka nemoči, da v tej usodni situaciji za obstoj demokratične Slovenije z javno besedo človek sploh še lahko vzpodbudi koga v javnosti, da ti ob tvojem pogledu in obravnavi aktualnih dnevno političnih dogajanjih ter opozarjanju na dejansko rekomunizacijo Slovenije, da prav ali pa te argumentirano zavrne.

Kakšen slučaj - ali pa logična posledica pomanjkanja mojega družbenega, ekonomskega in političnega znanja - med tem časom mojega blogerskega molka sem prebral nekaj literature svetovnih velikanov s tega področja, še kako aktualne za današnja dogajanja, Hayeka, Friedmana, Krugmana ... V njihovih obravnavah, pogledih, analizah, ugotovitvah in povzetkih zlahka spoznaš vzroke in dejanske posledice, ki so vodile v propade različnih ideologij ter sprožala usodne dogodke in stanja v svetu, celo propade držav. In ta dejstva so izgleda danes še vedno aktualna in spet tu, prav na našem pragu - kot da se ravno Slovenci iz novejše zgodovine nismo ničesar naučili. Prepričan sem, da naša novodobna ekonomska, humanistična in politična (ne)inteligenca vse to pozna, a eni še vedno trdno držijo v svojih rokah vzvode, ki na račun kolektivizacije in socializacije še vedno omogočajo "hlapčevstvo", drugi, ki bi znali in hoteli to spremeniti na bolje, pa v taki mafijsko organizirani in interesno povezani družbi nimajo minimalnih šans, da v tem trenutku kaj spremenijo.

In kako to maligno stanje v državi sploh spremeniti? Morda pa z naslednjimi državno zborskimi volitvami? Malo morgen! Če dve, tik pred volitvami ustanovljeni stranki-listi, na račun kasnejšega kupčkanja za vpliv in denar lahko tako usodno krojita finančno politiko države, usodo  javnega sektorja ter nezadržnega propadanja gospodarstva in posledično s tem izgube delovnih mest, je z razumom volilcev in davkoplačevalcev nekaj hudo narobe. V potrebne spremembe samo s pomočjo predčasnih ali rednih parlamentarnih volitev ne verjamem več, sploh po načinu sesutja zadnje Janševe vlade, kjer se je jasno pokazalo, kar sem predhodno zapisal . Dokler bodo glavni podporniki zagovarjanja in izvajanja te politike finančno obvladovani najvplivnejši javni mediji, sploh pa kot ekesekutorji vnaprej določenih "krivcev", ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje kontinuitete socialistične miselnosti in odnosa do kapitala, dela in demokracije, se lahko - in se - stanje samo slabša. In rezultati volitev so ob tem vnaprej predvidljivi.

No, da se na koncu povrnem k slamnati premierki, kot sinonimu in eksekutorju vladanja starih in novih "rentniških" struktur iz ozadij. Samo čakam še in se sprašujem, kdaj bo pri tej samovšečni "slami" (tudi v glavi?) zaradi njene prepotentnosti, sprenevedavosti, arogantnosti, nesramnosti in po njenih dnevno političnih potrebah tudi lažeh, prišlo do samovžiga. Še najverjetneje pa bo zaradi neobvladovanja razmer v državi in pritiskov od zunaj prav kmalu prišlo do namernega zažiga te "slame" s strani rdečega "Frančka-piromančka", ki se bo potlej prvi znašel pri gašenju, a bo spet vodo zlival mimo plamena. No, eden ali drug vzrok jo bo upepelil, zasmrajeni dim pa se bo še dolgo dvigal visoko v zrak in kazal daleč naokoli, kje so državljani še vedno tako neosveščeni, da jim je žito, namesto da bi ga poželi, ostalo na njivi in se spremenilo v navadno slamo, zrnje pa so medtem pozobali ptiči.

sreda, 8. maj 2013

Rekomunizacija Slovenije

Zadnje (ne)aktivnosti vlade Alenke Bratušek in njeni ukrepi v zvezi s kadrovskimi nastavitvami na najodgovornejših in najvplivnejših pozicijah državnih institucij, načrtovane vladne spremembe protikriznih ukrepov in potez prejšnje vlade, nesposobnost politikov za ocenitev in priznanja realne situacije v državi ter v zvezi s tem sklenitev potrebnih dogovorov o smeri in načinu reševanja zavožene ekonomsko finančne situacije, napoved novih vladnih ukrepov za premagovanje krize, novo noro izvedeno zadolževanje z državnimi obveznicami s strani finančnega ministra ter ponovna prikrita in zadnje čase že kar javna vpletanja v politična in finančno ekonomska dogajanja s strani znanih stricev iz ozadja, so me vzpodbudila, da se ponovno javno oglasim in napišem, kaj si ob vsem tem mislim in pričakujem.


Sam sem že eno leto nazaj v nekem komentarju glede takratnih vzrokov nesprejemljivih družbeno ekonomskih  dogajanj in koncertriranih medijskih gonj na določene posameznike opozarjal, da se Slovenija rekomunizira. A ker so se stvari medtem odvijale tako zlahka in brez prave zaznambe ter odpora javnosti ter ustreznih institucij proti temu trendu, razen seveda pohvale vrednih posameznikov, kateri še vidijo dlje od svojega nosa, se zna stvar za državo in večino državljanov res ponovno tragično končati.

Za današnje stanje v državi po mojem mnenju in glede na moja opažaja zadnjih desetletij ni nevaren in kriv tisti, ki na njega danes spet kažejo s prstom vsi poklicani in nepoklicani, v sozvočju z večinskimi mediji, levičarskimi politiki ter leaderji dovčerajšnjih koalicijskih partnerjev, kateri ga obtožujejo, češ, da je to nevzdržno stanje  zakuhal samo on, s svojo sredinsko/desničarsko vlado in svojim avtoritativnim vodenjem. Nevarni so za nas namreč res le tisti, ki te kažiprste ščuvajo in usmerjajo proti akterjem potrebnih pozitivnih sprememb, s ciljem zaščite in ohranitve svojih privilegijev in v preteklosti pridobljenih pravic. Ne vem, kaj se bi moralo zgoditi, da se ta nenaden in nevaren tok trenutne družbene klime spremeni. Težko bo današnjo slabo stanje v državi spremeniti na bolje, kajti tisti, ki vso stvar usmerjajo imajo še vedno na razpolago vse vzvode javnih finančnih sredstev in bank, kanale vplivanja, prekaljeno in preskušeno kontinuitetno kadrovsko strukturo ter večino najvplivnejših javnih in komercialnih medijev, da to svojo "prenoviteljsko" politiko še vedno tako uspešno izvajajo in so dejansko odgovorni in krivi za današnjo situacijo. In ker jih v njihovih rabotah permanentno podpirajo še sindikati, nekakšne še vedno obstoječe "samoupravne" interesne skupnosti, "kulturniki", celo študentarija ter prav tako vsa parazitska srenja, odvisna od državnih jasli in davkoplačevalskega denarja ter organizirana v razne civilne in vstajniške združbe, so trenutni izgledi za izboljšanje sedanje situacije v državi res brezizhodni.

Kot nekakšni rešitelji države in neposredne demokracije so se (res?) pred meseci nenadoma pojavili neki "kao" vstajniki, ki pa so s svojo selektivno usmerjeno aktivnostjo dosegli le to, da sta bila odstranjena dva najbolj izpostavljena leaderja, tisti najbolj izpostavljen in podtalen pa še vedno kraljuje v svojem skoraj že večnem cesarstvu. Celo še več, opažen je napor kontinuitetne srenje, da se ga čimprej rehabilitita in celo omogoči sanacijo njegovih nasedlih investicij, tako zasebnih kot prestolniških. Dokaz - vladna namestitev njegovih najbližjih somišljenikov in bivših sodelavcev na SOD-u ter izjave nekaterih vidnih posameznikov njemu v prid glede vpletanja v vladne kadrovske in finančne odločitve. Seveda mu bo slej ko prej potlej tudi pot na vrh vlade odprta, le s tistimi, ki so ga sprva forsirali in bili kasneje nad njim razočarani, bo potrebno nekaj zapletov razčistiti in plačati nekaj računov. A za denar zna on vse narediti in urediti.

Pa kje je zdaj tu povezava z rekomunizacijo Slovenije,  se bo kdo vprašal. V času komunizma v bivši Jugi se je pač tako delalo, a se o tem ni dosti vedelo, kaj šele smelo govoriti, bognedaj celo pisati. Razen seveda, če to ni bilo v interesu vladajoče kaste. Zavožene investicije so bile prej pravilo kot izjema, nesposobni partijsko vodeni direktorji so namesto odstopanj zaradi izgub v podjetjh rotirali, reelekcija je bila eden od načinov premeščanja, izgubljeni denar podjetij se je nadomeščal s prelivanjem in združevanji iz drugih podjetij, z novimi davki se je krpalo finančne lukjne dokler se je pač dalo, s skladi za nerazvite se je pretakal denar od uspešnih k nesposobnim in lenim, samoprispevki so bili značilni za pobiranje denarja državljanom in še bi se kaj našlo. Šlo je dokler je pač šlo, sledila so državna zadolževanja v tujini, vedno nova najemanja posojil za odplačevanje starih ter vzdrževanje standarda in socialnega miru, inflacija je bila virusen pojav, ki je pobrala še tisto, kar je ostalo v nogavici ... ja, ta komuno/socializem je moral propasti, z njim pa tudi propasti in razpasti celotna bivša država. Pa za njo sploh ne žalujem.

In kako je to urejeno in poteka danes? Ker se je še naprej po osamosvojitvi po znani "jugo" socialistični navadi trošilo več kot proizvedlo, javni sektor pa se je medtem nenadzorovano in skoraj eksponencialno širil, je bilo pač spet potrebno  nekje oziroma nekomu vzeti. Ker je medtem bila vladajoča kasta večinomma "levičarska" se je pač nadaljevalo po ustaljenem receptu iz bivše Juge. Prve so bile pri roki banke v državni lasti, kjer so "naši" in "nenaši"politiki po mili volji usmerjali denar k zgubašem in "nepokritim" investitorjem, davkoplačevalci pa smo to prazno vrečo neprestano polnili z raznimi dokapitalizacijami, v bistvu pa pokrivali izgube nepremišljenih investicij in špekulacij bankirjev. Koliko državnega denarja se je na tej poti celo izgubilo in prelilo v zasebne in interesne žepe, kljub Janševim predvolilnim obljubam, nismo izvedeli in verjetno tudi nikoli ne bomo. In ko sta bili bančna in proračunska malha spet prazni smo se pač na novo zadolžili za enormne zneske, denar pa usmerili tja, kjer ga je zmankalo, ne pa v razvoj, prizvodnjo, kakovostno visoko šolstvo in še kam, kjer bi se oplemeniti. Samo da smo spet imeli socialni mir in visok rejting pred novimi volitvami. Napora, da bi sproti iztrjevala neplačane davke in dajatve in s tem polnila proračunsko blagajno, dokler je denar pri dolžnikih še bil, se država sploh ni resno lotevala. Slučajno? Če je slučajno kdo na trenutni takratni oblasti hotel kaj celo minimalno spremeniti, so kontinuitetniki zbrani v vseh slojih družbe takoj povzdignili svoj glas, organizirali stavke in proteste in zadeva je zastala za kar nekaj časa. Kjer imajo preveliko moč in s tem realno oblast v rokah sindikati, politična kontinuitetna iz ozadja, mafijsko združene "intersene" skupnosti, klonirani  vstajniki, še najmanj pa vlada in parlament, tam je država obsojena na propad. 

Stvar smo pripeljali že tako daleč, da so ogrožene pokojnine, plače javnih uslužbencev, vračila zunaj najetih posojil in verjeten globok padec življenskega standarda in nov visok porast nezaposlenosti. Zaradi nas postajajo resno zaskrbljeni tudi zunaj države, saj postajamo resna motnja v evrskem območju in zaradi resnično iz obupa možnih spontanih vstaj brezpravnih in obubožanih množic celo potencialna nevarnost na Balkanu. To pa ni več hec.

Dodajmo k temu zdaj še napovedane nove drastične vladne ukrepe za pobiranje denarja z novimi davki, kjer ga je sploh še kaj ostalo, pri tem pa še naprej spet z omejevanjem investicij onemogočati nastajanje in razvoj novih podjetij ter seveda neobhodna nova posojila za odplačevanje starih in pokrivanje izgub iz preteklosti, pa smo tam, kjer smo nekoč že bili. Mar ni to stanje enako ali podobno onemu iz bivše Juge, iz katere smo zbežali, a nikamor prišli? Morda celo z dežja pod kap, zaenkrat še upam, da ne. Zato moj pomislek o novi rekomunizaciji države Slovenije.

Jutri, na dan 9. maja, je praznik, katerega bomo v srcu praznovali z različnimi občutki, eni kot dan EU, drugi kot dan osvoboditve in zmage nad nacizmom ter fašizmom, ampak jaz bi pa še rad doživel, da ga končno praznujemo tudi kot dan resnične zmage nad komunizmom.

nedelja, 2. december 2012

Demonstracije, izgredi, ... in kaj sledi?

Toliko špekulacij se že pojavlja v zvezi z vsemi dosedanjimi uličnimi protesti, podprtimi celo z prikritim hujskaštvom najvišjega vrha prepoznavnega političnega pola, določenih podrejenih medijev in kolumnistov ter posledičnimi izgredi, da se da že iz tega razbrati, da gre to pot spet za nekaj več kot le demonstracije v korist ponižanih in razčlovečenih državljanov Slovenije. In zato tudi sam dodajam svoje mnenje o tem.

Politika, ta današnja in pretekla umazana politika v vsej svoji podli, koristoljubni in perverzni značajnosti jih vodi in vzpodbuja. Pa saj je vseeno, če jih vodi posredno, iz ozadja ali neposredno. Namen in cilji so zame jasni, sredstva in načini pa poznani iz naše in svetovne zgodovine. In ob tem ta uboga zavedena raja naivno upa v spremebe, ki da jim bodo s temi protesti prinesle boljši jutri. Malo morgen, razkričali se bodo, na dan bo prihajala njihova zavedenost, primitivnost in junačenje določenih osebkov ter naivnost. Domov se bodo seveda vračali z občutkom, da so nekaj spremenili, a bodo spet žejni prepeljani čez vodo. Kje je vsebina, kje program uresničitve zahtev, kje so pravi novi in sposobni vodje, da stopijo na čelo teh uličnih "množic" in da to "spontanost" usmerijo ter dosežejo resne in potrebne spremembe? Mar še ni napočil pravi čas za to, mar še ni dovolj hudo? Očitno. Je pa spet napočil pravi čas za hujskače, razgrajače, pretepače,  in ekstremiste vseh barv. Saj poznamo, kolikor slabše na ulici, toliko bolje za nas, ki bomo iz tega potegnili koristi.

Na vseh področjih se vidi in občuti vsesplošna družbena in posameznikova nestrpnost. A ta je huda stvar, ne da nam, da prebolimo politične poraze, ne da nam, da počakamo na rezultate že sprejetih vladnih ukrepov za izhod iz te krize, ne da nam, da umirimo nategovanja z referendumskimi grožnjami in podtalnim politikantstvom v zvezi z njimi, ne da nam, da počakamo na izzid predsedniških volitev. In ko se temu pridruži še strah pred trendovskimi napovedmi predsedniškega volilnega izzida, nekateri ne čutijo več političnega miru, čutijo ogroženost in celo izgubo njihovih neupravičenih privilegijev in položajev, pa se preventivno sprožajo vzvodi političnega zakulisja, verjetno iz obupa pred negotovim jutri. A včeraj in do danes so politiko in družbo tako prefinjeno obvladali. Seveda so za trenutne potrebe tudi operativci z granitnimi kockami v roki na razpolago takoj. Hudo razmišljanje, a čas bo pokazal ali se motim ali ne, morda že jutri zvečer v Ljubljani ....

Zgodba še nima konca, še najmanj tistega zaželjenega s strani poštenih, zavednih in doslej ponižanih državljanov te naše prelepe a še vedno tako ranljive države, zahteve namreč, da se znebimo pokvarjencev v politiki in gospodarstvu, skratka v celotni družbi in da dokončno svobodno zadihajo ter da se sliši in upošteva njihov glas.

Danes je še danes, jutri bo nov dan, da malo parafraziram, še posebej v Ljubljani, ko se bo pokazalo marsikaj ...., morda pa že danes čez pol ure.

torek, 30. oktober 2012

Vence kradejo, mar ne ...?

Kako nizko človek s svojo moralo in s svojimi nizkotnimi dejanji sploh še lahko pade, sploh ob takih priložnostih, kot je bližajoči se praznik dneva spomina na mrtve ali za nekatere Vsi sveti, se sprašujem po dogodku, ki me je osebno zelo prizadel.

V kraju mojega rojstva in najstniške mladosti, Črni na Koroškem, imam pokopanega očeta, ki sam počiva v preranem grobu. Otroci smo se odselili, bliže in dalje po Sloveniji, za dan mrtvih se običajno snidemo, včasih nas več, včasih manj, kajti vsak ima še druge svojce v drugih krajih. Jaz sem od groba najbolj oddaljen, zato pač vsako leto ne obiščem groba ravno na ta dan, največkrat kak dan ali dva prej, ko prinesem šopek, svečo ali pa venec rož, kajti bolj kot datum je pomemben namen spomina. Tako sem tudi letos nekaj dni prej položil lično ikebano in prižgal svečo na grobu svojega očeta, potlej pa obiskal še grobove vseh ostalih pokojnih sorodnikov po bližnji Mežiški dolini, nazadnje tudi pokojne matere v drugem kraju. Prepričan sem bil, da bo cvetje na grobu dočakalo 1. november.

A danes je sledilo strašno razočaranje. Ko je sestra obiskala grob, je ugotovila, da ikebane na grobu ni več. Nisem mogel verjeti ..... kaj, tudi vence že kradejo, in to na grobovih naših prednikov, celo v mojem rojstnem kraju, na katerega sem tako ponosen in iz katerega izhaja toliko znanih osebnosti, zaradi katerih je kraj postal znan tudi v svetovnem merilu. Je to mogoče, da se nekdo toliko spozabi in stori takšno dejanje? Je bil to domačin ali slučajno mimoidoči? Pa saj to ni pomembno. Le kaj je z  dušo tega storilca, le kako se bo počutil, ko bo položil ukradeno cvetje na grob njegovega svojca, le kaj bo odgovoril svojim, če ga bo kdo vprašal, kje in za koliko je kupil to lepo ikebano? Seveda se bo moral zlagati, morda, čisto lahko, tudi povedal kje ... Res podlo dejanje, tako, zaradi katerega nekateri verjamejo, da se še mrtvi v grobu obrne. Mar storilec res ne premore toliko razuma in poštenosti, da bi uvidel, da s takim dejanjem onečaščuje tudi svoje pokojne svojce, ki bi mu tega dejanja, če bi bili še živi, verjetno nikoli ne oprostili. In se ob tem vprašujem, bodo morda tudi njemu nekoč položili svojci na grob ukradeno cvetje?

Boli, ko se zaveš, da gredo mimo groba tudi drugi, ki so poznali očeta in njegovo življenje, ki poznajo tudi mene, a bi v primeru, da grob ostane brez vidnega znamenja spomina, lahko mislili, da smo otroci na očeta pozabili. A nismo. Jaz se nanj še vedno spominjam in še vedno razmišljam o njem in njegovem življenju. Hvalabogu, grob bo vseeno še obiskan, šopek se bo nadomestil, a srd in bolečina bosta ostala.

To podlo in nečastno dejanje neznanca je bilo storjeno na svetem kraju, ki naj bi ga vsi spoštovali, tako verni kot neverni, kraj na katerem pred vhodom na pokopališče, kjer pokojni oče počiva celo piše: "Naj tukaj se neha sovraštvo prepir, kjer našel je človek zasluženi mir". A takega miru kot doslej, odslej na tem pokopališču ne bo več. Še manj pa v mojem srcu, žal!

Izgleda, da bo potrebno tudi slogan nad vhodom spremeniti ali pa mu odslej še kaj dodati.



sobota, 7. julij 2012

Spet Kučan iz naftalina

Ko sem danes dopoldne slišal za 27. spominsko srečanje pohodnikov na Triglav na Rudnem polju, sem si dejal, le kaj bomo spet slišali iz ust govornika, to pot celo ex predsednika države, ki je "ex" bolj malo, "de facto", pa čeprav v ozadju, izgleda še vedno. Pa sem, kolikor sem uspel zaslediti na RTV SLO 1 v večernem dnevniku ter internetnih medijih, iz njegovih ust spet doživel pričakovano hujskaštvo, demonizacijo trenutne vladajoče strani ter seveda implicitno njenega vodje. Spet so se pojavili na tem srečanju simboli, ki razdvajajo, a ne brez vzroka, spet fanatično pritrjevanje nekaterih apologetov preminule ideje, ki pa v teh starih srcih, kot tudi mladih, a zavedenih, še vedno živi in razdvaja narod. In da bi brez NOB-ja ne imeli prilike kaj proslavljati, je dejal. Seveda, kot začimbo doda še Maistra in Tigrovce, kateri mu danes pridejo prav, da med poslušalci in državljani ustvari občutek njegove veličine in nepristranskosti, v preteklosti pa še slišati ni hotel zanje.
Krona srečanja pa, žal sem ga ujel le del, spet nagovor tovariša s "hozentregerji", bunkeraša, kot mu na internetnih blogih in forumih pravijo tisti, ki poznajo njegovo partizansko udejstvovanje, zdaj pa izgleda že kar uradnega hujskača, ki nikakor ne zmore brez jurišnega obsojanja tistih, ki se ne strinjajo z njim, to pot misterioznega internetnega "majerja" - beri Janše.

Na osnovi vsega, kar sem v svojem življenju doživel in prebral v literaturi ter spremljal na medijih, si upam celo trditi, da če ne bi bilo izvedne komunistične revolucije med NOB, bi bila danes Slovenija mnogo večja in narodnostno celovita, bila bi res pravna država z normalnim razvojem, ne bi obstajal problem Piranskega zaliva, varčevalcev Ljubljanske banke na Hrvaškem in v Bosni, niti ne sporov zaradi ideoloških simbolov ob državnih proslavah, še manj pa tajkunizacije in ropanja Slovenije. Da sedanje finančne in gospodarske krize ter vseh vrst lumparij pod okriljem namerno prirejene zakonodaje niti ne omenjam. Skratka, bili bi normalna država, z nekaj večletno državno tradicijo in normalnim delovanjem demokratičnih institucij in različno usmerjenih političnih strank.

Treba se je končno sprijazniti z dejstvom, da je bila narodnoosvobodilna vojna le ena od epizod v nastajanju slovenske države, ki pa si jo ravno tisti današnji akterji srečanja na Pokljuki, ki jim rdeča zvezda ponovno kaže pot, spet trudijo  razmontirati in vrniti v stare kolesnice enopartijskega modela, v katerem bi v imenu zaščite delavskega razreda in boljšega jutri, spet lahko nemoteno uživali svoje pridobljene, podeljene in podedovane privilegije in še dolgo prikrivali ali prikrojevali resnice o revolucionarnih stranpoteh.

Narod pa naj bi spet čakal na boljši jutri.

sreda, 9. maj 2012

Deveti maj - kaj in zakaj praznovati?

Bilo je leta 1945, tam okrog trinajstega, štirinajstega ali petnajstega maja. Druga svetovna vojna je bila 9. maja uradno že končana, brezpogojna kapitulacija Nemčije podpisana, a bitke med posameznimi vojaškimi formacijami ponekod še ne. Tudi v Mežiški dolini na Koroškem ne. Imel sem komaj šest let, a se živo spominjam pokanja in umikajočih kolon nemške vojske in njenih pomagačev, ustaških in četniških formacij ter seveda bega množice civilistov, od otrok, žena in starcev, ki so se poskušali po prenatrpanih cestah, kolovozih in katerih koli poteh prebiti v Avstrijo. Spomin mi vtisa na takratno videnje dogodkov še ni izbrisal.

Deveti maj si je izbrala tudi EU za svoj praznik, dan namreč, ko je bil istega dne leta 1950 spočet zametek novih razmerij in odnosov v tem koncu sveta, kjer so si vojne sledile kot po tekočem traku, ena hujša od druge, ko je verjetno res veljalo, da je bil mir samo kratko obdobje med vojnami.

Pustimo zgodovini in zgodovinarjem dokazovanje in interpeliranje omenjenih dogodkov in vzrokov zanje, ne verjemimo pa v razlage edine resnice o teh dogodkih politikom in politikantom za njihove dnevno politične potrebe.

In kaj mene ob današnjem praznovanju teh dveh datumov razdvaja? To namreč, kateri dogodek je za prihodnost Evrope, obstoj njenih narodov, kulture, demokracije, socialne solidarnosti in končno prenehanje vojn v tem območju bolj pomemben. Zgodovinsko gledano, noben konec vojne ni postal garant, da naslednjih vojn ne bo. Vzroki za njihove nastanke so bili pač različni, s strani vojskujočih osvajalcev vedno opravičljivi, a za žrtve katastrofalni in nesprejemljivi.

Verjamem, da je konec druge svetovne vojne takrat povzročil večjo evforijo kot kasneje zametek nastajanja nove Evrope, kajti v ljudeh je bil po končanju vojne še vedno prisoten strah zaradi posledic nasilja in divjanja nacistov ter fašistov. Žal pa takrat nove prihajajoče grožnje še enega "izma" večina Evropejcev še ni prepoznala ali priznala, morda tudi zato, ker je največja država, kjer komunizem že prevladoval, resnično z velikanskimi žrtvami pripomogla h koncu druge svetovne vojne. Žal, hkrati s pregonom nemških vojaških enot je istočasno tudi sama postala okupator velikega števila vzhodnoevropskih držav in jim vsilila nov družbeni red, ki se ni obnesel. In ta novi družbeni red je bil z zlorabo partizanskega boja proti okupatorju s strani iste ideologije vsiljen tudi slovenskemu narodu.

Ko danes premišljam o praznovanju teh dveh dogodkov ter njunih vplivih na našo prihodnost, pa je verjetno le potrebno dati prednost dnevu EU, saj je kljub trenutnim zagatam le večji garant jutrišnjega dne brez vojn, kot pa konec druge svetovne vojne.

Ampak prepričan pa sem, da se je takrat ob koncu druge svetovne vojne v Evropi v resnici mnogo, mnogo bolj trpelo in so bili časi tudi mnogo bolj negotovi ter neperspektivni, kot pa se to poskuša s strani nasprotnikov EU-ja, glede njenih sedanjih težav, prikazati danes. Zato le spoštljivo praznujmo oba praznika, prvega s spominom in željo, da se ne bi nikdar več ponovilo kaj takega, drugega pa kot garanta, da se tudi res ne bo.

sreda, 18. januar 2012

Le čemu pišem o političnih temah na svojem blogu ....

Res zanimivo vprašanje si zastavljam. Le čemu se izpostavljam v teh svojih resnih letih s pisanjem o stvareh, za katere nisem poklican, zaprošen ali celo plačan. Verjetno tudi nadarjen ne.

A je že tako, po naravi nisem človek, ki bi drugim želel slabo in na račun drugih uveljavljal svoje interese ali si celo na njihov račun prisvajal materialne dobrine. Torej, tudi za politika nisem rojen po, vsaj tako izgleda, današnjih družbenih merilih. Pa sem bil v "svinčenih" časih tudi družbenopolitično aktiven, kot se je takrat temu reklo. Predsednik sindikata v večjem podjetju, predsednik delavskega sveta, član upravnega odbora mednarodno povezanega podjetja, delegat v občinski skupščini močnega industrijskega mesta, morda še kaj, dolgo je že tega. Zanimivo, za nobeno od teh funkcij se nisem potegoval, vedno sem bil naprošen, da ne rečem postavljen, pač po takrat veljavni "proceduri". Še bolj zanimivo, nisem bil niti član ZK-ja, a vendar zaželjen in upoštevan. Rovarjene proti drugim mi je bilo tuje, neprimerna besedna obkladanja tudi. V konfliktnih situacijah so mi bili prvenstveni vzroki zanje, njihova razrešitev, ne pa čigava bo obveljala. In kot takega so me sodelavci in ostali sprejemali. Ni me bilo strah postavljati neprijetna vprašanja ali zahtevati odgovornost za neopravljeno. Kako samoumevna sta se mi takrat zdela resnica in pravičnost, še posebej spoštovanje vsakega človeka. A je bilo prvo včasih težko spoznati in drugo uveljaviti. Izgleda, da je nekaj od tega v meni še ostalo ....

Ko dandanes kot upokojenec s polno delovno dobo in normalnim fizičnim ter mentalnim zdravjem spremljam ali doživljam razvojne tegobe in uspehe naše mlade a lepe države, razvoj in stanje demokracije, socialni status premnogih nekdanjih fizičnih in sedaj brezposelnih delavcev, prevaranih in ponižanih določenih družbenih slojev, izobraženih brez možnosti zaposlitve, si ne morem kaj, da se ne oglašam. Pa mi nič ne manjka, ne v materialnem ne v finančnem pogledu, več ne rabim. A se vseeno oglašam z željo, da s svojo oceno ravnanja institucij in določenih akterjev v družbi, politiki, gospodarstvu, kulturi, javnih medijih, itd. poskušam na objektiven način dodati svoj prispevek k prepotrebnim spremembam, čeprav samo z besedo. Druge možnosti razen glasovanja na volitvah ali referendumih nimam, a morda z njo le nekaj doprinesem k potrebni kritični masi osebkov, ki želijo, znajo in hočejo današnje stanje spremeniti na bolje in s tem pomagati, da se spet vrnemo na pot, ki smo jo z realizacijo osamosvojitve takrat začrtali. Že to nekaj pomeni, da se tisti, ki sicer o navedeni problematiki nimajo svojega mnenja ali pa imajo nasprotno in me slučajno berejo, sami sebi zastavijo vprašanje ali imam prav ali ne. Morda pa sem v vzpodbudo tudi tistim, ki enako ali podobno mislijo, da ne odnehajo, morda se zaradi mojega pisanja celo pojavi nek nov bloger in si na podoben način da duška.

Priznam, ko pritisnem na okence "javno objavi", se mi pojavi vprašnje, kako bo to sprejeto, koliko bralcev bo prispevek sploh opazilo, koliko ga bo sploh prebralo, sem kaj spregledal, sem kje zamočil, sem bil neobjektiven, bo kdo sploh komentiral in na kak način. A obenem čutim neko zadovoljstvo, češ, nisem samo pasiven kritizer na drugih bloger, izpostavil sem se, zato tudi pravica, da se oglasim tudi drugod in komentiram drugim. Morda sem pa samo preveč samovšečen .....

petek, 23. december 2011

Pred dnevom samostojnosti in (ne)enotnosti.

Bliža se datum, ko smo se Slovenci in tudi drugi državljani Slovenije pred enaindvajsetimi leti na plebiscitu - referendumu z velikansko večino 88,5 odstotkov odločili za samostojno državo Slovenijo. Torej so pri nepričakovano visokemu rezultatu "za", ob 93,2 odstotni udeležbi, sodelovali tudi ostali  volilno upravičeni prebivalci republike Slovenije ter se s tem odločili za svoj boljši jutri v okviru svoje nove domovine.  Zatorej, nismo bili samo Slovenci za osamosvojitev, temveč tudi večina kasneje "poslovenjenih" pripadnikov ostalih prebivalcev takratne republike Slovenije v okviru Jugoslavije. Bil je pa to takrat pravi šok za svetovno, domačo in Jugo javnost.

Če danes pogledamo, kaj smo s to odločitvijo dosegli, smo lahko zadovoljni samo s povečanjem gospodarske ravni, kar pa ne velja za intenzivnost njene rasti. Povečala se je povprečna raven blaginje, a razlike znotraj nje so se nenormalno povečale na račun nepravične delitve novo ustvarjene vrednosti. Na drugih področjih vseh družbenih sfer pa so odgovori  lahko samo konfuzni. Jaz osebno sem negativno presenečan. Pričakoval sem pravno državo, ki bo temeljila na enakopravnosti, poštenosti, spoštovanju dela in znanja, zaščiti privatne lastnine pridobljene s poštenim delom, spoštovanju posameznikove osebnosti, upoštevanju predpisanega prava, spoštovanju drugače mislečih, hendikepiranih, zagotavljanju temeljne zaščite enakosti državljanov v izhodišču, ne glede na spol, narodnostno ali versko pripadnost. Pričakoval sem ukrepanje države v zaščito šibkejših, aktivnosti v prid dejanskemu preganjanju kriminala, omejevanju vplivov lobijev ter interesnih omrežij za svoje osebne koristi, uveljavljanju demokracije v izražanju stališč, mnenj in ravnanj, .... in še bi lahko našteval. A kaj od tega smo v resnici v tem obdobju, ko smo referendumsko odločitev udejanili in s človeškimi žrtvami ubranili ter prihajajočo enindvajseto obletnico plebiscita dejansko uresničili? Malo ali skoraj nič od tega. In kar je najslabše, bivšo družbeno imovino smo podržavili, finančno razvrednotili in s spornimi finančnimi transakcijami na tajkunski način "podelili" znotraj vladajočih in ideoloških skupin.

Je poštenje kot "top" vrednota v tem času pridobilo na veljavi? Ni! Poštenjaki so celo zasmehovani, ponižani in trenutno nezaželeni.

Je znanje v resnici zaželjeno in cenjeno? Ni! Cenjena so papirnato/formalna dokazila o doseženi stopnji izobrazbe, kot dokazu znanja. A izobrazba in znanje nista istovetni. Prvo je potrebni, a šele drugo zadostni pogoj uspešnosti. Prevladujoča in cenjena je pripadnost, predvsem "nam".

Delo. Kaj pa to sploh je? Kramp, lopata, samokolnica? Tekoči trak, trgovina, šverc/komerc, storitve? Računalniške obdelave kot pomoč realizaciji zamisli, sodelovanje v projektih?   Naprezanje za uresničitev zamisli v  realnost? Prelaganje papirjev in ustvarjanje pogojev za širjenje birokracije ter stem neproduktivno zaposlovanje? Ustvarjanje pogojev za razcvet podjetništva in povečanje nove dodane vrednosti? Izobraževanje, zdravstvena in socialna oskrba, socialna pomoč nemočnim?..... Ali pa so to le finančne transakcije? In ne nazadnje - če katerokili delo sploh dobiš, si lahko srečen, plačilo zanj pa je glede na obstoječo zakonodajo in njeno spoštovanje ter sankcioniranje itak loterija, da o poštenem plačilu za pošteno opravljeno delo ne govorim.

 Pravna država - kakor za koga, odvisno, na kateri strani zakona se nahajaš, kateri politični ali interesni opciji pripadaš, koliko so vredne tvoje zveze ter kakšno korist za trenutno oblast predstavljaš. Če imaš denar za dobrega in politično priznanega odvetnika, vsekakor. A če ga nimaš, kako si s pravno državo sploh lahko pomagaš. A v bistvu v pravni državi do problema zaščite posmaznika v primeru neupoštevanja zakonov in predpisov sploh ne bi smelo priti. O problemu časovnih zaostankov (namernih?) v reševanju po pravni poti pa raje ne bi, .... pa naj gre za posameznika, podjetje ali institucijo.

Spoštovanje posameznikove osebnosti - kategorija brez vrednosti. Če nisi "naš", nisi vreden pozornosti, kvečjemu porogljivosti, zasmehovanja, diskreditacije in onemogočanja prosperitete, če misliš drugače kot "mi".

Upoštevanje prava v javni sferi države - raztegljiv ali skrčen pojem. Upoštevanje po potrebi, klientom in pripadnosti aktualni oblasti. Žalostno.

Drugače misleči - najhujši sovražniki in nebodigatreba, ki si jih nobena oblast ne želi. Onemogočiti jih za vsako ceno, narod naj ostane na primitivni miselni ravni, tako ga je lažje obvladovati in  manipulirati z njim po dnevno političnih poterebah.

In še bi lahko našteval, a sem prepričan, da podobno meni še veliko, veliko enako mislečih državljanov, skrbi me le, da so tako tiho in neaktivni, da se ne oglašajo ko je to potrebno in da s tem svojim ravnanjem s svojim glasom ne pripomorejo do ustvaritve tiste kritične mase mišljenja javnosti, ki bi stem lahko kaj spremenila na boljše za državo in nas večino dobro mislečih državljanov.

Ni mi vseeno, kako smo doslej ravnali, kje smo danes doma in širše v svetu, kdo nam še vedno kroji življenje, kdo vse uspeva v tej pre/nad/vladi, kdo je takrat pred dvajsetimi leti bil proti naši osamosvojitvi in kdo za, kdo od teh bo na svečani proslavi ob tem prazniku sedel v prvi vrsti avditorija in kdo nam bo kot slavnostni govornika solil pamet o našem takratnem ravnanju in današnjem stanju. Če povzamem, kontinuiteta predosamosvojitvene dobe je celo legitimno ponovno prevzela oblast, ponovno prevzela vajeti v svoje roke, utrdila odločilne oblastne pozicije s svojimi preverjenimi ali poslušnimi kadri, ponovno je uspela pred državnozborskimi volitvami oprati možgane nerazmišljajočim in neodločnim, skratka, uspeva ji rekomunizirati Slovenijo.

In končno, ni mi vseeno, ker me še danes po dvajsetih letih prevevajo tisti strašni občutki jeze, besa in strahu ter negotovosti ob napadih JLA na civilne in strateške objekte v Sloveniji. Nikoli ne bom pozabil trenutkov, ko sem skozi okno svojega stanovanja slišal eksplozije bomb in opazoval stebre dima na brniškem letališču. Tam je namreč plebiscitno odločitev državljanov Slovenije branil tudi moj sin. Njegov soborec je v tej obrambi žal izgubil celo življenje.

Ne vem sicer, kakšni občutki me bodo prevevali ob proslavi na ta slavnostni dan, a danes vem, da smo krenili po napačni poti k cilju. Izgubili smo se na tej poti in zdaj tavamo na mestu ali se celo vračamo nazaj. Tega si res nismo želeli niti pričakovali, a zgodilo se je.  Grozi nam, da nam tisti, od katerih smo bežali, ponovno zavladajo, tako v miselnem, ideološkem kot v nacionalnem pogledu. Prav zanimivo bo videti na slavnostni prireditvi ob tem prazniku, koliko moj pomenljiv naslov pove.

In za konec še moj apel ob tej obletnici - dajmo Slovenci in nekdanji državljani ostalih narodnosti bivše skupne države, danes državljani Slovenije, poglejmo se v ogledalo, zbudimo se že enkrat iz svoje zaplankanosti, ležernosti, zaspanosti in pasivnosti, otresimo se že enkrat svojih lažnih idealov, oblikujmo skupaj vendar že enkrat to svojo državo in družbo, rojeno v uporu in krvi, torej državo Slovenijo, v kateri bomo zaščiteni, enakopravni, enakovredni, ustvarjalni in zadovoljni! Ustvarimo državo, katero bomo imeli radi in bomo ponosni nanjo, državo, katero bodo cenili tudi onkraj naših meja.

ponedeljek, 28. november 2011

Predvolilne medijske manipulacije z volilci

Osebno sam izbiram, katerim medijskim, predvsem televizijskim predvolilnim soočenjem sledim, pač glede na udeležence, teme in medijske voditelje. In seveda, sledim tudi komentiranju na določeni internetni medijski in blogerski sferi.

Kar nekaj ugotovitev in mnenj sem si v tem predvolilnem času ustvaril doslej:
- še vedno je na soočenjih tema št.1 aferaštvo, kar gledalce navaja k temu, da je za TV hiše bolj pomembna gledanost in zaslužek, kot pa njihovo poslanstvo v tem predvolilnem času, da dejansko soočajo strankarske programe, pripravljenost in usposobljenost strank oziroma sposobnost njenih voditeljev, da se spoprimejo z obstoječo vsestransko krizo v Sloveniji in svetu.
- za nekatere TV voditelje in nekatere sodelujoče kandidate je postopek pred sodiščem že zadosten dokaz krivde kandidatov oziroma protikandidatov,
- neverjetni so zasuki ali gibanje javnomnenjske podpore določenemu kandidatu oziroma stranki v zelo kratkem času, kar seveda spet sproža dvome v namen samih anket in njihov vpliv na javno mnenje,
- izkazana so dvojna merila volilcev glede javnomnenjskih anketnih ocen družbeno nesprejemljivih potez nekaterih strankarskih kandidatov,
- potvarjanje in sprevračanje dokazanih dejstev in napak za nazaj, s strani nekaterih sodelujočih v soočenjih,
- in še bi se kaj našlo .... in še se bo kaj novega pokazalo.

Kako naj torej ob vsem tem in takem dogajanju neobveščen in neopredeljen volilec presodi, komu in zakaj zaupati in komu oddati svoj volilni glas. A nastopajoči politični akterji dobro vedo za to zbeganost volilcev in to s pridom izkoriščajo, včasih celo z večjo ali manjšo pomočjo voditeljev soočenj in prikritim vplivanjem struktur iz ozadij.

Moje mnenje in nasvet tem neopredeljenim:

- tisti, ki pričakujete od politikov "poštenost" po vaše, se kruto motite.
- tisti, ki od zrelega politika pričakujete konkreten odgovor na kakšno provokativno konkretno vprašanje, ste naivni ali pa o politiki premalo veste, vsak dober politik si s svojim odgovorom pusti vsaj priprta vrata, da se lahko po potrebi tudi umakne,
- tisti, ki v sedanjem trenutku pričakujete od politikov konkreten odgovor, do kdaj in kako rešiti nastalo katastrofalno družbeno, ekonomsko in finančno situacijo, pa ne živite v realnem svetu. Smo že preveč povezani in soodvisni v slabem in dobrem od drugih držav oziroma skupnosti. A težave bo kljub temu treba rešiti doma, vsakršno in čigarkoli ukrepanje bo zahtevalo zategovanje pasu, je pa vprašanje, kako bodo bremena porazdeljena,
- predvsem pa, časovno poglejte nazaj, kdo in kaj je že vse obljubljal, kako se je obnašal, katere zakonske predloge je podpiral, katere zavračal in kaj je uresničil ter kako je to v skladu z vašimi realnimi pričakovanji.

Taki so pač naši politiki, ki so dolga leta odraščali v naših družbeno političnih in ekonomskih razmerah, katere so in jih tudi še danes kreirajo po njihovi volji in interesu, zato boljših danes ne iščite, ne boste jih našli, kljub temu, da se vam nekateri ponujajo kot odrešitelji. Da vam jutri spet ne bi bilo žal. Seveda pa predvsem politikom nikakor ne smemo dopustiti, da z nami manipulirajo kot z ovcami pred striženjem .... in to pred zimo. Najboljši način, da jih opomnimo in streznimo so volitve in naš volilni glas.

ponedeljek, 24. oktober 2011

Nova priložnost tudi za Pahorja?

Jaz v tej igri "starega mačka in podgan" iz kontinuitetnega političnega podzemlja in ozadja vidim tudi neko novo politično priložnost, o kateri se zaradi okupiranosti z Jankovičem in Virantom nič ali malo govori.

Tako kot je Virant izkoristil ugodno priliko, da se pojavi kot nov leader na naši usmrajeni politični sceni, lahko tudi Pahor, sicer politično grdo izkoriščen in nato premišljeno zavržen,  sedaj pa verjetno tudi užaljen, razočaran in besen, prične znova. Znova, a čisto drugače kot doslej; z novimi ljudmi, ljudmi, ki so pripravljeni graditi na temeljih resnične socialne demokracije sodobnega tipa, usmerjene v zaščito in pomoč nemočnim, ponižanim, razžaljenim in razvrednotenim državljanom Slovenije, ki jih ta naš turbokapitalizem tako brezobzirno izkorišča. Slovenija tako politično stranko še kako potrebuje, a ta mora biti transparentna, poštena, z novo vizijo in jasno izdelanim programom ter kadri, ki jim bo možno zaupati in verjeti. Kdo vse se v Sloveniji v besedah že ni proglašal za socialnega demokrata, a vsi so bili po svojih dejanjih daleč vstran. Naslov "socialdemokratska" si je po mnogih preimenovanjih v preteklosti prilastila stranka, ki so je bila polna usta skrbi za delavski razred, s svojimi dejanji pa je bila od te ideje oddaljena svetlobna leta in je socialdemokratske ideje vedno kruto preganjala. A ljudje tega dolgo niso dojeli, nekateri še danes ne.

Namerne nepoštenosti Pahorju za časa njegovega vladanja ne moremo pripisovati. Naivnost, samovšečnost, pretirano leporečnost, neodločnost in neučinkovitost - da. Verjamem, da se je iz svojih napak in politične ter osebne kalvarije kaj naučil. Tudi Janša se iz svojega preteklega mandata verjetno je. In kdor se iz lastnih napak in dobro namernih nasvetov drugih kaj nauči in to upošteva, ima v rokah močno orožje. Pahor ima še vedno to srečo, da pri delu volilcev še vedno sproža simpatije, kljub svojemu vladnemu fijasku. A z resničnimi dejstvi in vzroki njegove neuspešnost  zaradi igre zakulisja in njenih akterjev iz tega obdobja, naj z besedo pride na dan. In zaboga, počisti naj že vendar enkrat s to gerentološko ekipo ortodoksnih nekdanjih komunistov, sedanjih "socdemokratov" v svoji stranki.  Zdaj, ko ga je "centralni komite v senci" takorekoč politično umoril, ima vso pravico in dolžnost, da spregovori tistim, ki so mu zaupali svoj volilni glas. Če ne bo, bo to spet slabo za vse. In če še na naslednih volitvah uspe načrtovani manever obeh "kontinuitetnih mačkonov", da s pomočjo medijev zavedenih in zaslepljenih volilcev spet dobimo vlado po njuni meri, se bo vladna farsa spet ponovila, le žrtev eventualnega nezadovoljstva sedanjih političnih oligarhov bo druga.

Po mojem ima Pahor še vedno priliko, da opere svojo čast. Opravi naj reformo stranke, počisti svoj strankarski avgijev hlev in gre v odkrit boj za višjo kakovost politike, o kateri se je doslej v svojih javnih nastopih tako rad postavljali. Poskusiti ni greh in kot pravijo Amiji, če ne poskusiš, ne moreš uspeti.
In če bo treba, da se v bodoče z veliko koalicijo doseže možnost korenitih spremeb, tudi ustavnih, naj ne okleva. Poti se včasih v življenju združujejo, če postanejo preozke, se lahko spet ponovno razcepijo. Pomembno je, da po njih čim hitreje in lažje dosežemo svoj cilj.

ponedeljek, 25. april 2011

Stanovnik: ".... eno govorite, drugo delate ....."

Sem prav slišal, sem prav videl, .... sem prav razumel?

In prav na današnji praznični velikonočni ponedeljek ta ostarela in izgleda da tudi mentalno že vprašljiva oseba zlorabi zgodovinske dogodke Pri treh žebljih na Pohorju, da lansira v medije njihovo, kontinuitetno "resnico" o tem, kdo eno govori in drugo dela. Tako daleč je ta mentalni starec že prišel, da zgodovinsko dokazana ravnanja in dejstva sprevrača in jih v tem smislu pripiše političnim nasprotnikom. Predobro še pomnim, kaj vse so nam od konca druge svetovne vojne govorili in obljubljali tedanji revolucionarni oblastniki, delali pa so prav nasprotno. To se je nadaljevalo tudi po osamosvojitvi Slovenije, kar jim je bilo v parlamentu tudi javno večkrat očitano s strani opozicije.
In danes, ko so še na oblasti, spet uveljavljajo njihovo znano politično metodo, da krivdo za njihove "rabote" pripisujejo tistim, ki se z njimi ne strinjajo. Komu tu zdaj očitati farizejstvo?

Tovariš Stanovnik, če ste še v stanju razumeti dejstva, priznajte, akterji revolucije ste vedno delali eno, govorili pa drugo. Tako med, kot takoj po koncu druge svetovne vojne, vse do osamosvojitve Slovenije. Saj se še spomnite resnice o izvensodnih pobojih in tudi poznate dejstvo, da te žrtve niti svojih grobov nimajo, kaj šele pobeljenih.
Ampak vi mene več ne skrbite, skrbijo pa me vaši ideološki nasledniki, ki vas še danes zvesto posnemajo, tudi kar se tiče farizejstva....

torek, 8. marec 2011

Ko spregovorijo trije Gregorji - pred gregorjevim

Prvi Gregor - temna lisa slovenskega žurnalizma.
Novinarski despot si je v zadnji številki Mladine privoščil nezaslišano politično in osebnostno provokacjo z vpletenostjo Grimsove družine (celo otroci!), ki jo primerja kar z Göbelsovo iz časov nacizma.
Človek se vprašuje, kako dolgo nas še bodo medijsko pitali s takimi svinjarijami .... in kdaj se bodo vendar že pomešale ali potrgale nitke, ki usmerjajo to novinarsko lutko. Pa smo v svinčenih časih to revijo tako radi brali ....

Drugi Gregor - veliki politični manipulator z (ne)resnicami.
Celo on ne zdrži abotne primerjave, kar si je privoščil Repovž in mu v pisnem dopisu to javno vrže v obraz. Ne vem le, v katero od treh dejstev, ki ga je po mojem k temu vodilo, naj verjamem - sorodstvena vez z Grimsovo družico (po Požarju), resnični gnus nad podlim Repovževim početjem ali pa preračunljivo distanciranje od omenjene primerjave zaradi povečanja svojega političnega rejtinga, ki mu neusmiljeno pada. Njegova poteza vsekakor bolj kot ne preseneča. Drugih reakcij s strani trojčka (plus privesek) ne pričakujem.

Tretji Gregor - veliki (ne)uspešen reformator javne uprave - prepozen, glede na njegov čas sekretarjevanja in ministrovanja v tem resorju, oziroma preran, glede na (kot eden od vzrokov) posledični izid zadnjih državnozborskih volitev.
V intervjuju za zadnje Delovo Ozadje spregovori o zadnjih dejanjih Janše v zvezi z obtožbami predsednika države, kar on sam ne odobrava in o ponovnem pogrevanju orožarskih zgodb, ki da jih ne pozna(?) Za dokumente, ki bremenijo predsednika države se ne zanima. Navijaško pisanje novinarjev naj bi po njegovem bil problem novinarjev, ne politikov. Kot da neupravičeno hvaljeni/napadani politiki zaradi takega načina delovanja medijev ne pridobivajo ali izgubljajo volilcev.
Večina njegovih izjav gre sicer v prid SDS-u in Janši, a si pušča maneverski prostor .....

Ko takole malo pomislim, .... se mi zdi bolje, da ne premišljujem preveč ........ So pa zanimivi, tile Gregorji pred gregorjevim, kajne?

torek, 11. januar 2011

Garancija ostaja, visoka uradnika morata oditi .....

O kakovosti nekaj vem, vrsto let sem se z njo ukvarjal v visoko tehnološki dejavnosti v državi. Pa tudi garancija in poprodajna dejavnost mi ni tuja. To je poleg funkcije bistvo za kakovostne produkte, da s tem pridobiš in zadržiš najpomembnejši faktor proizvodnje (in tudi širše), boga, imenovanega kupec.
 
Radičevo sem o tej zadevi poslušal danes v njenem intervjuju na Valu 202. Kljub njeni gostobesednosti me njeno nepoznavanje primera preseneča. Da šef ne bi vedel, kaj se dogaja spodaj? Tega si sam kot vodja pomembnega sektorja v podjetju nisem nikoli dovolil. Če se je zgodilo, sem prevzel odgovornost in takoj ukrepal. Sporni predlog uradnikov iz njenega resorja je izgleda dejansko usklajeno delo lobijev iz podjetniško trgovskih ozadij,  z določenimi nameni na račun potrošnikov. Izjave obeh visokih uradnikov iz njenega resorja v nedeljo na POP TV sta mi dali misliti, kako je tako dogajanje sploh možno. Današnja bebava izjava predstojnice Urada za varstvo potrošnikov, da z obvezno enoletno garancijo onemogočamo dostop tujih proizvajalcev in trgovcev na slovenski trg, je pa višek cinizma. Mar ni država dolžna najprej zaščititi svoje državljane pred eventualno dvomljivo kakovostjo proizvodov? In visoka uradnica EU nas je pretekli teden zaradi obstoječe obvezne enoletne garancije celo pohvalila kot primer, kako naj se potrošnika zaščiti. Spet smo hoteli biti bolj papeški od papeža.
 
Oba visoka uradnika je zaradi tega potrebno nagnati, ne samo degradirati. Ljudje s tako miselnostjo nimajo kaj iskati v državnih uradih, urad za varstvo potrošnikov pa ukiniti in dejavnost vključiti v eno od ostalih služb  v resorju. Ampak vse to "nevedenje" o poteku priprave predloga zakona ministrice Radičeve ne odvezuje od njene objektivne odgovornosti za ta primer. Ni pa zaradi tega zahtevati njenega odstopa. Prav neverjetno me je presenetila njena današnja izjava, da se ta zakon pripravlja že leta in leta, a so ga vsi prelagali na jutri.... Kot da delo v državnih organih poteka po ustaljenih tirnicah, ki si jih uradniki sami postavljajo. Le čemu potem ministri ob menjavi oblasti nastavljajo svoje ljudi, z obrazložitvami, da rabijo osebe, ki jim zaupajo in s tem omogočajo izvajanje njihovih zastavljenih političnih ciljev.
Po njeni zadnji izjavi se predlog zakona tudi za nekaj časa umika iz javne obravnave. Edino pametno in potrebno.
 
Zdaj je prilika, da se ukrepa, tako za zmanjšanje vladnih uradov, kot zaposlenih v njih. Predvsem tistih, ki ne delajo v prid nam državljanom. Pa saj jih vendar mi plačujemo ....

četrtek, 23. december 2010

Čreda in krdelo

Odkar je alfa samica nekega "krdela" poimenovala osebke iz druge politične opcije z določenim imenom vodje za pripadnike njegove črede, se mi je postavilo vprašanje o razliki med obema skupinama. Malo sem pobrskal po spominu, malo po učbenikih in malo po gledanih TV oddajah NG-ja. Ponudila se mi je naslednja laična primerjava med obema pojmoma iz živalskega sveta, za strokovno primerjavo pa itak nisem usposobljen.

Čreda:
- običajno številna skupnost osebkov, ki iščejo hrano, zaščito in varnost pod okriljem avtoritativnega, močnega in zaupanja vrednega vodje, ki mu na njegovi poti sledijo, včasih tudi slepo;
- v čredi se osebki združujejo, pridružujejo, zadržujejo in razmnožujejo zaradi enakih genskih lastnosti, enakih potreb ter večjih možnosti preživetja;
- večja čreda pomeni večjo varnost posameznega osebka pred plenilci;
- običajno prihaja do izraza večja solidarnost pri varstvu podmladka;
- tudi v čredi se pojavljajo bojeviti posamezniki za prevzem mesta vodje ali prednosti v paritvenem obdobju;
- večina osebkov v čredi ne razmišlja kaj dosti z lastno glavo, zaupajo vodji, četudi lahko zdrvijo v prepad;
- ko čredo zajame panika, se običajno razbeži in združi v nove skupine;
- ....




Krdelo:
- manjši skupek agresivnih, premetenih, napadalnih, predrznih osebkov, kjer je posameznim osebkom strogo hierarhično  določen ali izbojevan položaj;
- posamezna krdela se ne prenešajo med seboj;
- kot vodje prevladujejo alfa samci ali alfa samice;
- za boj določeni osebki napadajo osebke iz zalezovane in obkoljene črede z vsemi podedovanimi in pridobljenimi izkušnjami;
- plen se običajno deli po milosti alfa vodje ali pa izbori po položaju v skupnosti, pri tem prihaja velikokrat  do medsebojnega klanja;
- posamezni osebki iz krdela napadajo in ubijajo bodisi zaradi hrane, bodisi zaradi prirojene in nepotešene sle po ubijanju, ali pa zaradi preganjanja neželenih vsiljivcev;
- notranji medsebojni spori za prevlado v krdelu so česti, kruti in brezkompromisni, ne glede na ogroženost skupine in njenega obstanka;
- parijo se v glavnem alfa samice z alfa samci, odvisno od vrste ;
- ko samci omagajo ali so premagani, novi alfa samec nasledstvo predhodnika običajno prežene ali pobije, da samice spet postanejo njemu voljne;
- ko alfa samica ostari ali postane neplodna, jo brutalno prežene njena naslednjica;
- ....

Tako je to v živalskem svetu. Ko pa malo razmislim, pa v homo sapiens skupnostih ni kaj dosti drugače. Tole nedavno medsebojno obkladanje politične alfa samice in samca le ni samo namišljen politični boj, je realna posledica razvoja živih bitij, pa naj eksistirajo bodisi v krdelu ali pa v čredi.
Dandašnjo politično in siceršnjo kulturo homo sapiensa pa ob tem raje ne omenjam.

torek, 14. december 2010

Po referendumu o RTV - referendum o referendumu?

Ponosen sem, da sem šel na referendum, še bolj da sem glasoval "proti". Zdavnaj sem že predvidel kam bo v zvezi s hotenji po novem zakonu o RTV pes taco pomolil. Namesto uveljavitve realno potrebnih spremeb obstoječega, se je pripravila jurišna oblika uveljavitve tudi nekaterih zakonskih določb, za trenutno oblast prilagojenih pravnih podlag, ki bi omogočile uresničitev apetitov kontinuitete in njihovih toplobarvnih povzpetnežev in intrigantov. Sprenevedanj, prozornosti in pokvarjenosti nekaterih zagovornikov in predlagateljev novega zakona v javnomedijskih razlagah ni bilo videti konca. Cilj je opravičeval sredstva, obetala se jim je "prihvatizacija", zajemanje umetno prikazanih profitov, pokrivanje izgub pa bi izvajali preko povečanj obvezne naročnine. Takoj bi sledila "lustracija" nevšečnih ter neposlušnih kadrov, novo poneumljanje gledalcev ter poslušalcev bi bilo zajamčeno, manipulacija z njimi pa spet omogočena. Rezultati naslednjih državno zborski volitev bi bili tako spet predvidljivi, zmaga bližje, če ne drugače pa spet s kakšno "verodostojno" novo afero.


Po objavljenih rezultatih pa tak fiasko za "reformiste". Od njihovega besa nad udarcem, ki ga niso pričakovali, a upravičeno doživeli, smo bili v medijih priča njihovim zaprepadlim obrazom in tako nesmiselnim komentarjem, da so se mi kar v dušo zasmilili. V bebavosti komentarjev so kar tekmovali med seboj. Nevredno celo tretjerazrednih politikov, kaj šele njihovih leaderjev. Ampak ranjena žival je nevarna, zato je treba biti previden. Še vedno imajo oblast, zakon jim ne pomeni nič, ko gre za njih in njihove. Morda bo zaradi neuspeha na referendumu do konca njihovega mandata padlo celo še več glav, kot bi jih sicer.
 
Zakaj nevarnosti še ni videti konca? Zdaj se bo sprožila, pravzaprav se je že, silovita politična in medijska kampanja za spremembo zakonodaje o referendumih. "Modro" in avtoritativno se bo oglasil predsednik države, pojavile se bodo nove "civilne iniciative", ki nas bodo "neodvisno" in demagoško prepričevale, koliko bi lahko privarčevali in stem povečali plače, pokojnine ...., če ne bi bilo možnih toliko referendumov. Prva zavora za referendumsko odločanje bo po mojem prepričanju verjetno pritisnjena kmalu s strani najvišje sodne inštance .... in to ob prvem, za sindikate spornem zakonu.
 
 Ampak hvalabogu, zaenkrat je za spremembo referendumskega gradiva ustavno še določena dvotretjinska večina, kako pa bo po eventualnem referendumu o referendumu glede na izid glasovanja, pa mi ni več jasno. Dve leti še ima sedanja oblast čas za ponoven juriš na RTV, kljub enoletnemu zakonskemu moratoriju. Upam, da volilcem spomin do takrat še ne bo zbledel.

nedelja, 28. november 2010

Komplet prve pomoči

Dan po hudi prometni tragediji na dolenjski avtocesti sem (naključno) prejel mail od znanke in se nad navedenim zamislil....

....Prva pomoč v osebnih vozilih

- Glede na to, da je policija zaradi svoje stavke dobro "oklestila" svoje finance, je logično, da bodo sedaj vse skupaj hoteli hitro nadoknaditi.

- Tokrat se niso spravili samo na prehitre in alkoholizirane....POZOR! Kdaj ste nazadnje preverili komplet PRVE POMOČI!

- Rok uporabe kompleta PRVE POMOČI je 5 let, vendar komplet vsebuje tudi izdelke, ki imajo rok uporabe "samo" 3 leta!!!!

- Gleda na to, da so naši možje v modrem zelo osiromašili svoje finance, so šli tako daleč, da odpirajo prve pomoči in pregledujejo tudi roke uporabe posameznih artiklov v kompletu.

- Kazen za pretečen rok uporabe kompleta PRVE POMOČI ali pa samo enega artikla iz kompleta je 125 EUR. Seveda pa so ti možje tako dobri, da lahko v 8 dneh plačate polovično!

- Preverite svoje komplete PRVE POMOČI, saj je ceneje kupiti nov komplet, ki stane med 12 in 20 EUR!

- ...........

Moje mnenje:

Koliko od nas voznikov pa sploh ve za to obveznost, koliko jih to sploh upošteva, koliko jih zna to sploh uporabiti, koliko od prisotnih v nesreči jih je sploh sposobnih uporabe, kolikim  se je sploh pomagalo in jim je bilo to sploh v pomoč? Naprimer ob včerajšnji tragediji .... Številna vprašanja, kaj pa odgovori?

Meni se zdi ta zakonska regulativa malce pretirana glede na učinkovitost rabe paketa .... Eno pa je dejstvo, ki po mojem mnenju nedvomno drži, kazen za neupoštevanje predpisa je (pre)drastična, zato menim, da služi zgolj polnjenju požrešnega proračuna, čeprav bodo tvorci predpisa to seveda zanikali, pri tem pa nas gledali naravnost v oči ....

petek, 19. november 2010

Prihaja vihar

Kdor se zaveda svojih korenin, se mu viharja ni bati ....

Ne, tako ne more več iti naprej! V družbi so popustile vse zavore, življenje postaja golo eksistiranje brez vizije in smisla.

Slovenija je kot barka v viharju na odprtem morju, smer plovbe zaradi notranjih trenj in sporov poveljniške ekipe ni več znana, pogonski motor je v okvari, krmilo več ne deluje, valovi so vse višji, usmerjeni politični veter pa žene barko proti nevarnim čerem, na katerih se bo nedvomno razbila. So na barki sploh rešilni čolni? Če so, se bodo vanje bred razbitjem sigurno vkrcali neodgovorni kapitan in od slave pijan poveljniški kader, navadni mornarji pa bodo obsojeni, da ob razbitju barke potonejo.
Ampak, je to res nujno? Ni! Če se bodo mornarji uprli in vzeli usodo barke v svoje roke, poveljniški kader pa zvezali in pometali v podpalubje ali pa celo v vodo, imajo šanso, da se rešijo in preživijo. Saj vendar imajo bogate izkušnje iz preteklih potovanj po viharnih morjih, zavedajo se nevarnosti in posledic slabih ravnanj pijanih poveljnikov, ko so zaradi njih komaj preživeli brodolome.
In ravno to zavedanje jih lahko reši, če nočejo potoniti. Vprašanje je samo, kdo naj vodi upor, kako in kdaj začeti, da bo reševalna akcija uspela...
In spet bo to ena izkušnja več za preživetje v naslednjem viharju.