Pod tem naslovom se avtor Stanislav Kovač v svojem prispevku v Financah dne 25.7.2013 sprašuje, je mar s prvostopenjskima drastičnima obsodbama v Sloveniji res konec obdobja nedotakljivih.
Foto: Demokracija
Sam tudi približno ne verjamem, da je s tema obsodbama pri nas konec nedotakljivih. Za zdaj gre predvsem za pilatovsko umivanje rok pravosodnih organov zaradi njihove predhodne (politično dirigirane?) pasivnosti in/ali celo sodelovanja pri tajkunizaciji Slovenije. Seveda v preteklosti vrhovni kontinuitetni politiki niso pričakovali, da bo zaradi pohlepnosti prišlo med v podnaslovu omenjenimi oligarhi, katerim je pred tem politika celo vsiljevala velika državna podjetja, računajoč na kasnejše finančne protiusluge, celo do ravsanja in prevzema plena. Zaradi nevoščljivosti in kasnejših osebnih zamer pri njihovem plenilskem pohodu do prevzema velikih državnih podjetij, je prišlo celo do kazenske ovadbe s strani tistega, ki je izgubil načrtovani plen, proti ostalima dvema. S tema obsodbama si verjetno tudi v te nečedne posle vpleteni politiki skušajo oprati čast in dobro ime. Doklej še?
Kdaj bo obtožen ali celo obsojen Janković, se v članku sprašuje Kovač.
Počakati bo pač potrebno, da bo znan izhod trenutnih trenj na liniji Kučan - Janković - Bratovškova. V svojem blogu tukaj sem pred časom napovedal upor Jankovića v primeru, da se ga bi hotela levica zaradi neposlušnosti ali nesposobnosti znebiti. Nesposobnost za sestavljanje vlade se mu je že izkazala, neposlušnost in protiudar bosta verjetno še sledila, če izgubi podporo stricev in tet v ozadju in ospredju ter primat v stranki.
Kazni zadnjih treh obsojenih, Bavčarja, Šrota in Kordeža so glede na dosedanjo prakso sodišč drastične, posebej preseneča povišana kazen za Kordeža. Je pa te kazni še vedno potrebno presojati skozi očala trenutnega interesa politike, ki se je zaradi razjarjene in že tolikokrat prevarane javnosti zbala za svoje pozicije in privilegije, ter tudi kot reakcijo pravosodja na obtožbe javnosti in dela politike glede trajne neučinkovitosti sodstva in tožilstva. Če bi naša pravna država od osamosvojitve sem delovala normalno in v skladu z zakonodajo za vse enako, bi se mi kazni morda zdele celo prenizke, saj bi se akterji v taki državi vnaprej zavedali posledic svojih nečednih rabot, tako pa so pač računali na ustaljeno pravno prakso, ki jo je določala politika v skladu s svojimi interesi. In vsi obsojeni so bili del te politike, nekateri celo pri samem vrhu.
Seveda sedaj mnogi že trdijo, naše pravosodje vendar deluje. Ampak, saj deluje že vseskozi od osamosvojitve, samo kako in za koga. V preteklosti podarjeni privilegij sodniške dosmrtnosti s strani državnega zbora, je po mojem mnenju bila nagrada za zlizanost pravosodja z določenim delom politike, neprestane (politične) rošade in vpletanja na potek zadev na tožilstvih pa prav tako povedo svoje. Ni treba biti strokovnjak, da prideš do tega spoznanja, podatki glede števila sodnikov na prebivalca ter povprečen čas sojenja povedo vse. Ko nam je to dokazal celo najeti tuj sodni izvedenec, smo ga zaradi tega celo žalili in ga nagnali domov.
Seveda bom z zanimanjem spremljal nadaljnji potek sojenja glede na pritožbi Bavčarja in Šrota, ne izvzemam niti Janše, a posebej skrbno bom sledil usodi dovčerajšnjega Kučanovega maziljenčka Zorana Jankovića. Z njegovo obravnavo in usodo v kazenskih pregonih in sodnem postopku pade ali pa obstane usoda naše pravne in politične prihodnosti. Posebno poglavje ob tem pa je seveda tudi proces prepotrebne prenove celotnega pravosodnega sistema, zaradi njegove večje učinkovitosti ter uspešnosti, s tem pa tudi resnične neodvisnosti in ponovnega zaupanja vanj.
Morda pa se v Sloveniji s pravno državo in pravosodjem, seveda za vse državljane enako, končno le kaj premika in resno premakne. Upam da tudi to še doživim, nisem več namreč rosno mlad.