sobota, 30. november 2013

Odstop KPK - kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo skoči


KPK, Praprotnik, Klemenčič, Selinšek
foto rtv slo
 

Nad Slovenijo sta se po nekaterih izjavah političnih leaderjev, predstavnikov državnih institucij ter zagovornikov obstoječega družbeno političnega in ekonomskega reda, po mojem občutku seveda, z nepreklicnim odstopom KPK-ja zrušila nebo in odprla zemlja. Nekaj iz nasprotnih taborov pa jih v svojih izjavah celo trdi, da je bil glede tega zadnji čas.

Odstopi - v glavnem izsiljeni - so se v zadnjem času pričeli vrstiti kot po tekočem traku. Prava nacionalna odstopomanija, v izjavah protagonistov za javnost vse zaradi želje, "da se pomaga in reši državo, pa čeprav se je treba odpovedati osebnim koristim in podeljenemu poslanstvu". Malo ironično sem seveda zapisal zadnji del predhodnega stavka. Vsi samo o nacionalno koristnem vzroku za odstop, o svoji inegriteti in kredibilnost pa doslej še nihče. A v nadaljevanju se bom omejil le na komisijo za preprečevanje koruptivnosti - KPK.


Prvo kot prvo - osnovno kredibilnost se podeli neki, katerikoli komisiji na nacionalnem nivoju, z imenovanjem etično in moralno neoporečnih članov, politično nekontaminiranih, strokovno izkušenih ter v parlamentu dvotretjinsko sprejemljivih za vse politične stranke, vključno z civilno družbenimi institucijami. Če je taka komisija sistemska in za državo ključna, bi bil verjetno še najbolj verodostojen konsenz.

Kot drugo pa - opravilno kredibilnost in zaupanje državljanov si pa mora taka komisija, s svojim neoporečnim, uspešnim ter učinkovitim delom zagotoviti sama.

In kaj v zvezi s komisijo za preprečevanje korupcije menim jaz?

Glede osnovne kredibilnosti KPK-ja je bilo že takoj ob njenem imenovanju in kadrovski zasedbi (tu ciljam le na oba moška predstavnika) jasno, da je bila predvsem levičarjem kot taka všečna, potrebna ter nato v takratni politično oblastni sferi in DZ-ju izsiljena. V javnosti je bilo kar precej dvomov in pripomb glede njene sprejemljivosti in kredibilnosti. No, eden od njenih predvidenih članov (ne spomnim se več imena) je le imel toliko razuma, poguma in časti, da je že v samem postopku imenovanja, zaradi njene predvidene kadrovske sestave ter možne enostranskosti in vnaprejšnje nekredibilnosti, pravočasno odstopil, s podobno kot mojo zgoraj navedeno obrazložitvijo.

Ne trdim, da ta zadnja komisija pri svojem strokovnem delu odkrivanja stanj, sumov ter nepravilnosti v finančnih poslovanjih ni bila uspešna, prepričan pa sem, da pa je bila časovna dimenzija objave rezultatov in zaključkov  dveh njenih najbolj odmevnih akcij res nenaključna ter pričakovano politično učinkovita in za kasnejši politični kaos v državi usodna.

Vsaj za enega njenih takratnih obravnavancev je bilo to poročilo komisije kratkoročno in verjetno tudi dolgoročno zelo usodno, to pa se je v nekaterih političnih sferah takrat tudi pričakovalo. Ampak kaj, ko pa je istočasno podobno poročilo  drugega samo kolateralno oplazilo, čeprav se je pred tem v določenih političnih krogih morda tudi pričakovalo, da bosta takrat dve politično nezaželjeni muhi s tem hkrati ubiti na en mah, državljani pa "osrečeni". Slednji, po funkciji še vedno "nenadomestljivi" župan, in pri sumljivih milijonih prihodkov le pomembnejši, pa se še naprej veselo sonči in vzvišeno smehlja nad ljubljansko meglo, kot da se njegovega županovanja to poročilo ne tiče.

Obraz in roke komisije so tako zaradi sočasnosti poročil v javnosti ostale pilatovsko čiste, kontinuitetni del politične srenje, pa ne samo levi, pa pomirjen in zadovoljen - s poudarkom na "e".

Še dober teden ni minil od zadnjih poplav v Sloveniji, že grozi nova nevarnost, in sicer ta, da se zaradi točenja krokodiljih solz posameznih vplivnih javnih osebnosti in institucij zaradi odstopa komisije, nevarnost poplave ponovi. Nekaterim pa gre sicer ob tem na smeh, enim za to, ker je komisija s svojim delom opravila naročeno ji poslanstvo - kar ugibajte katerim - drugim pa zaradi tega, ker si je komisija s svojim  nepričakovanim (res?) odstopom izgleda zadala in zategnila vrv okrog vratu.

Jaz za takšno komisijo res ne točim solz. Nadomestitev za njene odstopljence se bo hitro našla, morda celo z neko novo formo. Skrbi me le, kako bo jutri, če bomo spet ostali pri starem načinu razmišljanja, izbire, imenovanja ter delovanja njenih članov.

Še vedno pa ostaja odprto bistveno vprašanje za obstoj in zdrav razvoj države, kdo in kako bo v naši družbi, tako skorumpirani kot je, nadziral nadzornike oziroma nadzorne institucije.

torek, 26. november 2013

Obstoj vladne koalicije ali zdravje nacije - to je zdaj vprašanje

Takile ad hoc udarni odstopi obupancev v javni sferi, sploh pa v vladi, me prav posebej vznemirijo ter razveselijo. Vnesejo v javnosti neko neko stanje oziroma situacijo šoka, pravega ali pa zaigranega. Tak dogodek spet močneje in hitreje požene kri po žilah ter poživi siv megleni dan v tej meženi situaciji v deželi. Ker za prve javne izjave establišmenta po navalu novinarjev običajno ni dovolj časa za usklajene in zaigrane izjave, pač pridejo pri prvih komentatorjih najprej na dan čustva, brzopletost in kontroverznost v izjavah leaderjev, izkaže se njihovo nepoznavanje oziroma nepredvidenost možnih posledic storjenega dejanja ter celo zmeda znotraj stranke iz katere je glavni akter. Najbolj se po navadi zaletijo prav tisti, ki v predvidljivih situacijah vse vedo, mnogo govorijo, a nič kaj konkretno učinkovitega ne storijo.

In tako je bilo tudi tokrat. Značilna je takojšnja izjava presenečenega Erjavca, da ta Gantarjev odstop ne bo vplival na koalicijo, pa spet značilno preračunljivo modrovanje Viranta, ki si nadaljevati s komentiranjem ni želel ali upal ter Lukšičevo podcenjevalno ugotavljanje nezmožnosti, da bi Gantar kaj spremenil (izjava: "dobra priložnost, da pridejo na te pozicije ljudje, ki bodo imeli več energije in ki bodo vse to znali narediti"). Seveda v teh izjavah naših frontnikov/odrešiteljev manjka še izjava ključne figure - premierke.

A manjka trenutno tudi ona sama, samozavestna in samovšečna premierka. Tačas pač nekje v tujini urejuje pomembnejše svetovne zadeve pred nepomembnimi domačimi. Bodo te domače boleče zadeve že počakale, saj so ji strici tako doma kot v EU dali zanjo - a ne za nas - tako potrebni time - čas! Denarja od zunaj pa itak še nekaj časa ne potrebujemo, če pa se že hočemo iti neke poiskusne igrice dokazovanja svoje suverenosti, pač izdamo nove in nove državne obveznice. Sumljivih kupcev zanje po visoki obrestni meri je vsekakor dovolj, po vsej verjetnosti posredno predvsem tistih, ki obračajo prej naš, zdaj pa njihov denar in jutri spet njihov, a spet oplemeniten z našimi davki, namenjenimi za odplačila zapadlosti teh obveznic.

Z zdravjem domorodcev pod Alpami je vsak dan huje, kar sva oba z ženo tekom letošnjega leta vsak posebej krepko in nevarno občutila na svoji koži in pod njo. Srečevala sva se z neverjetno zdravstveno birokracijo in obravnavo pacienta, dolgimi čakalnimi vrstami pri specialistih ter včasih celo dvomljivo strokovnostjo (imam pisne dokaze) in neodgovornostjo zdravstvenega osebja. Na tem področju čaka bodočega ministra(e) za zdravje še veliko trdega dela in obče ter politične podpore, če hoče(jo) res kaj spremeniti na bolje.

Ampak na tej osebni kalvariji iskanja zdravstvene pomoči in načinov odprave zdravstvenih problemov ter uspešne pozdravitve so bila tudi nepričakovana pozitivna presenečenja. Tukaj zato ponovno izrekam javno priznanje in zahvalo vsem tistim svetlim točkam - zdravnikom specialistom ter ostalemu osebju, ki so se izkazali s svojo prizadevnostjo, človečnostjo, strokovnostjo in razumevanjem težke pacientove situacije.

Zdravje se danes pač prične in konča z denarjem, morda bo jutri kaj drugače. Ampak vedno ni bilo tako. Smo takrat mar preveč zapravljali in se neodgovorno igrali s svojo največjo dobrino? Se je potem preveč pijavk prisesalo na naše zdravstvo in posredno tudi naše telo in dušo? Močno se bojim, da bo do tega omenjenega "jutri" zdravje posameznika in države zaradi pomanjkanja denarja pač spet moralo še malo počakati. Pa po mojem globokem prepričanju rešitev ni samo v denarju. Predvsem organiziranost, transparentnost in pošteno plačilo za pošteno ter strokovno delo na vseh nivojih, ne samo pri zdravnikih. Dvomim, da bo nenadejan in nenadni odstop ministra Gantarja to rakasto stanje v našem zdravstvu ob apatičnosti vladne politike do zdravstva kaj dosti premaknil ali celo v kratkem spremenil.

Saj, če smo že od osamosvojitve sem kot država vseskozi prehlajeni, mentalno podhranjeni in polni malignih tumorjev, kljub mnogoterim zdravstvenim ministrom vseh barv in moralnih kvalitet na področju zdravja bore malo storili, razen preusmerjanja toka denarja namenjenega za zdravstvo. Danes močno dvomim, da bomo po izteku tega podarjenega nam potrebnega časa in z novim ministrom, brez ustreznih zakonodajnih sprememb, sploh kaj uredili, če pa že kaj, bomo to spet naredili na hitro in z levo roko. In da ironično dodam, po vsej verjetnosti spet z "levo" vlado. Pri vseh političnih naporih vladajoče elite, da ostanejo enotni in ne razdirajo te posvečene prevratniške koalicije, bo seveda zla usoda zdravja posameznika pač spet neizogibna kolateralna škoda.

Pa se naj na koncu mojega razmišljanja povrnem k naslovu prispevka ter postavim javno vprašanje vsem oblastnikom, politikom, poslancem, premierki ter nenazadnje, vsem državljanom Slovenije -

je mar obstoj kakršne koli kalicije pomembnejši od zdravja nacije - tako mentalnega kot biološkega.

petek, 22. november 2013

Stanje duha v državi




                                         Foto Siol

Prav tragikomično se je danes odvijala zgodba z "nevarnim paketom", odkritim v vložišču vlade ter zasenčila ostale pomembnejše dogodke. Najprej nekaj kontroverznih poročil medijev o najdišču in vsebini paketa, nato stopnjevani medijski pomp ter pričakovanje najhujšega, na koncu pa razočaranje, saj je iz medijsko pričakovane in glede na situacijo v državi možne resne subverzivnosti obupancev, v škatli odkrijejo navaden smrdljiv človeški iztrebek. Ubogi policisti in gasilci, kaj vse so morali prestati zaradi navadnega kupčka dreka, ki ga je itak že preveč za vsakim vogalom in grmom.

In epilog? Ta pa je višek dogodka. Iz vladnih krogov - po posredovanju medijev - posredujejo izjavo, da je to pač prikaz stanja duha v državi. Opla, nezamenljivi vladni birokrati, to da je odraz stanja duha v državi? Res da ga tudi vrli državljani včasih serjejo po dolgem in počez, drisko pač dobijo po vseh teh zadnjih neprepričljivih vladnih ukrepih, obljubah in lažeh, ampak to sranje tudi približno ne smrdi toliko, kot vsa uradna sranja sedanje vlade.

In da razčistimo okrog tega smrdljivega "duha" v paketu, to ni niti približno stanje duha državljanov, to je pač stanje duha v naši trenutni vladi. Pa ni bilo v preteklosti nič bolje in kot kaže še nekaj časa tudi v prihodnosti ne bo.

ponedeljek, 18. november 2013

Premierkine zagonetke in sprenevedanja

Rad prisluhnem vprašanjem poslancev premierjem in zadnje čase premierki. To je najboljša javna izobraževalna oddaja o političnem zavajanju, sprenevedanju, izmikanjem in celo lažem. To je avdio/video prikaz naše izprijenosti, samovšečnosti, arogance, samozadostnosti in še kaj, kar se najbolje odraža prav pri politikih, posebej še na najvišjem vrhu, tako političnem, kot tudi oblastnem. Namesto da bi gledalci/državljani dobili jasen in pošten odgovor z vrha vlade na aktualna poslanska vprašanja o zadevah, ki nas še kako zadevajo in vzroki zanje vskodnevno in vedno hitreje praznijo naše denarnice, z mesta torej, kjer potrebne podatke in informacije za te odgovore imajo, dobimo razvodenele floskule, diskreditacije vpraševalcev, v obrazložitvah pa praviloma obtožbe za vzroke v krivdi prejšnje vlade ter zameglejevanje bistva, ki ga bi tak odgovor moral prinesti.

Danes sem slučajno naletel ravno na vprašanje poslanca g. Širclja premierki o nenadnem in nenadejanem državnem zadolževanju v višini 1,5 milijarde evrov z izdajo triletnih obveznic za potrebe proračuna, vzrokih zanj, primerjavi posledic znanih strošov tako visokih obresti ter (ne)razkritju edinega kupca teh obveznic. Le komu in zakaj se je tako mudilo, da smo se ponovno visoko zadolžili še tik pred sprejetjem državnega proračuna za naslednje leto po nenavadno visoki obrestni meri 4,7%, ko pa naj bi po nerazumnem trepljanju iz Bruslja po ramenih Bratovškove in njenih trditvah, da smo na odlični poti k gospodarski in finančni ozdravitvi, to logično pomenilo nadaljevanje zniževanja obresti za Slovenijo na svetovnih finančnih trgih. Mar je uspeh za finančnega ministra in premierko, najetje tega misterioznega in nepotrebnega posojila oziroma zadolžitve? Uspeh morda res, ampak za koga, se vprašam. Pa je finančni minister Čufer še pred dnevi trdil, da je denarja za proračun dovolj še do aprila naslednjega leta, premierka pa, da nam manjka le časa, ne pa denarja, zdaj pa kar naenkrat taka ihta.

Mar tu zdaj nekdo laže, mar nekdo zavaja, ali pa bo, bognedaj, tega si ne upam pomisliti, nekdo iz vladi in finančnemu ministru bližnjih krogov s tem poslom ogromno zaslužil, morda celo opral kakšen sumljiv, umazan ali celo legalno ukradeni državni denar, morda pade komu celo kakšna mastna provizija!?

Ob tem se ne morem izogniti razmišljanju, da gre pri kupcu triletnih obveznic morda celo za denar, ki je poniknil v NLB in NKBM-u, morda celo denar iz bank poznanih iz tajkunskih poslov. Morda je bil spet dan politični namig oziroma ukaz, da se ta akcija pač izvede v tem trenutku in s tem zagotovi nadaljnji dotok sredstev za kontinuiteto, njene kadre ter njen nadaljnji obstoj, ki je zaradi aktualne državne suše in praznih korit skoraj na robu izumrtja. Morda gre celo za mafijski denar, mednarodni ali domač, morda pa je denar tudi čist, ampak špekulativen, pri nas je res vse mogoče. Ne vem, nisem finančni poznavalec, da bi razumel kaj to pomeni "v zaprtem postopku", kakšen je značaj in prednosti takšnega postopka. O finančnih trgih sem doslej menil, da so vedno odprti in transparentni, drugo pa so seveda pogajanja pred sklenitvijo posla.

Ne morem se znebiti občutka, da je imel dr. Urban Vehovar zelo prav, ko je v neki TV oddaji zaskrbljeno omenil, da se boji tega, ko se bo "odtujeni" državni denar nekega dne pričel vračati nazaj v državo, tako ali drugače. Po tistem intervjuju ga ni bilo nekaj časa moč slišati ali videti v medijih.

Premierka seveda na eksplicitno zastavljeno vprašanje g. Širclja, seveda ni odgovorila eksplicitno, kot bi se šikalo, celo tako daleč je šla, da se je v obtožbah prejšnje  Janševe vlade osramotila z nepoznavanjem razlike v tri ali deset letni državni obveznici. Zaradi njenega nekredibilnega odgovora  je g. Šircelj v argumentirani obrazložitvi proceduralnega predloga zahteval, da na to temo razpravljajo tudi v državnem zboru. Glasovanje o tem bo jutri, a bodite prepričani, predlog bo gladko pogorel, četudi se bodo ostali načelni koalicarji nekaj pred glasovanjem petelinili in leporečili, prevladal pa bo interes denarja in stolčkov. Ampak primer je morda zrel tudi za kakšno paralamentarno preiskavo.