nedelja, 17. marec 2013

Nova vlada - potreben katalizator družbenih spremeb?


 
foto: Siol


V normalnih pogojih demokratičnega življenja v civilizirani in pravni državi, taka vlada, kot se nazira sedaj, ne bi imela dolgega veka. Kaj to, sploh je ne bi bilo mogoče sestaviti in potrditi v parlamentu.
A mi smo še daleč od od spoštovanja civilizacijskih in naprednih družbenih norm, torej tudi daleč od normalne sodobne demokracije.

Imamo pa mi vsekakor svojo "normalo" demokracije, takšno, ki  se dejansko še vedno nadzira in usmerja preko znanega foruma bivših oblastnikov-komunistov ter kasneje prenovljenih komunistov še iz časa samoupravnega socializma. Imamo torej takšno "normalo", ki služi tudi novim skrivnim ali napol javnim mafijsko finančnim omrežjem v navezi s predhodno navedenimi osebki. In k temu veliko primore še naše pasivno in neučinkovito pravosodje.

Le v takšnih pogojih in razmerah je moč diktirati in usmerjati družbo in državo iz ozadja preko določenih plačanih apologetov - politikov nekaterih vplivnih političnih barv in nians, nekaterih vplivnih javnih avtoritet in institucij, nekaterih vplivnih zastopnikov izobraževalnega sistema, sindikatov ter kupljenih - beri: iz oglaševalskega denarja državnih podjetij plačanih javnih medijev. Pomembna je vsekakor tudi podpora velikega dela zavedene množice nerazmišljajočih državljanov-volilcev, ki pač radi oddajo svoj volilni glas tistemu, ki jim je pred volitvami obljubljal nemogoče, a njim všečno. Če k tem prištejemo še tiste, ki na račun lažne sociale kar dobro živijo, in one, ki apriori volijo "proti" nekomu, ki je s strani prej omenjenih stigmatiziran, je krog obvladovanja vseh pomembnih javnih sfer v državi sklenjen. Stanje s tem ostaja pod nadzorom, v bistvu nespremenjeno, zamenjajo se le svinje pri koritu. To korito pa že vseskozi sproti prisilno polnijo davkoplačevalci, eni brez možnosti, drugi pa brez volje do dejanskega vpliva na potrebne prebojne družbene spremembe.

In ko smo se lansko jesen spet znašli v položaju, ko je že kazalo, da se z "nenašo" koalicijo nekaj le lahko premakne in se je tudi pričelo vidno premikati  na bolje, so se spet splašili "rentarji", boječ se izgube svojih neupravičenih zgodovinskih privilegijev ter ponovno sprožili novo diskreditacijsko afero zoper predsednika vlade in zaradi ustvaritve občutka objektivnosti pred javnostjo, tudi župana glavnega mesta. Le ta je bila spet ustvarjena in sprožena s pomočjo njim podrejene javne institucije, ob takojšnji pričakovani asistenci glavnega "načelneža po potrebi" iz prejšnje vladne koalicije ter v sodelovanju s koncentrirano podporo njihovih javnih medijev. Vsem tem so se kasneje pridružili še "spontani" in z mediji podpihovani ulični protestniki. Kar naenkrat sta nato v tako "normalni" državi iz globoke pozabe v družbi in politiki vzniknili etika in morala, seveda le zaradi trenutne potrebe "naših", kot trenutno nepogrešljiva elementa obstoja države Slovenije ter njene demokracije in nadaljnega razvoja gospodarstva. Pred tem pa, kot da morala in etika na tem svetu sploh ne obstajata.

Ko se je nato javno mnenje po njihovem pričakovanju dodobra prekvasilo z novo paradigmo, je bilo potrebno  storiti nov korak naprej, najti je bilo potrebno "naše" politike-rešitelje, ki naj bi najprej zrušili staro vladno koalicijo, nato pa sestavili novo, z novo vlado. Prvo jim je po hudih mentalnih in organizacijskih mukah čez nekaj časa sicer uspelo, a z drugo, politično in kadrovsko sestavo nove vlade, pa je šlo zaradi političnih, predvsem pa osebnih kalkulacij vodij strank, le malo težje. Seveda, zamrznjeni in skriti strici so imeli tudi pri tem spet glavno, a za javnost neslišano besedo. Tudi njihova javna medijska mašinerija je bila začasno izključena, da ne bi po nepotrebnem povzročala kolateralne škode. Zdaj, ko je predlagana politična in kadrovska sestava nove "odrešilne"  vlade znana in tudi zadnji možen hip vložena v parlamentarno potrditev, je tudi njihovim javnim medijem vrnjeno njihovo "poslanstvo". Z visokokaloričnimi besedami novih vladnih politikov se mediji že trudijo spet nasitili in napojili nezadovoljno ljudstvo, "rentnikom" pa bodo novoizvoljeni ministri s premierko na čelu ter parlamentarnim žegnom ponovno zagotovili nadalnje nemoteno uživanje v preteklosti pridobljenih nezasluženih privilegijev. In seveda, zagotovili tudi, da se nove parlamentarne volitve oddaljijo čim dlje v neznan čas, pa naj v bodoče ulični protestniki še tako vpijejo in razgrajajo, odslej vendar ne bo več "realnih" vzrokov za demonstracije.

V tej luči dogajanj in naprezanj vedno bolj nekredibilnih politik(ant)ov okrog nove vlade in posledično(?!) nove politične koalicije, bo prav zanimivo  spremljati medsebojno prerivanje in klanje drenežev okoli novega koalicijskega korita. Zanimivo bo, koliko časa bo trenutna potrpežljivost ob sicer že napol praznem koritu trajala, kdo bo prvi zakrulil, koga bodo kot prvega odrinili, ko bo korito spet čisto prazno. Trenutno izgleda, kot da še ni "lakote", kar pa ne čudi, saj dreneži okoli tega korita sproti požrejo tudi to, kar pred tem izrečejo. A tudi besed bo kmalu zmanjkalo, kaj pa potlej? In kaj šele potlej, če bodo tisti demonstranti, ki na ulicah protestirajo iz osebnih stisk in prepričanj o naših gnilih politikih, pri teh demonstracijah vztrajali in jih še okrepili.

Ne, sam res popolnoma nič ne verjamem v sposobnost, učinkovitost in uspešnost te nove vladne garniture. Ker pač nima organske osnove in ustreznega programa za svoj obstoj in rast, naj čimprej razpade, čeprav bomo državljani zaradi tega kratkoročno prikrajšani, a na dolgi rok je tako bolje.

Ne vem zakaj, a z vsakim dnem vse bolj simpatiziram z nekaterimi demonstranti na ulicah naših mest, sploh, ker se je pri njih tudi že pričelo nekaj razčiščevati in očiščevati. Ta nova nekonsistentna vlada naj bi bila vsekakor dobrodošel katalizator, ki naj pospeši proces "očiščevanja" družbe in politike, ampak vsekakor ne po Lukićevemu scenariju. Za začetek naj protestniki izsilijo čimprejšnje nove predčasne parlamentarne volitve in spremembo sedanjega nevzdržnega volilnega sistema.