ponedeljek, 29. november 2010

Komplet prve pomoči - razumi kdor more

Prva stvar, ki sem jo danes zjutraj po včerajšnjem zapisu na tem blogu storil, je bila ta, da najprej pri sebi ugotovim stanje kompleta prve pomoči za voznika avtomobila. Da samo spomnim, po pravilniku velja 5 let od datuma proizvodnje.

Najprej kompleta sploh nisem našel, pa čeprav sem premetal vse luknje in kote v avtomobilu in garaži, še celo v stanovanju. Nič! Ampak vem, ob nakupu avta je bil v njem. Groza, sem ga kje pozabil, izgubil, je ostal pri mehaniku? Sem se vseskozi vozil brez njega? Ne, meni se to ne more zgoditi. Ne sme. Ali pač? Ker pa sem pri ponovnem prebiranju seznama obvezne opreme zasledil tudi zahtevani varnostni trikotnik tipa "Euro", sem preveril tudi to. In kaj najdem? V istem etuiju tudi posebno oblikovan komplet prve pomoči. Pogledam vsebino - ne ustreza količinsko, pogledam datum veljavnosti - do maja 2010! Sreča moja, da me ni ustavil kak policaj in zahteval navedeno. Kazen 125 evrov! Ni kazalo drugega, kot nabava novega.

In se je pričelo, cene v razponu razlike 100%, datumi izdelave pa
- prva prodajalna, apoteka,  datum proizvodnje marec letos,
- druga trgovina z avtodeli, datum proizvodnje april letos,
- tretja .... maj letos.
Povsod sem jih vprašal, če mi bo kdo povrnil razliko v ceni, kajti komplet ima s tem zmanjšano dobo uporabnosti zahtevanih petih let.  A so me povsod samo debelo gledali, v zadnjem primeru pa tudi res prijazno usmerili še na AMZS Kranj, morda imajo oni novejše. Tam sem končno našel zavoj po ceni 13 evrov, z datumom proizvodnje avg. 2010.

Torej, kupiš v upanju da je izdelek v redu, to plačaš, a ga ne moreš koristiti v celotni predpisani dobi. Menim, da velja podobno glede starosti izdelka tudi za avtomobilske pnevmatike. Guma v prodajalni že stara, vendar glede profila ustrezna, zaradi uporabe take gume lahko s policajem spet nastane problem.
Vprašujem se, če državni organ nekaj predpiše kot obvezo, ne zagotovi pa da celotna veriga to spoštuje, je mar res potem interes predpisodajalca varnost v prometu ali samo polnjenje proračuna s kaznimi, in ustvarjanje profitov proizvajalcev ter trgovcev. Se še spomnite nalepk? Žalostno, da ne rečem škandalozno.

PS. Ravnokal sem videl na TV (primer Dolenjka) - kazen za prekratko varnostno razdaljo na avtocesti je 120 evrov.
Hm,.... kazen za pretečeni rok kompleta pa je 125 evrov. Je mar pretečeni rok kompleta prve pomoči bolj pomemben kot življenje voznikov? Verjetno, ampak samo v tej naši politično in gospodarsko zavoženi deželi ob balkanski in mafijaški miselnosti politikov ter uradnikov.

nedelja, 28. november 2010

Komplet prve pomoči

Dan po hudi prometni tragediji na dolenjski avtocesti sem (naključno) prejel mail od znanke in se nad navedenim zamislil....

....Prva pomoč v osebnih vozilih

- Glede na to, da je policija zaradi svoje stavke dobro "oklestila" svoje finance, je logično, da bodo sedaj vse skupaj hoteli hitro nadoknaditi.

- Tokrat se niso spravili samo na prehitre in alkoholizirane....POZOR! Kdaj ste nazadnje preverili komplet PRVE POMOČI!

- Rok uporabe kompleta PRVE POMOČI je 5 let, vendar komplet vsebuje tudi izdelke, ki imajo rok uporabe "samo" 3 leta!!!!

- Gleda na to, da so naši možje v modrem zelo osiromašili svoje finance, so šli tako daleč, da odpirajo prve pomoči in pregledujejo tudi roke uporabe posameznih artiklov v kompletu.

- Kazen za pretečen rok uporabe kompleta PRVE POMOČI ali pa samo enega artikla iz kompleta je 125 EUR. Seveda pa so ti možje tako dobri, da lahko v 8 dneh plačate polovično!

- Preverite svoje komplete PRVE POMOČI, saj je ceneje kupiti nov komplet, ki stane med 12 in 20 EUR!

- ...........

Moje mnenje:

Koliko od nas voznikov pa sploh ve za to obveznost, koliko jih to sploh upošteva, koliko jih zna to sploh uporabiti, koliko od prisotnih v nesreči jih je sploh sposobnih uporabe, kolikim  se je sploh pomagalo in jim je bilo to sploh v pomoč? Naprimer ob včerajšnji tragediji .... Številna vprašanja, kaj pa odgovori?

Meni se zdi ta zakonska regulativa malce pretirana glede na učinkovitost rabe paketa .... Eno pa je dejstvo, ki po mojem mnenju nedvomno drži, kazen za neupoštevanje predpisa je (pre)drastična, zato menim, da služi zgolj polnjenju požrešnega proračuna, čeprav bodo tvorci predpisa to seveda zanikali, pri tem pa nas gledali naravnost v oči ....

petek, 19. november 2010

Prihaja vihar

Kdor se zaveda svojih korenin, se mu viharja ni bati ....

Ne, tako ne more več iti naprej! V družbi so popustile vse zavore, življenje postaja golo eksistiranje brez vizije in smisla.

Slovenija je kot barka v viharju na odprtem morju, smer plovbe zaradi notranjih trenj in sporov poveljniške ekipe ni več znana, pogonski motor je v okvari, krmilo več ne deluje, valovi so vse višji, usmerjeni politični veter pa žene barko proti nevarnim čerem, na katerih se bo nedvomno razbila. So na barki sploh rešilni čolni? Če so, se bodo vanje bred razbitjem sigurno vkrcali neodgovorni kapitan in od slave pijan poveljniški kader, navadni mornarji pa bodo obsojeni, da ob razbitju barke potonejo.
Ampak, je to res nujno? Ni! Če se bodo mornarji uprli in vzeli usodo barke v svoje roke, poveljniški kader pa zvezali in pometali v podpalubje ali pa celo v vodo, imajo šanso, da se rešijo in preživijo. Saj vendar imajo bogate izkušnje iz preteklih potovanj po viharnih morjih, zavedajo se nevarnosti in posledic slabih ravnanj pijanih poveljnikov, ko so zaradi njih komaj preživeli brodolome.
In ravno to zavedanje jih lahko reši, če nočejo potoniti. Vprašanje je samo, kdo naj vodi upor, kako in kdaj začeti, da bo reševalna akcija uspela...
In spet bo to ena izkušnja več za preživetje v naslednjem viharju.

ponedeljek, 1. november 2010

Dan spomina na mrtve

Danes je dan, ko se v večjem številu odpravljamo na pokopališča, da prižgemo sveče in položimo okrasje na grobovih naših svojcev, prijateljev in znancev. Srečali se bomo s še živimi sorodniki in znanci, spregovorili nekaj besed in se potlej spet za eno leto oddaljili med seboj. Ob grobu bomo v mislih potihoma prevevali spomin na mrtve posameznike, razmišjali o njihovih in naših dejanjih za časa ko so bili še živi ter si potihoma tudi kaj očitali, kaj pa tudi izpovedali med še živimi prisotnimi. Po čisto človeški navadi bomo sčasoma postajali nestrpni, čakali na mimohod cerkvenega obreda in pa mirili majhne otroke. Pogledi žensk bodo uhajali na garderobe okoliških dam, otrokom pa bo ugašanje in ponovno prižiganje sveč kratkočasilo njihovo siceršnje dolgočasenje po kratkotrajni radovednosti. Spraševali se bomo, čemu ni tega in tega pri sosednjih grobovih, je morda bolan, je tudi ta že pokopan kje drugje? In ko bomo tako srečevali ob prihodu ali odhodu iz pokopališča znance in prijatelje, bomo izvedeli marsikatero presenetljivo, a žal tudi neprijetno novico.

Ko sem pred dnevi z vnukoma v svojem oddaljenem rojstnem kraju obiskal pokopališče, kjer smo položili cvetje in prižgali sveče ter se sprehodili po pokopališču, sta ugotavljala, koliko sorodnikov z njunim priimkom po moji liniji leži pokopanih tam. Eni so umrli naravne smrti, drugi so padli v obeh vojnah, tretji je bil ustreljen kot talec... Majhnim otrokom to leže v srce, vprašujejo po razlagi, vzrokih, pa jim včasih pravega odgovora nismo sposobni ponuditi. Je pa prav, da jih vzamemo s seboj, da vidijo, razmišljajo in spoznajo naravni cikel spočetja, rojstva, življenja ter smrti.
Danes bodo še z nami, jutri, pojutrišnjem ... se nas bodo na ta dan, tako kot danes mi, spominjali in nam prinašali cvetje in prižigali sveče. Upam, da iz ljubezni in spomina na dni, ko smo še srečno živeli skupaj.

In tako se bo ta krog življenja in smrti vrtel naprej, dokler se pač bo.