nedelja, 16. februar 2014

Ko naravna ujma mine, posledice ostanejo, pojavijo pa se ideje ....

 
 foto siol


Ko nas prizadenejo naravne nesreče velikih razsežnosti, teh pa zadnje čase v Sloveniji res ne zmanjka, ni nič čudnega, da postanemo hudo zmedeni in nepredvidljivi, do trenutka, ko dojamemo obseg in posledice nesreče, dojamemo potrebo in zmožnost reševanja ljudi in imovine ter  potrebe po sanaciji posledic in ko končno pričnemo razmišljati bolj trezno in na daljši rok. Pri tem pa se nam lahko pripeti tudi, da pričnemo nizkotno razmišljati, kako iz nesreče drugega izvleči korist zase.

Značilno za miselnost v glavah zagovornikov socializma ter drugih kolektivizmov je, da mora država v ekonomiji in družbi s plani in naknadnimi korektivnimi ukrepi urejati vse, od cen surovin, izdelkov ter storitev do prerazdeljevanja dohodka in dobrin. Tak pristop se je doslej povsod v svetu izkazal za neučinkovitega. Zmanjka namreč motiviranosti in iniciative za predhodno ukrepanje, tako posameznikov kot družbe.

Nedavna grozovita naravna nesreča zaradi požleda in odpravljanja njegovih posledic  je žal tudi na tem področju ponekod pokazala veliko pomanjkanje ustrezne organiziranosti zaščite in reševanja v primerih naravnih nesreč in pravočasnih ukrepov v skrbi za gozdove, vodotoke in ostalo infrastrukturo ter pri načrtovanju in vzdrževanju elektrovodov in daljnovodov vsek kategorij. Ampak tokrat je izgleda v največjem obsegu prizadelo drevje, tako v gozdovih kot v drevoredih, sadovnjakih in še kje.

V takih primerih in razmerah epskih razsežnosti se mora država takoj odzvati prva, učinkovito in najbolj odgovorno. Toda kako? Sploh vemo kdo, kako in s čim, sploh znamo, sploh zmoremo? Na ta vprašanja se bomo morali po opravljeni analizi vzrokov in posledic te nedavne naravne katastrofe pogovoriti odkrito in pošteno že jutri, ko mine najhujše. In to v vseh sredinah in na vseh nivojih ter seveda sprejeti sankcije za sedanjo eventualno neodgovornost, neučinkovitost in nepravočasno ukrepanje ali pa sploh neukrepanje.

V nedavni oddaji Odmevi na TVSlo1 je premierka glede sanacije škode v gozdovih med drugim poudarila, citiram njeno izjavo: "Naša želja pa je, da ta les ne bo poceni razprodan v tujino in tudi tu vlada pripravlja rešitve". Bojim se, da se za to izjavo skriva nekaj drugega, res se bojim, da gre za načrtovano pritajeno državno mrhovinarstvo, opravičljivo z navidezno skrbjo za  oškodovance v nedavni gozdni ujmi. Bojim se, da smo po neprespanih nočeh zaradi ujme spet v stanju, ko razmišljamo drugače, grdo rečeno, kaj se bi dalo iz te nesreče potegniti v korist države.

Bojazen premierke, da bi oškodovanci oziroma lastniki podrtega in polomljenega drevja sami prodajali prisilni posek po nižjih tržnih cenah Avstrijcem, bi rada vlada s kakšno novo/noro uredbo ali celo zakonom z ustanovitvijo nekakšnega holdinga, prodajo tega lesa prisilno preusmerila od oškodovancev v svoj fond, nekakšen državni holding ali gospodarsko družbo, v stoodstotni lasti države in pod okriljem Soda, po njenih vsiljenih "zaščitnih" cenah. Ta les bi seveda kasneje holding prodajal sam ali pa preko izbranih koncesionarjev po nekih drugih cenah, odvisnih od situacije na trgu ali, česar se najbolj bojim, po nekakšnih dumpinških cenah določenemu preferiranemu kupcu znotraj ali zunaj države Slovenije. In glede na izkušnje z izvajanjem dosedanjih vladnih ukrepov v zvezi s sanacijo bančnih lukenj ter škandali posameznih ministrov in poslancev, ko so skrbeli predvsem za svoje koristi, javno dobro pa jim je bila deveta briga, se močno bojim, da je ta vladna ekipa res zmožna izpeljati načrtovane ukrepe tako, da bodo spet imeli od tega korist samo "naši" izbrani posamezniki ali interesna združenja. Seveda, kot je že v navadi pri nas, ko ustanovimo kak holding, bodo v vsakem primeru ta kratko potegnili v holding porinjeni, profitirali pa "državni" mešetarji in proračun. Če pa bo načrtovani holding pri tem poslu imel kakršnokoli izgubo, bo pa le ta itak spet prešla na hrbet davkoplačevalcev.

Bere se že v nekaterih medijih o najetju potrebnega posojila v tujini, da bi s temi sredstvi odkupovali les od lastnikov. Po nekaterih ocenah v medijih naj bi ta namenska državna gospodarska družba za zagon potrebovala okoli sto milijonov evrov, da bi lahko odkupovala presežni les z območij, kjer ga je ledena ujma poškodovala Že itak prizadeti lastniki bodo seveda obvezani podrti in posekani les iz gozdov pospraviti v predpisanem času, za povečane stroške prisilnega spravila v nemogočih razmerah in pomanjkanju ustrezne tehnike ter usposobljenih izvajalcev, jih, kot po navadi, nihče ne bo vprašal.

Vsekakor je še prezgodaj napovedovati, kako bodo načrtovani vladni ukrepi potekali, predvsem se bojim, da prav hitro in v korist oškodovancen ne. Ni moj namen v tem članku destrukcija načrtovanih vladnih ukrepov, želim in opozarjam le, da se ta omenjena črna možnost "pomoči" prizadetim ne bi zgodila. Žal, v medijih doslej še nisem zasledil kakšnega prav velikega naprezanja ustreznih zbornic, kmetijskih ali gozdarskih združenj, da sami ali v povezavi z oškodovanci s potrebnimi ukrepi ali zahtevami vladi aktivno posežejo v hitro in učinkovito ukrepanje. Kvečjem se oglašajo in opozarjajo na probleme pri saniranju gozdov, infrastrukture ali elektrovodov določeni zaskrbljeni posamezniki, katerih glas pa se v medijih sploh ne pojavlja ali pa prehitro izgubi.

Upam, da nas medtem ne zadane še kakšna druga naravna ali finančna nesreča ali ponovitev že doživetih.

torek, 21. januar 2014

Je Šoltesu padla sekira v med?





Igor Šoltes
foto rtv slo

Tole nekaj tedensko politično in medijsko nategovanje okrog novega ministra za zdravstvo po nepreklicnem odstopu prejšnjega, Erjavčeva cincanja in sprenevedanja glede njihovega novega kandidata ter njegov strah pred odgovornostjo zaradi eventualnega ponovnega neuspeha novega ministra pri urejevanju kaotičnih razmer v zdravstvu, že predolgo časa presega vse meje razumnega.

Premierka se je končno le odločila, da temu naredi konec. Spoznala je, da je zaradi dosedanjega neukrepanja ogrožena trdnost te pridobitniške koalicije ter s tem sladkost njenega vladanja brez kančka posluha in odgovornosti za povzročeno nacionalno ter ekonomsko škodo. Njen(?) izbrani kandidat g. Šoltes naj bi bil dovolj kredibilna oseba, da bi ob pomoči ostalih dveh vladnih koalicijskih partnerjev ter usmerjeni podpori režimskih medijev v svoji politični nameri uspela, nepredvidljivemu Erjavcu pa s tem prepolovila kvoto ministrov njegove stranke. Obenem bi mu s to potezo javno dokazala nesposobnost njegove stranke in njega, da pravočasno najde in predlaga ustrezno strokovno osebo za zahtevno ministrsko mesto, s tem pa mu tudi za nekaj časa zavezala jezik, kajti dva gostobesedneža sta v eni vladi le preveč.

Ampak, njen kandidat Šoltes ni od muh. Kot naročeno mu je prišlo v celofan zavito osebno zamerljivo  nasprotovanje s strani leaderja SD-ja Lukšiča, češ, imenovanje Šoltesa za ministra pa ni v skladu z demokracijsko higieno in volilnimi rezultati strank koalicije. Ali eno ali drugo, oboje pa vsekakor ne, to bi bila zloraba demokracije. Pri tem pa je enostavno prezrl podobna delovanja svojih strankarskih predhodnikov v preteklosti. Kakšna politična etika in morala ortodoksnega socdemokrata! To bi po njegovem vendar morali volilci znati ceniti in nagraditi z javnomnenjsko podporo njemu in njegovi SD, kot vselej doslej ob njegovih javno izraženih nebulozah, všečno namenjenih podpovprečno razmišljujočemu slovenskemu volilnemu telebanu. In Šoltes, ki je bil sprva nad ministrovanjem iz "strokovnega" vidika "kao" navdušen in počaščen, se svoji načrtovani stranki zaradi ministrovanja pričakovano ni hotel odpovedati, saj bi mu le to omogočalo idealno priložnost pri afirmaciji njega osebno ter  načrtovane stranke v javnosti. Ja, zaslutil je novo, boljšo priliko, skratka, padla mu je sekira v med ob Lukšičevem nasprotovanju, kot pravimo ob taki priliki.

Genialna poteza, ta Šoltesova argumentirana odklonitev prevzema resorja zdravstvenega ministrstva, njegovi obrazložitvi niti ni kaj dosti oporekati. S svojo dokončno zavrnitvijo premierkinega povabila  je dobil nepričakovano dodatno publiciteto v medijih in javnosti, z vsebino obrazložitve razlogov pa je hote ali nehote namočil celotno vlado in neznačajneže v njej, namočil je konkurenčne stranke in se pri tem še okitil z areolo poštenjaka, načelneža ter osebnosti, ki jo je vsekakor potrebno podpreti na naslednjih državnozborskih volitvah. Tega niti njegovi "lanserji" iz ozadja niso pričakovali, res, sekira je tokrat tudi njim padla v med. Zdaj je samo še potreben medijski spin za "dovajanje" dovolj kisika v to žerjavico, da se bo lahko kovalo novo politično železo. S tem bi imela nova načrtovana Šoltesova stranka Verjamem zagotovljeno prosperiteto ter verjeten vstop v parlament, kjer bi seveda lahko krepko mešala štrene na levici in sredini po scenarijih kontinuitetnikov iz ozadij, posredno pa tudi vplivala na nadaljni potek demokratizacije, pravzaprav njenega zaviranja. Jabolko pač ne pade daleč od drevesa, tudi "samoupravno" ne. Jaz sicer rad dodam, da to vedno ne drži, sploh če drevo zraste na bregu.

V to, da bodo novega ministra kmalu določili in ustoličili verjamem, ampak v to, da bo le ta, kdorkoli si že bodi, uspel v zdravstvu v teh skorumpiranih političnih razmerah kaj spremeniti na bolje za zdravje državljanov in zdravstvo samo, pa niti približno ne. En sam človek lahko kvečjemu še kaj dodatno pokvari.

Verjamem v Verjamem? Bolj malo, ampak nikoli se ne ve vnaprej.

nedelja, 15. december 2013

Trojke - usodne za Slovenijo

Ne bom se ukvarjal s trojkami kot so Pitagorejska, košarkarska, ruska vprežna in alkoholna, ljubezenska, kvartopirska, itd. So sicer tudi vplivale na življenje Slovencev, a le sporadično, no ja, za posameznika včasih tudi usodno, ne pa za narod kot celoto.

Bolj pomembne in usodne pa so bile, so in še bodo za Slovence ter njihovo državo spodaj omenjene novodobne trojke. Znabiti v svetu in zgodovini zaradi posledic njihovega delovanja celo zaslovimo po njih.


Komunistične revolucionarne trojke
Znana je  njihova zgodovinska pojava, vloga in namen ter način delovanje pred in med krvavo revolucijo znotraj partizanskega odpora proti okupatorju med drugo svetovno vojno. Zmaga teh revolucionarnih sil je totalno spremenila usodo slovenskega naroda, njegove resnične svobode in samostojne države za nekaj desetletij, da pa nezdravega gospodarskega razvoja v tem obdobju ter zaradi tega tudi njegovega dokončnega kolapsa niti ne omenjam. Usodno za Slovenijo in Slovence v najslabšem pomenu te besede.



Trojka EU - grozeča, a še vedno prisotna realnost
In kdo ali kaj je ta "pošast", kot jo prikazujejo tisti, ki se bojijo njenih ukrepov iz strahu za lastne riti, pozicije in rentniško pridobitništvo?
Trojka je pač organ EU, ki ga sestavljajo predstavniki EU (evropske) komisije, predstavniki Evropske centralne banke in predstavniki Mednarodnega denarnega sklada. Namenjena je pač temu, da pomaga in napravi red v državi članici EU, ki ni spoštovala dogovorov in pravil, katere je ta država pred tem tudi sama soustvarjala in se zavezala za njihovo spoštovanje in uveljavljanje v vsakodnevni praksi ter zaradi neuveljavljanja teh pravil zašla v finančne, ekonomske in družbene težave, ki jih sama ni več sposobna rešiti in odpraviti. A eno je obljubiti, drugo pa držati besedo. In tu smo mi pravi mojstri izigravanja. Res, Balkanci se že lahko učijo od nas in nadgradijo tisto, kar so do včeraj sami uveljavljali, a smo se od njih to naučili in nadgradili. Kot so to storili pred desetletji Japonci na področju organizacije in kakovosti.


Domača trojka lažnih upanj in nakladanja
S strani premierke samooklicana rešilna trojka - Bratušek, Čufer, Jazbec - kot surogat za EU trojko. Po mnenju premierke se ta naša trojka čuti dovolj sposobno in usposobljeno, da na plečih davkoplačevalcev zapolni gromozansko, skoraj petmilijardno bančno "črno" luknjo, zagotovi rast gospodarstva in s tem zmanjšanje nezaposlenosti, izravna proračunske dohodke in odhodke ter reši upokojence in mlade nezaposlene pred bankrotom. Smela trditev, ki naivnim in nevednežem daje lažno upanje, da bo ta trojka uspela s svojimi drznimi in nerealnimi napovedmi. Velika večina trezno mislečih finančnih in eknomskih strokovnjakov ter politična opozicija v to ne verjamejo. Sam menim, da bo ta trojka igrala samo prvi polčas te svoje igre, nakar bodo zaradi napačnih ocen in ukrepov ter posledično nevzdržnih razmer zamenjani pred vstopom v igro ekipe realne EU trojke.
Usodno za Slovenijo, tako v primeru EU kot BČJ trojke.


Trojka stalno se smejočih politikov
Ste kdaj s TV ekranov opazovali in analizirali smeh treh znanih, stalno se smejočih in smehljajočih politikov - Jankoviča, Viranta in Jakiča?

Smeh prvega  - župana Jankoviča - je največkrat podcenjujoč, privoščljiv, vzvišen in žaljiv, to je njegov naravni smeh. A ga zadnje čase muči tudi neke druge vrste smeh, igrani smeh, s katerim prikriva svojo nelagodnost, obup in jezo pred mediji. Seveda se ta smeh pojavlja, ko zaradi neprijetnih vprašanj in dejstev izgublja tla pod nogami, česar dolgo časa ni bil vajen. Ampak neporavnani in lažni računi zaradi policijskih preiskav in medijskega brskanja počasi le prihajajo na dan. In še več jih bo, morda mu kdaj zaradi tega smeh celo izgine iz lic.

Smeh drugega - ministra Viranta - je značilen za nekoga, ki ve, da nima prav, a vztraja pri tem, da ima izključno samo on prav, pa čeprav je za dokazovanje tega treba uporabljati dvojna merila, ena za druge, in tu je neverjetno hiter ter prepotenten, druga za bran svojih, tu je neverjetno zmuzljiv in dvoumen, pa čeprav na glavo postavljena. Dvomim, da bomo njegov smeh in posmeh še dolgo gledali s TV ekranov, volitve so blizu, bodisi predčasne ali pa redne.

In še smeh tretjega - ministra Jakiča. On, vedno se režeč pred kamerami, me spominja na debilno figuro iz Disneyevih risank, ko se akter na vse zobe smeje dogodku spredaj, ne vidi in razume pa, kaj se dogaja in ga čaka zadaj. Me prav zanima, kako bo izgedal njegov smeh ob eventualni interpelaciji ali nadaljevanju preiskave z imenom Stožice.

Nikar ne podcenjujmo vpliva te smehljajoče se trojke na usodo Slovenije, še dolgo bomo čutili posledice njihovih preteklih, sedanjih in bodočih dejanj. No, zadnje omenjeni je bil doslej res bolj majhna in samostojno neodločujoča riba v slovenski politiki, ampak ne podcenjujmo komolčarja, ki  nenadoma dobi oblast v svoje roke.


Trojka kolektivnega vodstva stranke Solidarnost
Vznikla je kot produkt, čeprav z enoletno zamudo, iz zahtev iniciatorjev "čistokrvnih" vstajnikov, vstajnikov "novih" obrazov, a starega izgleda in pedigreja, vstajnikov različnih smeri, a "poštenega" srca in hotenj, nekateri celo z granitnimi kockami v rokah in tudi na zalogo. To je meni za zdaj  zadnja znana nova trojka, ki naj bi z kolektivnim vodenjem nove, na silo skrpane stranke, osrečila ponižane, razžaljene in obubožane državljane ter uvedla nekakšen demokratični socializem. Kot da doslej v svetu ni bilo že dovolj križev in težav s socializmi vseh barv in pridevnikov, kjer so ravno najnižji sloji vedno za najdaljši čas potegnili najkrajši konec.
Kaj bi s tem, da člani verjetno na lanskoletnih demonstracijah ob tem času še skoraj eden za drugega niso vedeli, tako na hitro organizirano so se takrat odzvali na poziv rušiteljev takratne vladajoče oblasti. Dobro spoznali so se šele ob mainstream medijski pomoči, medtem že tudi večkrat sprli, a pritisk stricev nanje je bil le prevelik in morali so stvari prevzeti v svoje/njihove roke ter ustvariti novo stranko demokratičnega socializma. Torej, kot izgleda bo tudi ta trojka, če ne bo prej razpadla, s svojim političnim delovanjem in novimi/starimi protestniki, v bodoče usodna za Slovenijo.



No, še bi se našla kakšna usodna, tipično slovenska trojka, a bodi dovolj, že to je za državljane Slovenije daleč preveč in še dolgo se jih bomo spominjali, žal seveda v le slabem.



sobota, 30. november 2013

Odstop KPK - kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo skoči


KPK, Praprotnik, Klemenčič, Selinšek
foto rtv slo
 

Nad Slovenijo sta se po nekaterih izjavah političnih leaderjev, predstavnikov državnih institucij ter zagovornikov obstoječega družbeno političnega in ekonomskega reda, po mojem občutku seveda, z nepreklicnim odstopom KPK-ja zrušila nebo in odprla zemlja. Nekaj iz nasprotnih taborov pa jih v svojih izjavah celo trdi, da je bil glede tega zadnji čas.

Odstopi - v glavnem izsiljeni - so se v zadnjem času pričeli vrstiti kot po tekočem traku. Prava nacionalna odstopomanija, v izjavah protagonistov za javnost vse zaradi želje, "da se pomaga in reši državo, pa čeprav se je treba odpovedati osebnim koristim in podeljenemu poslanstvu". Malo ironično sem seveda zapisal zadnji del predhodnega stavka. Vsi samo o nacionalno koristnem vzroku za odstop, o svoji inegriteti in kredibilnost pa doslej še nihče. A v nadaljevanju se bom omejil le na komisijo za preprečevanje koruptivnosti - KPK.


Prvo kot prvo - osnovno kredibilnost se podeli neki, katerikoli komisiji na nacionalnem nivoju, z imenovanjem etično in moralno neoporečnih članov, politično nekontaminiranih, strokovno izkušenih ter v parlamentu dvotretjinsko sprejemljivih za vse politične stranke, vključno z civilno družbenimi institucijami. Če je taka komisija sistemska in za državo ključna, bi bil verjetno še najbolj verodostojen konsenz.

Kot drugo pa - opravilno kredibilnost in zaupanje državljanov si pa mora taka komisija, s svojim neoporečnim, uspešnim ter učinkovitim delom zagotoviti sama.

In kaj v zvezi s komisijo za preprečevanje korupcije menim jaz?

Glede osnovne kredibilnosti KPK-ja je bilo že takoj ob njenem imenovanju in kadrovski zasedbi (tu ciljam le na oba moška predstavnika) jasno, da je bila predvsem levičarjem kot taka všečna, potrebna ter nato v takratni politično oblastni sferi in DZ-ju izsiljena. V javnosti je bilo kar precej dvomov in pripomb glede njene sprejemljivosti in kredibilnosti. No, eden od njenih predvidenih članov (ne spomnim se več imena) je le imel toliko razuma, poguma in časti, da je že v samem postopku imenovanja, zaradi njene predvidene kadrovske sestave ter možne enostranskosti in vnaprejšnje nekredibilnosti, pravočasno odstopil, s podobno kot mojo zgoraj navedeno obrazložitvijo.

Ne trdim, da ta zadnja komisija pri svojem strokovnem delu odkrivanja stanj, sumov ter nepravilnosti v finančnih poslovanjih ni bila uspešna, prepričan pa sem, da pa je bila časovna dimenzija objave rezultatov in zaključkov  dveh njenih najbolj odmevnih akcij res nenaključna ter pričakovano politično učinkovita in za kasnejši politični kaos v državi usodna.

Vsaj za enega njenih takratnih obravnavancev je bilo to poročilo komisije kratkoročno in verjetno tudi dolgoročno zelo usodno, to pa se je v nekaterih političnih sferah takrat tudi pričakovalo. Ampak kaj, ko pa je istočasno podobno poročilo  drugega samo kolateralno oplazilo, čeprav se je pred tem v določenih političnih krogih morda tudi pričakovalo, da bosta takrat dve politično nezaželjeni muhi s tem hkrati ubiti na en mah, državljani pa "osrečeni". Slednji, po funkciji še vedno "nenadomestljivi" župan, in pri sumljivih milijonih prihodkov le pomembnejši, pa se še naprej veselo sonči in vzvišeno smehlja nad ljubljansko meglo, kot da se njegovega županovanja to poročilo ne tiče.

Obraz in roke komisije so tako zaradi sočasnosti poročil v javnosti ostale pilatovsko čiste, kontinuitetni del politične srenje, pa ne samo levi, pa pomirjen in zadovoljen - s poudarkom na "e".

Še dober teden ni minil od zadnjih poplav v Sloveniji, že grozi nova nevarnost, in sicer ta, da se zaradi točenja krokodiljih solz posameznih vplivnih javnih osebnosti in institucij zaradi odstopa komisije, nevarnost poplave ponovi. Nekaterim pa gre sicer ob tem na smeh, enim za to, ker je komisija s svojim delom opravila naročeno ji poslanstvo - kar ugibajte katerim - drugim pa zaradi tega, ker si je komisija s svojim  nepričakovanim (res?) odstopom izgleda zadala in zategnila vrv okrog vratu.

Jaz za takšno komisijo res ne točim solz. Nadomestitev za njene odstopljence se bo hitro našla, morda celo z neko novo formo. Skrbi me le, kako bo jutri, če bomo spet ostali pri starem načinu razmišljanja, izbire, imenovanja ter delovanja njenih članov.

Še vedno pa ostaja odprto bistveno vprašanje za obstoj in zdrav razvoj države, kdo in kako bo v naši družbi, tako skorumpirani kot je, nadziral nadzornike oziroma nadzorne institucije.

torek, 26. november 2013

Obstoj vladne koalicije ali zdravje nacije - to je zdaj vprašanje

Takile ad hoc udarni odstopi obupancev v javni sferi, sploh pa v vladi, me prav posebej vznemirijo ter razveselijo. Vnesejo v javnosti neko neko stanje oziroma situacijo šoka, pravega ali pa zaigranega. Tak dogodek spet močneje in hitreje požene kri po žilah ter poživi siv megleni dan v tej meženi situaciji v deželi. Ker za prve javne izjave establišmenta po navalu novinarjev običajno ni dovolj časa za usklajene in zaigrane izjave, pač pridejo pri prvih komentatorjih najprej na dan čustva, brzopletost in kontroverznost v izjavah leaderjev, izkaže se njihovo nepoznavanje oziroma nepredvidenost možnih posledic storjenega dejanja ter celo zmeda znotraj stranke iz katere je glavni akter. Najbolj se po navadi zaletijo prav tisti, ki v predvidljivih situacijah vse vedo, mnogo govorijo, a nič kaj konkretno učinkovitega ne storijo.

In tako je bilo tudi tokrat. Značilna je takojšnja izjava presenečenega Erjavca, da ta Gantarjev odstop ne bo vplival na koalicijo, pa spet značilno preračunljivo modrovanje Viranta, ki si nadaljevati s komentiranjem ni želel ali upal ter Lukšičevo podcenjevalno ugotavljanje nezmožnosti, da bi Gantar kaj spremenil (izjava: "dobra priložnost, da pridejo na te pozicije ljudje, ki bodo imeli več energije in ki bodo vse to znali narediti"). Seveda v teh izjavah naših frontnikov/odrešiteljev manjka še izjava ključne figure - premierke.

A manjka trenutno tudi ona sama, samozavestna in samovšečna premierka. Tačas pač nekje v tujini urejuje pomembnejše svetovne zadeve pred nepomembnimi domačimi. Bodo te domače boleče zadeve že počakale, saj so ji strici tako doma kot v EU dali zanjo - a ne za nas - tako potrebni time - čas! Denarja od zunaj pa itak še nekaj časa ne potrebujemo, če pa se že hočemo iti neke poiskusne igrice dokazovanja svoje suverenosti, pač izdamo nove in nove državne obveznice. Sumljivih kupcev zanje po visoki obrestni meri je vsekakor dovolj, po vsej verjetnosti posredno predvsem tistih, ki obračajo prej naš, zdaj pa njihov denar in jutri spet njihov, a spet oplemeniten z našimi davki, namenjenimi za odplačila zapadlosti teh obveznic.

Z zdravjem domorodcev pod Alpami je vsak dan huje, kar sva oba z ženo tekom letošnjega leta vsak posebej krepko in nevarno občutila na svoji koži in pod njo. Srečevala sva se z neverjetno zdravstveno birokracijo in obravnavo pacienta, dolgimi čakalnimi vrstami pri specialistih ter včasih celo dvomljivo strokovnostjo (imam pisne dokaze) in neodgovornostjo zdravstvenega osebja. Na tem področju čaka bodočega ministra(e) za zdravje še veliko trdega dela in obče ter politične podpore, če hoče(jo) res kaj spremeniti na bolje.

Ampak na tej osebni kalvariji iskanja zdravstvene pomoči in načinov odprave zdravstvenih problemov ter uspešne pozdravitve so bila tudi nepričakovana pozitivna presenečenja. Tukaj zato ponovno izrekam javno priznanje in zahvalo vsem tistim svetlim točkam - zdravnikom specialistom ter ostalemu osebju, ki so se izkazali s svojo prizadevnostjo, človečnostjo, strokovnostjo in razumevanjem težke pacientove situacije.

Zdravje se danes pač prične in konča z denarjem, morda bo jutri kaj drugače. Ampak vedno ni bilo tako. Smo takrat mar preveč zapravljali in se neodgovorno igrali s svojo največjo dobrino? Se je potem preveč pijavk prisesalo na naše zdravstvo in posredno tudi naše telo in dušo? Močno se bojim, da bo do tega omenjenega "jutri" zdravje posameznika in države zaradi pomanjkanja denarja pač spet moralo še malo počakati. Pa po mojem globokem prepričanju rešitev ni samo v denarju. Predvsem organiziranost, transparentnost in pošteno plačilo za pošteno ter strokovno delo na vseh nivojih, ne samo pri zdravnikih. Dvomim, da bo nenadejan in nenadni odstop ministra Gantarja to rakasto stanje v našem zdravstvu ob apatičnosti vladne politike do zdravstva kaj dosti premaknil ali celo v kratkem spremenil.

Saj, če smo že od osamosvojitve sem kot država vseskozi prehlajeni, mentalno podhranjeni in polni malignih tumorjev, kljub mnogoterim zdravstvenim ministrom vseh barv in moralnih kvalitet na področju zdravja bore malo storili, razen preusmerjanja toka denarja namenjenega za zdravstvo. Danes močno dvomim, da bomo po izteku tega podarjenega nam potrebnega časa in z novim ministrom, brez ustreznih zakonodajnih sprememb, sploh kaj uredili, če pa že kaj, bomo to spet naredili na hitro in z levo roko. In da ironično dodam, po vsej verjetnosti spet z "levo" vlado. Pri vseh političnih naporih vladajoče elite, da ostanejo enotni in ne razdirajo te posvečene prevratniške koalicije, bo seveda zla usoda zdravja posameznika pač spet neizogibna kolateralna škoda.

Pa se naj na koncu mojega razmišljanja povrnem k naslovu prispevka ter postavim javno vprašanje vsem oblastnikom, politikom, poslancem, premierki ter nenazadnje, vsem državljanom Slovenije -

je mar obstoj kakršne koli kalicije pomembnejši od zdravja nacije - tako mentalnega kot biološkega.

petek, 22. november 2013

Stanje duha v državi




                                         Foto Siol

Prav tragikomično se je danes odvijala zgodba z "nevarnim paketom", odkritim v vložišču vlade ter zasenčila ostale pomembnejše dogodke. Najprej nekaj kontroverznih poročil medijev o najdišču in vsebini paketa, nato stopnjevani medijski pomp ter pričakovanje najhujšega, na koncu pa razočaranje, saj je iz medijsko pričakovane in glede na situacijo v državi možne resne subverzivnosti obupancev, v škatli odkrijejo navaden smrdljiv človeški iztrebek. Ubogi policisti in gasilci, kaj vse so morali prestati zaradi navadnega kupčka dreka, ki ga je itak že preveč za vsakim vogalom in grmom.

In epilog? Ta pa je višek dogodka. Iz vladnih krogov - po posredovanju medijev - posredujejo izjavo, da je to pač prikaz stanja duha v državi. Opla, nezamenljivi vladni birokrati, to da je odraz stanja duha v državi? Res da ga tudi vrli državljani včasih serjejo po dolgem in počez, drisko pač dobijo po vseh teh zadnjih neprepričljivih vladnih ukrepih, obljubah in lažeh, ampak to sranje tudi približno ne smrdi toliko, kot vsa uradna sranja sedanje vlade.

In da razčistimo okrog tega smrdljivega "duha" v paketu, to ni niti približno stanje duha državljanov, to je pač stanje duha v naši trenutni vladi. Pa ni bilo v preteklosti nič bolje in kot kaže še nekaj časa tudi v prihodnosti ne bo.

ponedeljek, 18. november 2013

Premierkine zagonetke in sprenevedanja

Rad prisluhnem vprašanjem poslancev premierjem in zadnje čase premierki. To je najboljša javna izobraževalna oddaja o političnem zavajanju, sprenevedanju, izmikanjem in celo lažem. To je avdio/video prikaz naše izprijenosti, samovšečnosti, arogance, samozadostnosti in še kaj, kar se najbolje odraža prav pri politikih, posebej še na najvišjem vrhu, tako političnem, kot tudi oblastnem. Namesto da bi gledalci/državljani dobili jasen in pošten odgovor z vrha vlade na aktualna poslanska vprašanja o zadevah, ki nas še kako zadevajo in vzroki zanje vskodnevno in vedno hitreje praznijo naše denarnice, z mesta torej, kjer potrebne podatke in informacije za te odgovore imajo, dobimo razvodenele floskule, diskreditacije vpraševalcev, v obrazložitvah pa praviloma obtožbe za vzroke v krivdi prejšnje vlade ter zameglejevanje bistva, ki ga bi tak odgovor moral prinesti.

Danes sem slučajno naletel ravno na vprašanje poslanca g. Širclja premierki o nenadnem in nenadejanem državnem zadolževanju v višini 1,5 milijarde evrov z izdajo triletnih obveznic za potrebe proračuna, vzrokih zanj, primerjavi posledic znanih strošov tako visokih obresti ter (ne)razkritju edinega kupca teh obveznic. Le komu in zakaj se je tako mudilo, da smo se ponovno visoko zadolžili še tik pred sprejetjem državnega proračuna za naslednje leto po nenavadno visoki obrestni meri 4,7%, ko pa naj bi po nerazumnem trepljanju iz Bruslja po ramenih Bratovškove in njenih trditvah, da smo na odlični poti k gospodarski in finančni ozdravitvi, to logično pomenilo nadaljevanje zniževanja obresti za Slovenijo na svetovnih finančnih trgih. Mar je uspeh za finančnega ministra in premierko, najetje tega misterioznega in nepotrebnega posojila oziroma zadolžitve? Uspeh morda res, ampak za koga, se vprašam. Pa je finančni minister Čufer še pred dnevi trdil, da je denarja za proračun dovolj še do aprila naslednjega leta, premierka pa, da nam manjka le časa, ne pa denarja, zdaj pa kar naenkrat taka ihta.

Mar tu zdaj nekdo laže, mar nekdo zavaja, ali pa bo, bognedaj, tega si ne upam pomisliti, nekdo iz vladi in finančnemu ministru bližnjih krogov s tem poslom ogromno zaslužil, morda celo opral kakšen sumljiv, umazan ali celo legalno ukradeni državni denar, morda pade komu celo kakšna mastna provizija!?

Ob tem se ne morem izogniti razmišljanju, da gre pri kupcu triletnih obveznic morda celo za denar, ki je poniknil v NLB in NKBM-u, morda celo denar iz bank poznanih iz tajkunskih poslov. Morda je bil spet dan politični namig oziroma ukaz, da se ta akcija pač izvede v tem trenutku in s tem zagotovi nadaljnji dotok sredstev za kontinuiteto, njene kadre ter njen nadaljnji obstoj, ki je zaradi aktualne državne suše in praznih korit skoraj na robu izumrtja. Morda gre celo za mafijski denar, mednarodni ali domač, morda pa je denar tudi čist, ampak špekulativen, pri nas je res vse mogoče. Ne vem, nisem finančni poznavalec, da bi razumel kaj to pomeni "v zaprtem postopku", kakšen je značaj in prednosti takšnega postopka. O finančnih trgih sem doslej menil, da so vedno odprti in transparentni, drugo pa so seveda pogajanja pred sklenitvijo posla.

Ne morem se znebiti občutka, da je imel dr. Urban Vehovar zelo prav, ko je v neki TV oddaji zaskrbljeno omenil, da se boji tega, ko se bo "odtujeni" državni denar nekega dne pričel vračati nazaj v državo, tako ali drugače. Po tistem intervjuju ga ni bilo nekaj časa moč slišati ali videti v medijih.

Premierka seveda na eksplicitno zastavljeno vprašanje g. Širclja, seveda ni odgovorila eksplicitno, kot bi se šikalo, celo tako daleč je šla, da se je v obtožbah prejšnje  Janševe vlade osramotila z nepoznavanjem razlike v tri ali deset letni državni obveznici. Zaradi njenega nekredibilnega odgovora  je g. Šircelj v argumentirani obrazložitvi proceduralnega predloga zahteval, da na to temo razpravljajo tudi v državnem zboru. Glasovanje o tem bo jutri, a bodite prepričani, predlog bo gladko pogorel, četudi se bodo ostali načelni koalicarji nekaj pred glasovanjem petelinili in leporečili, prevladal pa bo interes denarja in stolčkov. Ampak primer je morda zrel tudi za kakšno paralamentarno preiskavo.

nedelja, 25. avgust 2013

Luka, Gašparček in TV klub

Sinočnji TV klub na PO(M)P TV je ponovno pokazal vso bedo naše politike, politikov, medijev in medijcev. Sprenevedanja in neodkritost nekaterih prisotnih politikov - Jakiča, Erjavca, Kočevarjeve in Laha - so bili njihovi odgovori na konkretna vprašanja voditeljice, ali gre v primeru imenovanja Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper spet za dogovorjeno in usklajeno politično kadrovanje. V odgovorih nekaterih prisotnih so spet sledila obtoževanja pretekle vlade za zatečeno stanje kadrovanja s strani politike (kaj pa preteklih?), kot vzrokih za grehe sedanje, in pa, kako se sedanja vlada trudi presekati tako ravnanje.

Kaj ne bi bilo s strani Jakiča bolj enostavno, pošteno in modro odgovoriti na zagatno vprašanje voditeljice, zakaj je bil po trditvi Repovža iz Mladine na Twiterju, da je bil imenovan Gašpar Gašpar Mišič za člana gospodarske delegacije za Azarbejdžan naveden kot predstavnik Luke Koper že pred časom, da naj na to vprašanje odgovori gospodarski minister, ne pa da je to komentiral on sam. In pa tisto nakladanje, da vlada z imenovanjem nima nič, saj o tem odloča nadzorni svet. Zaboga, le kdo od normalno in razumno razmišljujočih pa danes še verjame v to. Kaj pa je bil dejanski namen zadnje zamenjave predsednika nadzornega sveta Luke? Prepletenost interesov politično gospodarskih intereseov omrežij, njihove koristi in trenutna oblast z ustreznimi namestitvami članov nadzornih svetov pač imajo to moč, ki jo seveda z veseljem uporabljajo in zlorabljajo. Jakičevo navijanje za mednarodni razpis v zadnjem primeru političnega kadrovanja se mi pa zdi sprenevedanje za vzgled. Le kaj bi na to rekel njegov šef, ki vleče niti v primeru Gašparja, če bi Jakič mislil resno.

Kako verjeti vedno izmuzljivemu politiku na čelu stranke Desus, Erjavcu, da politika lahko predlaga/nastavi svojega človeka, če je ta strokovnjak. Pa smo spet tam, ko se moramo vprašati, kdo lahko določi nekoga ter po kakšnih kriterijih, da je strokovnjak, ne pa "naš" človek. Doslej se je še vedno vse prevečkrat pokazalo, da je bil predhodno imenovan "strokovnjak" v bistvu "naš" človek. Pa naj gre za Časarja, Podobnika, ... kaj bi sploh našteval naprej, seznam je skorajda neskončen. Se še spomnite neke akreditacijske komisije, s katero naj bi presekali to stanje in ravnanje politikov in ki naj bi o ustrezni strokovnosti možnih kandidatov za najodgovornejša mesta v javnih institucijah, upravi, državnih podjetjih in ustanovah meritorno odločala. Ampak zakon je dovoljeval (in še?), da se kljub predlaganemu "strokovnemu" kandidatu, politični funkcionar odloči po svoje. Kot mi je poznano, je prva to storila vehementna zagovornica enakosti pred zakonom, ministrica Katarina. In tudi v tistem času je Erjavec tedanji vladi in njenim početjem držal štango, tako kot danes, čeprav so ga takrat neprestano pribijali na križ. A zanj je pomembno, da politično preživi vsako vlado.

Tudi predstavnica Državljanske liste, Katarina Kočevar, se ni prav verodostojno odrezala s trditvijo o naporu in dejanjih njene stranke, da se prekine s prakso vpletanja politike v kadrovanje v državnih podjetjih - zadnji tak primer nasprotnega ravnanja je imenovanje Maherja v nadzorni svet Elesa, pa čeprav je bojda strokovnjak(?) za to.  Čeprav je morda o naporih njene stranke v njenem komentarju mislila osebno resno, in osebno mi je tudi sicer simpatična ter verodostojna, ji nad glavo visi famozni demoklejev meč, imenovan Virant. Ta pa itak ves čas in vedno bolj uporablja nesprejemljive metode in finte za svoj politični obstoj, stranka pa mu medtem neozdravljivo hira.


Predstavnik SD-ja, Matjaž Han me ni prepričal s svojo izjavo, da politična oziroma svetovnonazorska pripadnost kandidata za nek položaj zanj ne sme biti ne prednost in ne ovira. Tako naj bi v resnici bilo, ja, ampak te njegove lepe besede so pač namenjene samo za potrebe glasov volilcev, ni kaj. Bolj ga moti to, da Gašpar zapušča ladjo, ki že od svoje splovitve tone, kot pa njegova ustreznost in sposobnost, da vodi luko, kjer naj bi ta ladja našla svoj pristan. Žal izkušnje iz preteklosti v kadrovskih zadevah in tudi dosedanje ukrepanje njegove stranke  v zvezi imenovanjem GGM-ja na položaj predsednika uprave Luke Koper, kažejo prav na to, da so te besede res samo za potrebe volilnih glasov. Samo poglejte zadnje javnomnenjske raziskave o rejtingu SD-ja po bučanju, obtoževanju in kričanju predsednika njegove stranke Lukića ob teh dogodkih.


Skakanje v besedo gostom s strani kolerične in včasih že prav nesramne voditeljice oddaje Petre Kerčmar, kar je že skoraj njena stalna praksa, ko odgovori ne gredo v "pravo" smer, pa je že spet poglavje zase. Razprava in odgovori gostov se enostavno ne morejo razviti k pojasnitvi njihove "resnice". Do novih potrebnih iztočnic diskutantov za preverjanje drugačnega ali podobnega mišljenja gostov enostavno ne pride, vse se mora odvijati v skladu že vnaprej pripravljenega scenarija, mainstreama in uredniško postavljenega zaključka, pa še kaj bi se našlo na račun vodenja in zaključkov oddaje.


Seveda sem osebno prepričan, da si ob in po tej oddaji razmišljujoči gledalci pač mislimo v večini, da je bilo vse okoli Luke, neusahljivega vira toka javnega denarja, splanirano in  dogovorjeno že daleč nazaj. A kot se vedno kdaj kaj nepredvidenega zalomi na vsaki poti, se je tudi tokrat zgodilo ravno to. Javnosti,  kljub temu, da je še vedno usodno razdeljena na dva ekstremno nasprotna pola,  je bilo izgleda to pot pač že vsega dovolj, zagnala je vik in krik, mediji so pa tudi zavohali priložnost za večjo gledanost in s tem še večji priliv od oglaševanja. In tako se je snežni plaz utrgal, le tega še danes ne vemo, kdaj in kje se bo ustavil ter koga bo odnesel ali pokopal pod seboj.

Da pa se lahko človek takega kova, kot je Gašpar Gašpar Mišič, s svojimi osebnostnimi lastnostmi in ob tako dvomljivi strokovni sposobnosti, prebije tako visoko v politiki in tako daleč v ospredje javnosti, pa je seveda posebno, žal žalostno poglavje naše politike in družbe. Na koncu, v primeru njegovega neuspešnega imenovanja na ta vroč položaj, se bo verjetno pokazalo, da je bil pač primerno in trenutno uporabno orodje za dosego ciljev drugih, pomembnejših političnih akterjev, ki ga bodo po uporabi pač odvrgli kot za nadaljnje njihove potrebe neuporabnega.

Tak je torej moj pogled in mnenje po oddaji TV klub o aktualnih političnih igricah okoli nastavittev političnih kadrov na odgovorna in donosna delovna mesta ter "objektivnem" oveščanju javnosti o dogajanjih in problemih s strani vplivnih medijev. Gre za dogajanja in dogodke, ki se javnosti še kako tičejo, saj v veliki meri vplivajo na stanje in blagostanje v družbi, kateri pa itak vsi želimo samo najboljše, a eni to želijo še bolj in na poseben prikrit način, predvsem za svoj lastni ali strankarski žep.


Za konec pa še link do omenjene oddaje:
http://www.24ur.com/novice/slovenija/je-bilo-ze-vse-dogovorjeno-in-je-dogovor-padel-v-vodo.html#video

četrtek, 25. julij 2013

Public enemy... konec nedotakljivih?

Public Enemy: Bavčar in Šrot sta obsojena. Kdaj bo Janković?


Pod tem naslovom se avtor Stanislav Kovač v svojem prispevku v Financah dne 25.7.2013 sprašuje, je mar  s prvostopenjskima drastičnima obsodbama v Sloveniji res konec obdobja nedotakljivih.

Šrot in Bavčar obsojena zaradi trgovanja z delnicami IstrabenzaBavčar pričakoval oprostilno sodbo, razočaran tudi Šrot





Foto: Demokracija









Sam tudi približno ne verjamem, da je s tema obsodbama pri nas konec nedotakljivih. Za zdaj gre predvsem za pilatovsko umivanje rok pravosodnih organov zaradi njihove predhodne (politično dirigirane?) pasivnosti in/ali celo sodelovanja pri tajkunizaciji Slovenije. Seveda v preteklosti vrhovni kontinuitetni  politiki niso pričakovali, da bo zaradi pohlepnosti prišlo med v podnaslovu omenjenimi oligarhi, katerim je pred tem politika celo vsiljevala velika državna podjetja, računajoč na kasnejše finančne protiusluge, celo do ravsanja in prevzema plena. Zaradi nevoščljivosti in kasnejših osebnih zamer pri njihovem plenilskem pohodu do prevzema velikih državnih podjetij, je prišlo celo do kazenske ovadbe s strani tistega, ki je izgubil načrtovani plen, proti ostalima dvema. S tema obsodbama si verjetno tudi v te nečedne posle vpleteni politiki skušajo oprati čast in dobro ime. Doklej še?

Kdaj bo obtožen ali celo obsojen Janković, se v članku sprašuje Kovač.

Počakati bo pač potrebno, da bo znan izhod trenutnih trenj na liniji Kučan - Janković - Bratovškova. V svojem blogu tukaj sem pred časom napovedal upor Jankovića v primeru, da se ga bi hotela levica zaradi neposlušnosti ali nesposobnosti znebiti. Nesposobnost za sestavljanje vlade se mu je že izkazala, neposlušnost in protiudar bosta verjetno še sledila, če izgubi podporo stricev in tet v ozadju in ospredju ter primat v stranki.

Kazni zadnjih treh obsojenih, Bavčarja, Šrota in Kordeža so glede na dosedanjo prakso sodišč drastične, posebej preseneča povišana kazen za Kordeža. Je pa te kazni še vedno potrebno presojati skozi očala trenutnega interesa politike, ki se je zaradi razjarjene in že tolikokrat prevarane javnosti zbala za svoje pozicije in privilegije, ter tudi kot reakcijo pravosodja na obtožbe javnosti in dela politike glede  trajne neučinkovitosti sodstva in tožilstva. Če bi naša pravna država od osamosvojitve sem delovala normalno in v skladu z zakonodajo za vse enako, bi se mi kazni morda zdele celo prenizke, saj bi se akterji v taki državi vnaprej zavedali posledic svojih nečednih rabot, tako pa so pač računali na ustaljeno pravno prakso, ki jo je določala politika v skladu s svojimi interesi. In vsi obsojeni so bili del te politike, nekateri celo pri samem vrhu.

Seveda sedaj mnogi že trdijo, naše pravosodje vendar deluje. Ampak, saj deluje že vseskozi od osamosvojitve, samo kako in za koga. V preteklosti podarjeni privilegij sodniške dosmrtnosti s strani državnega zbora, je po mojem mnenju bila nagrada za zlizanost pravosodja z določenim delom politike, neprestane (politične) rošade in vpletanja na potek zadev na tožilstvih pa prav tako povedo svoje. Ni treba biti strokovnjak, da prideš do tega spoznanja, podatki glede števila sodnikov na prebivalca ter povprečen čas sojenja povedo vse. Ko nam je to dokazal celo najeti tuj sodni izvedenec, smo ga zaradi tega celo žalili in ga nagnali domov.

Seveda bom z zanimanjem spremljal nadaljnji potek sojenja glede na pritožbi Bavčarja in Šrota, ne izvzemam niti Janše, a posebej skrbno bom sledil usodi dovčerajšnjega Kučanovega maziljenčka Zorana Jankovića. Z njegovo obravnavo in usodo v kazenskih pregonih in sodnem postopku pade ali pa obstane usoda naše pravne in politične prihodnosti. Posebno poglavje ob tem pa je seveda tudi proces prepotrebne prenove celotnega pravosodnega sistema, zaradi njegove večje učinkovitosti ter uspešnosti, s tem pa tudi resnične neodvisnosti in ponovnega zaupanja vanj.

Morda pa se v Sloveniji s pravno državo in pravosodjem, seveda za vse državljane enako, končno le kaj premika in resno premakne. Upam da tudi to še doživim, nisem več namreč rosno mlad.

sreda, 10. julij 2013

Slamnata premierka

Slamnata premierka ...., dobra in zelo aktualna prispodoba in ve se, kot beli dan, čemu in zakaj! Uporabil jo je spoštovani kolumnist in komentator  v Financah.si, Dejan Steinbuch, čigar prispevke vneto prebiram in seveda tudi pokomentiram, a tam v Financah z drugim nickom.

Mene je ta trenutno aktualna, a žal realna prispodoba vzpodbudila, da spet stegnem svoj jezik ter po nekaj tedenskem "počitku" in besu zaradi občutka nemoči, da v tej usodni situaciji za obstoj demokratične Slovenije z javno besedo človek sploh še lahko vzpodbudi koga v javnosti, da ti ob tvojem pogledu in obravnavi aktualnih dnevno političnih dogajanjih ter opozarjanju na dejansko rekomunizacijo Slovenije, da prav ali pa te argumentirano zavrne.

Kakšen slučaj - ali pa logična posledica pomanjkanja mojega družbenega, ekonomskega in političnega znanja - med tem časom mojega blogerskega molka sem prebral nekaj literature svetovnih velikanov s tega področja, še kako aktualne za današnja dogajanja, Hayeka, Friedmana, Krugmana ... V njihovih obravnavah, pogledih, analizah, ugotovitvah in povzetkih zlahka spoznaš vzroke in dejanske posledice, ki so vodile v propade različnih ideologij ter sprožala usodne dogodke in stanja v svetu, celo propade držav. In ta dejstva so izgleda danes še vedno aktualna in spet tu, prav na našem pragu - kot da se ravno Slovenci iz novejše zgodovine nismo ničesar naučili. Prepričan sem, da naša novodobna ekonomska, humanistična in politična (ne)inteligenca vse to pozna, a eni še vedno trdno držijo v svojih rokah vzvode, ki na račun kolektivizacije in socializacije še vedno omogočajo "hlapčevstvo", drugi, ki bi znali in hoteli to spremeniti na bolje, pa v taki mafijsko organizirani in interesno povezani družbi nimajo minimalnih šans, da v tem trenutku kaj spremenijo.

In kako to maligno stanje v državi sploh spremeniti? Morda pa z naslednjimi državno zborskimi volitvami? Malo morgen! Če dve, tik pred volitvami ustanovljeni stranki-listi, na račun kasnejšega kupčkanja za vpliv in denar lahko tako usodno krojita finančno politiko države, usodo  javnega sektorja ter nezadržnega propadanja gospodarstva in posledično s tem izgube delovnih mest, je z razumom volilcev in davkoplačevalcev nekaj hudo narobe. V potrebne spremembe samo s pomočjo predčasnih ali rednih parlamentarnih volitev ne verjamem več, sploh po načinu sesutja zadnje Janševe vlade, kjer se je jasno pokazalo, kar sem predhodno zapisal . Dokler bodo glavni podporniki zagovarjanja in izvajanja te politike finančno obvladovani najvplivnejši javni mediji, sploh pa kot ekesekutorji vnaprej določenih "krivcev", ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje kontinuitete socialistične miselnosti in odnosa do kapitala, dela in demokracije, se lahko - in se - stanje samo slabša. In rezultati volitev so ob tem vnaprej predvidljivi.

No, da se na koncu povrnem k slamnati premierki, kot sinonimu in eksekutorju vladanja starih in novih "rentniških" struktur iz ozadij. Samo čakam še in se sprašujem, kdaj bo pri tej samovšečni "slami" (tudi v glavi?) zaradi njene prepotentnosti, sprenevedavosti, arogantnosti, nesramnosti in po njenih dnevno političnih potrebah tudi lažeh, prišlo do samovžiga. Še najverjetneje pa bo zaradi neobvladovanja razmer v državi in pritiskov od zunaj prav kmalu prišlo do namernega zažiga te "slame" s strani rdečega "Frančka-piromančka", ki se bo potlej prvi znašel pri gašenju, a bo spet vodo zlival mimo plamena. No, eden ali drug vzrok jo bo upepelil, zasmrajeni dim pa se bo še dolgo dvigal visoko v zrak in kazal daleč naokoli, kje so državljani še vedno tako neosveščeni, da jim je žito, namesto da bi ga poželi, ostalo na njivi in se spremenilo v navadno slamo, zrnje pa so medtem pozobali ptiči.

sreda, 8. maj 2013

Rekomunizacija Slovenije

Zadnje (ne)aktivnosti vlade Alenke Bratušek in njeni ukrepi v zvezi s kadrovskimi nastavitvami na najodgovornejših in najvplivnejših pozicijah državnih institucij, načrtovane vladne spremembe protikriznih ukrepov in potez prejšnje vlade, nesposobnost politikov za ocenitev in priznanja realne situacije v državi ter v zvezi s tem sklenitev potrebnih dogovorov o smeri in načinu reševanja zavožene ekonomsko finančne situacije, napoved novih vladnih ukrepov za premagovanje krize, novo noro izvedeno zadolževanje z državnimi obveznicami s strani finančnega ministra ter ponovna prikrita in zadnje čase že kar javna vpletanja v politična in finančno ekonomska dogajanja s strani znanih stricev iz ozadja, so me vzpodbudila, da se ponovno javno oglasim in napišem, kaj si ob vsem tem mislim in pričakujem.


Sam sem že eno leto nazaj v nekem komentarju glede takratnih vzrokov nesprejemljivih družbeno ekonomskih  dogajanj in koncertriranih medijskih gonj na določene posameznike opozarjal, da se Slovenija rekomunizira. A ker so se stvari medtem odvijale tako zlahka in brez prave zaznambe ter odpora javnosti ter ustreznih institucij proti temu trendu, razen seveda pohvale vrednih posameznikov, kateri še vidijo dlje od svojega nosa, se zna stvar za državo in večino državljanov res ponovno tragično končati.

Za današnje stanje v državi po mojem mnenju in glede na moja opažaja zadnjih desetletij ni nevaren in kriv tisti, ki na njega danes spet kažejo s prstom vsi poklicani in nepoklicani, v sozvočju z večinskimi mediji, levičarskimi politiki ter leaderji dovčerajšnjih koalicijskih partnerjev, kateri ga obtožujejo, češ, da je to nevzdržno stanje  zakuhal samo on, s svojo sredinsko/desničarsko vlado in svojim avtoritativnim vodenjem. Nevarni so za nas namreč res le tisti, ki te kažiprste ščuvajo in usmerjajo proti akterjem potrebnih pozitivnih sprememb, s ciljem zaščite in ohranitve svojih privilegijev in v preteklosti pridobljenih pravic. Ne vem, kaj se bi moralo zgoditi, da se ta nenaden in nevaren tok trenutne družbene klime spremeni. Težko bo današnjo slabo stanje v državi spremeniti na bolje, kajti tisti, ki vso stvar usmerjajo imajo še vedno na razpolago vse vzvode javnih finančnih sredstev in bank, kanale vplivanja, prekaljeno in preskušeno kontinuitetno kadrovsko strukturo ter večino najvplivnejših javnih in komercialnih medijev, da to svojo "prenoviteljsko" politiko še vedno tako uspešno izvajajo in so dejansko odgovorni in krivi za današnjo situacijo. In ker jih v njihovih rabotah permanentno podpirajo še sindikati, nekakšne še vedno obstoječe "samoupravne" interesne skupnosti, "kulturniki", celo študentarija ter prav tako vsa parazitska srenja, odvisna od državnih jasli in davkoplačevalskega denarja ter organizirana v razne civilne in vstajniške združbe, so trenutni izgledi za izboljšanje sedanje situacije v državi res brezizhodni.

Kot nekakšni rešitelji države in neposredne demokracije so se (res?) pred meseci nenadoma pojavili neki "kao" vstajniki, ki pa so s svojo selektivno usmerjeno aktivnostjo dosegli le to, da sta bila odstranjena dva najbolj izpostavljena leaderja, tisti najbolj izpostavljen in podtalen pa še vedno kraljuje v svojem skoraj že večnem cesarstvu. Celo še več, opažen je napor kontinuitetne srenje, da se ga čimprej rehabilitita in celo omogoči sanacijo njegovih nasedlih investicij, tako zasebnih kot prestolniških. Dokaz - vladna namestitev njegovih najbližjih somišljenikov in bivših sodelavcev na SOD-u ter izjave nekaterih vidnih posameznikov njemu v prid glede vpletanja v vladne kadrovske in finančne odločitve. Seveda mu bo slej ko prej potlej tudi pot na vrh vlade odprta, le s tistimi, ki so ga sprva forsirali in bili kasneje nad njim razočarani, bo potrebno nekaj zapletov razčistiti in plačati nekaj računov. A za denar zna on vse narediti in urediti.

Pa kje je zdaj tu povezava z rekomunizacijo Slovenije,  se bo kdo vprašal. V času komunizma v bivši Jugi se je pač tako delalo, a se o tem ni dosti vedelo, kaj šele smelo govoriti, bognedaj celo pisati. Razen seveda, če to ni bilo v interesu vladajoče kaste. Zavožene investicije so bile prej pravilo kot izjema, nesposobni partijsko vodeni direktorji so namesto odstopanj zaradi izgub v podjetjh rotirali, reelekcija je bila eden od načinov premeščanja, izgubljeni denar podjetij se je nadomeščal s prelivanjem in združevanji iz drugih podjetij, z novimi davki se je krpalo finančne lukjne dokler se je pač dalo, s skladi za nerazvite se je pretakal denar od uspešnih k nesposobnim in lenim, samoprispevki so bili značilni za pobiranje denarja državljanom in še bi se kaj našlo. Šlo je dokler je pač šlo, sledila so državna zadolževanja v tujini, vedno nova najemanja posojil za odplačevanje starih ter vzdrževanje standarda in socialnega miru, inflacija je bila virusen pojav, ki je pobrala še tisto, kar je ostalo v nogavici ... ja, ta komuno/socializem je moral propasti, z njim pa tudi propasti in razpasti celotna bivša država. Pa za njo sploh ne žalujem.

In kako je to urejeno in poteka danes? Ker se je še naprej po osamosvojitvi po znani "jugo" socialistični navadi trošilo več kot proizvedlo, javni sektor pa se je medtem nenadzorovano in skoraj eksponencialno širil, je bilo pač spet potrebno  nekje oziroma nekomu vzeti. Ker je medtem bila vladajoča kasta večinomma "levičarska" se je pač nadaljevalo po ustaljenem receptu iz bivše Juge. Prve so bile pri roki banke v državni lasti, kjer so "naši" in "nenaši"politiki po mili volji usmerjali denar k zgubašem in "nepokritim" investitorjem, davkoplačevalci pa smo to prazno vrečo neprestano polnili z raznimi dokapitalizacijami, v bistvu pa pokrivali izgube nepremišljenih investicij in špekulacij bankirjev. Koliko državnega denarja se je na tej poti celo izgubilo in prelilo v zasebne in interesne žepe, kljub Janševim predvolilnim obljubam, nismo izvedeli in verjetno tudi nikoli ne bomo. In ko sta bili bančna in proračunska malha spet prazni smo se pač na novo zadolžili za enormne zneske, denar pa usmerili tja, kjer ga je zmankalo, ne pa v razvoj, prizvodnjo, kakovostno visoko šolstvo in še kam, kjer bi se oplemeniti. Samo da smo spet imeli socialni mir in visok rejting pred novimi volitvami. Napora, da bi sproti iztrjevala neplačane davke in dajatve in s tem polnila proračunsko blagajno, dokler je denar pri dolžnikih še bil, se država sploh ni resno lotevala. Slučajno? Če je slučajno kdo na trenutni takratni oblasti hotel kaj celo minimalno spremeniti, so kontinuitetniki zbrani v vseh slojih družbe takoj povzdignili svoj glas, organizirali stavke in proteste in zadeva je zastala za kar nekaj časa. Kjer imajo preveliko moč in s tem realno oblast v rokah sindikati, politična kontinuitetna iz ozadja, mafijsko združene "intersene" skupnosti, klonirani  vstajniki, še najmanj pa vlada in parlament, tam je država obsojena na propad. 

Stvar smo pripeljali že tako daleč, da so ogrožene pokojnine, plače javnih uslužbencev, vračila zunaj najetih posojil in verjeten globok padec življenskega standarda in nov visok porast nezaposlenosti. Zaradi nas postajajo resno zaskrbljeni tudi zunaj države, saj postajamo resna motnja v evrskem območju in zaradi resnično iz obupa možnih spontanih vstaj brezpravnih in obubožanih množic celo potencialna nevarnost na Balkanu. To pa ni več hec.

Dodajmo k temu zdaj še napovedane nove drastične vladne ukrepe za pobiranje denarja z novimi davki, kjer ga je sploh še kaj ostalo, pri tem pa še naprej spet z omejevanjem investicij onemogočati nastajanje in razvoj novih podjetij ter seveda neobhodna nova posojila za odplačevanje starih in pokrivanje izgub iz preteklosti, pa smo tam, kjer smo nekoč že bili. Mar ni to stanje enako ali podobno onemu iz bivše Juge, iz katere smo zbežali, a nikamor prišli? Morda celo z dežja pod kap, zaenkrat še upam, da ne. Zato moj pomislek o novi rekomunizaciji države Slovenije.

Jutri, na dan 9. maja, je praznik, katerega bomo v srcu praznovali z različnimi občutki, eni kot dan EU, drugi kot dan osvoboditve in zmage nad nacizmom ter fašizmom, ampak jaz bi pa še rad doživel, da ga končno praznujemo tudi kot dan resnične zmage nad komunizmom.

nedelja, 17. marec 2013

Nova vlada - potreben katalizator družbenih spremeb?


 
foto: Siol


V normalnih pogojih demokratičnega življenja v civilizirani in pravni državi, taka vlada, kot se nazira sedaj, ne bi imela dolgega veka. Kaj to, sploh je ne bi bilo mogoče sestaviti in potrditi v parlamentu.
A mi smo še daleč od od spoštovanja civilizacijskih in naprednih družbenih norm, torej tudi daleč od normalne sodobne demokracije.

Imamo pa mi vsekakor svojo "normalo" demokracije, takšno, ki  se dejansko še vedno nadzira in usmerja preko znanega foruma bivših oblastnikov-komunistov ter kasneje prenovljenih komunistov še iz časa samoupravnega socializma. Imamo torej takšno "normalo", ki služi tudi novim skrivnim ali napol javnim mafijsko finančnim omrežjem v navezi s predhodno navedenimi osebki. In k temu veliko primore še naše pasivno in neučinkovito pravosodje.

Le v takšnih pogojih in razmerah je moč diktirati in usmerjati družbo in državo iz ozadja preko določenih plačanih apologetov - politikov nekaterih vplivnih političnih barv in nians, nekaterih vplivnih javnih avtoritet in institucij, nekaterih vplivnih zastopnikov izobraževalnega sistema, sindikatov ter kupljenih - beri: iz oglaševalskega denarja državnih podjetij plačanih javnih medijev. Pomembna je vsekakor tudi podpora velikega dela zavedene množice nerazmišljajočih državljanov-volilcev, ki pač radi oddajo svoj volilni glas tistemu, ki jim je pred volitvami obljubljal nemogoče, a njim všečno. Če k tem prištejemo še tiste, ki na račun lažne sociale kar dobro živijo, in one, ki apriori volijo "proti" nekomu, ki je s strani prej omenjenih stigmatiziran, je krog obvladovanja vseh pomembnih javnih sfer v državi sklenjen. Stanje s tem ostaja pod nadzorom, v bistvu nespremenjeno, zamenjajo se le svinje pri koritu. To korito pa že vseskozi sproti prisilno polnijo davkoplačevalci, eni brez možnosti, drugi pa brez volje do dejanskega vpliva na potrebne prebojne družbene spremembe.

In ko smo se lansko jesen spet znašli v položaju, ko je že kazalo, da se z "nenašo" koalicijo nekaj le lahko premakne in se je tudi pričelo vidno premikati  na bolje, so se spet splašili "rentarji", boječ se izgube svojih neupravičenih zgodovinskih privilegijev ter ponovno sprožili novo diskreditacijsko afero zoper predsednika vlade in zaradi ustvaritve občutka objektivnosti pred javnostjo, tudi župana glavnega mesta. Le ta je bila spet ustvarjena in sprožena s pomočjo njim podrejene javne institucije, ob takojšnji pričakovani asistenci glavnega "načelneža po potrebi" iz prejšnje vladne koalicije ter v sodelovanju s koncentrirano podporo njihovih javnih medijev. Vsem tem so se kasneje pridružili še "spontani" in z mediji podpihovani ulični protestniki. Kar naenkrat sta nato v tako "normalni" državi iz globoke pozabe v družbi in politiki vzniknili etika in morala, seveda le zaradi trenutne potrebe "naših", kot trenutno nepogrešljiva elementa obstoja države Slovenije ter njene demokracije in nadaljnega razvoja gospodarstva. Pred tem pa, kot da morala in etika na tem svetu sploh ne obstajata.

Ko se je nato javno mnenje po njihovem pričakovanju dodobra prekvasilo z novo paradigmo, je bilo potrebno  storiti nov korak naprej, najti je bilo potrebno "naše" politike-rešitelje, ki naj bi najprej zrušili staro vladno koalicijo, nato pa sestavili novo, z novo vlado. Prvo jim je po hudih mentalnih in organizacijskih mukah čez nekaj časa sicer uspelo, a z drugo, politično in kadrovsko sestavo nove vlade, pa je šlo zaradi političnih, predvsem pa osebnih kalkulacij vodij strank, le malo težje. Seveda, zamrznjeni in skriti strici so imeli tudi pri tem spet glavno, a za javnost neslišano besedo. Tudi njihova javna medijska mašinerija je bila začasno izključena, da ne bi po nepotrebnem povzročala kolateralne škode. Zdaj, ko je predlagana politična in kadrovska sestava nove "odrešilne"  vlade znana in tudi zadnji možen hip vložena v parlamentarno potrditev, je tudi njihovim javnim medijem vrnjeno njihovo "poslanstvo". Z visokokaloričnimi besedami novih vladnih politikov se mediji že trudijo spet nasitili in napojili nezadovoljno ljudstvo, "rentnikom" pa bodo novoizvoljeni ministri s premierko na čelu ter parlamentarnim žegnom ponovno zagotovili nadalnje nemoteno uživanje v preteklosti pridobljenih nezasluženih privilegijev. In seveda, zagotovili tudi, da se nove parlamentarne volitve oddaljijo čim dlje v neznan čas, pa naj v bodoče ulični protestniki še tako vpijejo in razgrajajo, odslej vendar ne bo več "realnih" vzrokov za demonstracije.

V tej luči dogajanj in naprezanj vedno bolj nekredibilnih politik(ant)ov okrog nove vlade in posledično(?!) nove politične koalicije, bo prav zanimivo  spremljati medsebojno prerivanje in klanje drenežev okoli novega koalicijskega korita. Zanimivo bo, koliko časa bo trenutna potrpežljivost ob sicer že napol praznem koritu trajala, kdo bo prvi zakrulil, koga bodo kot prvega odrinili, ko bo korito spet čisto prazno. Trenutno izgleda, kot da še ni "lakote", kar pa ne čudi, saj dreneži okoli tega korita sproti požrejo tudi to, kar pred tem izrečejo. A tudi besed bo kmalu zmanjkalo, kaj pa potlej? In kaj šele potlej, če bodo tisti demonstranti, ki na ulicah protestirajo iz osebnih stisk in prepričanj o naših gnilih politikih, pri teh demonstracijah vztrajali in jih še okrepili.

Ne, sam res popolnoma nič ne verjamem v sposobnost, učinkovitost in uspešnost te nove vladne garniture. Ker pač nima organske osnove in ustreznega programa za svoj obstoj in rast, naj čimprej razpade, čeprav bomo državljani zaradi tega kratkoročno prikrajšani, a na dolgi rok je tako bolje.

Ne vem zakaj, a z vsakim dnem vse bolj simpatiziram z nekaterimi demonstranti na ulicah naših mest, sploh, ker se je pri njih tudi že pričelo nekaj razčiščevati in očiščevati. Ta nova nekonsistentna vlada naj bi bila vsekakor dobrodošel katalizator, ki naj pospeši proces "očiščevanja" družbe in politike, ampak vsekakor ne po Lukićevemu scenariju. Za začetek naj protestniki izsilijo čimprejšnje nove predčasne parlamentarne volitve in spremembo sedanjega nevzdržnega volilnega sistema.

četrtek, 28. februar 2013

Usodni Gregor - spet pred gregorjevim

 
 
 

Skoraj bo točno dve leti od tega, ko sem na svojem blogu objavil primerjavo med tremi takrat aktualnimi Gregorji pred Gregorjevim - praznikom ptičkov. Takrat se namreč pričenja ptičja ženitvev, obenem pa je to tudi dan, ko se pričnemo veseliti prihajajočih svetlejših dni po dolgi temni in mrzli zimi. Tudi kmetje takrat pričnejo s svojimi deli, da se v prebujajoči pomladi omogoči skorajšnja setev in od tega odvisna kasnejša žetev.


Glede na to, kar se je v politiki zgodilo včeraj in naj bi se dogajalo še cel teden, lahko postavim analogijo z Gregorjevim, saj gre tokrat tudi v politiki ravno za to, da se po hudih zimskih političnih neurjih in zmrzalih v prihodnjih dneh dogovorijo za pripravo tal za novo setev in obljubljeno kasnejšo žetev. Od uspešnega in iskrenega dogovora med akterji novonastale politične situacije (brez fige v žepu), je namreč močno odvisno, ali bo ta nova politična njiva z dokaj novimi kmetovalci dobro pognojena, preorana ter prezračena in da bodo nato pravočasno posejana taka semena, ki bodo  hitro in uspešno vzkalila. A vzkaljeno naj bi bilo tudi dobro in odporno, naj bi v zadostni meri obrodilo, pa še eventualne možne pomrznitve in nepričakovana neurja bi moralo v času rasti prestati.

Pa naj se spet vrnem k prej omenjenim trem Gregorjem, ne brez razloga.

Prvi takratni Gegor - Repovž namreč - je na svojski, predpisan mu način, v medijih in novinarskem društvu branil edino možno in sprejemljivo "novinarsko" resnico, a je končno pogorel na celi črti.

Drugi takratni Gregor - Golobič - je na njemu značilni način ustvarjal in interpretiral svojo ta zaresno resnico, kateri bi se dalo v klenem slovenskem jeziku reči - neresnica. Ker so mu ljudje predolgo verjeli, a ga končno prepoznali, se je pač moral končno tudi on posloviti s svoje politične prižnice in s tem prenehati širiti svoj "edino pravilni" zaresni nauk za naivno javnost.

Tretji Gregor - Virant (ostale prilepljene mu predpone raje izpuščam) - pa je s svojo "resnico" in dejanji v preteklosti in vse do danes povzročil marsikatero politično presenečenje in razočaranja med bližnjimi, v teh kriznih časih pa ponovno postal sila aktualen.

Bil je eden glavnih (so)akterjev in rušiteljev Janševe vlade. Od načelnosti, morale in etike je kljub nasprotnim dejanjem v praksi kar pokal po šivih, nato pa (pre)hitro eksplodiral ob nastanku in objavi poročila protikorupcijske komisije, katerega je, dogovorjeno seveda, prejel dan pred ostalimi.  A zdaj, ko je Janša sinoči padel, se je tudi sam znašel v precepu, kako ravnati naprej, ne da bi si spet umazal čast in dostojanstvo svojega in strankinega imena, mostove za seboj pa je nespretno porušil. Lahko mu je bilo rušiti, a odslej bo treba spet na novo graditi. Tu pa so že prve, samo na izgled nepremostljive težave. Pri naskrivaj načrtovani skupni skledi, iz katere bodo želeli spet vsi samo zajemati, je premalo žlic in hrane, nova pa še ni skuhana, a je tudi ni več od kje vzeti. Zaradi njegovih izrekanih in zaklinjanih načelnosti v preteklosti, naj ne bi bilo nikakršnih možnosti za sodelovaje z glavnim so-akterjem rušitve Janše, če tudi Janković ne odide z županskega mesta in vodenja stranke.

Samopreživetveni nagon pa ga bo po mojem mnenju namreč spet prsilil v to, da se bo to pot pač ravnal po dvojnem merilu. Povedano drugače, menil bo, da kar zaradi ugotovitev iz poročila protikorupcijske komisije velja za Janeza Janšo, ni nujno, da takoj velja tudi za Zorana Jankoviča, slednji pač ni bil predsednik vlade. Torej, Janša je moral oditi takoj, z Jankovićem pa se zaenkrat naj ne bi tako mudilo, saj je celo podpisal pogojno izjavo o svojem odstopu, kar naj bi bilo zaenkrat dovolj. Vzrok za tako ravnanje bo iskal v nujnosti postavitve nove vlade zaradi trenutnih višjih državnih interesov, vsaj do novih skorajšnjih predčasnih parlamentarnih volitev. Novih volitev pa se seveda v resnici, kljub stalnemu nasprotnemu zatrjevanju, boji kot hudič križa, saj so ga volilci že spregledali, kot pred njim že Golobiča. Seveda se močno zaveda, da ga zaradi tega čaka enaka usoda.

Prepričan sem, da sta skupni scenarij in režija postavitve nove vlade znotraj strank te ad hoc parlamentarne koalicije usklajeni do potankosti, saj si ponovnega poloma, kot pred letom in pol, akterji in strici ne morejo več privoščiti. In v tem tudi vidim trenutni Virantov problem pred javnostjo, glede na njegovo deklarirano (ne)značajnost.  Ta trenutek ocenjujem, da bo Virant pred javnostjo govoril in se zaklinjal eno (predčasne volitve), pod mizo in v zakulisju pa sklepal in delal nekaj čisto drugega, torej preva(i)rantsko, do izvolitve nove vlade in s tem možnost premika naslednjih parlamentarnih volitev v nedorečeno prihodnost, morda celo do konca mandata tega parlamenta.

Ampak, naj že v naslednjih dneh stori karkoli in kakorkoli, že zaradi doslej izrečenih besed in storjenih dejanj, tega ne bo mogel več popraviti. Nazadnje bo odšel v politično zgodovino,  kot sta tudi odšla že njegova prej omenjena predhodnika - tudi oba Gregorja. Je torej samo še vprašanje časa in potrebe po nadaljnih Virantovih uslugah.



torek, 26. februar 2013

Bo Alenčica res rešila podalpsko kraljestvo?

 
 
 


Podalpsko kraljestvo se je znašlo v zelo, zelo hudih težavah, ko vse drvi samo še navzdol in na slabše, njen kralj, z imenom Matjaž, pa še vedno krepko spi za mizo v svoji votlini pod vršaki Pece, kot da se ga usoda kraljestva prav nič več ne tiče.


V deželi namreč že dalj časa rovarijo prekucniki, prevaranti, delomrzni nastopači in tatovi kraljevskega imetja. Ceste so zaradi tega polne lačnih otrok, brezdelnežev, šolnikov, samooklicanih pevcev, pisarjev, beračev ter ostarelih vojščakov za narodov blagor. Nič, česar se trenutni kraljevi začasni namestnik loti, mu v tej podalpski deželi zaradi njegovih zakletih zgodovinskih nasprotnikov ne uspeva. Ne pomagajo mu ne zakon, ne trda roka, ne dana beseda, ne more se več zanesti niti na dovčerajšnje najbližnje. Vsak od njih se danes s  svojo obljubljeno podporo prekucnikom raje prodaja za pričakovano mu nagrado jutri, če se skupaj z njimi uspejo znebiti trenutno vladajočega princa. A ta se še vedno ne da, ne zlepa ne zgrda. Lastnost vojščaka in vladarja pač, ki nekaj da na besedo, obljubo in zvestobo podanikov in ki verjame v svojo moč in poslanstvo. Trenutno mu ob strani stoji le še zaščitnica njegovih podanikov v eksodusu. Podaniki doma pa so zmedeni, saj ne vedo več komu in v kaj verjeti. Na hude pretekle čase so že itak pozabili, večina jih je še vedno ostala nepismenih in neukih, če že znajo kaj prebrati, pa tega vedno tudi ne razumejo. Pokonci jih držijo le še stara vera in nove obljube prekucnikov v boljši jutri. Ta boljši jutri pa, da bo po novem prišel kar sam od sebe, samo vero v vodečega princa jim je treba zapustiti in princa izgnati, še najbolje pa kar usmrtiti, da bo potlej v kraljestvu večni mir. In verjeti bo treba v novo vero, ki jo širijo prekucniki, pa se bosta potlej spet cedila med in mleko, brezplačno seveda, kot nekoč.

In glej čudo, našla se je v tej zmedi celo neka gostobesedna Alenčica, trdeč, da je prav ona prebujena žena spečega kralja pod Peco, a ga je zaradi njegovega zanemarjanja njenih potreb in vrlin menda zapustila ter se odločila, da zdaj pa kar ona sama pokaže podanikom tonečega se podalpskega kraljestva, kako se reši deželo pred hudobnim princem in zloveščimi dogajanji med njenimi podaniki, ki da jih njemu zaradi nesposobnosti in hudobnosti ni uspelo odpraviti. Še celo več, on sam da jih je povzročil, celo tudi, ko še ni bil izvoljen za vladajočega princa. Pa tudi za izdaje najbljižnjih da je kriv, ker jim ni dopuščal, da bi razdelili kraljestvo v svoje nove fevde oziroma ni toleriral njihovega očitnega nedela in nesposobnosti. In ta novodobna Alenčica se seveda zdaj zanaša na bogove, ki jo vodijo od zadaj in jo usmerjajo naprej ter seveda tudi na svojo nezmotljivo žensko intuicijo in prav, četudi ve, da vedno ni tako. Manjka le še skupna blagoslovljena večerja z novimi so-dvorniki, da jo hitro ustoličijo, sedanjega vladajočega princa pa ob pomoči njegovih predhodnih so-dvornikov dokončno vržejo z oblasti. Potlej pa, kar bo, pač bo. Če ne bo, bomo pač spet iskali kar smo že večkrat zaradi lastne neumnosti izgubili. In če bo treba, bomo tudi resnico spet spremenili.

Ampak, jaz, pisec te pravljice, pa domovanje kralja Matjaža iz svojega otroštva pod Peco res dobro poznam, nikdar ob njem nisem videl ne njegove speče vojske in kraljice Alenke, ne speče, ne budne, zato trdim, da ta Alenčica, ki se nam zdaj ponuja, ni niti približno tista ta prava, ki naj bi rešila podalpsko kraljestvo. Je le njen surogat, obsojena na kratkotrajno - če - vladanje, čeprav jo nam podanikom prekucniki prodajajo za suho zlato.

No, sam sem, vsaj mislim tako, le kolikor toliko pismen in nisem čisto neuk, zato niti najmanj ne verjamem, ne v novo pravljico in ne v to Alenčico. Zame je ona le vmesna epizoda, pred novo in  nepredvidljivo zgodbo te lepe, a nesrečne podalpske dežele. Resnični novi rešitelj dežele pred ponovnim zlom pa bo moral res imeti  pravo vizijo, pogum in pravo vojsko ter tudi sposobnost za uresničitev svoje naloge. In predvsem, podanike, ki bodo vanj verjeli.

torek, 12. februar 2013

Kdo govori resnico - komu verjeti?

Kaj je torej resnica, to je zdaj vprašanje, da malo parafraziram dilemo Hamleta.
Seveda pa si je potrebno pred razmišljanjem in ustvarjanju svojega mnenja  o "resnici" najprej ogledati in poslušati vsebino Janševega nagovora Zboru za republiko v Ljubljani na linku:

http://www.youtube.com/watch?v=IKeMOvlBj-c&feature=player_embedded

in nato še v TV dnevniku 11.2.2013 predstavljene izjave nekaterih članov odbora za pravično in solidarno družbo, na linku:

http://tvslo.si/predvajaj/ostri-odzivi-na-jansev-govor/ava2.158363884/


Ko človek gleda in posluša oboje, se resno vpraša, kje v Janševem govoru je beseda o tem, da so protestniki levi fašisti. Kot sem jaz prebral in slišal njegov govor, je z izjavo o pojavu levega fašizma označil določeno ravnanje določenih politikov ob določenem dogodku, ni pa s tem nikakor enačil udeležencev protestov.

Vodtiteljica dnevnika Jeseničnikova se je v TV dnevniku 11.2.2013 celo eklatantno zlagala, ko mu je dobesedno pripisala to izjavo. V čigavem interesu so torej taka popačenja v poročanju javnega medija in zavajanju javnosti?  Lahko je samo v interesu načrtovanega razpihovanja mržnje in netenja razkola med državljani ter ustvarjanju klime pomoči k padcu vlade in dokončni odstanitvi nezaželenih političnih osebkov. Seveda se tako poročanje dominantnih medijev potlej v javnosti zakupi in postane "argument" za koncertrirano blatenje in napade na Janšo. Če že mora vlada pasti iz objektivnih razlogov, naj pade v skladu z ustavo, torej z odstopom ali pa s predpisano ji izglasovano nezaupnico s strani večine poslancev državnega zbora.

Neverjetno hitra pa je bila to pot tudi reakcija in obsodba Janševega "sovražnega" govora s strani dosedanje varuhinje človekovih pravic. Ja, če je to oportuno, zna tudi varuhinja hitro odreagirati, čisto drugače kot v hujših primerih sovražnega govora in kratenja človekovih pravic in njegovega dostojanstva v preteklosti.

Razširjene in celo večkrat ponavljane izjave "odbora" sem si ob hkratnem zgražanju ogledal in poslušal tudi na drugih TV in RA kanalih. Je mar res mogoče, da je del naše leve "inteligence" tako plitek na umu, da so iz njenih ust na osnovi namerno potvorjenih dejstev prihajale tako obtožujoče in žaljive besede, kot so jih izjavljali omenjeni odborniki pred nastavljenim mikrofonom in kamero. No, jaz v samo njihovo plitkost niti ne verjamem, bolj v njihovo podlost, pokvarjenost in kupljivost. Škoda, da v videu TV SLO niso bili predstavljeni vsi govorci in pa nekatera mnenja v celoti . Dren pred kamero in mikrofonom je bil kar precejšen. Verjetno pa je bilo celo za RTV SLO preveč absurdnosti in laži v nekaterih  izjavah. Izjave Svetine o Janši kot nikakršnem politiku in državniku, moraliziranje, zahteva po odstranitvi Janše in pogojno "sloveniziranje" državljanov s strani Hribarjeve, podtikanje Lipiča o grožnji z vojsko in policijo s strani Janše (sam pa je nedavno zlorabil veteransko združenje za napade na legalno vlado), insuniacija Goloba glede najetja 25 milijard evrov posojil v času prve Janševe vlade (a molk o dejanskem takratnem ravnanju vplivnežev iz ozadja in uprave NLB), pa še kaj in še nekateri.....do Miheljaka, kar človek enostavno ne moreš verjeti. In na vprašanje prisotne novinarke(?), kaj pa je alternativa sedanjemu stanju in predsedniku vlade, odgovora ne vedo, čakajo, kaj se bo iz tega izcimilo. Hribarjeva celo izjavi, da to ni več njihova stvar, glavno, da se za vedno iznebimo Janše.
"Strokovnosti" in izkušenj glede diskriminiranja, podtikanj in blatenj svojih političnih nasprotnikov, da kaj več ne omenim, lanserjem samo ene, njihove edine "resnice", res ne manjka. Izkušnje iz ne tako davne preteklosti to potrjujejo in govorijo same zase.


 Kaj je po mojem videnju in slišanju trezna razlaga vzrokov nekega dejanja oziroma dogodka, kaj pa spet demagoško podtikanje in insuniacije kot protiargument, pa si lahko ogledate na spodnjem linku - posnetku Odmevov na RTV SLO1 z dne 11.2.2013.

http://tvslo.si/predvajaj/juhant-in-keber-sovrazni-govor-v-politiki-in-medijih/ava2.158374802/

Ja, tako je s to našo slovensko resnico, vsak si jo tolmači po svoji potrebi, s čimer ni nič narobe, a hudo postane stvar nevarna, ko se jo zlorablja v podle politikantske in profitarske namene, ceno za to pa plačujemo državljani - davkoplačevalci.


četrtek, 24. januar 2013

Kaj ste nam storili, strici

Znani glavni stric iz "ozadja" se je zanj odločil, ena teta ga je potlej prosila v imenu 26 "zaslužnih" in poslušnih veljakov - marionet, "maziljenec" pa se je potlej moral odločiti, da se žrtvuje za "blagor" naroda in dobrobit te gerentološke "podstati" slovenske kontinuitetne druščine. Seveda so ga botri še pred tem v ta namen javno prekrstili v najboljšega kapital socialista, z velikim čutom za malega človeka.
 
 
Foto - spletna stran PS

In  se je potlej nekaj časa "dogajalo" javno in podtalno agitiranje in prepričevanje volilcev ter končno zgodilo s "prosvetljenjenim" ljudstvom in z državnozborskimi volitvami decembra 2011.  Seveda se je to lahko zgodilo le pri nas, v naši slovenski "demokraciji", vodeni s pomočjo "zaslužnih" stricev in tet iz ozadja ter izvajani s pomočjo kupljivih politikov sumljivega slovesa in porekla ter agitpropom z državnim oglaševalskim denarjem dobro plačanih medijev. Iz teh medijev se je pred in medtem "preselilo" v parlament tudi kar precejšnje število osebkov - predhodnih novinark, voditeljic oddaj, pa še kak bivši dopisnik iz tujine. Nam se je to zdelo normalno, tujina pa se je čudila tej vrsti demokracije, ko se dobesedno čez noč pojavita in ustanovita dve čisto novi listi/stranki z neiskušenimi politiki in pobereta tolikšno število glasov s strani zmedenih, naivnih in tudi nevednih volilcev.

Rezultati take "ad hoc" politike in "novih" obrazov v njej so sveda že dolgo znani. Nesposobnost relativnega zmagovalca, da bi kot prvi postavil parlamentarne organe sestavil novo vlado, se je pokazala takoj na samem začetku ustanavljanja in usklajevanja, ko niti računati ni znal/hotel. S tem pa je ustvaril od nikogar pričakovane razmere, ko je vskočil drugi, bolj (pre)izkušen in pretkan, znal je izkoristiti nepričakovano in podarjeno mu priliko ter zbral pogum in sposobnost, da vskoči. Je bil pobudnik za tako tudi "ad hoc" koalicijo on ali "preračunljivci" iz drugih strank? To bomo verjetno težko izvedeli, a nekaj je le pricurljalo v javnost, takratna cena za predsedniški stolček državnega zbora, namreč. Za velike "denarje" so se verjetno prodajale/kupovale koalicijske funkcije v parlamentu in vladi. Nesojeni mandatar se je  kasneje raje pustil ponovno izvoliti za župana in se iz parlamenta spet vrnil v svojo trdnjavo - MOL. Tega mu pa strici niso mogli oprostiti, tega namreč, da je totalno "zasral" dobro naštudiran scenarij in režijo za ponoven prevzem oblasti po predhodnem fiasku s Pahorjem in podtaknjenci.

In kot vedno ob takih ali drugačnih delitvah, se najde kdo, ki kasneje misli, da je za svoje "zasluge" dobil premalo. Ponovno zahteva več, a se zadeva med partnerji ne izide, ker ni več kaj deliti. Sestava parlamenta in način njegovega delovanja se je kasneje pokazala vse prej kot vzorna. Afere s poslanci, resnične in namišljene, so se kar in se še vrstijo, od samega začetka skoraj ni bilo dneva, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidenega, a skoraj pričakovanega.

Prelepo pa je šlo tudi vladi od samega začetka, navkljub vsem težavam z njenimi težkimi odločitvami in ukrepi, ogroženimi z napovedanimi referendumi in stavkami. Preveč uspehov v relativno kratkem času, s ključnimi ukrepi za ozdravitev gospodarstva, financ, stabiliziranja javne porabe in mizernega družbenega stanja v državi, je sprožilo hudo reakcijo njenih zapriseženih že zgodovinskih nasprotnikov - politično motiviranih sindikatov, parazitskih kulturno/političnih združenj, raznih "civilnih" družb za ohranjaje vrednot, celo obeh ex predsednikov države. Strah pred novimi uspehi te vlade pa je zavladal v starih in novih družbenih in političnih strukturah in združenjih. Argumente so poskušali zabrisati z  blatenjem v tujini in doma prek pisemskega dopisovanja, kar so v preteklosti tako obsojali, če je to storil kdo drug. A tudi odobravali, če so od ega pričakovali korist. Prej kot slej pa je verjetno glavni vzrok v prestrukturiranju državnih bank, preteklem izvoru neprestanega finančnega napajanja družbeno politične podstati stare genske zasnove, vključno z njim naklonjenimi (plačanimi) mediji.

 Posledice takega preteklega kloniranja politike in politikov se kažejo ravno te dni, nekako leto po nastanku sedanje/pretekle koalicije, ki poka po vseh šivih iz znanih in neznanih vzrokov, pretežno sebičnih. A najhujše, kar se je lahko zgodilo državi, družbi in nam državljanom, pa je bilo to, da so se leto nazaj spet rodila nova, gensko prečiščena politična in osebna sovraštva, ki so iz tlenja preraščala v odkrit požar, podpihovan in vzdrževan tudi s strani najvišjih državnih instanc. In ob njih se je pričelo splošno kolektivno podpihovanje in širjenje požara, ki nas zajema te dni in čigar dim nam še dolgo ne bo dal globono zadihati. In kaj je bilo bolj zaželenega (in uresničenega?) ter priročnega za nasprotnike te vlade, kot v primernem trenutku lansirano poročilo neke komisije, ki na dvomljiv način prikazuje ugotovitve za dva najbolj izpostavljena protagonista v tem trenutku, brez možnega priziva na njene ugotovitve, za premierja in glavnega župana namreč. Če bi uspelo, bi bili ubiti kar dve muhi na mah. Še enkrat se bom ponovil, kot sem zapisal v predhodnem blogu, zažgali smo lepo rastoče žito, ker sumimo, da v njem raste plevel. Šele, ko bo nastopila zaradi tega lakota, se bomo spomnili na storjeno neumnost.

Kdo nas bo danes ali jutri reševal, kdo pomagal, komu še zaupati, komu še verjeti, se verjetno danes marsikdo od nas sprašuje. Treba se je končno postaviti pred ogledalo, se dolgo časa opazovati in se iskreno vprašati - sem mar tudi sam s svojimi razmišljanjem in dejanji v preteklosti ter z napačno obkroženim volilnim listkom doprinesel tem uničujočim trendom v naši današnji družbi, za katero smo pred dobrima dvema desetletjema tako složno ukrepali.

Edina resna rešitev za Slovenijo je po mojem mnenju začasno "spajdašenje" treh največjih strank, SD, SDS in PS, za potrebno dvotretjinsko soglasje o spremembi ustave glede uvedbe večinskega volilnega sistema ali pa dviga volilnega praga za vstop stran v parlament, kar naj bi realno prineslo stabilnejše koalicije in potrebne pogoje za kakršnokoli vladanje že, vse drugo nas bo še dolgo ali pa vedno vodilo v politične pat pozicije, saj se že dolgo in jasno vidi kam nas je ta obstoječa  "usmerjana" proporcialnost pripeljala. Kakorkoli se že iztečejo državnozborske volitve po sedanjem volilnem sistemu, vedno so potrebne preštevilčne koalicije in nastajanje političnih kravjih kupčij, kjer največ poberejo mešetarji, krava pa na koncu crkne.


P.S. - Strici in tete na sliki, se boste sploh še kaj/kdaj oglasili, obžalovali ali pa obrazložili vzroke za današnja dejstva in stanje, ki ste jih s svojim takratnim oktobrskim zaupanjem in prošnjo/pozivom "najbolj poštenemu in sposobnemu politiku" v Sloveniji povzročili?

četrtek, 17. januar 2013

So bogovi res padli na glavo?

Bogovi so padli na glavo, vsaj mislim, če se prav spominjam, da se je tako imenoval simpatični film o bušmanih in kasnejših posledicah v njihovi od sveta odrezani afriški skupnosti, ko je med njih z neba - beri z aviona - padla steklenica coca cole ter s tem nepričakovanim "darilom" vsemogočnih bogov v njihov svet vnesla nekaj povsem nepričakovanega.

Podoben efekt je povzročila KPK s svojim zadnjim poročilom o vodilnih političnih leaderjih, kjer je na eno stran postavila "lopove" na drugo pa "čistune".  Sedaj pa mi naivni bušmani slovenski sredi demokratične in civilizirane Evrope podobno na svoj način hitimo stvari postavljati na "pravo" mesto, da se ne zamerimo "bogovom" in da jim vrnemo kar je njihovega, sicer nam bi to utegnilo škodovati jutri, če ne že danes.

Ne glede na kolateralno škodo, ki bi lahko bila povzročena s to našo ihtavo obsodbo in izkazano "pravovernostjo", ko menjamo svojo pripadnost bogovom hitreje - to sem  pred kratkim videl v neki srbski TV nadaljevanki z naslovom Kursađije - kot cigan svoje mnenje in resnico. Ne morem se ob zadnjih dogajanjih v koalicijskih vrstah znebiti vtisa, da v Sloveniji večina politikov ob dejanskih Janezih zasluži tudi ime Janus - ime rimskega boga z dvojnim obrazom. Eden naj bi z vidnim desnim licem gledal naprej, drugi z levim nazaj. Glede na svoje potrebe in ocene so predčerajšnjim nekateri politiki pokazali svoj obraz z levim licem, včeraj desnim, danes spet kažejo levo stran, jutri pa bodo, ob eventualno spremenjenih političnih razmerah, spet desno. Premalo poznam rimsko zgodovino in mitologijo, - nekaj malega ravno zdaj prebiram - da bi poglobljeno analiziral to osebo z imenom Janus in jo značajsko korektno umestil v ta naš družbeno politični prostor, a kolikor o tem Janusu vem oziroma si predstavljam, nam osebkov z dvojnim obrazom v politiki ne manjka. In vsi ti Janusi ob vsaki priliki, ko se pred njimi prižgejo kamere, v en glas trdijo, kako da so oni pošteni, premočrtni, prepričani v svoj prav in samo iz prepričanja v službi državljanov ter države, ob non stop poudarjanju svoje osebne ali strankine "čistosti", ko pa kamere ugasnejo, pa se prično zakulisna dogovarjanja in kalkuliranja.

Zapisana in neprizivna "dejstva" v poročilu KPK-ja - slovenskem bogu pravičnosti in edine resnice -  so nas ponovno globoko razdelila in še bolj nas bodo kot si ta trenutek predstavljamo. Ko prebiram prispevke in interpretacije v medijih ter poslušam in prebiram mnenja politikov, uveljavljenih ali forsiranih pravnikov, bivših ustavnih sodnikov, vidnih javnih delavcev, ko prebiram resne bloge in komentarje v njih, vedno bolj prihajam do prepričanja, da do resnega spopada, najprej verbalnega, nato posledično celo fizičnega, ne manjka dosti. Še do včeraj družbeno, sploh pa strankarsko sprejemljivo, se je čez noč spremenilo v nezaslišano. Ja kje zaboga ste pa bili takrat s svojo vestjo in svojim glasom vsi tisti organi pregona, sodstvo, pravniki, vsi tisti leaderji političnih strank, mnenjski in medijski voditelji, pisci blogov in kolumn, ki nam danes solite pamet o nesprejemljivosti tega ali onega prvaka stranke zaradi ugotovitev KPK-ja, ko so se te grde stvari pričele dogajati. Je mar bilo za vas bolj merodajno ravnanje in navodila stricev in tet iz takoimenovanega ozadja?  Da se razumemo, naš politični in še marsikateri avgijev hlev je treba temeljito počistiti, a ne tako, da mečemo gnoj iz enega na drug kup v taistem hlevu. In če bi organi pregona in sodstvo res bili neodvisni, strokovni in v službi ljudstva, kot tako pogosto slišimo iz ust njihovih predstavnikov, do takih anomalij sploh ne bi prihajalo ali vsaj ne v takem obsegu. Zlo je treba zatreti v kali in na začetku, sicer se razseje in razraste kot neuničljivi plevel v žitu. In seme takega plevela hočemo danes uničiti  z ognjem, ne da bi bili sposobni videti, da bo z njim pogorelo tudi žito. Ali povedano tudi drugače, hišo je zadela strela, vnel se je požar, ki se hitro širi, mi pa ugibamo ali pa trdimo, da je voda v vodnjaku  umazana in neužitna in jo je treba zamenjati, namesto, da bi nemudoma prijeli za vedro in gasili. Ali je voda umazana ali ne, bomo ugotavljali kasneje, ko bomo od gašenja žejni in bi radi pili.

In kje so vzroki za tako stanje duha in ravnanje v tej naši družbi? Po mojem so vzroki v delno stihijskem, delno pa v s strani "starih" sil nadzorovanem in usmerjanem razvoju družbe od osamosvojitve sem, deklarativno demokratične, dejansko pa marionetne. Sla po oblasti, zaradi osebnih in klanovskih, ne pa javnih koristi, je povzročila in omogočila ustvarjanje take zakonodaje in medsebojnih razmerij ter povezav, sploh v času večletne vladavine LDS-a, ob katerih se je dalo zakonito ali pa nekaznovano krasti bivšo družbeno, kasneje državno imovino in najemati kredite brez ustreznega kritja v javni samopostrežni slovenski banki nacionalnega interesa, imenovani NLB in še kateri drugi. Je mar potlej čudno, da smo ob takih/vsakih "velikih svinjarijah", ki to po preteklih tolmačenjih nekaterih najvišjih predstavnikov institucij pregona niso niti bila nezakonita, zato tudi ne preganjana in sankcionirana, dobili take profile politikov, bančnikov, gospodarstvenikov, svetovalcev, nadzornikov in še bi lahko našteval. Le kdo bi se/je v takih okoliščinah uspel profilirati v poštenega in naprednega politika svetovnega nazora in načel, če pa se je pa že pojavil kdo, je hitro dobil "lekcijo" ter bil na tak ali drugačen način onemogočen. Pojem in posledice negativne selekcije so nam poznani, mar ne?

In kaj nam bo dobrega ali slabega prineslo jutri? Počakajmo še kakšen dan, še vedno so na mizi vse karte, čeprav so za igralno mizo pretežno bleferji, ki iz svojih kart sami ne zmorejo/znajo potegniti dobička, gledajo pa skrivaj v karte drugih in tako špekulirajo, kako bi z drugimi pobrali z mize vsaj del zastavljene vsote. No, karte bodo kmalu odprte, pa se bo pokazalo. Kaj že pravijo o kartah in politiki? Da sta to dve kur.., ki hitro zasvojita in uničita vsakega, ki se ju loti.

Ampak politika je vendar umetnost možnega, pa tudi nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Tudi ta se bo kmalu ohladila, morda se bo dodala še kakšna začimba, ki bo enim všeč, drugim pa ne. Bolj kot za politično juho pa me pa skrbi za našo družbo s takimi politiki, sodstvom in mediji. V nekam čudno neznano smer pluje ta naša barka v podobi kure, vetra že dolgo ne zna več zajeti v svoja jadra, pa tudi vsak novi krmar zavija po svoje. Le kako bo z njo, ko pride pričakovani vihar, blagor mu, kdor zna plavati.

torek, 18. december 2012

Pred dnevom "vstaje"



Bliža se 26. december, dan samostojnosti in enotnosti Republike Slovenije. Dan, ko je pred  dobrima dvema desetletjema bila Slovenija odločna, za naprej vsebinsko bogato programirana, predvsem pa večinsko enotna, zato danes tudi samostojna.

Bliža se dan inavguracije novoizvoljenega predsednika države, gospoda (tovariša) Pahorja, ki nekaterim zaradi njegovih visoko letečih in vse obljubljajočih besed vliva nekaj novega upanja in pa slovo dosedanjega, res gospoda, tovariša Türka. A meni tokrat, metaforično povedano, več upanja prinaša odhod starega, kot prihod novega.

Bliža se dan, ko naj bi oba pomembna državna dogodka, tokrat zaradi objektivnih okoliščin, združili v enega..

A glej ga zlomka, bliža pa se tudi famozni 21. december, dan, ko naj bi se zgodila nova, masovna "vstaja" prizadetih, ogoljufanih, ponižanih in razžaljenih državljanov. Tistih državljanov, ki so pred dvaindavajsetimi leti toliko upali in pričakovali od samostojne Slovenije, za katero so nekateri dali tudi svoja življenja. Napoveduje se vstaja, ki naj bi nastala iz družbenih potreb, nastala v srcih in glavah prej omenjenih, vzpodbujena in vodena z njihovimi čustvi in javnim razmišljanjem. In to ravno dobesedno tik pred načrtovanima omenjenima dogodkoma na državni ravni. Le slučaj? Bolj verjamem v čudeže, kot slučaj.


Če bi ta protestni val, ki se je doslej le umetno "širil" po Sloveniji s pomočjo medijev a la TV Štruklovizija in usmerjenega ter vzpodbujanega hujskaštva s strani "poklicanih" posameznikov, imel kakršnokoli verodostojno vsebino z transparentnim konkretnim programom in verodostojnimi prvovrstniki, ne pa točno določljiv cilj ene politične sfere, da onemogoči drugo in sama prevzame ponovno oblast, bi človek lahko dejal, končno, ljudem je zaradi nevzdržnega socialnega in družbenega stanja prekipelo, tokrat jim je treba pritrditi in se pridružiti njihovim upravičenim zahtevam za vsebinske in kadrovske spremebe v naši družbi, pravosodju, politiki, šolstvu, zdravstvu ter lokalni samoupravi. A pozivi, izvedba in poteki protestov, njihovi organizatorji, posebej pa še "javni" podporniki, so tako prepoznavni, da ni težko zaključiti, komu in zakaj je tak način in cilj protestov v interesu. Gre v glavnem za "družbene parazitarje", katerim je z neizvolitvijo še aktualnega predsednika države ter načrtovanjem in uveljavljanjem ukrepov koalicijske vlade za sanacijo države, ogrožena ali bo celo odvzeta "pridobljena" pravica, da kot dejanski lastniki države  še naprej živijo na račun drugih. Tistih drugih, za katere velja drugačno izvajanje  zakonov, tistih drugih namreč, katerim se je zaradi ekonomskega in finančnega brodoloma države sesula možnost pridobitve nove zaposlitve kar za nekaj česa, če ne celo za dolgo, če bo jutri zmagala stara demagogija, ne pa nova vizija.  Tisti drugi pa so tokrat itak spet drugotnega pomena, so "drugorazredni", a so za dosego resničnih ciljev podtalnih organizatorjev protestov in "vstaj", kot sredstvo manipulacije z javnostjo, še kako priročni.

Kaj lahko pričakujemo kot družba in posamezniki od novih "vstaj" in protestov v prihodnje? Po 21. decembru bo marsikaj že bolj jasno. Bo bolje ali slabše? Odvisno od tega, kako dojemamo kot družba in posamezniki današnji čas, današnje razmere in vzroke zanje, kaj smo po svojih (z)možnostih pripravljeni sami storiti za izboljšanje stanja, kako uspešna bo vladajoča oblast pri odpravljanju vzrokov dandanašnjih težav, kako verodostojna bo v svojih napovedih in uresničevanju načrtovanega in obljubljenega, kakšne šanse ji bodo sploh dopustili opozicija in njej naklonjeni sindikati. Odvisno tudi in predvsem od tega, kako se bodo v bodoče odzvali res prizadeti državljani, če obljubljeno spet ne bo uresničeno. A saj vemo, da je eno obljubljati, drugo pa uresničiti.

Predvsem ohranimo v teh težkih časih mirno kri, trezno glavo, čisto vest in pozitivne človeške odnose, četudi smo trenutno še na oblasti, četudi smo trenutno še politiki in četudi trenutno še trpimo zaradi vsega slabega, kar se nam je, a se nam ne bi smelo dogajati in zgoditi v zadnjih dveh desetletjih.

Spoštovani bralci, v teh predprazničnih dneh vam želim občutek upanja in pa ponosa, da ste/smo državljani Slovenije, želim vam pa hkrati tudi vesel Božič, srečno Novo leto in veliko, veliko zdravja in zadovoljstva, vaš Rak..