sobota, 7. julij 2012

Spet Kučan iz naftalina

Ko sem danes dopoldne slišal za 27. spominsko srečanje pohodnikov na Triglav na Rudnem polju, sem si dejal, le kaj bomo spet slišali iz ust govornika, to pot celo ex predsednika države, ki je "ex" bolj malo, "de facto", pa čeprav v ozadju, izgleda še vedno. Pa sem, kolikor sem uspel zaslediti na RTV SLO 1 v večernem dnevniku ter internetnih medijih, iz njegovih ust spet doživel pričakovano hujskaštvo, demonizacijo trenutne vladajoče strani ter seveda implicitno njenega vodje. Spet so se pojavili na tem srečanju simboli, ki razdvajajo, a ne brez vzroka, spet fanatično pritrjevanje nekaterih apologetov preminule ideje, ki pa v teh starih srcih, kot tudi mladih, a zavedenih, še vedno živi in razdvaja narod. In da bi brez NOB-ja ne imeli prilike kaj proslavljati, je dejal. Seveda, kot začimbo doda še Maistra in Tigrovce, kateri mu danes pridejo prav, da med poslušalci in državljani ustvari občutek njegove veličine in nepristranskosti, v preteklosti pa še slišati ni hotel zanje.
Krona srečanja pa, žal sem ga ujel le del, spet nagovor tovariša s "hozentregerji", bunkeraša, kot mu na internetnih blogih in forumih pravijo tisti, ki poznajo njegovo partizansko udejstvovanje, zdaj pa izgleda že kar uradnega hujskača, ki nikakor ne zmore brez jurišnega obsojanja tistih, ki se ne strinjajo z njim, to pot misterioznega internetnega "majerja" - beri Janše.

Na osnovi vsega, kar sem v svojem življenju doživel in prebral v literaturi ter spremljal na medijih, si upam celo trditi, da če ne bi bilo izvedne komunistične revolucije med NOB, bi bila danes Slovenija mnogo večja in narodnostno celovita, bila bi res pravna država z normalnim razvojem, ne bi obstajal problem Piranskega zaliva, varčevalcev Ljubljanske banke na Hrvaškem in v Bosni, niti ne sporov zaradi ideoloških simbolov ob državnih proslavah, še manj pa tajkunizacije in ropanja Slovenije. Da sedanje finančne in gospodarske krize ter vseh vrst lumparij pod okriljem namerno prirejene zakonodaje niti ne omenjam. Skratka, bili bi normalna država, z nekaj večletno državno tradicijo in normalnim delovanjem demokratičnih institucij in različno usmerjenih političnih strank.

Treba se je končno sprijazniti z dejstvom, da je bila narodnoosvobodilna vojna le ena od epizod v nastajanju slovenske države, ki pa si jo ravno tisti današnji akterji srečanja na Pokljuki, ki jim rdeča zvezda ponovno kaže pot, spet trudijo  razmontirati in vrniti v stare kolesnice enopartijskega modela, v katerem bi v imenu zaščite delavskega razreda in boljšega jutri, spet lahko nemoteno uživali svoje pridobljene, podeljene in podedovane privilegije in še dolgo prikrivali ali prikrojevali resnice o revolucionarnih stranpoteh.

Narod pa naj bi spet čakal na boljši jutri.