petek, 23. december 2011

Pred dnevom samostojnosti in (ne)enotnosti.

Bliža se datum, ko smo se Slovenci in tudi drugi državljani Slovenije pred enaindvajsetimi leti na plebiscitu - referendumu z velikansko večino 88,5 odstotkov odločili za samostojno državo Slovenijo. Torej so pri nepričakovano visokemu rezultatu "za", ob 93,2 odstotni udeležbi, sodelovali tudi ostali  volilno upravičeni prebivalci republike Slovenije ter se s tem odločili za svoj boljši jutri v okviru svoje nove domovine.  Zatorej, nismo bili samo Slovenci za osamosvojitev, temveč tudi večina kasneje "poslovenjenih" pripadnikov ostalih prebivalcev takratne republike Slovenije v okviru Jugoslavije. Bil je pa to takrat pravi šok za svetovno, domačo in Jugo javnost.

Če danes pogledamo, kaj smo s to odločitvijo dosegli, smo lahko zadovoljni samo s povečanjem gospodarske ravni, kar pa ne velja za intenzivnost njene rasti. Povečala se je povprečna raven blaginje, a razlike znotraj nje so se nenormalno povečale na račun nepravične delitve novo ustvarjene vrednosti. Na drugih področjih vseh družbenih sfer pa so odgovori  lahko samo konfuzni. Jaz osebno sem negativno presenečan. Pričakoval sem pravno državo, ki bo temeljila na enakopravnosti, poštenosti, spoštovanju dela in znanja, zaščiti privatne lastnine pridobljene s poštenim delom, spoštovanju posameznikove osebnosti, upoštevanju predpisanega prava, spoštovanju drugače mislečih, hendikepiranih, zagotavljanju temeljne zaščite enakosti državljanov v izhodišču, ne glede na spol, narodnostno ali versko pripadnost. Pričakoval sem ukrepanje države v zaščito šibkejših, aktivnosti v prid dejanskemu preganjanju kriminala, omejevanju vplivov lobijev ter interesnih omrežij za svoje osebne koristi, uveljavljanju demokracije v izražanju stališč, mnenj in ravnanj, .... in še bi lahko našteval. A kaj od tega smo v resnici v tem obdobju, ko smo referendumsko odločitev udejanili in s človeškimi žrtvami ubranili ter prihajajočo enindvajseto obletnico plebiscita dejansko uresničili? Malo ali skoraj nič od tega. In kar je najslabše, bivšo družbeno imovino smo podržavili, finančno razvrednotili in s spornimi finančnimi transakcijami na tajkunski način "podelili" znotraj vladajočih in ideoloških skupin.

Je poštenje kot "top" vrednota v tem času pridobilo na veljavi? Ni! Poštenjaki so celo zasmehovani, ponižani in trenutno nezaželeni.

Je znanje v resnici zaželjeno in cenjeno? Ni! Cenjena so papirnato/formalna dokazila o doseženi stopnji izobrazbe, kot dokazu znanja. A izobrazba in znanje nista istovetni. Prvo je potrebni, a šele drugo zadostni pogoj uspešnosti. Prevladujoča in cenjena je pripadnost, predvsem "nam".

Delo. Kaj pa to sploh je? Kramp, lopata, samokolnica? Tekoči trak, trgovina, šverc/komerc, storitve? Računalniške obdelave kot pomoč realizaciji zamisli, sodelovanje v projektih?   Naprezanje za uresničitev zamisli v  realnost? Prelaganje papirjev in ustvarjanje pogojev za širjenje birokracije ter stem neproduktivno zaposlovanje? Ustvarjanje pogojev za razcvet podjetništva in povečanje nove dodane vrednosti? Izobraževanje, zdravstvena in socialna oskrba, socialna pomoč nemočnim?..... Ali pa so to le finančne transakcije? In ne nazadnje - če katerokili delo sploh dobiš, si lahko srečen, plačilo zanj pa je glede na obstoječo zakonodajo in njeno spoštovanje ter sankcioniranje itak loterija, da o poštenem plačilu za pošteno opravljeno delo ne govorim.

 Pravna država - kakor za koga, odvisno, na kateri strani zakona se nahajaš, kateri politični ali interesni opciji pripadaš, koliko so vredne tvoje zveze ter kakšno korist za trenutno oblast predstavljaš. Če imaš denar za dobrega in politično priznanega odvetnika, vsekakor. A če ga nimaš, kako si s pravno državo sploh lahko pomagaš. A v bistvu v pravni državi do problema zaščite posmaznika v primeru neupoštevanja zakonov in predpisov sploh ne bi smelo priti. O problemu časovnih zaostankov (namernih?) v reševanju po pravni poti pa raje ne bi, .... pa naj gre za posameznika, podjetje ali institucijo.

Spoštovanje posameznikove osebnosti - kategorija brez vrednosti. Če nisi "naš", nisi vreden pozornosti, kvečjemu porogljivosti, zasmehovanja, diskreditacije in onemogočanja prosperitete, če misliš drugače kot "mi".

Upoštevanje prava v javni sferi države - raztegljiv ali skrčen pojem. Upoštevanje po potrebi, klientom in pripadnosti aktualni oblasti. Žalostno.

Drugače misleči - najhujši sovražniki in nebodigatreba, ki si jih nobena oblast ne želi. Onemogočiti jih za vsako ceno, narod naj ostane na primitivni miselni ravni, tako ga je lažje obvladovati in  manipulirati z njim po dnevno političnih poterebah.

In še bi lahko našteval, a sem prepričan, da podobno meni še veliko, veliko enako mislečih državljanov, skrbi me le, da so tako tiho in neaktivni, da se ne oglašajo ko je to potrebno in da s tem svojim ravnanjem s svojim glasom ne pripomorejo do ustvaritve tiste kritične mase mišljenja javnosti, ki bi stem lahko kaj spremenila na boljše za državo in nas večino dobro mislečih državljanov.

Ni mi vseeno, kako smo doslej ravnali, kje smo danes doma in širše v svetu, kdo nam še vedno kroji življenje, kdo vse uspeva v tej pre/nad/vladi, kdo je takrat pred dvajsetimi leti bil proti naši osamosvojitvi in kdo za, kdo od teh bo na svečani proslavi ob tem prazniku sedel v prvi vrsti avditorija in kdo nam bo kot slavnostni govornika solil pamet o našem takratnem ravnanju in današnjem stanju. Če povzamem, kontinuiteta predosamosvojitvene dobe je celo legitimno ponovno prevzela oblast, ponovno prevzela vajeti v svoje roke, utrdila odločilne oblastne pozicije s svojimi preverjenimi ali poslušnimi kadri, ponovno je uspela pred državnozborskimi volitvami oprati možgane nerazmišljajočim in neodločnim, skratka, uspeva ji rekomunizirati Slovenijo.

In končno, ni mi vseeno, ker me še danes po dvajsetih letih prevevajo tisti strašni občutki jeze, besa in strahu ter negotovosti ob napadih JLA na civilne in strateške objekte v Sloveniji. Nikoli ne bom pozabil trenutkov, ko sem skozi okno svojega stanovanja slišal eksplozije bomb in opazoval stebre dima na brniškem letališču. Tam je namreč plebiscitno odločitev državljanov Slovenije branil tudi moj sin. Njegov soborec je v tej obrambi žal izgubil celo življenje.

Ne vem sicer, kakšni občutki me bodo prevevali ob proslavi na ta slavnostni dan, a danes vem, da smo krenili po napačni poti k cilju. Izgubili smo se na tej poti in zdaj tavamo na mestu ali se celo vračamo nazaj. Tega si res nismo želeli niti pričakovali, a zgodilo se je.  Grozi nam, da nam tisti, od katerih smo bežali, ponovno zavladajo, tako v miselnem, ideološkem kot v nacionalnem pogledu. Prav zanimivo bo videti na slavnostni prireditvi ob tem prazniku, koliko moj pomenljiv naslov pove.

In za konec še moj apel ob tej obletnici - dajmo Slovenci in nekdanji državljani ostalih narodnosti bivše skupne države, danes državljani Slovenije, poglejmo se v ogledalo, zbudimo se že enkrat iz svoje zaplankanosti, ležernosti, zaspanosti in pasivnosti, otresimo se že enkrat svojih lažnih idealov, oblikujmo skupaj vendar že enkrat to svojo državo in družbo, rojeno v uporu in krvi, torej državo Slovenijo, v kateri bomo zaščiteni, enakopravni, enakovredni, ustvarjalni in zadovoljni! Ustvarimo državo, katero bomo imeli radi in bomo ponosni nanjo, državo, katero bodo cenili tudi onkraj naših meja.

petek, 16. december 2011

Vsi nestrpni - vsi enaki ....

Sinoči je imel Slak z izbiro gostov za Poglede Slovenije na temo o nestrpnosti in sovražnem govoru po objavi članka doslej(?) neznanega g. Majerja na spletni strani SDS-a in sproženo reakcijo dela javnosti nanj, zelo srečno roko.
Tisti, ki zna razmišljati s svojo glavo, je iz debate in soočenj lahko izluščil zrno od plevela. Pokazala se je nerazumljiva histeričnost in popadljivost Pirčeve za takorekoč napihnjen prazen nič in njeno neprepričljivo dokazovanje o njeni enakopravni obravnavi podobnih primerov, sproženih oziroma storjenih tako na "levi" kot na "desni" strani. Zame je postal vprašljiv namen in pomen obstoja mirovnega inštituta ob takih stališčih njegove predstavnice, ki na pretiran način ocenjuje resnost in pomen inkriminiranega članka. Celo stvar celo kvalificira kot nevarnost za obstoj države. Izgleda, da je Rosvita Pesek na nedavnih Odmevih na to temo z dejstvi in mnenji drugih pravnih "eminec" ni prepričala. Hanžek je s svojim jecljajočim dokazovanjem "hudobnih" mnenjskih pojavov javno spet pokazal, kako daleč je od realnosti, pa še "nestrpen" je bil povrhu v nekem trenutku s svojo izjavo, da so politiki itak vsi primitivci. Izvedeli smo tudi nekaj doslej meni neznanih dejstev iz ust predavatelja na Harvardu, kako se s takimi problemi ukvarjajo v ostalih demokratičnih državah in kakšen pomen jim dajejo. Mi je ob poslušanju njegovih mnenj in navedb kar malo dalo misliti kje mi sploh živimo, prevzela me je celo rahla zavist nad njegovo razgledanostjo in poznavanjem omenjene problematike na tem področju v svetovnem merilu. In kako gladko je včasih povozil Pirčevo ob njenih insuniacijah ali trditvah. Rončevič nam je nalil čistega vina glede mentalnega stanja državljanov in v ta pojav vpletenih institucij, vprašanje je seveda, kdo ga bo popil, kdo pa odklonil. Meni je bil všečen, mož, ki ve, kaj in o čem govori. Predvsem je iskristaliziral dejstvo, da se je z nebrzdanim napadom na pisca in vsebino inkriminiranega članka, s tem tudi oportuno na SDS, ki je objavo članka dopustila, "sovraštvo" med političnima poloma in neosveščenimi državljani samo še povečalo ter se s prilivanjem medijsko političnega olja na ogenj samo še nadaljuje. Izredno všeč mi je bilo razlaganje Klemenčičeve o pristopu in načinu reševanja pojavov nestrpnosti in sovražnega govora, takega načina sem se v preteklosti v druge namene tudi sam uspešno posluževal.
In še moje mnenje glede inkriminiranega članka. V članku po mojem ne gre za namerno omalovaževanje državljanov iz bivših republik nekdanje Juge, gre za amatersko a s strani nekaterih nezaželeno povolilno analizo možnih vzrokov presenetljive zmage Jankovića. In nenadoma je prišel članek zelo prav kot povod za povolilni obračun z namenom medsebojne diskriminacije glavnih protagonistov na sedanji politični sceni, s pridajanjem svojih lončkov tudi drugih akterjev, ki v tem vidijo svojo korist, na razgreto politično ploščo.  Razlogi za never ending medsebojne spore in obtoževanja so pa itak že dolgo znani. Izgleda, da se v predvolilnem boju ni porabilo vsega streliva, zato bitka traja tudi še po volitvah. Glede na to, da tako na eni kot na drugi strani najvidnejši akterji ugotavljajo tudi primesi neonacizma, fašizma in fašistov, se podzavestno bojim, da sčasoma spet ne pride do "izvensodnih pobojev", a tokrat v ljubljanski parlamentarni kotlini in ne v roških prostranstvih. Seveda mislim in se izražam o tem samo figurativno. 
Da ne bo pomote, z objavo tega članka na spletni strani tako pomembne stranke kot je SDS, se sploh ne strinjam, potencialno bi "sodila" kvečjemu na  stran SNS-a glede na izpričan in dokazljiv arzenal njenih preteklih mnenj o "prišlekih" z juga. Ta poteza odgovornih v SDS-u, da dovoli objavo in je po sproženi reakciji raje ne umakne, je zame politični diletantizem. Stranka, ki si je želela prevzeti oblast, si tega ne bi smela privoščiti. Če računa na državljane Slovenije kot volilce, ki naj bi ji to omogočili, mora računati tudi na taiste in vse ostale državljane kot konzumente javne besede in dejanj.

Glede same vsebine pa menim, da v članku omenjena dogajanja so obstajala, sem tudi sam v svojem "mešanem" okolju videl, slišal in doživel to kot dejstvo, vprašljiv pa je njihov vpliv na končni rezultat volitev. Želim, celo zahtevam kot državljan Slovenije, da se z isto vehementno vnemo pooblaščeni organi lotijo tudi obravnave in raziskave teh omenjenih pojavov. Pa ne spet čakati na mnenje in besede predsednika države.

sreda, 14. december 2011

Koalicija "Trenirka"

Pa sem končno le dobil idejo za nov blog!

To pre/burno dogajanje okrog razčlenitve presenetljive zmage Zorana Jankoviča na predčasnih državnozborskih volitvah izpod peresa pisca Tomaža Majerja in vsakdanjega medijsko političnega cirkusa okrog sestave "rešilne" vladne koalicije,  mi je kar samo po sebi ponudilo ime za to novo nastajajočo koalicijo.

Če se je našim vzhodnim sosedom Hrvatom, nad katerimi vedno in za vsako malenkost zviška vihamo nos, utrnila zmagovita misel, da pred njihovimi državnozborskimi volitvami svojo novo koalicijo imenujejo Kukuriku, ni vrag, da naša prava "slovenska" povolitvena koalicija ne bi bila vredna imena "Koalicija trenirka". Sploh, ker bodo morali, če jim "veliki met" uvrstitve v novo politično ligo uspe, kot ekipa , ki po izjavi vodje želi prepričljivo zmagati s takojšnjim golom na začetku tekme in na koncu zmagati  s kar štirimi goli razlike, itak intenzivno in dolgo trenirati, da se sploh uigrajo. Pa bognedaj, da se v tem času kak pogodbeno vezan akter poškoduje ali "zboli" med tem treningom ali pa, da "lastnik" ekipe in trener ugotovita, da vsak pa le ne spada v ta "wunderteam". Sploh tak, ki bi le statiral in po nerodnosti zabijal avtogole. Ali pa, da bi se za izstop iz ekipe o tem kdo "nepooblaščeno" odloči kar sam.

Za take treninge so pa seveda trenirke itak najboljše in v ta namen predvidene. Da pa se bodo po mnenju trenerja akterji v njih dobro in ugodno počutili, jih bo ukrojil in zato mero zanje vzel kar gospod "najverjetnejši mandatar" sam, z metrom lastnika ekipe seveda. No, problem vidim samo še v barvi, pardon barvah trenirk in kar je še bolj pomembno - dresov za tekmo. Da ja ne bi izneverili svojih navijačev/volilcev, bodo akterji koalicije verjetno vztrajali na tem, da vsak nosi svojo barvo, zaradi lažje razpoznavnosti. Lastnik ekipe bo verjetno po fordovsko dejal, saj je vseeno katera barva, samo da ni sončna na modrem nebu. Ampak, kako bomo pa potem mi gledalci sploh vedeli kdo s kom igra in za koga? Ali pa bo ravno zaradi raznobarvnosti trenirk oziroma dresov tako to še bolj razvidno.

Čakam samo še na znak glavnega raz/sodnika v sozvočju z delegatom najvišjega državnega nivoja za pričetek tekme. Navijal zanje pa itak ne bom, ker bodo "moji" verjetno v outu. Škoda, da cena vstopnic še ni znana, če sploh kdaj bo. Bo pa verjetno zelo visoka.