torek, 18. december 2012

Pred dnevom "vstaje"



Bliža se 26. december, dan samostojnosti in enotnosti Republike Slovenije. Dan, ko je pred  dobrima dvema desetletjema bila Slovenija odločna, za naprej vsebinsko bogato programirana, predvsem pa večinsko enotna, zato danes tudi samostojna.

Bliža se dan inavguracije novoizvoljenega predsednika države, gospoda (tovariša) Pahorja, ki nekaterim zaradi njegovih visoko letečih in vse obljubljajočih besed vliva nekaj novega upanja in pa slovo dosedanjega, res gospoda, tovariša Türka. A meni tokrat, metaforično povedano, več upanja prinaša odhod starega, kot prihod novega.

Bliža se dan, ko naj bi oba pomembna državna dogodka, tokrat zaradi objektivnih okoliščin, združili v enega..

A glej ga zlomka, bliža pa se tudi famozni 21. december, dan, ko naj bi se zgodila nova, masovna "vstaja" prizadetih, ogoljufanih, ponižanih in razžaljenih državljanov. Tistih državljanov, ki so pred dvaindavajsetimi leti toliko upali in pričakovali od samostojne Slovenije, za katero so nekateri dali tudi svoja življenja. Napoveduje se vstaja, ki naj bi nastala iz družbenih potreb, nastala v srcih in glavah prej omenjenih, vzpodbujena in vodena z njihovimi čustvi in javnim razmišljanjem. In to ravno dobesedno tik pred načrtovanima omenjenima dogodkoma na državni ravni. Le slučaj? Bolj verjamem v čudeže, kot slučaj.


Če bi ta protestni val, ki se je doslej le umetno "širil" po Sloveniji s pomočjo medijev a la TV Štruklovizija in usmerjenega ter vzpodbujanega hujskaštva s strani "poklicanih" posameznikov, imel kakršnokoli verodostojno vsebino z transparentnim konkretnim programom in verodostojnimi prvovrstniki, ne pa točno določljiv cilj ene politične sfere, da onemogoči drugo in sama prevzame ponovno oblast, bi človek lahko dejal, končno, ljudem je zaradi nevzdržnega socialnega in družbenega stanja prekipelo, tokrat jim je treba pritrditi in se pridružiti njihovim upravičenim zahtevam za vsebinske in kadrovske spremebe v naši družbi, pravosodju, politiki, šolstvu, zdravstvu ter lokalni samoupravi. A pozivi, izvedba in poteki protestov, njihovi organizatorji, posebej pa še "javni" podporniki, so tako prepoznavni, da ni težko zaključiti, komu in zakaj je tak način in cilj protestov v interesu. Gre v glavnem za "družbene parazitarje", katerim je z neizvolitvijo še aktualnega predsednika države ter načrtovanjem in uveljavljanjem ukrepov koalicijske vlade za sanacijo države, ogrožena ali bo celo odvzeta "pridobljena" pravica, da kot dejanski lastniki države  še naprej živijo na račun drugih. Tistih drugih, za katere velja drugačno izvajanje  zakonov, tistih drugih namreč, katerim se je zaradi ekonomskega in finančnega brodoloma države sesula možnost pridobitve nove zaposlitve kar za nekaj česa, če ne celo za dolgo, če bo jutri zmagala stara demagogija, ne pa nova vizija.  Tisti drugi pa so tokrat itak spet drugotnega pomena, so "drugorazredni", a so za dosego resničnih ciljev podtalnih organizatorjev protestov in "vstaj", kot sredstvo manipulacije z javnostjo, še kako priročni.

Kaj lahko pričakujemo kot družba in posamezniki od novih "vstaj" in protestov v prihodnje? Po 21. decembru bo marsikaj že bolj jasno. Bo bolje ali slabše? Odvisno od tega, kako dojemamo kot družba in posamezniki današnji čas, današnje razmere in vzroke zanje, kaj smo po svojih (z)možnostih pripravljeni sami storiti za izboljšanje stanja, kako uspešna bo vladajoča oblast pri odpravljanju vzrokov dandanašnjih težav, kako verodostojna bo v svojih napovedih in uresničevanju načrtovanega in obljubljenega, kakšne šanse ji bodo sploh dopustili opozicija in njej naklonjeni sindikati. Odvisno tudi in predvsem od tega, kako se bodo v bodoče odzvali res prizadeti državljani, če obljubljeno spet ne bo uresničeno. A saj vemo, da je eno obljubljati, drugo pa uresničiti.

Predvsem ohranimo v teh težkih časih mirno kri, trezno glavo, čisto vest in pozitivne človeške odnose, četudi smo trenutno še na oblasti, četudi smo trenutno še politiki in četudi trenutno še trpimo zaradi vsega slabega, kar se nam je, a se nam ne bi smelo dogajati in zgoditi v zadnjih dveh desetletjih.

Spoštovani bralci, v teh predprazničnih dneh vam želim občutek upanja in pa ponosa, da ste/smo državljani Slovenije, želim vam pa hkrati tudi vesel Božič, srečno Novo leto in veliko, veliko zdravja in zadovoljstva, vaš Rak..

nedelja, 2. december 2012

Demonstracije, izgredi, ... in kaj sledi?

Toliko špekulacij se že pojavlja v zvezi z vsemi dosedanjimi uličnimi protesti, podprtimi celo z prikritim hujskaštvom najvišjega vrha prepoznavnega političnega pola, določenih podrejenih medijev in kolumnistov ter posledičnimi izgredi, da se da že iz tega razbrati, da gre to pot spet za nekaj več kot le demonstracije v korist ponižanih in razčlovečenih državljanov Slovenije. In zato tudi sam dodajam svoje mnenje o tem.

Politika, ta današnja in pretekla umazana politika v vsej svoji podli, koristoljubni in perverzni značajnosti jih vodi in vzpodbuja. Pa saj je vseeno, če jih vodi posredno, iz ozadja ali neposredno. Namen in cilji so zame jasni, sredstva in načini pa poznani iz naše in svetovne zgodovine. In ob tem ta uboga zavedena raja naivno upa v spremebe, ki da jim bodo s temi protesti prinesle boljši jutri. Malo morgen, razkričali se bodo, na dan bo prihajala njihova zavedenost, primitivnost in junačenje določenih osebkov ter naivnost. Domov se bodo seveda vračali z občutkom, da so nekaj spremenili, a bodo spet žejni prepeljani čez vodo. Kje je vsebina, kje program uresničitve zahtev, kje so pravi novi in sposobni vodje, da stopijo na čelo teh uličnih "množic" in da to "spontanost" usmerijo ter dosežejo resne in potrebne spremembe? Mar še ni napočil pravi čas za to, mar še ni dovolj hudo? Očitno. Je pa spet napočil pravi čas za hujskače, razgrajače, pretepače,  in ekstremiste vseh barv. Saj poznamo, kolikor slabše na ulici, toliko bolje za nas, ki bomo iz tega potegnili koristi.

Na vseh področjih se vidi in občuti vsesplošna družbena in posameznikova nestrpnost. A ta je huda stvar, ne da nam, da prebolimo politične poraze, ne da nam, da počakamo na rezultate že sprejetih vladnih ukrepov za izhod iz te krize, ne da nam, da umirimo nategovanja z referendumskimi grožnjami in podtalnim politikantstvom v zvezi z njimi, ne da nam, da počakamo na izzid predsedniških volitev. In ko se temu pridruži še strah pred trendovskimi napovedmi predsedniškega volilnega izzida, nekateri ne čutijo več političnega miru, čutijo ogroženost in celo izgubo njihovih neupravičenih privilegijev in položajev, pa se preventivno sprožajo vzvodi političnega zakulisja, verjetno iz obupa pred negotovim jutri. A včeraj in do danes so politiko in družbo tako prefinjeno obvladali. Seveda so za trenutne potrebe tudi operativci z granitnimi kockami v roki na razpolago takoj. Hudo razmišljanje, a čas bo pokazal ali se motim ali ne, morda že jutri zvečer v Ljubljani ....

Zgodba še nima konca, še najmanj tistega zaželjenega s strani poštenih, zavednih in doslej ponižanih državljanov te naše prelepe a še vedno tako ranljive države, zahteve namreč, da se znebimo pokvarjencev v politiki in gospodarstvu, skratka v celotni družbi in da dokončno svobodno zadihajo ter da se sliši in upošteva njihov glas.

Danes je še danes, jutri bo nov dan, da malo parafraziram, še posebej v Ljubljani, ko se bo pokazalo marsikaj ...., morda pa že danes čez pol ure.

sobota, 10. november 2012

Šlamparija ali nesposobnost?

V zadnjem času je vzniknilo kar nekaj takih afer, o katerih so se razpisali in razgovorili mediji, nekaj pa je doprinesla tudi kakšna debata na internetnih blogih ali forumih. Človeku seveda dajo misliti, da je v tej naši deželi nekaj hudo narobe s pojmom odgovornosti na vseh političnih, gospodarskih in sicer družbenih nivojih. In kako zlahka se opleta z izjavami s strani vidnih politikov in funkcionarjev, kako so pripravljeni prevzeti odgovornost za storjeno ali doživeto. Zlahka izjavljajo, za to in to pa prevzemam odgovornost osebno.... A kaj se nato zgodi? Nič! Kot da je odgovornost pojav, da te malo zaskeli v duši in začrviči v črevesju, drugega pa doslej v glavnem še nič.

Da naštejem kar po vrsti, ko se je nekaj zgodilo ali dogajalo, posledic za odgovornost za dejanje pa doslej še ni bilo:

Afera Patria - skuhan je bil politični segedin, kjer se zdaj ne čuti več niti zelja, niti mesa, kolikor ga je v njem pač bilo, niti začimb, niti popra ali paprike. Zadeva je bila politično zakuhana in servirana, brez nekih trdnih ali sploh dokazov, skratka po mojem nerealna obtožba brez vsebine, vendar z točno določenim namenom in posledicami. Farsa? Vsekakor danes že medijska in politično sodna farsa, ki še kar traja in traja, enemu v škodo, drugim v korist. Vprašanje je samo, ali je v njej več tožilske in sodne šlamparije ali pa nesposobnosti. Za nekatere medije mi je jasno, da v glavnem prevladuje v njih zlonamernost in pa servilnost do akterjev afere. Je pa treba njim, ki so zadevo lansirali,  čestitati za sposobnost lansiranja afere z jasno zamišljenim namenom in doslejšnjimi političnimi učinki. Seveda je na pravem mestu le zgražanje nad takimi početji.

Narko kartel - velik uspeh organov pregona pri odkritju obstoja in delovanja mednarodne zločinske združbe trgovanja z mamili, rak rane naše in vseh ostalih družb v svetu.  Sami verjetno nikdar ne bi uspeli (hoteli?) uloviti tako velikih rib brez sodelovanja in pomoči organov pregona sosednjih držav, seveda pa predvsem ameriških. Medijsko odlično pokrit dogodek aretacije in javnega spremljanja poteka sodnega postopka ter s tem v zvezi pričakovanje javnosti, da se dokončno zada smrtonosni udarec tej kriminalni združbi. To naj bi vsaj za nekaj časa prekinilo oskrbovalne mamilarske poti, pretakanja ogromnih vsot nezakonitega denarja, da o škodi posledic uživanja škodljivih drog za družbo ne govorim. A glej ga zlomka, ko smo vsi pričakovali finale, udari kot strela z jasnega, da je nižje rangirana sodna institucija povozila predhodne odločitve višje rangirane, z utemeljitvijo, češ da so mednarodno pridobljeni dokazi zoper akterje zločinske združbe za sodnika neveljavni. Pa recimo, da so res, zakaj zaboga se o tem ni odločilo že prej, v preverjanju postopka in potrjevanju zakonitosti njih samih in postopka. Nesposobnost ali šlamparija pravosodnih organov? Bojim se, da se bo z (hipotetičnimi?) namigi bivšega predsednika protikorupcijske komisije o tretji možnosti, javnost kar strinjala.


Sodni rubež pri Juretu J. - torej pri sinu nesojenega rešitelja Slovenije v teh težkih časih, ki so jihpa v glavnem s svojim pritajenim a učinkovitim delovanjem iz ozadja povzročili njegovi strici in podporniki iz kontinuitene sfere. Udarilo je kot bomba, vsi smo obnemeli. Končno premiki tudi pri nedotakljivih! Ja, pa ja, pa kaj še! Najbolj pošteni ata in politik v Sloveniji se je takoj pojavil na prizorišču in "ukrepal" v svojem originalnem in znanem stilu. Odmik realizacije rubeža za štirinajst dni. Čas za premislek in dogovor med izvršiteljem in lastnikom. Lastnikom? Glej ga vraga, takoj se na internetnih forumih pojavi dvom, kdo pravzaprav je pravi lastnik lastnine, kjer naj bi se rubež opravil. Komu bi pravzaprav rubili zaradi neplačanih dolgov, sinu ali očetu. Prav vseeno, neplačane dolgovi so verjetno njihov družinski problem. In čemu sploh so nastali dolgovi? Šlamparija ali poslovna nesposobnost Jankovičevih? No, po mojem prepričanju tu ne gre za šlamparijo ali nesposobnost, v igri je prej velika sposobnost akterjev, kako okoli prinesti upnike, a da pri tem vse izgleda zakonito in legalno.

Zaplet z referendumskimi podpisi - s podpisi glede zahtevka za referenduma o holdingu in sanaciji največje banke v državi. Jih je bilo dovolj ali ne? So podpisi originalni ali ne. Referenduma bosta ali ne? Nalogo preverjanja so opravljale državne institucije, a presojal je predsednik državnega zbora. In kaj je najprej presodil? Podpisi liste PS za referendum o bančnem zakonu so skenirani (kopirani?) in s tem neveljavni, za sklic referenduma o holdingu pa originalnih podpisov sindikata ni bilo dovolj. Na pritisk voditelja sindikata, ki je podpise zbiral, glede zadostnega števila podpisov, predsednik zbora Virant ugotovi, da v državni zbor ni bilo vrnjenih toliko podpisov, kot so jih poslali ministru Gorenaku. Minister po interni preiskavi spet ugotovi, da je bilo poslanih in vrnjenih točno tolikšno število listov s podpisi, kot je bilo sprejetih. Nastane koalicijska frka, kje so se listi izgubili in kdo ima prav. Virant osebno ugotovi, da so se listi s podpisi nekje pač izgubili, a da je to nemogoče ugotoviti kje in zakaj. Kje naj bi se izgubili, se zdaj načeloma ve, a zakaj so se izgubili? Šlamparija ali nesposobnost državnih birokratov. Morda celo kaj tretjega, to najbolj skrbi .... O krivcih in odgovornosti vpletenih v afero pa doslej še nič novega, o samih referendumih pa do danes tudi še nič gotovega.

Zahtevek za vrnitev preveč nakazanega denarja - denarja za zdravstveno blagajno s strani Dursa namreč. Komično! Povsod državnega denarja manjka, Durs pa ga,  začuda zlahka, kar šenkuje. Bojda zaradi sistemske napake. A kdaj in zakaj pride do sistemske napake? Sistem ustvarijo in nadzirajo ljudje, no ja, tudi tehnika, a če v poslovanju odpove oprema, je to pač tehnična napaka, največkrat spet posledica človeka. In kaj človeku v vseh teh verbalnih duelih med akterji zbode v oči? Težnja, da se denarja naj sploh ne bi vračalo, češ nastopile bodo nove nepričakovane težave. Je to bilo izsiljevanje ali špekulacija? Nezavedanje posledic? Vsakega nekaj pač, največ pa šlamparije in nesposobnosti nekaterih s primesjo neodgovornosti javnih funkcionarjev ....

In še se bi kaj našlo, a bodi dovolj. Ne gre mi za obtoževanje, gre mi za to, da se nad takim ravnanjem politikov in javnih funkcionarjev globoko zamislimo in javno povzdignemo svoj glas proti nadaljevanju take prakse, ki nas in državo potiska globoko navzdol, morda celo v balkanski kotel.

nedelja, 4. november 2012

Troboj predsedniških kandidatov


 


Nagledali in naposlušali smo se jih v predvolilnem šovu že dovolj, pa še se jih bomo, a kratek povzetega doslej videnega in slišanega v tem obdobju ter siceršnja opažanja v preteklosti z moje strani, je čisto dovolj, da predočim eventualnim bralcem mojega bloga kratek opis v razmislek preden bomo stopili na volišče in oddali svoj glas za tistega, ki je po naše Naj ....


Zver - kandidat, ki razglaša, da gleda naprej, a mu nasprotniki očitajo, da hoče nazaj.
Po mojem uporablja premehke rokavice v tem predvolilnem troboju, da bi knockautiral koga od ostalih dveh. Čista borba ne prinaša zmagovitih točk, A presenečenja so vedno možna. Če mu uspe preboj v drugi krog, kar je že na meji čudeža, bo treba menjati taktiko in uporabiti trše rokavice.


Türk - kandidat/predsednik, ki gleda nazaj, a njegovi podporniki trdijo, da vidi le naprej. Sicer uradno razglašeni favorit, a v predvolilnem troboju ima, kljub doslej pokazani slabi formi, na zalogi še precej skritih nizkih udarcev, na katere ostala dva nista pripravljena ali pa jih podcenjujeta. Da njegovih številnih trenerjev, maserjev in podpore sodnikov ne sploh ne omenjam.


Pahor - kandidat, ki meni, da vidi nazaj, a da gleda naprej, v resnici pa gleda samo navzgor.
Da si všeč navijačem, ne bo dovoj, dalj kot do eventualno drugega kroga ne bo prepuščen. Nahrbtnik nedavne politične preteklosti, v katerega so mu tudi drugi priložili nekaj težkih kamnov je težak, tisto "zgoraj" bo verjetno še nekaj časa samo gledal.


Torej, tako je moje "troočenje" kndidatov po doslej videnem in slišanem v medijskem prostoru ter z dodanim ščepcem lastnega mnenja. Vi pa izberite 11. novembra, kakor vam ljubo. V tej naši, še vedno zeleni, a že močno zasmrajeni dolini, se zaradi samega (katerega koli) predsednika itak še dolgo ne bo nič spremenilo, bilo bi pa lepo, da ga vsaj zunaj cenijo, doma pa se ga vsaj ne sramujemo. Tisti pa, ki se izbora "očeta" naroda ne boste udeležili, ne jamrajte potlej, ko vam bo še naprej bolj ali manj hudo, kako se pri nas ne da nič spremeniti. Pa čeprav mislite s tem tudi samo na predsedniške volitve. Napovedovalci javnega mnenja bodo pa po volitvah itak imeli priliko, da se spet kaj naučijo glede zgrešenih ali prevelikih odstopanj od napovedovanih rezultatov, morda celo fatalnih napak. Kdo ve?

Vir fotke: novicejutro.si
Vir razmišljanj: verjeli ali ne - avtor sam

sreda, 31. oktober 2012

Polnočni kavboj je potegnil pištolo ....

In se je zgodilo. Razžaljeni, zaradi očitanih mu sumljivih finančnih in nepremičninskih poslov javno ponižani, od relativne zmage na državnozborskih volitvah pijani in s strani kontinuitetnih pijavk podprti kavboj ene od zahodnih regij divjega Balkana, je sinoči, pet minut pred polnočjo, potegnil pištolo in izstrelil prvi izzivajoči strel, čakajoč na nasprotnika, da se le ta javno pojavi na bojišču in da se dokončno pomerita.

Ta njegov stigmatizirani nasprotnik pa je že dolgo znan. Uspešen strelec, pozna vse strelske in obrambne finte, doslej je preživel vse strelske dvoboje, tudi tiste, ko so streljali nanj iz zasede ali izza hrbta. Čeprav včasih resno ranjen,  je doslej v teh dvo ali mnogobojih vedno preživel ter se še bolj utrdil v svojih spretnostih. Zaradi tega mu je cena med rajo narasla, pričeli so ga spoštovati celo izven regijskih meja.

Je pa ta drugi strelec kavbojev zakleti nasprotnik zaradi kavbojevega osebnega prepričanja o njegovem zlu, ker da mu je v preteklosti onemogočil, da si prilasti nekaj, kar še ni bilo dokončno vse njegovo. In k temu je treba prišteti še to, da temu prepotentnemu kavboju tudi njegovi gospodarji velevajo in ga silijo v to, da je zadnji čas, da se dokončno pomerita, upajoč, da njihov stigmatizirani nasprotnik dokončno podleže, saj tudi njih močno ovira, da dokončno utrdijo svojo oblast in pokradejo še tisto, kar se pokrasti še da, potlej pa da za dokazi zabrišejo vse sledi.

Pri tem igrajo gospodarji seveda tudi na dve karti hkrati. Kot svojega dobro plačanega in v preteklosti v nebo povzdignjenega kavboja - strelca, so ga pred meseci izbrali za bodočega regijskega šerifa. Šteli so mu v dobro, ker se je bojda v preteklosti s pomočjo stranskih strelcev in tudi s strani regijskih starost zaščitenega hrbta, dobro odrezal v lokalnih obračunih s svojimi nespretnimi rivali, pri tem pa se je še neprestano hvalil in izzival uradne oblasti ter kršil regijsko zakonodajo. Nihče mu še do danes zaradi pomoči vplivnih stricev ni mogel do živega. Rabili pa so strici gospodarji tudi nekoga takega, ki ga ne bi bilo škoda, če bi ga kdo v bodočnosti počil, ker so se zavedali, da jim bo slej ko prej zlezel čez glavo.  Ko so dokončno uvideli, da njihov kavboj ne zna niti do šestinštirideset šteti, kar se je pokazalo v enem od regijskih spopadov, ko mu je zmanjkalo municije za odločilni spopad. Takrat so se mu celo ženske  posmehovale, od takrat pa tudi navadna raja. To pa je zelo prizadelo njegov balkanski ponos. Verjetno je že takrat padla njegova odločitev, da se dokončno podredi gospodarjem in s tveganim strelskim dvobojem poskuša oprati svojo nečastno čast.

In tako je ta čas napočil, pištola je potegnjena iz tulca, izzivalni strel je sprožen, na nasprotnikov odziv se sicer trenutno še čaka, a se bo sigurno odzval in pojavil na bojišču. Raja je seveda tudi že našpičena in pripravljena da navija, provocira in vzpodbuja, le o tem nič ne razmišlja, da tudi zgrešene krogle ubijajo, predvsem nedolžne.

Pa se bojim, da se bo ta dvoboj kaj hitro spremenil v vsesplošno bitko vseh z vsemi. Močno sem prepričan, da bo v tem strelskem spopadu več kolateralne škode, kot pa je vreden sam dvoboj. A gospodarjev kavboja to ne skrbi kaj dosti, denar imajo, saj so regijsko banko že zdavnaj izpraznili, bodo pač kupili in nastavili naslednjega, ki bi bil pripravljen igrati se kavboja in streljati v pokazano mu tarčo. Škodo po bitki bodo pa itak, kot po navadi, plačali davkoplačevalci, ne glede na to, kdo bo zmagovalec.

torek, 30. oktober 2012

Vence kradejo, mar ne ...?

Kako nizko človek s svojo moralo in s svojimi nizkotnimi dejanji sploh še lahko pade, sploh ob takih priložnostih, kot je bližajoči se praznik dneva spomina na mrtve ali za nekatere Vsi sveti, se sprašujem po dogodku, ki me je osebno zelo prizadel.

V kraju mojega rojstva in najstniške mladosti, Črni na Koroškem, imam pokopanega očeta, ki sam počiva v preranem grobu. Otroci smo se odselili, bliže in dalje po Sloveniji, za dan mrtvih se običajno snidemo, včasih nas več, včasih manj, kajti vsak ima še druge svojce v drugih krajih. Jaz sem od groba najbolj oddaljen, zato pač vsako leto ne obiščem groba ravno na ta dan, največkrat kak dan ali dva prej, ko prinesem šopek, svečo ali pa venec rož, kajti bolj kot datum je pomemben namen spomina. Tako sem tudi letos nekaj dni prej položil lično ikebano in prižgal svečo na grobu svojega očeta, potlej pa obiskal še grobove vseh ostalih pokojnih sorodnikov po bližnji Mežiški dolini, nazadnje tudi pokojne matere v drugem kraju. Prepričan sem bil, da bo cvetje na grobu dočakalo 1. november.

A danes je sledilo strašno razočaranje. Ko je sestra obiskala grob, je ugotovila, da ikebane na grobu ni več. Nisem mogel verjeti ..... kaj, tudi vence že kradejo, in to na grobovih naših prednikov, celo v mojem rojstnem kraju, na katerega sem tako ponosen in iz katerega izhaja toliko znanih osebnosti, zaradi katerih je kraj postal znan tudi v svetovnem merilu. Je to mogoče, da se nekdo toliko spozabi in stori takšno dejanje? Je bil to domačin ali slučajno mimoidoči? Pa saj to ni pomembno. Le kaj je z  dušo tega storilca, le kako se bo počutil, ko bo položil ukradeno cvetje na grob njegovega svojca, le kaj bo odgovoril svojim, če ga bo kdo vprašal, kje in za koliko je kupil to lepo ikebano? Seveda se bo moral zlagati, morda, čisto lahko, tudi povedal kje ... Res podlo dejanje, tako, zaradi katerega nekateri verjamejo, da se še mrtvi v grobu obrne. Mar storilec res ne premore toliko razuma in poštenosti, da bi uvidel, da s takim dejanjem onečaščuje tudi svoje pokojne svojce, ki bi mu tega dejanja, če bi bili še živi, verjetno nikoli ne oprostili. In se ob tem vprašujem, bodo morda tudi njemu nekoč položili svojci na grob ukradeno cvetje?

Boli, ko se zaveš, da gredo mimo groba tudi drugi, ki so poznali očeta in njegovo življenje, ki poznajo tudi mene, a bi v primeru, da grob ostane brez vidnega znamenja spomina, lahko mislili, da smo otroci na očeta pozabili. A nismo. Jaz se nanj še vedno spominjam in še vedno razmišljam o njem in njegovem življenju. Hvalabogu, grob bo vseeno še obiskan, šopek se bo nadomestil, a srd in bolečina bosta ostala.

To podlo in nečastno dejanje neznanca je bilo storjeno na svetem kraju, ki naj bi ga vsi spoštovali, tako verni kot neverni, kraj na katerem pred vhodom na pokopališče, kjer pokojni oče počiva celo piše: "Naj tukaj se neha sovraštvo prepir, kjer našel je človek zasluženi mir". A takega miru kot doslej, odslej na tem pokopališču ne bo več. Še manj pa v mojem srcu, žal!

Izgleda, da bo potrebno tudi slogan nad vhodom spremeniti ali pa mu odslej še kaj dodati.



sobota, 7. julij 2012

Spet Kučan iz naftalina

Ko sem danes dopoldne slišal za 27. spominsko srečanje pohodnikov na Triglav na Rudnem polju, sem si dejal, le kaj bomo spet slišali iz ust govornika, to pot celo ex predsednika države, ki je "ex" bolj malo, "de facto", pa čeprav v ozadju, izgleda še vedno. Pa sem, kolikor sem uspel zaslediti na RTV SLO 1 v večernem dnevniku ter internetnih medijih, iz njegovih ust spet doživel pričakovano hujskaštvo, demonizacijo trenutne vladajoče strani ter seveda implicitno njenega vodje. Spet so se pojavili na tem srečanju simboli, ki razdvajajo, a ne brez vzroka, spet fanatično pritrjevanje nekaterih apologetov preminule ideje, ki pa v teh starih srcih, kot tudi mladih, a zavedenih, še vedno živi in razdvaja narod. In da bi brez NOB-ja ne imeli prilike kaj proslavljati, je dejal. Seveda, kot začimbo doda še Maistra in Tigrovce, kateri mu danes pridejo prav, da med poslušalci in državljani ustvari občutek njegove veličine in nepristranskosti, v preteklosti pa še slišati ni hotel zanje.
Krona srečanja pa, žal sem ga ujel le del, spet nagovor tovariša s "hozentregerji", bunkeraša, kot mu na internetnih blogih in forumih pravijo tisti, ki poznajo njegovo partizansko udejstvovanje, zdaj pa izgleda že kar uradnega hujskača, ki nikakor ne zmore brez jurišnega obsojanja tistih, ki se ne strinjajo z njim, to pot misterioznega internetnega "majerja" - beri Janše.

Na osnovi vsega, kar sem v svojem življenju doživel in prebral v literaturi ter spremljal na medijih, si upam celo trditi, da če ne bi bilo izvedne komunistične revolucije med NOB, bi bila danes Slovenija mnogo večja in narodnostno celovita, bila bi res pravna država z normalnim razvojem, ne bi obstajal problem Piranskega zaliva, varčevalcev Ljubljanske banke na Hrvaškem in v Bosni, niti ne sporov zaradi ideoloških simbolov ob državnih proslavah, še manj pa tajkunizacije in ropanja Slovenije. Da sedanje finančne in gospodarske krize ter vseh vrst lumparij pod okriljem namerno prirejene zakonodaje niti ne omenjam. Skratka, bili bi normalna država, z nekaj večletno državno tradicijo in normalnim delovanjem demokratičnih institucij in različno usmerjenih političnih strank.

Treba se je končno sprijazniti z dejstvom, da je bila narodnoosvobodilna vojna le ena od epizod v nastajanju slovenske države, ki pa si jo ravno tisti današnji akterji srečanja na Pokljuki, ki jim rdeča zvezda ponovno kaže pot, spet trudijo  razmontirati in vrniti v stare kolesnice enopartijskega modela, v katerem bi v imenu zaščite delavskega razreda in boljšega jutri, spet lahko nemoteno uživali svoje pridobljene, podeljene in podedovane privilegije in še dolgo prikrivali ali prikrojevali resnice o revolucionarnih stranpoteh.

Narod pa naj bi spet čakal na boljši jutri.

sreda, 9. maj 2012

Deveti maj - kaj in zakaj praznovati?

Bilo je leta 1945, tam okrog trinajstega, štirinajstega ali petnajstega maja. Druga svetovna vojna je bila 9. maja uradno že končana, brezpogojna kapitulacija Nemčije podpisana, a bitke med posameznimi vojaškimi formacijami ponekod še ne. Tudi v Mežiški dolini na Koroškem ne. Imel sem komaj šest let, a se živo spominjam pokanja in umikajočih kolon nemške vojske in njenih pomagačev, ustaških in četniških formacij ter seveda bega množice civilistov, od otrok, žena in starcev, ki so se poskušali po prenatrpanih cestah, kolovozih in katerih koli poteh prebiti v Avstrijo. Spomin mi vtisa na takratno videnje dogodkov še ni izbrisal.

Deveti maj si je izbrala tudi EU za svoj praznik, dan namreč, ko je bil istega dne leta 1950 spočet zametek novih razmerij in odnosov v tem koncu sveta, kjer so si vojne sledile kot po tekočem traku, ena hujša od druge, ko je verjetno res veljalo, da je bil mir samo kratko obdobje med vojnami.

Pustimo zgodovini in zgodovinarjem dokazovanje in interpeliranje omenjenih dogodkov in vzrokov zanje, ne verjemimo pa v razlage edine resnice o teh dogodkih politikom in politikantom za njihove dnevno politične potrebe.

In kaj mene ob današnjem praznovanju teh dveh datumov razdvaja? To namreč, kateri dogodek je za prihodnost Evrope, obstoj njenih narodov, kulture, demokracije, socialne solidarnosti in končno prenehanje vojn v tem območju bolj pomemben. Zgodovinsko gledano, noben konec vojne ni postal garant, da naslednjih vojn ne bo. Vzroki za njihove nastanke so bili pač različni, s strani vojskujočih osvajalcev vedno opravičljivi, a za žrtve katastrofalni in nesprejemljivi.

Verjamem, da je konec druge svetovne vojne takrat povzročil večjo evforijo kot kasneje zametek nastajanja nove Evrope, kajti v ljudeh je bil po končanju vojne še vedno prisoten strah zaradi posledic nasilja in divjanja nacistov ter fašistov. Žal pa takrat nove prihajajoče grožnje še enega "izma" večina Evropejcev še ni prepoznala ali priznala, morda tudi zato, ker je največja država, kjer komunizem že prevladoval, resnično z velikanskimi žrtvami pripomogla h koncu druge svetovne vojne. Žal, hkrati s pregonom nemških vojaških enot je istočasno tudi sama postala okupator velikega števila vzhodnoevropskih držav in jim vsilila nov družbeni red, ki se ni obnesel. In ta novi družbeni red je bil z zlorabo partizanskega boja proti okupatorju s strani iste ideologije vsiljen tudi slovenskemu narodu.

Ko danes premišljam o praznovanju teh dveh dogodkov ter njunih vplivih na našo prihodnost, pa je verjetno le potrebno dati prednost dnevu EU, saj je kljub trenutnim zagatam le večji garant jutrišnjega dne brez vojn, kot pa konec druge svetovne vojne.

Ampak prepričan pa sem, da se je takrat ob koncu druge svetovne vojne v Evropi v resnici mnogo, mnogo bolj trpelo in so bili časi tudi mnogo bolj negotovi ter neperspektivni, kot pa se to poskuša s strani nasprotnikov EU-ja, glede njenih sedanjih težav, prikazati danes. Zato le spoštljivo praznujmo oba praznika, prvega s spominom in željo, da se ne bi nikdar več ponovilo kaj takega, drugega pa kot garanta, da se tudi res ne bo.

nedelja, 29. januar 2012

Labirinti sveta - kaj v oddaji sporoča Matej Šurc

Rad poslušam poslušam omenjene radijske oddaje Mateja Šurca na prvem radijskem programu  RTV SLO. So zanimive, poučne in na nivoju. A to pot sem bil ob poslušanju "labirintov" dne 27.1. 2011 ob 14:30 na koncu oddaje razočaran.

Avtor se je po začetnem zvočnem vstavku znanega Hitlerjevega rjovenja "ein Führer, ein Volk,..... " ob njegovem vzponu dotaknil tudi ostalih novodobnih svetovnih diktatorjev z opisom njihovih nečednih dejanj, med njimi seveda Tita ni omenil. V nadaljevanju je oobdelal še ostale zanimive teme. Do tukaj vse lepo in prav, a ko sem njegovo komentiranje poslušal proti koncu, je nekako v enajsti minuti od začetka oddaje pričel na svoj način omenjati  vzpon in pojav "nekega" podalpca v neki podalpski deželi in ga zaključil s ponovnim zvočnim vložkom Hitlerjevega rjovenja z znanim "ein Führer, ein ....". V tistem trenutku sem ugotovil, da je šel gospod Šurc v tem delu oddaje predaleč in padel pregloboko. Komentator je svoj komentar zaključil z očitnim namenom diskreditacije in blatenja, sicer pravkar v parlamentu izvoljenega premierja. To je storil na prefinjen način, s sugestivnim enačenjem posledic predvojnega vzpona Hitlerja in zdajšnjih prizadevanj Janše za sestavo nove koalicije in nove vlade. To je po mojem zelo podlo in nizkotno novinarjevo dejanje, za katerega je objektivno soodgovoren tudi urednik oddaje, g. Vojko Plevel. Odnosi med Šurcem in Janšo so pa slovenski javnosti itak že dalj časa poznani.

Sprašujem se, mar je namen in poslanstvo javne RTV omogočanje blatenja, razdvajanja in širjenja insuniacij na račun našega obveznega denarnega RTV prispevka? Se bo ob tem kaj oglasila varuhinja radijskih poslušalcev? Se bo mar oglasilo novinarsko častno razsodišče, če bo poslušalo to Šurčevo insuniacijo? Se bo razen mene sploh še kdo oglasil potem, ko/če bo aktiviral priloženi link tukaj in ga poslušal, povezal začetek in konec prispevka ter si ustvaril svoje mnenje? Upam!

Gospod Šurc in odgovorni na RTV Slovenija, čas je za streznitev in objektivnost,  nekateri nismo neumni in ne kupimo vse, kar nam ponujate. 

sreda, 18. januar 2012

Le čemu pišem o političnih temah na svojem blogu ....

Res zanimivo vprašanje si zastavljam. Le čemu se izpostavljam v teh svojih resnih letih s pisanjem o stvareh, za katere nisem poklican, zaprošen ali celo plačan. Verjetno tudi nadarjen ne.

A je že tako, po naravi nisem človek, ki bi drugim želel slabo in na račun drugih uveljavljal svoje interese ali si celo na njihov račun prisvajal materialne dobrine. Torej, tudi za politika nisem rojen po, vsaj tako izgleda, današnjih družbenih merilih. Pa sem bil v "svinčenih" časih tudi družbenopolitično aktiven, kot se je takrat temu reklo. Predsednik sindikata v večjem podjetju, predsednik delavskega sveta, član upravnega odbora mednarodno povezanega podjetja, delegat v občinski skupščini močnega industrijskega mesta, morda še kaj, dolgo je že tega. Zanimivo, za nobeno od teh funkcij se nisem potegoval, vedno sem bil naprošen, da ne rečem postavljen, pač po takrat veljavni "proceduri". Še bolj zanimivo, nisem bil niti član ZK-ja, a vendar zaželjen in upoštevan. Rovarjene proti drugim mi je bilo tuje, neprimerna besedna obkladanja tudi. V konfliktnih situacijah so mi bili prvenstveni vzroki zanje, njihova razrešitev, ne pa čigava bo obveljala. In kot takega so me sodelavci in ostali sprejemali. Ni me bilo strah postavljati neprijetna vprašanja ali zahtevati odgovornost za neopravljeno. Kako samoumevna sta se mi takrat zdela resnica in pravičnost, še posebej spoštovanje vsakega človeka. A je bilo prvo včasih težko spoznati in drugo uveljaviti. Izgleda, da je nekaj od tega v meni še ostalo ....

Ko dandanes kot upokojenec s polno delovno dobo in normalnim fizičnim ter mentalnim zdravjem spremljam ali doživljam razvojne tegobe in uspehe naše mlade a lepe države, razvoj in stanje demokracije, socialni status premnogih nekdanjih fizičnih in sedaj brezposelnih delavcev, prevaranih in ponižanih določenih družbenih slojev, izobraženih brez možnosti zaposlitve, si ne morem kaj, da se ne oglašam. Pa mi nič ne manjka, ne v materialnem ne v finančnem pogledu, več ne rabim. A se vseeno oglašam z željo, da s svojo oceno ravnanja institucij in določenih akterjev v družbi, politiki, gospodarstvu, kulturi, javnih medijih, itd. poskušam na objektiven način dodati svoj prispevek k prepotrebnim spremembam, čeprav samo z besedo. Druge možnosti razen glasovanja na volitvah ali referendumih nimam, a morda z njo le nekaj doprinesem k potrebni kritični masi osebkov, ki želijo, znajo in hočejo današnje stanje spremeniti na bolje in s tem pomagati, da se spet vrnemo na pot, ki smo jo z realizacijo osamosvojitve takrat začrtali. Že to nekaj pomeni, da se tisti, ki sicer o navedeni problematiki nimajo svojega mnenja ali pa imajo nasprotno in me slučajno berejo, sami sebi zastavijo vprašanje ali imam prav ali ne. Morda pa sem v vzpodbudo tudi tistim, ki enako ali podobno mislijo, da ne odnehajo, morda se zaradi mojega pisanja celo pojavi nek nov bloger in si na podoben način da duška.

Priznam, ko pritisnem na okence "javno objavi", se mi pojavi vprašnje, kako bo to sprejeto, koliko bralcev bo prispevek sploh opazilo, koliko ga bo sploh prebralo, sem kaj spregledal, sem kje zamočil, sem bil neobjektiven, bo kdo sploh komentiral in na kak način. A obenem čutim neko zadovoljstvo, češ, nisem samo pasiven kritizer na drugih bloger, izpostavil sem se, zato tudi pravica, da se oglasim tudi drugod in komentiram drugim. Morda sem pa samo preveč samovšečen .....