sobota, 10. november 2012

Šlamparija ali nesposobnost?

V zadnjem času je vzniknilo kar nekaj takih afer, o katerih so se razpisali in razgovorili mediji, nekaj pa je doprinesla tudi kakšna debata na internetnih blogih ali forumih. Človeku seveda dajo misliti, da je v tej naši deželi nekaj hudo narobe s pojmom odgovornosti na vseh političnih, gospodarskih in sicer družbenih nivojih. In kako zlahka se opleta z izjavami s strani vidnih politikov in funkcionarjev, kako so pripravljeni prevzeti odgovornost za storjeno ali doživeto. Zlahka izjavljajo, za to in to pa prevzemam odgovornost osebno.... A kaj se nato zgodi? Nič! Kot da je odgovornost pojav, da te malo zaskeli v duši in začrviči v črevesju, drugega pa doslej v glavnem še nič.

Da naštejem kar po vrsti, ko se je nekaj zgodilo ali dogajalo, posledic za odgovornost za dejanje pa doslej še ni bilo:

Afera Patria - skuhan je bil politični segedin, kjer se zdaj ne čuti več niti zelja, niti mesa, kolikor ga je v njem pač bilo, niti začimb, niti popra ali paprike. Zadeva je bila politično zakuhana in servirana, brez nekih trdnih ali sploh dokazov, skratka po mojem nerealna obtožba brez vsebine, vendar z točno določenim namenom in posledicami. Farsa? Vsekakor danes že medijska in politično sodna farsa, ki še kar traja in traja, enemu v škodo, drugim v korist. Vprašanje je samo, ali je v njej več tožilske in sodne šlamparije ali pa nesposobnosti. Za nekatere medije mi je jasno, da v glavnem prevladuje v njih zlonamernost in pa servilnost do akterjev afere. Je pa treba njim, ki so zadevo lansirali,  čestitati za sposobnost lansiranja afere z jasno zamišljenim namenom in doslejšnjimi političnimi učinki. Seveda je na pravem mestu le zgražanje nad takimi početji.

Narko kartel - velik uspeh organov pregona pri odkritju obstoja in delovanja mednarodne zločinske združbe trgovanja z mamili, rak rane naše in vseh ostalih družb v svetu.  Sami verjetno nikdar ne bi uspeli (hoteli?) uloviti tako velikih rib brez sodelovanja in pomoči organov pregona sosednjih držav, seveda pa predvsem ameriških. Medijsko odlično pokrit dogodek aretacije in javnega spremljanja poteka sodnega postopka ter s tem v zvezi pričakovanje javnosti, da se dokončno zada smrtonosni udarec tej kriminalni združbi. To naj bi vsaj za nekaj časa prekinilo oskrbovalne mamilarske poti, pretakanja ogromnih vsot nezakonitega denarja, da o škodi posledic uživanja škodljivih drog za družbo ne govorim. A glej ga zlomka, ko smo vsi pričakovali finale, udari kot strela z jasnega, da je nižje rangirana sodna institucija povozila predhodne odločitve višje rangirane, z utemeljitvijo, češ da so mednarodno pridobljeni dokazi zoper akterje zločinske združbe za sodnika neveljavni. Pa recimo, da so res, zakaj zaboga se o tem ni odločilo že prej, v preverjanju postopka in potrjevanju zakonitosti njih samih in postopka. Nesposobnost ali šlamparija pravosodnih organov? Bojim se, da se bo z (hipotetičnimi?) namigi bivšega predsednika protikorupcijske komisije o tretji možnosti, javnost kar strinjala.


Sodni rubež pri Juretu J. - torej pri sinu nesojenega rešitelja Slovenije v teh težkih časih, ki so jihpa v glavnem s svojim pritajenim a učinkovitim delovanjem iz ozadja povzročili njegovi strici in podporniki iz kontinuitene sfere. Udarilo je kot bomba, vsi smo obnemeli. Končno premiki tudi pri nedotakljivih! Ja, pa ja, pa kaj še! Najbolj pošteni ata in politik v Sloveniji se je takoj pojavil na prizorišču in "ukrepal" v svojem originalnem in znanem stilu. Odmik realizacije rubeža za štirinajst dni. Čas za premislek in dogovor med izvršiteljem in lastnikom. Lastnikom? Glej ga vraga, takoj se na internetnih forumih pojavi dvom, kdo pravzaprav je pravi lastnik lastnine, kjer naj bi se rubež opravil. Komu bi pravzaprav rubili zaradi neplačanih dolgov, sinu ali očetu. Prav vseeno, neplačane dolgovi so verjetno njihov družinski problem. In čemu sploh so nastali dolgovi? Šlamparija ali poslovna nesposobnost Jankovičevih? No, po mojem prepričanju tu ne gre za šlamparijo ali nesposobnost, v igri je prej velika sposobnost akterjev, kako okoli prinesti upnike, a da pri tem vse izgleda zakonito in legalno.

Zaplet z referendumskimi podpisi - s podpisi glede zahtevka za referenduma o holdingu in sanaciji največje banke v državi. Jih je bilo dovolj ali ne? So podpisi originalni ali ne. Referenduma bosta ali ne? Nalogo preverjanja so opravljale državne institucije, a presojal je predsednik državnega zbora. In kaj je najprej presodil? Podpisi liste PS za referendum o bančnem zakonu so skenirani (kopirani?) in s tem neveljavni, za sklic referenduma o holdingu pa originalnih podpisov sindikata ni bilo dovolj. Na pritisk voditelja sindikata, ki je podpise zbiral, glede zadostnega števila podpisov, predsednik zbora Virant ugotovi, da v državni zbor ni bilo vrnjenih toliko podpisov, kot so jih poslali ministru Gorenaku. Minister po interni preiskavi spet ugotovi, da je bilo poslanih in vrnjenih točno tolikšno število listov s podpisi, kot je bilo sprejetih. Nastane koalicijska frka, kje so se listi izgubili in kdo ima prav. Virant osebno ugotovi, da so se listi s podpisi nekje pač izgubili, a da je to nemogoče ugotoviti kje in zakaj. Kje naj bi se izgubili, se zdaj načeloma ve, a zakaj so se izgubili? Šlamparija ali nesposobnost državnih birokratov. Morda celo kaj tretjega, to najbolj skrbi .... O krivcih in odgovornosti vpletenih v afero pa doslej še nič novega, o samih referendumih pa do danes tudi še nič gotovega.

Zahtevek za vrnitev preveč nakazanega denarja - denarja za zdravstveno blagajno s strani Dursa namreč. Komično! Povsod državnega denarja manjka, Durs pa ga,  začuda zlahka, kar šenkuje. Bojda zaradi sistemske napake. A kdaj in zakaj pride do sistemske napake? Sistem ustvarijo in nadzirajo ljudje, no ja, tudi tehnika, a če v poslovanju odpove oprema, je to pač tehnična napaka, največkrat spet posledica človeka. In kaj človeku v vseh teh verbalnih duelih med akterji zbode v oči? Težnja, da se denarja naj sploh ne bi vračalo, češ nastopile bodo nove nepričakovane težave. Je to bilo izsiljevanje ali špekulacija? Nezavedanje posledic? Vsakega nekaj pač, največ pa šlamparije in nesposobnosti nekaterih s primesjo neodgovornosti javnih funkcionarjev ....

In še se bi kaj našlo, a bodi dovolj. Ne gre mi za obtoževanje, gre mi za to, da se nad takim ravnanjem politikov in javnih funkcionarjev globoko zamislimo in javno povzdignemo svoj glas proti nadaljevanju take prakse, ki nas in državo potiska globoko navzdol, morda celo v balkanski kotel.

nedelja, 04. november 2012

Troboj predsedniških kandidatov


 


Nagledali in naposlušali smo se jih v predvolilnem šovu že dovolj, pa še se jih bomo, a kratek povzetega doslej videnega in slišanega v tem obdobju ter siceršnja opažanja v preteklosti z moje strani, je čisto dovolj, da predočim eventualnim bralcem mojega bloga kratek opis v razmislek preden bomo stopili na volišče in oddali svoj glas za tistega, ki je po naše Naj ....


Zver - kandidat, ki razglaša, da gleda naprej, a mu nasprotniki očitajo, da hoče nazaj.
Po mojem uporablja premehke rokavice v tem predvolilnem troboju, da bi knockautiral koga od ostalih dveh. Čista borba ne prinaša zmagovitih točk, A presenečenja so vedno možna. Če mu uspe preboj v drugi krog, kar je že na meji čudeža, bo treba menjati taktiko in uporabiti trše rokavice.


Türk - kandidat/predsednik, ki gleda nazaj, a njegovi podporniki trdijo, da vidi le naprej. Sicer uradno razglašeni favorit, a v predvolilnem troboju ima, kljub doslej pokazani slabi formi, na zalogi še precej skritih nizkih udarcev, na katere ostala dva nista pripravljena ali pa jih podcenjujeta. Da njegovih številnih trenerjev, maserjev in podpore sodnikov ne sploh ne omenjam.


Pahor - kandidat, ki meni, da vidi nazaj, a da gleda naprej, v resnici pa gleda samo navzgor.
Da si všeč navijačem, ne bo dovoj, dalj kot do eventualno drugega kroga ne bo prepuščen. Nahrbtnik nedavne politične preteklosti, v katerega so mu tudi drugi priložili nekaj težkih kamnov je težak, tisto "zgoraj" bo verjetno še nekaj časa samo gledal.


Torej, tako je moje "troočenje" kndidatov po doslej videnem in slišanem v medijskem prostoru ter z dodanim ščepcem lastnega mnenja. Vi pa izberite 11. novembra, kakor vam ljubo. V tej naši, še vedno zeleni, a že močno zasmrajeni dolini, se zaradi samega (katerega koli) predsednika itak še dolgo ne bo nič spremenilo, bilo bi pa lepo, da ga vsaj zunaj cenijo, doma pa se ga vsaj ne sramujemo. Tisti pa, ki se izbora "očeta" naroda ne boste udeležili, ne jamrajte potlej, ko vam bo še naprej bolj ali manj hudo, kako se pri nas ne da nič spremeniti. Pa čeprav mislite s tem tudi samo na predsedniške volitve. Napovedovalci javnega mnenja bodo pa po volitvah itak imeli priliko, da se spet kaj naučijo glede zgrešenih ali prevelikih odstopanj od napovedovanih rezultatov, morda celo fatalnih napak. Kdo ve?

Vir fotke: novicejutro.si
Vir razmišljanj: verjeli ali ne - avtor sam