Pred dnevom samostojnosti in (ne)enotnosti.

Bliža se datum, ko smo se Slovenci in tudi drugi državljani Slovenije pred enaindvajsetimi leti na plebiscitu - referendumu z velikansko večino 88,5 odstotkov odločili za samostojno državo Slovenijo. Torej so pri nepričakovano visokemu rezultatu "za", ob 93,2 odstotni udeležbi, sodelovali tudi ostali  volilno upravičeni prebivalci republike Slovenije ter se s tem odločili za svoj boljši jutri v okviru svoje nove domovine.  Zatorej, nismo bili samo Slovenci za osamosvojitev, temveč tudi večina kasneje "poslovenjenih" pripadnikov ostalih prebivalcev takratne republike Slovenije v okviru Jugoslavije. Bil je pa to takrat pravi šok za svetovno, domačo in Jugo javnost.

Če danes pogledamo, kaj smo s to odločitvijo dosegli, smo lahko zadovoljni samo s povečanjem gospodarske ravni, kar pa ne velja za intenzivnost njene rasti. Povečala se je povprečna raven blaginje, a razlike znotraj nje so se nenormalno povečale na račun nepravične delitve novo ustvarjene vrednosti. Na drugih področjih vseh družbenih sfer pa so odgovori  lahko samo konfuzni. Jaz osebno sem negativno presenečan. Pričakoval sem pravno državo, ki bo temeljila na enakopravnosti, poštenosti, spoštovanju dela in znanja, zaščiti privatne lastnine pridobljene s poštenim delom, spoštovanju posameznikove osebnosti, upoštevanju predpisanega prava, spoštovanju drugače mislečih, hendikepiranih, zagotavljanju temeljne zaščite enakosti državljanov v izhodišču, ne glede na spol, narodnostno ali versko pripadnost. Pričakoval sem ukrepanje države v zaščito šibkejših, aktivnosti v prid dejanskemu preganjanju kriminala, omejevanju vplivov lobijev ter interesnih omrežij za svoje osebne koristi, uveljavljanju demokracije v izražanju stališč, mnenj in ravnanj, .... in še bi lahko našteval. A kaj od tega smo v resnici v tem obdobju, ko smo referendumsko odločitev udejanili in s človeškimi žrtvami ubranili ter prihajajočo enindvajseto obletnico plebiscita dejansko uresničili? Malo ali skoraj nič od tega. In kar je najslabše, bivšo družbeno imovino smo podržavili, finančno razvrednotili in s spornimi finančnimi transakcijami na tajkunski način "podelili" znotraj vladajočih in ideoloških skupin.

Je poštenje kot "top" vrednota v tem času pridobilo na veljavi? Ni! Poštenjaki so celo zasmehovani, ponižani in trenutno nezaželeni.

Je znanje v resnici zaželjeno in cenjeno? Ni! Cenjena so papirnato/formalna dokazila o doseženi stopnji izobrazbe, kot dokazu znanja. A izobrazba in znanje nista istovetni. Prvo je potrebni, a šele drugo zadostni pogoj uspešnosti. Prevladujoča in cenjena je pripadnost, predvsem "nam".

Delo. Kaj pa to sploh je? Kramp, lopata, samokolnica? Tekoči trak, trgovina, šverc/komerc, storitve? Računalniške obdelave kot pomoč realizaciji zamisli, sodelovanje v projektih?   Naprezanje za uresničitev zamisli v  realnost? Prelaganje papirjev in ustvarjanje pogojev za širjenje birokracije ter stem neproduktivno zaposlovanje? Ustvarjanje pogojev za razcvet podjetništva in povečanje nove dodane vrednosti? Izobraževanje, zdravstvena in socialna oskrba, socialna pomoč nemočnim?..... Ali pa so to le finančne transakcije? In ne nazadnje - če katerokili delo sploh dobiš, si lahko srečen, plačilo zanj pa je glede na obstoječo zakonodajo in njeno spoštovanje ter sankcioniranje itak loterija, da o poštenem plačilu za pošteno opravljeno delo ne govorim.

 Pravna država - kakor za koga, odvisno, na kateri strani zakona se nahajaš, kateri politični ali interesni opciji pripadaš, koliko so vredne tvoje zveze ter kakšno korist za trenutno oblast predstavljaš. Če imaš denar za dobrega in politično priznanega odvetnika, vsekakor. A če ga nimaš, kako si s pravno državo sploh lahko pomagaš. A v bistvu v pravni državi do problema zaščite posmaznika v primeru neupoštevanja zakonov in predpisov sploh ne bi smelo priti. O problemu časovnih zaostankov (namernih?) v reševanju po pravni poti pa raje ne bi, .... pa naj gre za posameznika, podjetje ali institucijo.

Spoštovanje posameznikove osebnosti - kategorija brez vrednosti. Če nisi "naš", nisi vreden pozornosti, kvečjemu porogljivosti, zasmehovanja, diskreditacije in onemogočanja prosperitete, če misliš drugače kot "mi".

Upoštevanje prava v javni sferi države - raztegljiv ali skrčen pojem. Upoštevanje po potrebi, klientom in pripadnosti aktualni oblasti. Žalostno.

Drugače misleči - najhujši sovražniki in nebodigatreba, ki si jih nobena oblast ne želi. Onemogočiti jih za vsako ceno, narod naj ostane na primitivni miselni ravni, tako ga je lažje obvladovati in  manipulirati z njim po dnevno političnih poterebah.

In še bi lahko našteval, a sem prepričan, da podobno meni še veliko, veliko enako mislečih državljanov, skrbi me le, da so tako tiho in neaktivni, da se ne oglašajo ko je to potrebno in da s tem svojim ravnanjem s svojim glasom ne pripomorejo do ustvaritve tiste kritične mase mišljenja javnosti, ki bi stem lahko kaj spremenila na boljše za državo in nas večino dobro mislečih državljanov.

Ni mi vseeno, kako smo doslej ravnali, kje smo danes doma in širše v svetu, kdo nam še vedno kroji življenje, kdo vse uspeva v tej pre/nad/vladi, kdo je takrat pred dvajsetimi leti bil proti naši osamosvojitvi in kdo za, kdo od teh bo na svečani proslavi ob tem prazniku sedel v prvi vrsti avditorija in kdo nam bo kot slavnostni govornika solil pamet o našem takratnem ravnanju in današnjem stanju. Če povzamem, kontinuiteta predosamosvojitvene dobe je celo legitimno ponovno prevzela oblast, ponovno prevzela vajeti v svoje roke, utrdila odločilne oblastne pozicije s svojimi preverjenimi ali poslušnimi kadri, ponovno je uspela pred državnozborskimi volitvami oprati možgane nerazmišljajočim in neodločnim, skratka, uspeva ji rekomunizirati Slovenijo.

In končno, ni mi vseeno, ker me še danes po dvajsetih letih prevevajo tisti strašni občutki jeze, besa in strahu ter negotovosti ob napadih JLA na civilne in strateške objekte v Sloveniji. Nikoli ne bom pozabil trenutkov, ko sem skozi okno svojega stanovanja slišal eksplozije bomb in opazoval stebre dima na brniškem letališču. Tam je namreč plebiscitno odločitev državljanov Slovenije branil tudi moj sin. Njegov soborec je v tej obrambi žal izgubil celo življenje.

Ne vem sicer, kakšni občutki me bodo prevevali ob proslavi na ta slavnostni dan, a danes vem, da smo krenili po napačni poti k cilju. Izgubili smo se na tej poti in zdaj tavamo na mestu ali se celo vračamo nazaj. Tega si res nismo želeli niti pričakovali, a zgodilo se je.  Grozi nam, da nam tisti, od katerih smo bežali, ponovno zavladajo, tako v miselnem, ideološkem kot v nacionalnem pogledu. Prav zanimivo bo videti na slavnostni prireditvi ob tem prazniku, koliko moj pomenljiv naslov pove.

In za konec še moj apel ob tej obletnici - dajmo Slovenci in nekdanji državljani ostalih narodnosti bivše skupne države, danes državljani Slovenije, poglejmo se v ogledalo, zbudimo se že enkrat iz svoje zaplankanosti, ležernosti, zaspanosti in pasivnosti, otresimo se že enkrat svojih lažnih idealov, oblikujmo skupaj vendar že enkrat to svojo državo in družbo, rojeno v uporu in krvi, torej državo Slovenijo, v kateri bomo zaščiteni, enakopravni, enakovredni, ustvarjalni in zadovoljni! Ustvarimo državo, katero bomo imeli radi in bomo ponosni nanjo, državo, katero bodo cenili tudi onkraj naših meja.