Deveti maj - kaj in zakaj praznovati?

Bilo je leta 1945, tam okrog trinajstega, štirinajstega ali petnajstega maja. Druga svetovna vojna je bila 9. maja uradno že končana, brezpogojna kapitulacija Nemčije podpisana, a bitke med posameznimi vojaškimi formacijami ponekod še ne. Tudi v Mežiški dolini na Koroškem ne. Imel sem komaj šest let, a se živo spominjam pokanja in umikajočih kolon nemške vojske in njenih pomagačev, ustaških in četniških formacij ter seveda bega množice civilistov, od otrok, žena in starcev, ki so se poskušali po prenatrpanih cestah, kolovozih in katerih koli poteh prebiti v Avstrijo. Spomin mi vtisa na takratno videnje dogodkov še ni izbrisal.

Deveti maj si je izbrala tudi EU za svoj praznik, dan namreč, ko je bil istega dne leta 1950 spočet zametek novih razmerij in odnosov v tem koncu sveta, kjer so si vojne sledile kot po tekočem traku, ena hujša od druge, ko je verjetno res veljalo, da je bil mir samo kratko obdobje med vojnami.

Pustimo zgodovini in zgodovinarjem dokazovanje in interpeliranje omenjenih dogodkov in vzrokov zanje, ne verjemimo pa v razlage edine resnice o teh dogodkih politikom in politikantom za njihove dnevno politične potrebe.

In kaj mene ob današnjem praznovanju teh dveh datumov razdvaja? To namreč, kateri dogodek je za prihodnost Evrope, obstoj njenih narodov, kulture, demokracije, socialne solidarnosti in končno prenehanje vojn v tem območju bolj pomemben. Zgodovinsko gledano, noben konec vojne ni postal garant, da naslednjih vojn ne bo. Vzroki za njihove nastanke so bili pač različni, s strani vojskujočih osvajalcev vedno opravičljivi, a za žrtve katastrofalni in nesprejemljivi.

Verjamem, da je konec druge svetovne vojne takrat povzročil večjo evforijo kot kasneje zametek nastajanja nove Evrope, kajti v ljudeh je bil po končanju vojne še vedno prisoten strah zaradi posledic nasilja in divjanja nacistov ter fašistov. Žal pa takrat nove prihajajoče grožnje še enega "izma" večina Evropejcev še ni prepoznala ali priznala, morda tudi zato, ker je največja država, kjer komunizem že prevladoval, resnično z velikanskimi žrtvami pripomogla h koncu druge svetovne vojne. Žal, hkrati s pregonom nemških vojaških enot je istočasno tudi sama postala okupator velikega števila vzhodnoevropskih držav in jim vsilila nov družbeni red, ki se ni obnesel. In ta novi družbeni red je bil z zlorabo partizanskega boja proti okupatorju s strani iste ideologije vsiljen tudi slovenskemu narodu.

Ko danes premišljam o praznovanju teh dveh dogodkov ter njunih vplivih na našo prihodnost, pa je verjetno le potrebno dati prednost dnevu EU, saj je kljub trenutnim zagatam le večji garant jutrišnjega dne brez vojn, kot pa konec druge svetovne vojne.

Ampak prepričan pa sem, da se je takrat ob koncu druge svetovne vojne v Evropi v resnici mnogo, mnogo bolj trpelo in so bili časi tudi mnogo bolj negotovi ter neperspektivni, kot pa se to poskuša s strani nasprotnikov EU-ja, glede njenih sedanjih težav, prikazati danes. Zato le spoštljivo praznujmo oba praznika, prvega s spominom in željo, da se ne bi nikdar več ponovilo kaj takega, drugega pa kot garanta, da se tudi res ne bo.