četrtek, 17. januar 2013

So bogovi res padli na glavo?

Bogovi so padli na glavo, vsaj mislim, če se prav spominjam, da se je tako imenoval simpatični film o bušmanih in kasnejših posledicah v njihovi od sveta odrezani afriški skupnosti, ko je med njih z neba - beri z aviona - padla steklenica coca cole ter s tem nepričakovanim "darilom" vsemogočnih bogov v njihov svet vnesla nekaj povsem nepričakovanega.

Podoben efekt je povzročila KPK s svojim zadnjim poročilom o vodilnih političnih leaderjih, kjer je na eno stran postavila "lopove" na drugo pa "čistune".  Sedaj pa mi naivni bušmani slovenski sredi demokratične in civilizirane Evrope podobno na svoj način hitimo stvari postavljati na "pravo" mesto, da se ne zamerimo "bogovom" in da jim vrnemo kar je njihovega, sicer nam bi to utegnilo škodovati jutri, če ne že danes.

Ne glede na kolateralno škodo, ki bi lahko bila povzročena s to našo ihtavo obsodbo in izkazano "pravovernostjo", ko menjamo svojo pripadnost bogovom hitreje - to sem  pred kratkim videl v neki srbski TV nadaljevanki z naslovom Kursađije - kot cigan svoje mnenje in resnico. Ne morem se ob zadnjih dogajanjih v koalicijskih vrstah znebiti vtisa, da v Sloveniji večina politikov ob dejanskih Janezih zasluži tudi ime Janus - ime rimskega boga z dvojnim obrazom. Eden naj bi z vidnim desnim licem gledal naprej, drugi z levim nazaj. Glede na svoje potrebe in ocene so predčerajšnjim nekateri politiki pokazali svoj obraz z levim licem, včeraj desnim, danes spet kažejo levo stran, jutri pa bodo, ob eventualno spremenjenih političnih razmerah, spet desno. Premalo poznam rimsko zgodovino in mitologijo, - nekaj malega ravno zdaj prebiram - da bi poglobljeno analiziral to osebo z imenom Janus in jo značajsko korektno umestil v ta naš družbeno politični prostor, a kolikor o tem Janusu vem oziroma si predstavljam, nam osebkov z dvojnim obrazom v politiki ne manjka. In vsi ti Janusi ob vsaki priliki, ko se pred njimi prižgejo kamere, v en glas trdijo, kako da so oni pošteni, premočrtni, prepričani v svoj prav in samo iz prepričanja v službi državljanov ter države, ob non stop poudarjanju svoje osebne ali strankine "čistosti", ko pa kamere ugasnejo, pa se prično zakulisna dogovarjanja in kalkuliranja.

Zapisana in neprizivna "dejstva" v poročilu KPK-ja - slovenskem bogu pravičnosti in edine resnice -  so nas ponovno globoko razdelila in še bolj nas bodo kot si ta trenutek predstavljamo. Ko prebiram prispevke in interpretacije v medijih ter poslušam in prebiram mnenja politikov, uveljavljenih ali forsiranih pravnikov, bivših ustavnih sodnikov, vidnih javnih delavcev, ko prebiram resne bloge in komentarje v njih, vedno bolj prihajam do prepričanja, da do resnega spopada, najprej verbalnega, nato posledično celo fizičnega, ne manjka dosti. Še do včeraj družbeno, sploh pa strankarsko sprejemljivo, se je čez noč spremenilo v nezaslišano. Ja kje zaboga ste pa bili takrat s svojo vestjo in svojim glasom vsi tisti organi pregona, sodstvo, pravniki, vsi tisti leaderji političnih strank, mnenjski in medijski voditelji, pisci blogov in kolumn, ki nam danes solite pamet o nesprejemljivosti tega ali onega prvaka stranke zaradi ugotovitev KPK-ja, ko so se te grde stvari pričele dogajati. Je mar bilo za vas bolj merodajno ravnanje in navodila stricev in tet iz takoimenovanega ozadja?  Da se razumemo, naš politični in še marsikateri avgijev hlev je treba temeljito počistiti, a ne tako, da mečemo gnoj iz enega na drug kup v taistem hlevu. In če bi organi pregona in sodstvo res bili neodvisni, strokovni in v službi ljudstva, kot tako pogosto slišimo iz ust njihovih predstavnikov, do takih anomalij sploh ne bi prihajalo ali vsaj ne v takem obsegu. Zlo je treba zatreti v kali in na začetku, sicer se razseje in razraste kot neuničljivi plevel v žitu. In seme takega plevela hočemo danes uničiti  z ognjem, ne da bi bili sposobni videti, da bo z njim pogorelo tudi žito. Ali povedano tudi drugače, hišo je zadela strela, vnel se je požar, ki se hitro širi, mi pa ugibamo ali pa trdimo, da je voda v vodnjaku  umazana in neužitna in jo je treba zamenjati, namesto, da bi nemudoma prijeli za vedro in gasili. Ali je voda umazana ali ne, bomo ugotavljali kasneje, ko bomo od gašenja žejni in bi radi pili.

In kje so vzroki za tako stanje duha in ravnanje v tej naši družbi? Po mojem so vzroki v delno stihijskem, delno pa v s strani "starih" sil nadzorovanem in usmerjanem razvoju družbe od osamosvojitve sem, deklarativno demokratične, dejansko pa marionetne. Sla po oblasti, zaradi osebnih in klanovskih, ne pa javnih koristi, je povzročila in omogočila ustvarjanje take zakonodaje in medsebojnih razmerij ter povezav, sploh v času večletne vladavine LDS-a, ob katerih se je dalo zakonito ali pa nekaznovano krasti bivšo družbeno, kasneje državno imovino in najemati kredite brez ustreznega kritja v javni samopostrežni slovenski banki nacionalnega interesa, imenovani NLB in še kateri drugi. Je mar potlej čudno, da smo ob takih/vsakih "velikih svinjarijah", ki to po preteklih tolmačenjih nekaterih najvišjih predstavnikov institucij pregona niso niti bila nezakonita, zato tudi ne preganjana in sankcionirana, dobili take profile politikov, bančnikov, gospodarstvenikov, svetovalcev, nadzornikov in še bi lahko našteval. Le kdo bi se/je v takih okoliščinah uspel profilirati v poštenega in naprednega politika svetovnega nazora in načel, če pa se je pa že pojavil kdo, je hitro dobil "lekcijo" ter bil na tak ali drugačen način onemogočen. Pojem in posledice negativne selekcije so nam poznani, mar ne?

In kaj nam bo dobrega ali slabega prineslo jutri? Počakajmo še kakšen dan, še vedno so na mizi vse karte, čeprav so za igralno mizo pretežno bleferji, ki iz svojih kart sami ne zmorejo/znajo potegniti dobička, gledajo pa skrivaj v karte drugih in tako špekulirajo, kako bi z drugimi pobrali z mize vsaj del zastavljene vsote. No, karte bodo kmalu odprte, pa se bo pokazalo. Kaj že pravijo o kartah in politiki? Da sta to dve kur.., ki hitro zasvojita in uničita vsakega, ki se ju loti.

Ampak politika je vendar umetnost možnega, pa tudi nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Tudi ta se bo kmalu ohladila, morda se bo dodala še kakšna začimba, ki bo enim všeč, drugim pa ne. Bolj kot za politično juho pa me pa skrbi za našo družbo s takimi politiki, sodstvom in mediji. V nekam čudno neznano smer pluje ta naša barka v podobi kure, vetra že dolgo ne zna več zajeti v svoja jadra, pa tudi vsak novi krmar zavija po svoje. Le kako bo z njo, ko pride pričakovani vihar, blagor mu, kdor zna plavati.

16 komentarjev:

  1. Odgovori
    1. Sem vesel takega mnenja, kar nekaj časa sem razmišljal, naj se na to temo, ki je danes kost brez mesa za "lačne", sploh oglasim. A kot stoji v zapisu v glavi mojega bloga, zapisal sem, ker sem čutil, da moram.

      Izbriši
  2. Rak, odlično si napisal. Čestitam!
    Sem si dovolila ustvariti povezavo na svojem blogu...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Valery, tudi tvojega mnenja sem zelo vesel, sploh glede povezave .... Zdaj bom tudi sam pogledal na tvoj blog, takoj ko se vrnem iz gozda, kamor hitim s fotokamero, da tudi za svoj slikovni spletni album in prijatelje kaj zabeležim.

      Izbriši
  3. hja, vidiš...
    tak pa ti je to, ko je tak kak pač je...
    ampak...
    bom pa tudi tukaj (tako kot sem to povedala že pri mileni) rekla samo tole:
    le kaj dela sedaj po vsem tem pa Ustavno sodišče?!
    a ni njegova vloga/naloga pa tudi v tem, da zaščiti pravico po pravičnih sodbah/dosodbah, katerih obvezni sestavni del pa bi ja morala biti tudi pravica do pritožbe?!
    ali pa bo tudi zaradi tega potrebno spet ustanavljati neke ljudske iniciative, ki bodo zahtevale, da mora obvezno vsak sklep komisije, senata ali posameznega sodnika vsebovati pravni pouk o možnosti kam in v katerem roku se je na sklep možno tudi pritožiti.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Upam, da bo ta vroča tema v javnosti še naprej eskalirala in s tem povzročila med strokovnjaki in politiki resne razprave o smiselnosti, strokovnosti in neodvisnosti teh naših raznoraznih komisij, ki naj bi skrbele za higijeno nacije, njenih institucij ter njihovih predstavnikov oziroma članov, saj včasih bolj delujejo kot sredstvo za diskreditacije dolečenih osebkov, kot pa institut v katerega bi zaradi kredibilnosti morali vsi zaupati in verjeti njenim ugotovitvam. Doslej je bilo že toliko sumljivih ugotovitev in poročil, ki so sprožala dvome v javnosti, da je skrajni čas za odpravo teh deviacij.

      Izbriši
  4. Rak, še kako potreben zapis. Žal pa ga tisti, ki bi lahko umirili žogico in nekaj naredili za umiritev "stanja duha" v Sloveniji verjeno ne bodo prebrali, ker jim prav ta kaos "odgovarja".
    Marjana

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Marjana upajva, da ga le prebere še kdo in da se bo končno v tej naši lepi deželi le pričelo "notranje" očiščenje tega duha. Žal, nihče od oblastnikov ne popušča, ko se temu kdo javno zoperstavi, sledi prej njegova diskreditacija kot pa posluh za argumente.

      Izbriši
  5. mogoče si pozabil na bistveno- na sovraštvo.
    če le-tega ne bi bilo, če ne bi tisti, ki so bili gospodarji nad vsem v Slvoeniji že od leta 45 naprej, tako močno sovražili one druge, ki jim v zadnjih 20 letih občasno (a nikoli za dolgo) to oblast vzamejo iz rok, bi bilo vse drugače.
    Ko pridejo novinarji od zunaj, jim mora človek najprej razložiti, zakaj in od kod tolikšno nasprotovanje med levico in desnico. če tak novinar naleti name, sliši eno plat, če naleti recimo na Miheljaka in podobne, pa sliši neko povsem deseto zgodbo...
    nek Nemec na svojo vlado gleda povsem drugače. Ocenjuje jo zgolj z z 2 kriterijama:
    1. dela slabo
    2. dela dobro
    Pri nas pa je- to se ve- eno in drugo povsem nepomembno, saj vlado državljani ocenjujejo skozi svoje politično prepričanje.
    Te dni kroži po mailih ena zanimiva smešnica, ki v eni sami slikci skriva čas obleganj trdnjav in čas sodobne slovenije (recimo).
    V tistem davnem času so se sovražnikov otepali na ta način, da so jih preko obzidja polivali z gorečo smolo, danes pa bi zadoščalo, če bi jim izključili internet.
    kakor koli stvari obračamo, je res, da se bitka za slvoernijo v resnici bije preko interneta, forumov in blogov, kjer so pri marsikom dovoljena vsa sredstva, ob katerih se tisti posamezniki, ki vsemu verjamejo, napajajo.
    kako bi bilo v resnici?
    Bojim se, da bi se zgodilo najprej to, kot se je med 2. sv. vojno. Ljudje bi najprej poskrbeli, da se maščujejo bližnjim, sosedom, sovaščanom- tistim, ki so se jim kakorkoli zamerili.
    nadaljevanje zgodbe pa, žal, itak pozna vsak.
    veste, marsikaj se spreminja, človekova nrav ostaja enaka, in tega ne spremeni ne kravata, ne leporečenje, ne želja po všečnosti...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Spoštovana Milena, bojim se, da je našo slovensko slabo lastnost - zavist - s prvega mesta spodrinilo ravno to, kar omenjaš - sovraštvo. Še kot otrok sem pretaknil vsak kamen v našem kraju, in glej ga zlomka, kaj nekoč med igro najdem? Porumenelo pismo, v njem je pisalo, da je potrebno likvidirati mojega starega očeta, češ, da sodeluje z belogardisti in Nemci. Le naključje ga je verjetno rešilo pred smrtjo, izgleda, da je bila tista luknja pod kamnom partizanska poštna točka. Zakaj pisma niso našli in je kar nekaj let ležalo neodkrito ne vem, a takrat se je tam okoli nas včasih tudi hajkalo, morda je to bil vzrok. Je pa moj pokojni dedek le odkril, kdo in zakaj ga je napisal. Napisano je bilo iz čistega sovraštva do njega, ker je piscu pisma pred tem pač prevzel punco in se z njo poročil. Dolgo je potlej še trajalo to sovraštvo, po vojni so dedka zaradi podobnih obtožb celo zaprli v Rajhenburgu, a se je k sreči vrnil. Šele na smrtni postelji je pisec pisma priznal svojo laž in vzrok zanjo.

      Zakaj sem to napisal? Tako pač tudi je danes, osebna nesoglasja, zamere in zavist pač porajajo vedno nova in nova sovraštva. Namesto da bi se medsebojno pogovorili in odpravili vzroke zanje, se raje še naprej sovražimo. In ker rabimo za širjenje svoje "resnice" pač "navijače", tudi njih neprestano zasipamo z novimi in novimi lažmi o našem prav-u. Mar naj podobno tudi mi čakamo, da naši "revolucionarji" in njihovi podobneži šele na smrtni postelji priznajo, da so grešili? Medtem pa naj ljudstvo po nepotrebnem še naprej trpi zaradi tega. Menim, da se je potrebno neprestano upirati takim nesprejemljivim metodam in javno kazati na njihove zablode ter prizadevanja za obdržanje na oblasti za vsako ceno, ceno vseh fijaskov zaradi tega pa naj bi še naprej plačevalo ljudstvo. Če sem malo zloben, nekaj malega že naj plača, zaradi svoje naivnosti, neukosti in nepripravljenosti, da se seznani z dejanskostjo, ne pa da brezpogojno verjame v lepe besede modrih oči ali moraliziranja raznih (a)moralnih in (ne)etičnih čistunov, pred zakulisnimi dejanji pa zatiska oči.
      In če zdaj ta vlada pade, oblast pa preide v druge roke, bomo spet še dolgo, dolgo ugotavljali in tarnali, kakšno napako smo si spet dovolili.

      Milena, štejem si v veliko čast, da si se oglasila.

      Izbriši
  6. Prepričana sem, da zadeve niso tako enostranske, celo črno-bele, kot piše Milena; sovraštvo je vzajemno in enako pogubno ne glede na to, če prihaja z leve proti desni ali z desne proti levi!!! V tem je bistvo. Pa - bodimo pošteni: tudi med 45-90 ni bilo vse samo slabo...

    OdgovoriIzbriši
  7. Valery, kar se tiče sovraštva imaš prav.
    Močno pa obžalujem, da tisto dobro, kar je bilo takrat, kot omenjaš,nismo obdržali in razvijali naprej. No vsega ni bilo možno, sploh tisto, kar je bilo osnovano na prezadolževanju države in posameznika ter jemanje enim, da se je dajalo drugim. Premalo se je mislilo na ustvarjanje novega in boljšega, zadolževanje je bilo lažje in s hitrimi učinki na javni in osebni standard. In trošili smo na veliko, ne da bi mislili na čas, ko pride račun. Bojim se, da bo tudi Slovenijo to pokopalo, če ne spremenimo svoje miselnosti in ravnanj.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se popolnoma strinjam. In ker večinoma živim na Madžarskem, od koder je skozi madžarsko perspektivo pogled v Slovenijo še bolj zanimiv, priznam, da me je dogajanja v Sloveniji iz dneva v dan bolj strah...

      Izbriši
  8. Skoraj ni kaj dodati tehtnim razmišljanjem. V smer "narodovega blagra" je potreben trud kot za vzpon na zahtevno goro - navzdol pa "vsi hudiči" pomagajo . . . Pri plazovih je najboljši izogib, če pa te že zajame, poskušaš ohraniti možnost dihanja,
    samostojne presoje. Da ne del plazu sovraštva.
    Take objave so avtoterapija, na javno mnenje pa s svojo treznostjo vplivajo morda bolj, kot si lahko zamislimo. Upajmo. Od tega in dela se živi.
    Turdus

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Turdus, hvala za mnenje in misel. Da bi le normalno pri nas čimprej spet postalo normalno. Dandanes je v družbi Gaussova naravna porazdelitev krepko izmaličena, ampak se bo spet "normaliziral", če ne že danes, pa jutr. Čimpreje, tem bolje za nas vse.

      Izbriši
  9. Da ne postanemo del plazu sovraštva - da dopolnim stavek.

    OdgovoriIzbriši