Fenomen, imenovan Slovenija in njeni državljani

V moji ljubljeni deželi Sloveniji stanje zadnja leta res ni več rožnato. Neverjetna diferenciacija državljanov na revne in bogate, na priviligirane in brezpravne, na brezposlene in slabo plačane zaposlene, na naše in vaše, .... Vrstijo se afere za afero, dogajanja in odkritja nepravilnosti na vseh področjih pa kar kipijo iz lonca, imenovanega Slovenija. Poglejmo:

- Patrija
- bulmastifi
- tajkuni
- NPU
- neukrepanje organov pregona in nadzora
- neučinkovitost in politično arbitriranje (večine?) sodstva glede prioritet sodnih primerov
- sporna državna odlikovanja in presoje političnih dogodkov s strani predsednika države
- poskusi politične odstranitve generalne tožilke,
- sesuvanje javnega zdravstva in pokojninskega sistema
- politično in mafijsko vodeno bančništvo
- Stožice z vsemi svojimi aspekti
- manipulacije občinskih in državnih veljakov s kmetijskimi/gradbenimi zemljišči
- kadrovska čiščenja po politični liniji ali osebnih koristolovskih interesih visokih politikov
- nezakonito/neupravičeno visoke plače in nagrade managerjev podjetij v državni lasti
- državno zadolževanje preko vseh razumnih meja
- šlamparije pri popisu in vrednotenju nepremičnin,
- korupcija povsod in vsak dan
- klientelizem
- šolska in študentska problematika
- in še in še .....

Postavlja se mi vprašanje, zakaj državljani Slovenije vse to toleriramo in kako dolgo še. Kaj je v nas, da se ne premaknemo iz hipnotičnega stanja mrtvila in apatičnosti, ko nam je izgleda vseeno kaj bo jutri, da le nekako preživimo danes. Zakaj smo tako močni v besedah, odpovemo pa v dejanjih. Zakaj danes preklinjamo in krivimo politike, ki da so krivi ali pa odgovorni za nevzdržno socialno stanje delavstva in upokojencev, jutri bomo pa ponovno volili iste ali njihove klone. Smo res taki mazohisti, ovce, naivci, nevedneži, za hlapce rojeni, servilneži...? Nam v podzavesti še vedno vlada defaultirani strah iz svinčenih časov. Morda, ampak zakaj so taki tudi mladi. Kaj je v njihovih glavah, da jim ni mar kaj se dogaja danes, da ne rečem kaj bo šele jutri. Kaj so pravzaprav današnji sindikati, zakaj tako razdrobljeni in s tem hočeš nočeš neučinkoviti. Za nekatere se ve, da so še vedno transmisija kontinuitete. Zakaj v Franciji, Grčiji, Nemčiji in drugod lahko z demonstracijami zahtevajo in branijo svoje pravice, pri nas pa ljudi spravijo na cesto le takrat, ko je v ozadju določen politični interes, ne pa ekonomsko socialna problematika državljanov. Zakaj so tako "umrtvičeni" nadzorni organi, organi pregona, kje so civilne družbe?
Le kdaj se bo spet pojavil kak novi "mesija", ki bo počistil ta Avgijev hlev, državnik, ki nas bo prebudil iz mrtvila in nam vlil upanje ter hrabrost, da se bomo borili za svoje pravice, zaslužene seveda, ne podarjene.

Ne znam si razložiti zakaj je tako, res ne. Morda pa veste vi? Ta post pa naj bo moj prispevek k premiku, najprej v naših glavah, seveda.