Danes je dan, ko se v večjem številu odpravljamo na pokopališča, da prižgemo sveče in položimo okrasje na grobovih naših svojcev, prijateljev in znancev. Srečali se bomo s še živimi sorodniki in znanci, spregovorili nekaj besed in se potlej spet za eno leto oddaljili med seboj. Ob grobu bomo v mislih potihoma prevevali spomin na mrtve posameznike, razmišjali o njihovih in naših dejanjih za časa ko so bili še živi ter si potihoma tudi kaj očitali, kaj pa tudi izpovedali med še živimi prisotnimi. Po čisto človeški navadi bomo sčasoma postajali nestrpni, čakali na mimohod cerkvenega obreda in pa mirili majhne otroke. Pogledi žensk bodo uhajali na garderobe okoliških dam, otrokom pa bo ugašanje in ponovno prižiganje sveč kratkočasilo njihovo siceršnje dolgočasenje po kratkotrajni radovednosti. Spraševali se bomo, čemu ni tega in tega pri sosednjih grobovih, je morda bolan, je tudi ta že pokopan kje drugje? In ko bomo tako srečevali ob prihodu ali odhodu iz pokopališča znance in prijatelje, bomo izvedeli marsikatero presenetljivo, a žal tudi neprijetno novico.
Ko sem pred dnevi z vnukoma v svojem oddaljenem rojstnem kraju obiskal pokopališče, kjer smo položili cvetje in prižgali sveče ter se sprehodili po pokopališču, sta ugotavljala, koliko sorodnikov z njunim priimkom po moji liniji leži pokopanih tam. Eni so umrli naravne smrti, drugi so padli v obeh vojnah, tretji je bil ustreljen kot talec... Majhnim otrokom to leže v srce, vprašujejo po razlagi, vzrokih, pa jim včasih pravega odgovora nismo sposobni ponuditi. Je pa prav, da jih vzamemo s seboj, da vidijo, razmišljajo in spoznajo naravni cikel spočetja, rojstva, življenja ter smrti.
Danes bodo še z nami, jutri, pojutrišnjem ... se nas bodo na ta dan, tako kot danes mi, spominjali in nam prinašali cvetje in prižigali sveče. Upam, da iz ljubezni in spomina na dni, ko smo še srečno živeli skupaj.
In tako se bo ta krog življenja in smrti vrtel naprej, dokler se pač bo.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Na moji mizi danes gori plamenček, v katerem počasi izgoreva čas. V njem hkrati izgorevata življenje in smrt.
OdgovoriIzbrišiDuhovi živih in mrtvih so med sabo povezani tesneje, kot se mi zdi v vsakdanjem trenutku. V življenju sem obdan s tisočerimi malenkostmi, ki odvračajo mojo pozornost od bistva,čeprav niso toliko pomembne, kot je pomembno moje zavedanje o minljivosti vsega, kar biva.
Vse prevečkrat pozabim na deželo smrti in njene prebivalce. Na dan mrtvih pa vendarle prižgem plamenček in zavestno usmerim misel na njihovo stran. Rad bi vedel o njih še več, kot sem zvedel za časa njihovega življenja, a je za to že prepozno. Zavem se, da hočem več zvedeti o življenju, preden umre. Vse prevečkrat pozabim na deželo živih in njene prebivalce.
Ne samo dan mrtvih, praznovati bi želel tudi dan živih.
Matjazh, vse premalo razmišljamo o življenju in smrti kot o dveh stanjih v tem vesoljnem prostoru in premalo cenimo ta drobcen trenutek, imenovan življenje, na tej poti k vesolnemu koncu.
OdgovoriIzbrišiP.S. Kar sem dopoldne opisal v prvem delu posta, se je popoldne dobesedno spet uresničilo.
Veš, Raka, jaz te dni veliko razmišljam o svoji zelo bližnji osebi, te dni je pokojna, a še ni pokopana ... Pred seboj vidim njeno življenje, zdi se mi zelo bogato.
OdgovoriIzbrišiKako drugače se vidi zdaj, ko je pokojna ...
Razmišljam, če smrt stvari morda uredi ... vse pogliha ... morda res šele skozi smrt prav vidimo?
Mi je bilo tako lepo, ko je Mali pomahal pokojni v krsti, ko smo odhajali od nje ...
Ja, vedno več ljudi je z nami na nek drugačen način ...
Vse dobro tebi!
Kako Maatjazh naklada, neverjetno.
OdgovoriIzbrišiSaj sem bila živa. A raje poskrbi za umiranje.