Kdor se zaveda svojih korenin, se mu viharja ni bati ....
Ne, tako ne more več iti naprej! V družbi so popustile vse zavore, življenje postaja golo eksistiranje brez vizije in smisla.
Slovenija je kot barka v viharju na odprtem morju, smer plovbe zaradi notranjih trenj in sporov poveljniške ekipe ni več znana, pogonski motor je v okvari, krmilo več ne deluje, valovi so vse višji, usmerjeni politični veter pa žene barko proti nevarnim čerem, na katerih se bo nedvomno razbila. So na barki sploh rešilni čolni? Če so, se bodo vanje bred razbitjem sigurno vkrcali neodgovorni kapitan in od slave pijan poveljniški kader, navadni mornarji pa bodo obsojeni, da ob razbitju barke potonejo.
Ampak, je to res nujno? Ni! Če se bodo mornarji uprli in vzeli usodo barke v svoje roke, poveljniški kader pa zvezali in pometali v podpalubje ali pa celo v vodo, imajo šanso, da se rešijo in preživijo. Saj vendar imajo bogate izkušnje iz preteklih potovanj po viharnih morjih, zavedajo se nevarnosti in posledic slabih ravnanj pijanih poveljnikov, ko so zaradi njih komaj preživeli brodolome.
In ravno to zavedanje jih lahko reši, če nočejo potoniti. Vprašanje je samo, kdo naj vodi upor, kako in kdaj začeti, da bo reševalna akcija uspela...
In spet bo to ena izkušnja več za preživetje v naslednjem viharju.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar