Obstoj vladne koalicije ali zdravje nacije - to je zdaj vprašanje

Takile ad hoc udarni odstopi obupancev v javni sferi, sploh pa v vladi, me prav posebej vznemirijo ter razveselijo. Vnesejo v javnosti neko neko stanje oziroma situacijo šoka, pravega ali pa zaigranega. Tak dogodek spet močneje in hitreje požene kri po žilah ter poživi siv megleni dan v tej meženi situaciji v deželi. Ker za prve javne izjave establišmenta po navalu novinarjev običajno ni dovolj časa za usklajene in zaigrane izjave, pač pridejo pri prvih komentatorjih najprej na dan čustva, brzopletost in kontroverznost v izjavah leaderjev, izkaže se njihovo nepoznavanje oziroma nepredvidenost možnih posledic storjenega dejanja ter celo zmeda znotraj stranke iz katere je glavni akter. Najbolj se po navadi zaletijo prav tisti, ki v predvidljivih situacijah vse vedo, mnogo govorijo, a nič kaj konkretno učinkovitega ne storijo.

In tako je bilo tudi tokrat. Značilna je takojšnja izjava presenečenega Erjavca, da ta Gantarjev odstop ne bo vplival na koalicijo, pa spet značilno preračunljivo modrovanje Viranta, ki si nadaljevati s komentiranjem ni želel ali upal ter Lukšičevo podcenjevalno ugotavljanje nezmožnosti, da bi Gantar kaj spremenil (izjava: "dobra priložnost, da pridejo na te pozicije ljudje, ki bodo imeli več energije in ki bodo vse to znali narediti"). Seveda v teh izjavah naših frontnikov/odrešiteljev manjka še izjava ključne figure - premierke.

A manjka trenutno tudi ona sama, samozavestna in samovšečna premierka. Tačas pač nekje v tujini urejuje pomembnejše svetovne zadeve pred nepomembnimi domačimi. Bodo te domače boleče zadeve že počakale, saj so ji strici tako doma kot v EU dali zanjo - a ne za nas - tako potrebni time - čas! Denarja od zunaj pa itak še nekaj časa ne potrebujemo, če pa se že hočemo iti neke poiskusne igrice dokazovanja svoje suverenosti, pač izdamo nove in nove državne obveznice. Sumljivih kupcev zanje po visoki obrestni meri je vsekakor dovolj, po vsej verjetnosti posredno predvsem tistih, ki obračajo prej naš, zdaj pa njihov denar in jutri spet njihov, a spet oplemeniten z našimi davki, namenjenimi za odplačila zapadlosti teh obveznic.

Z zdravjem domorodcev pod Alpami je vsak dan huje, kar sva oba z ženo tekom letošnjega leta vsak posebej krepko in nevarno občutila na svoji koži in pod njo. Srečevala sva se z neverjetno zdravstveno birokracijo in obravnavo pacienta, dolgimi čakalnimi vrstami pri specialistih ter včasih celo dvomljivo strokovnostjo (imam pisne dokaze) in neodgovornostjo zdravstvenega osebja. Na tem področju čaka bodočega ministra(e) za zdravje še veliko trdega dela in obče ter politične podpore, če hoče(jo) res kaj spremeniti na bolje.

Ampak na tej osebni kalvariji iskanja zdravstvene pomoči in načinov odprave zdravstvenih problemov ter uspešne pozdravitve so bila tudi nepričakovana pozitivna presenečenja. Tukaj zato ponovno izrekam javno priznanje in zahvalo vsem tistim svetlim točkam - zdravnikom specialistom ter ostalemu osebju, ki so se izkazali s svojo prizadevnostjo, človečnostjo, strokovnostjo in razumevanjem težke pacientove situacije.

Zdravje se danes pač prične in konča z denarjem, morda bo jutri kaj drugače. Ampak vedno ni bilo tako. Smo takrat mar preveč zapravljali in se neodgovorno igrali s svojo največjo dobrino? Se je potem preveč pijavk prisesalo na naše zdravstvo in posredno tudi naše telo in dušo? Močno se bojim, da bo do tega omenjenega "jutri" zdravje posameznika in države zaradi pomanjkanja denarja pač spet moralo še malo počakati. Pa po mojem globokem prepričanju rešitev ni samo v denarju. Predvsem organiziranost, transparentnost in pošteno plačilo za pošteno ter strokovno delo na vseh nivojih, ne samo pri zdravnikih. Dvomim, da bo nenadejan in nenadni odstop ministra Gantarja to rakasto stanje v našem zdravstvu ob apatičnosti vladne politike do zdravstva kaj dosti premaknil ali celo v kratkem spremenil.

Saj, če smo že od osamosvojitve sem kot država vseskozi prehlajeni, mentalno podhranjeni in polni malignih tumorjev, kljub mnogoterim zdravstvenim ministrom vseh barv in moralnih kvalitet na področju zdravja bore malo storili, razen preusmerjanja toka denarja namenjenega za zdravstvo. Danes močno dvomim, da bomo po izteku tega podarjenega nam potrebnega časa in z novim ministrom, brez ustreznih zakonodajnih sprememb, sploh kaj uredili, če pa že kaj, bomo to spet naredili na hitro in z levo roko. In da ironično dodam, po vsej verjetnosti spet z "levo" vlado. Pri vseh političnih naporih vladajoče elite, da ostanejo enotni in ne razdirajo te posvečene prevratniške koalicije, bo seveda zla usoda zdravja posameznika pač spet neizogibna kolateralna škoda.

Pa se naj na koncu mojega razmišljanja povrnem k naslovu prispevka ter postavim javno vprašanje vsem oblastnikom, politikom, poslancem, premierki ter nenazadnje, vsem državljanom Slovenije -

je mar obstoj kakršne koli kalicije pomembnejši od zdravja nacije - tako mentalnega kot biološkega.