Rekomunizacija Slovenije

Zadnje (ne)aktivnosti vlade Alenke Bratušek in njeni ukrepi v zvezi s kadrovskimi nastavitvami na najodgovornejših in najvplivnejših pozicijah državnih institucij, načrtovane vladne spremembe protikriznih ukrepov in potez prejšnje vlade, nesposobnost politikov za ocenitev in priznanja realne situacije v državi ter v zvezi s tem sklenitev potrebnih dogovorov o smeri in načinu reševanja zavožene ekonomsko finančne situacije, napoved novih vladnih ukrepov za premagovanje krize, novo noro izvedeno zadolževanje z državnimi obveznicami s strani finančnega ministra ter ponovna prikrita in zadnje čase že kar javna vpletanja v politična in finančno ekonomska dogajanja s strani znanih stricev iz ozadja, so me vzpodbudila, da se ponovno javno oglasim in napišem, kaj si ob vsem tem mislim in pričakujem.


Sam sem že eno leto nazaj v nekem komentarju glede takratnih vzrokov nesprejemljivih družbeno ekonomskih  dogajanj in koncertriranih medijskih gonj na določene posameznike opozarjal, da se Slovenija rekomunizira. A ker so se stvari medtem odvijale tako zlahka in brez prave zaznambe ter odpora javnosti ter ustreznih institucij proti temu trendu, razen seveda pohvale vrednih posameznikov, kateri še vidijo dlje od svojega nosa, se zna stvar za državo in večino državljanov res ponovno tragično končati.

Za današnje stanje v državi po mojem mnenju in glede na moja opažaja zadnjih desetletij ni nevaren in kriv tisti, ki na njega danes spet kažejo s prstom vsi poklicani in nepoklicani, v sozvočju z večinskimi mediji, levičarskimi politiki ter leaderji dovčerajšnjih koalicijskih partnerjev, kateri ga obtožujejo, češ, da je to nevzdržno stanje  zakuhal samo on, s svojo sredinsko/desničarsko vlado in svojim avtoritativnim vodenjem. Nevarni so za nas namreč res le tisti, ki te kažiprste ščuvajo in usmerjajo proti akterjem potrebnih pozitivnih sprememb, s ciljem zaščite in ohranitve svojih privilegijev in v preteklosti pridobljenih pravic. Ne vem, kaj se bi moralo zgoditi, da se ta nenaden in nevaren tok trenutne družbene klime spremeni. Težko bo današnjo slabo stanje v državi spremeniti na bolje, kajti tisti, ki vso stvar usmerjajo imajo še vedno na razpolago vse vzvode javnih finančnih sredstev in bank, kanale vplivanja, prekaljeno in preskušeno kontinuitetno kadrovsko strukturo ter večino najvplivnejših javnih in komercialnih medijev, da to svojo "prenoviteljsko" politiko še vedno tako uspešno izvajajo in so dejansko odgovorni in krivi za današnjo situacijo. In ker jih v njihovih rabotah permanentno podpirajo še sindikati, nekakšne še vedno obstoječe "samoupravne" interesne skupnosti, "kulturniki", celo študentarija ter prav tako vsa parazitska srenja, odvisna od državnih jasli in davkoplačevalskega denarja ter organizirana v razne civilne in vstajniške združbe, so trenutni izgledi za izboljšanje sedanje situacije v državi res brezizhodni.

Kot nekakšni rešitelji države in neposredne demokracije so se (res?) pred meseci nenadoma pojavili neki "kao" vstajniki, ki pa so s svojo selektivno usmerjeno aktivnostjo dosegli le to, da sta bila odstranjena dva najbolj izpostavljena leaderja, tisti najbolj izpostavljen in podtalen pa še vedno kraljuje v svojem skoraj že večnem cesarstvu. Celo še več, opažen je napor kontinuitetne srenje, da se ga čimprej rehabilitita in celo omogoči sanacijo njegovih nasedlih investicij, tako zasebnih kot prestolniških. Dokaz - vladna namestitev njegovih najbližjih somišljenikov in bivših sodelavcev na SOD-u ter izjave nekaterih vidnih posameznikov njemu v prid glede vpletanja v vladne kadrovske in finančne odločitve. Seveda mu bo slej ko prej potlej tudi pot na vrh vlade odprta, le s tistimi, ki so ga sprva forsirali in bili kasneje nad njim razočarani, bo potrebno nekaj zapletov razčistiti in plačati nekaj računov. A za denar zna on vse narediti in urediti.

Pa kje je zdaj tu povezava z rekomunizacijo Slovenije,  se bo kdo vprašal. V času komunizma v bivši Jugi se je pač tako delalo, a se o tem ni dosti vedelo, kaj šele smelo govoriti, bognedaj celo pisati. Razen seveda, če to ni bilo v interesu vladajoče kaste. Zavožene investicije so bile prej pravilo kot izjema, nesposobni partijsko vodeni direktorji so namesto odstopanj zaradi izgub v podjetjh rotirali, reelekcija je bila eden od načinov premeščanja, izgubljeni denar podjetij se je nadomeščal s prelivanjem in združevanji iz drugih podjetij, z novimi davki se je krpalo finančne lukjne dokler se je pač dalo, s skladi za nerazvite se je pretakal denar od uspešnih k nesposobnim in lenim, samoprispevki so bili značilni za pobiranje denarja državljanom in še bi se kaj našlo. Šlo je dokler je pač šlo, sledila so državna zadolževanja v tujini, vedno nova najemanja posojil za odplačevanje starih ter vzdrževanje standarda in socialnega miru, inflacija je bila virusen pojav, ki je pobrala še tisto, kar je ostalo v nogavici ... ja, ta komuno/socializem je moral propasti, z njim pa tudi propasti in razpasti celotna bivša država. Pa za njo sploh ne žalujem.

In kako je to urejeno in poteka danes? Ker se je še naprej po osamosvojitvi po znani "jugo" socialistični navadi trošilo več kot proizvedlo, javni sektor pa se je medtem nenadzorovano in skoraj eksponencialno širil, je bilo pač spet potrebno  nekje oziroma nekomu vzeti. Ker je medtem bila vladajoča kasta večinomma "levičarska" se je pač nadaljevalo po ustaljenem receptu iz bivše Juge. Prve so bile pri roki banke v državni lasti, kjer so "naši" in "nenaši"politiki po mili volji usmerjali denar k zgubašem in "nepokritim" investitorjem, davkoplačevalci pa smo to prazno vrečo neprestano polnili z raznimi dokapitalizacijami, v bistvu pa pokrivali izgube nepremišljenih investicij in špekulacij bankirjev. Koliko državnega denarja se je na tej poti celo izgubilo in prelilo v zasebne in interesne žepe, kljub Janševim predvolilnim obljubam, nismo izvedeli in verjetno tudi nikoli ne bomo. In ko sta bili bančna in proračunska malha spet prazni smo se pač na novo zadolžili za enormne zneske, denar pa usmerili tja, kjer ga je zmankalo, ne pa v razvoj, prizvodnjo, kakovostno visoko šolstvo in še kam, kjer bi se oplemeniti. Samo da smo spet imeli socialni mir in visok rejting pred novimi volitvami. Napora, da bi sproti iztrjevala neplačane davke in dajatve in s tem polnila proračunsko blagajno, dokler je denar pri dolžnikih še bil, se država sploh ni resno lotevala. Slučajno? Če je slučajno kdo na trenutni takratni oblasti hotel kaj celo minimalno spremeniti, so kontinuitetniki zbrani v vseh slojih družbe takoj povzdignili svoj glas, organizirali stavke in proteste in zadeva je zastala za kar nekaj časa. Kjer imajo preveliko moč in s tem realno oblast v rokah sindikati, politična kontinuitetna iz ozadja, mafijsko združene "intersene" skupnosti, klonirani  vstajniki, še najmanj pa vlada in parlament, tam je država obsojena na propad. 

Stvar smo pripeljali že tako daleč, da so ogrožene pokojnine, plače javnih uslužbencev, vračila zunaj najetih posojil in verjeten globok padec življenskega standarda in nov visok porast nezaposlenosti. Zaradi nas postajajo resno zaskrbljeni tudi zunaj države, saj postajamo resna motnja v evrskem območju in zaradi resnično iz obupa možnih spontanih vstaj brezpravnih in obubožanih množic celo potencialna nevarnost na Balkanu. To pa ni več hec.

Dodajmo k temu zdaj še napovedane nove drastične vladne ukrepe za pobiranje denarja z novimi davki, kjer ga je sploh še kaj ostalo, pri tem pa še naprej spet z omejevanjem investicij onemogočati nastajanje in razvoj novih podjetij ter seveda neobhodna nova posojila za odplačevanje starih in pokrivanje izgub iz preteklosti, pa smo tam, kjer smo nekoč že bili. Mar ni to stanje enako ali podobno onemu iz bivše Juge, iz katere smo zbežali, a nikamor prišli? Morda celo z dežja pod kap, zaenkrat še upam, da ne. Zato moj pomislek o novi rekomunizaciji države Slovenije.

Jutri, na dan 9. maja, je praznik, katerega bomo v srcu praznovali z različnimi občutki, eni kot dan EU, drugi kot dan osvoboditve in zmage nad nacizmom ter fašizmom, ampak jaz bi pa še rad doživel, da ga končno praznujemo tudi kot dan resnične zmage nad komunizmom.

Nova vlada - potreben katalizator družbenih spremeb?

 

foto: Siol

V normalnih pogojih demokratičnega življenja v civilizirani in pravni državi, taka vlada, kot se nazira sedaj, ne bi imela dolgega veka. Kaj to, sploh je ne bi bilo mogoče sestaviti in potrditi v parlamentu.
A mi smo še daleč od od spoštovanja civilizacijskih in naprednih družbenih norm, torej tudi daleč od normalne sodobne demokracije.

Imamo pa mi vsekakor svojo "normalo" demokracije, takšno, ki  se dejansko še vedno nadzira in usmerja preko znanega foruma bivših oblastnikov-komunistov ter kasneje prenovljenih komunistov še iz časa samoupravnega socializma. Imamo torej takšno "normalo", ki služi tudi novim skrivnim ali napol javnim mafijsko finančnim omrežjem v navezi s predhodno navedenimi osebki. In k temu veliko primore še naše pasivno in neučinkovito pravosodje.

Le v takšnih pogojih in razmerah je moč diktirati in usmerjati družbo in državo iz ozadja preko določenih plačanih apologetov - politikov nekaterih vplivnih političnih barv in nians, nekaterih vplivnih javnih avtoritet in institucij, nekaterih vplivnih zastopnikov izobraževalnega sistema, sindikatov ter kupljenih - beri: iz oglaševalskega denarja državnih podjetij plačanih javnih medijev. Pomembna je vsekakor tudi podpora velikega dela zavedene množice nerazmišljajočih državljanov-volilcev, ki pač radi oddajo svoj volilni glas tistemu, ki jim je pred volitvami obljubljal nemogoče, a njim všečno. Če k tem prištejemo še tiste, ki na račun lažne sociale kar dobro živijo, in one, ki apriori volijo "proti" nekomu, ki je s strani prej omenjenih stigmatiziran, je krog obvladovanja vseh pomembnih javnih sfer v državi sklenjen. Stanje s tem ostaja pod nadzorom, v bistvu nespremenjeno, zamenjajo se le svinje pri koritu. To korito pa že vseskozi sproti prisilno polnijo davkoplačevalci, eni brez možnosti, drugi pa brez volje do dejanskega vpliva na potrebne prebojne družbene spremembe.

In ko smo se lansko jesen spet znašli v položaju, ko je že kazalo, da se z "nenašo" koalicijo nekaj le lahko premakne in se je tudi pričelo vidno premikati  na bolje, so se spet splašili "rentarji", boječ se izgube svojih neupravičenih zgodovinskih privilegijev ter ponovno sprožili novo diskreditacijsko afero zoper predsednika vlade in zaradi ustvaritve občutka objektivnosti pred javnostjo, tudi župana glavnega mesta. Le ta je bila spet ustvarjena in sprožena s pomočjo njim podrejene javne institucije, ob takojšnji pričakovani asistenci glavnega "načelneža po potrebi" iz prejšnje vladne koalicije ter v sodelovanju s koncentrirano podporo njihovih javnih medijev. Vsem tem so se kasneje pridružili še "spontani" in z mediji podpihovani ulični protestniki. Kar naenkrat sta nato v tako "normalni" državi iz globoke pozabe v družbi in politiki vzniknili etika in morala, seveda le zaradi trenutne potrebe "naših", kot trenutno nepogrešljiva elementa obstoja države Slovenije ter njene demokracije in nadaljnega razvoja gospodarstva. Pred tem pa, kot da morala in etika na tem svetu sploh ne obstajata.

Ko se je nato javno mnenje po njihovem pričakovanju dodobra prekvasilo z novo paradigmo, je bilo potrebno  storiti nov korak naprej, najti je bilo potrebno "naše" politike-rešitelje, ki naj bi najprej zrušili staro vladno koalicijo, nato pa sestavili novo, z novo vlado. Prvo jim je po hudih mentalnih in organizacijskih mukah čez nekaj časa sicer uspelo, a z drugo, politično in kadrovsko sestavo nove vlade, pa je šlo zaradi političnih, predvsem pa osebnih kalkulacij vodij strank, le malo težje. Seveda, zamrznjeni in skriti strici so imeli tudi pri tem spet glavno, a za javnost neslišano besedo. Tudi njihova javna medijska mašinerija je bila začasno izključena, da ne bi po nepotrebnem povzročala kolateralne škode. Zdaj, ko je predlagana politična in kadrovska sestava nove "odrešilne"  vlade znana in tudi zadnji možen hip vložena v parlamentarno potrditev, je tudi njihovim javnim medijem vrnjeno njihovo "poslanstvo". Z visokokaloričnimi besedami novih vladnih politikov se mediji že trudijo spet nasitili in napojili nezadovoljno ljudstvo, "rentnikom" pa bodo novoizvoljeni ministri s premierko na čelu ter parlamentarnim žegnom ponovno zagotovili nadalnje nemoteno uživanje v preteklosti pridobljenih nezasluženih privilegijev. In seveda, zagotovili tudi, da se nove parlamentarne volitve oddaljijo čim dlje v neznan čas, pa naj v bodoče ulični protestniki še tako vpijejo in razgrajajo, odslej vendar ne bo več "realnih" vzrokov za demonstracije.

V tej luči dogajanj in naprezanj vedno bolj nekredibilnih politik(ant)ov okrog nove vlade in posledično(?!) nove politične koalicije, bo prav zanimivo  spremljati medsebojno prerivanje in klanje drenežev okoli novega koalicijskega korita. Zanimivo bo, koliko časa bo trenutna potrpežljivost ob sicer že napol praznem koritu trajala, kdo bo prvi zakrulil, koga bodo kot prvega odrinili, ko bo korito spet čisto prazno. Trenutno izgleda, kot da še ni "lakote", kar pa ne čudi, saj dreneži okoli tega korita sproti požrejo tudi to, kar pred tem izrečejo. A tudi besed bo kmalu zmanjkalo, kaj pa potlej? In kaj šele potlej, če bodo tisti demonstranti, ki na ulicah protestirajo iz osebnih stisk in prepričanj o naših gnilih politikih, pri teh demonstracijah vztrajali in jih še okrepili.

Ne, sam res popolnoma nič ne verjamem v sposobnost, učinkovitost in uspešnost te nove vladne garniture. Ker pač nima organske osnove in ustreznega programa za svoj obstoj in rast, naj čimprej razpade, čeprav bomo državljani zaradi tega kratkoročno prikrajšani, a na dolgi rok je tako bolje.

Ne vem zakaj, a z vsakim dnem vse bolj simpatiziram z nekaterimi demonstranti na ulicah naših mest, sploh, ker se je pri njih tudi že pričelo nekaj razčiščevati in očiščevati. Ta nova nekonsistentna vlada naj bi bila vsekakor dobrodošel katalizator, ki naj pospeši proces "očiščevanja" družbe in politike, ampak vsekakor ne po Lukićevemu scenariju. Za začetek naj protestniki izsilijo čimprejšnje nove predčasne parlamentarne volitve in spremembo sedanjega nevzdržnega volilnega sistema.

Usodni Gregor - spet pred gregorjevim

 

 

 

Skoraj bo točno dve leti od tega, ko sem na svojem blogu objavil primerjavo med tremi takrat aktualnimi Gregorji pred Gregorjevim - praznikom ptičkov. Takrat se namreč pričenja ptičja ženitvev, obenem pa je to tudi dan, ko se pričnemo veseliti prihajajočih svetlejših dni po dolgi temni in mrzli zimi. Tudi kmetje takrat pričnejo s svojimi deli, da se v prebujajoči pomladi omogoči skorajšnja setev in od tega odvisna kasnejša žetev.


Glede na to, kar se je v politiki zgodilo včeraj in naj bi se dogajalo še cel teden, lahko postavim analogijo z Gregorjevim, saj gre tokrat tudi v politiki ravno za to, da se po hudih zimskih političnih neurjih in zmrzalih v prihodnjih dneh dogovorijo za pripravo tal za novo setev in obljubljeno kasnejšo žetev. Od uspešnega in iskrenega dogovora med akterji novonastale politične situacije (brez fige v žepu), je namreč močno odvisno, ali bo ta nova politična njiva z dokaj novimi kmetovalci dobro pognojena, preorana ter prezračena in da bodo nato pravočasno posejana taka semena, ki bodo  hitro in uspešno vzkalila. A vzkaljeno naj bi bilo tudi dobro in odporno, naj bi v zadostni meri obrodilo, pa še eventualne možne pomrznitve in nepričakovana neurja bi moralo v času rasti prestati.

Pa naj se spet vrnem k prej omenjenim trem Gregorjem, ne brez razloga.

Prvi takratni Gegor - Repovž namreč - je na svojski, predpisan mu način, v medijih in novinarskem društvu branil edino možno in sprejemljivo "novinarsko" resnico, a je končno pogorel na celi črti.

Drugi takratni Gregor - Golobič - je na njemu značilni način ustvarjal in interpretiral svojo ta zaresno resnico, kateri bi se dalo v klenem slovenskem jeziku reči - neresnica. Ker so mu ljudje predolgo verjeli, a ga končno prepoznali, se je pač moral končno tudi on posloviti s svoje politične prižnice in s tem prenehati širiti svoj "edino pravilni" zaresni nauk za naivno javnost.

Tretji Gregor - Virant (ostale prilepljene mu predpone raje izpuščam) - pa je s svojo "resnico" in dejanji v preteklosti in vse do danes povzročil marsikatero politično presenečenje in razočaranja med bližnjimi, v teh kriznih časih pa ponovno postal sila aktualen.

Bil je eden glavnih (so)akterjev in rušiteljev Janševe vlade. Od načelnosti, morale in etike je kljub nasprotnim dejanjem v praksi kar pokal po šivih, nato pa (pre)hitro eksplodiral ob nastanku in objavi poročila protikorupcijske komisije, katerega je, dogovorjeno seveda, prejel dan pred ostalimi.  A zdaj, ko je Janša sinoči padel, se je tudi sam znašel v precepu, kako ravnati naprej, ne da bi si spet umazal čast in dostojanstvo svojega in strankinega imena, mostove za seboj pa je nespretno porušil. Lahko mu je bilo rušiti, a odslej bo treba spet na novo graditi. Tu pa so že prve, samo na izgled nepremostljive težave. Pri naskrivaj načrtovani skupni skledi, iz katere bodo želeli spet vsi samo zajemati, je premalo žlic in hrane, nova pa še ni skuhana, a je tudi ni več od kje vzeti. Zaradi njegovih izrekanih in zaklinjanih načelnosti v preteklosti, naj ne bi bilo nikakršnih možnosti za sodelovaje z glavnim so-akterjem rušitve Janše, če tudi Janković ne odide z županskega mesta in vodenja stranke.

Samopreživetveni nagon pa ga bo po mojem mnenju namreč spet prsilil v to, da se bo to pot pač ravnal po dvojnem merilu. Povedano drugače, menil bo, da kar zaradi ugotovitev iz poročila protikorupcijske komisije velja za Janeza Janšo, ni nujno, da takoj velja tudi za Zorana Jankoviča, slednji pač ni bil predsednik vlade. Torej, Janša je moral oditi takoj, z Jankovićem pa se zaenkrat naj ne bi tako mudilo, saj je celo podpisal pogojno izjavo o svojem odstopu, kar naj bi bilo zaenkrat dovolj. Vzrok za tako ravnanje bo iskal v nujnosti postavitve nove vlade zaradi trenutnih višjih državnih interesov, vsaj do novih skorajšnjih predčasnih parlamentarnih volitev. Novih volitev pa se seveda v resnici, kljub stalnemu nasprotnemu zatrjevanju, boji kot hudič križa, saj so ga volilci že spregledali, kot pred njim že Golobiča. Seveda se močno zaveda, da ga zaradi tega čaka enaka usoda.

Prepričan sem, da sta skupni scenarij in režija postavitve nove vlade znotraj strank te ad hoc parlamentarne koalicije usklajeni do potankosti, saj si ponovnega poloma, kot pred letom in pol, akterji in strici ne morejo več privoščiti. In v tem tudi vidim trenutni Virantov problem pred javnostjo, glede na njegovo deklarirano (ne)značajnost.  Ta trenutek ocenjujem, da bo Virant pred javnostjo govoril in se zaklinjal eno (predčasne volitve), pod mizo in v zakulisju pa sklepal in delal nekaj čisto drugega, torej preva(i)rantsko, do izvolitve nove vlade in s tem možnost premika naslednjih parlamentarnih volitev v nedorečeno prihodnost, morda celo do konca mandata tega parlamenta.

Ampak, naj že v naslednjih dneh stori karkoli in kakorkoli, že zaradi doslej izrečenih besed in storjenih dejanj, tega ne bo mogel več popraviti. Nazadnje bo odšel v politično zgodovino,  kot sta tudi odšla že njegova prej omenjena predhodnika - tudi oba Gregorja. Je torej samo še vprašanje časa in potrebe po nadaljnih Virantovih uslugah.

Bo Alenčica res rešila podalpsko kraljestvo?

 

 

 

Podalpsko kraljestvo se je znašlo v zelo, zelo hudih težavah, ko vse drvi samo še navzdol in na slabše, njen kralj, z imenom Matjaž, pa še vedno krepko spi za mizo v svoji votlini pod vršaki Pece, kot da se ga usoda kraljestva prav nič več ne tiče.


V deželi namreč že dalj časa rovarijo prekucniki, prevaranti, delomrzni nastopači in tatovi kraljevskega imetja. Ceste so zaradi tega polne lačnih otrok, brezdelnežev, šolnikov, samooklicanih pevcev, pisarjev, beračev ter ostarelih vojščakov za narodov blagor. Nič, česar se trenutni kraljevi začasni namestnik loti, mu v tej podalpski deželi zaradi njegovih zakletih zgodovinskih nasprotnikov ne uspeva. Ne pomagajo mu ne zakon, ne trda roka, ne dana beseda, ne more se več zanesti niti na dovčerajšnje najbližnje. Vsak od njih se danes s  svojo obljubljeno podporo prekucnikom raje prodaja za pričakovano mu nagrado jutri, če se skupaj z njimi uspejo znebiti trenutno vladajočega princa. A ta se še vedno ne da, ne zlepa ne zgrda. Lastnost vojščaka in vladarja pač, ki nekaj da na besedo, obljubo in zvestobo podanikov in ki verjame v svojo moč in poslanstvo. Trenutno mu ob strani stoji le še zaščitnica njegovih podanikov v eksodusu. Podaniki doma pa so zmedeni, saj ne vedo več komu in v kaj verjeti. Na hude pretekle čase so že itak pozabili, večina jih je še vedno ostala nepismenih in neukih, če že znajo kaj prebrati, pa tega vedno tudi ne razumejo. Pokonci jih držijo le še stara vera in nove obljube prekucnikov v boljši jutri. Ta boljši jutri pa, da bo po novem prišel kar sam od sebe, samo vero v vodečega princa jim je treba zapustiti in princa izgnati, še najbolje pa kar usmrtiti, da bo potlej v kraljestvu večni mir. In verjeti bo treba v novo vero, ki jo širijo prekucniki, pa se bosta potlej spet cedila med in mleko, brezplačno seveda, kot nekoč.

In glej čudo, našla se je v tej zmedi celo neka gostobesedna Alenčica, trdeč, da je prav ona prebujena žena spečega kralja pod Peco, a ga je zaradi njegovega zanemarjanja njenih potreb in vrlin menda zapustila ter se odločila, da zdaj pa kar ona sama pokaže podanikom tonečega se podalpskega kraljestva, kako se reši deželo pred hudobnim princem in zloveščimi dogajanji med njenimi podaniki, ki da jih njemu zaradi nesposobnosti in hudobnosti ni uspelo odpraviti. Še celo več, on sam da jih je povzročil, celo tudi, ko še ni bil izvoljen za vladajočega princa. Pa tudi za izdaje najbljižnjih da je kriv, ker jim ni dopuščal, da bi razdelili kraljestvo v svoje nove fevde oziroma ni toleriral njihovega očitnega nedela in nesposobnosti. In ta novodobna Alenčica se seveda zdaj zanaša na bogove, ki jo vodijo od zadaj in jo usmerjajo naprej ter seveda tudi na svojo nezmotljivo žensko intuicijo in prav, četudi ve, da vedno ni tako. Manjka le še skupna blagoslovljena večerja z novimi so-dvorniki, da jo hitro ustoličijo, sedanjega vladajočega princa pa ob pomoči njegovih predhodnih so-dvornikov dokončno vržejo z oblasti. Potlej pa, kar bo, pač bo. Če ne bo, bomo pač spet iskali kar smo že večkrat zaradi lastne neumnosti izgubili. In če bo treba, bomo tudi resnico spet spremenili.

Ampak, jaz, pisec te pravljice, pa domovanje kralja Matjaža iz svojega otroštva pod Peco res dobro poznam, nikdar ob njem nisem videl ne njegove speče vojske in kraljice Alenke, ne speče, ne budne, zato trdim, da ta Alenčica, ki se nam zdaj ponuja, ni niti približno tista ta prava, ki naj bi rešila podalpsko kraljestvo. Je le njen surogat, obsojena na kratkotrajno - če - vladanje, čeprav jo nam podanikom prekucniki prodajajo za suho zlato.

No, sam sem, vsaj mislim tako, le kolikor toliko pismen in nisem čisto neuk, zato niti najmanj ne verjamem, ne v novo pravljico in ne v to Alenčico. Zame je ona le vmesna epizoda, pred novo in  nepredvidljivo zgodbo te lepe, a nesrečne podalpske dežele. Resnični novi rešitelj dežele pred ponovnim zlom pa bo moral res imeti  pravo vizijo, pogum in pravo vojsko ter tudi sposobnost za uresničitev svoje naloge. In predvsem, podanike, ki bodo vanj verjeli.

Kdo govori resnico - komu verjeti?

Kaj je torej resnica, to je zdaj vprašanje, da malo parafraziram dilemo Hamleta.
Seveda pa si je potrebno pred razmišljanjem in ustvarjanju svojega mnenja  o "resnici" najprej ogledati in poslušati vsebino Janševega nagovora Zboru za republiko v Ljubljani na linku:

http://www.youtube.com/watch?v=IKeMOvlBj-c&feature=player_embedded

in nato še v TV dnevniku 11.2.2013 predstavljene izjave nekaterih članov odbora za pravično in solidarno družbo, na linku:

http://tvslo.si/predvajaj/ostri-odzivi-na-jansev-govor/ava2.158363884/


Ko človek gleda in posluša oboje, se resno vpraša, kje v Janševem govoru je beseda o tem, da so protestniki levi fašisti. Kot sem jaz prebral in slišal njegov govor, je z izjavo o pojavu levega fašizma označil določeno ravnanje določenih politikov ob določenem dogodku, ni pa s tem nikakor enačil udeležencev protestov.

Vodtiteljica dnevnika Jeseničnikova se je v TV dnevniku 11.2.2013 celo eklatantno zlagala, ko mu je dobesedno pripisala to izjavo. V čigavem interesu so torej taka popačenja v poročanju javnega medija in zavajanju javnosti?  Lahko je samo v interesu načrtovanega razpihovanja mržnje in netenja razkola med državljani ter ustvarjanju klime pomoči k padcu vlade in dokončni odstanitvi nezaželenih političnih osebkov. Seveda se tako poročanje dominantnih medijev potlej v javnosti zakupi in postane "argument" za koncertrirano blatenje in napade na Janšo. Če že mora vlada pasti iz objektivnih razlogov, naj pade v skladu z ustavo, torej z odstopom ali pa s predpisano ji izglasovano nezaupnico s strani večine poslancev državnega zbora.

Neverjetno hitra pa je bila to pot tudi reakcija in obsodba Janševega "sovražnega" govora s strani dosedanje varuhinje človekovih pravic. Ja, če je to oportuno, zna tudi varuhinja hitro odreagirati, čisto drugače kot v hujših primerih sovražnega govora in kratenja človekovih pravic in njegovega dostojanstva v preteklosti.

Razširjene in celo večkrat ponavljane izjave "odbora" sem si ob hkratnem zgražanju ogledal in poslušal tudi na drugih TV in RA kanalih. Je mar res mogoče, da je del naše leve "inteligence" tako plitek na umu, da so iz njenih ust na osnovi namerno potvorjenih dejstev prihajale tako obtožujoče in žaljive besede, kot so jih izjavljali omenjeni odborniki pred nastavljenim mikrofonom in kamero. No, jaz v samo njihovo plitkost niti ne verjamem, bolj v njihovo podlost, pokvarjenost in kupljivost. Škoda, da v videu TV SLO niso bili predstavljeni vsi govorci in pa nekatera mnenja v celoti . Dren pred kamero in mikrofonom je bil kar precejšen. Verjetno pa je bilo celo za RTV SLO preveč absurdnosti in laži v nekaterih  izjavah. Izjave Svetine o Janši kot nikakršnem politiku in državniku, moraliziranje, zahteva po odstranitvi Janše in pogojno "sloveniziranje" državljanov s strani Hribarjeve, podtikanje Lipiča o grožnji z vojsko in policijo s strani Janše (sam pa je nedavno zlorabil veteransko združenje za napade na legalno vlado), insuniacija Goloba glede najetja 25 milijard evrov posojil v času prve Janševe vlade (a molk o dejanskem takratnem ravnanju vplivnežev iz ozadja in uprave NLB), pa še kaj in še nekateri.....do Miheljaka, kar človek enostavno ne moreš verjeti. In na vprašanje prisotne novinarke(?), kaj pa je alternativa sedanjemu stanju in predsedniku vlade, odgovora ne vedo, čakajo, kaj se bo iz tega izcimilo. Hribarjeva celo izjavi, da to ni več njihova stvar, glavno, da se za vedno iznebimo Janše.
"Strokovnosti" in izkušenj glede diskriminiranja, podtikanj in blatenj svojih političnih nasprotnikov, da kaj več ne omenim, lanserjem samo ene, njihove edine "resnice", res ne manjka. Izkušnje iz ne tako davne preteklosti to potrjujejo in govorijo same zase.


 Kaj je po mojem videnju in slišanju trezna razlaga vzrokov nekega dejanja oziroma dogodka, kaj pa spet demagoško podtikanje in insuniacije kot protiargument, pa si lahko ogledate na spodnjem linku - posnetku Odmevov na RTV SLO1 z dne 11.2.2013.

http://tvslo.si/predvajaj/juhant-in-keber-sovrazni-govor-v-politiki-in-medijih/ava2.158374802/

Ja, tako je s to našo slovensko resnico, vsak si jo tolmači po svoji potrebi, s čimer ni nič narobe, a hudo postane stvar nevarna, ko se jo zlorablja v podle politikantske in profitarske namene, ceno za to pa plačujemo državljani - davkoplačevalci.

Kaj ste nam storili, strici

Znani glavni stric iz "ozadja" se je zanj odločil, ena teta ga je potlej prosila v imenu 26 "zaslužnih" in poslušnih veljakov - marionet, "maziljenec" pa se je potlej moral odločiti, da se žrtvuje za "blagor" naroda in dobrobit te gerentološke "podstati" slovenske kontinuitetne druščine. Seveda so ga botri še pred tem v ta namen javno prekrstili v najboljšega kapital socialista, z velikim čutom za malega človeka.

 

 

Foto - spletna stran PS

In  se je potlej nekaj časa "dogajalo" javno in podtalno agitiranje in prepričevanje volilcev ter končno zgodilo s "prosvetljenjenim" ljudstvom in z državnozborskimi volitvami decembra 2011.  Seveda se je to lahko zgodilo le pri nas, v naši slovenski "demokraciji", vodeni s pomočjo "zaslužnih" stricev in tet iz ozadja ter izvajani s pomočjo kupljivih politikov sumljivega slovesa in porekla ter agitpropom z državnim oglaševalskim denarjem dobro plačanih medijev. Iz teh medijev se je pred in medtem "preselilo" v parlament tudi kar precejšnje število osebkov - predhodnih novinark, voditeljic oddaj, pa še kak bivši dopisnik iz tujine. Nam se je to zdelo normalno, tujina pa se je čudila tej vrsti demokracije, ko se dobesedno čez noč pojavita in ustanovita dve čisto novi listi/stranki z neiskušenimi politiki in pobereta tolikšno število glasov s strani zmedenih, naivnih in tudi nevednih volilcev.

Rezultati take "ad hoc" politike in "novih" obrazov v njej so sveda že dolgo znani. Nesposobnost relativnega zmagovalca, da bi kot prvi postavil parlamentarne organe sestavil novo vlado, se je pokazala takoj na samem začetku ustanavljanja in usklajevanja, ko niti računati ni znal/hotel. S tem pa je ustvaril od nikogar pričakovane razmere, ko je vskočil drugi, bolj (pre)izkušen in pretkan, znal je izkoristiti nepričakovano in podarjeno mu priliko ter zbral pogum in sposobnost, da vskoči. Je bil pobudnik za tako tudi "ad hoc" koalicijo on ali "preračunljivci" iz drugih strank? To bomo verjetno težko izvedeli, a nekaj je le pricurljalo v javnost, takratna cena za predsedniški stolček državnega zbora, namreč. Za velike "denarje" so se verjetno prodajale/kupovale koalicijske funkcije v parlamentu in vladi. Nesojeni mandatar se je  kasneje raje pustil ponovno izvoliti za župana in se iz parlamenta spet vrnil v svojo trdnjavo - MOL. Tega mu pa strici niso mogli oprostiti, tega namreč, da je totalno "zasral" dobro naštudiran scenarij in režijo za ponoven prevzem oblasti po predhodnem fiasku s Pahorjem in podtaknjenci.

In kot vedno ob takih ali drugačnih delitvah, se najde kdo, ki kasneje misli, da je za svoje "zasluge" dobil premalo. Ponovno zahteva več, a se zadeva med partnerji ne izide, ker ni več kaj deliti. Sestava parlamenta in način njegovega delovanja se je kasneje pokazala vse prej kot vzorna. Afere s poslanci, resnične in namišljene, so se kar in se še vrstijo, od samega začetka skoraj ni bilo dneva, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidenega, a skoraj pričakovanega.

Prelepo pa je šlo tudi vladi od samega začetka, navkljub vsem težavam z njenimi težkimi odločitvami in ukrepi, ogroženimi z napovedanimi referendumi in stavkami. Preveč uspehov v relativno kratkem času, s ključnimi ukrepi za ozdravitev gospodarstva, financ, stabiliziranja javne porabe in mizernega družbenega stanja v državi, je sprožilo hudo reakcijo njenih zapriseženih že zgodovinskih nasprotnikov - politično motiviranih sindikatov, parazitskih kulturno/političnih združenj, raznih "civilnih" družb za ohranjaje vrednot, celo obeh ex predsednikov države. Strah pred novimi uspehi te vlade pa je zavladal v starih in novih družbenih in političnih strukturah in združenjih. Argumente so poskušali zabrisati z  blatenjem v tujini in doma prek pisemskega dopisovanja, kar so v preteklosti tako obsojali, če je to storil kdo drug. A tudi odobravali, če so od ega pričakovali korist. Prej kot slej pa je verjetno glavni vzrok v prestrukturiranju državnih bank, preteklem izvoru neprestanega finančnega napajanja družbeno politične podstati stare genske zasnove, vključno z njim naklonjenimi (plačanimi) mediji.

 Posledice takega preteklega kloniranja politike in politikov se kažejo ravno te dni, nekako leto po nastanku sedanje/pretekle koalicije, ki poka po vseh šivih iz znanih in neznanih vzrokov, pretežno sebičnih. A najhujše, kar se je lahko zgodilo državi, družbi in nam državljanom, pa je bilo to, da so se leto nazaj spet rodila nova, gensko prečiščena politična in osebna sovraštva, ki so iz tlenja preraščala v odkrit požar, podpihovan in vzdrževan tudi s strani najvišjih državnih instanc. In ob njih se je pričelo splošno kolektivno podpihovanje in širjenje požara, ki nas zajema te dni in čigar dim nam še dolgo ne bo dal globono zadihati. In kaj je bilo bolj zaželenega (in uresničenega?) ter priročnega za nasprotnike te vlade, kot v primernem trenutku lansirano poročilo neke komisije, ki na dvomljiv način prikazuje ugotovitve za dva najbolj izpostavljena protagonista v tem trenutku, brez možnega priziva na njene ugotovitve, za premierja in glavnega župana namreč. Če bi uspelo, bi bili ubiti kar dve muhi na mah. Še enkrat se bom ponovil, kot sem zapisal v predhodnem blogu, zažgali smo lepo rastoče žito, ker sumimo, da v njem raste plevel. Šele, ko bo nastopila zaradi tega lakota, se bomo spomnili na storjeno neumnost.

Kdo nas bo danes ali jutri reševal, kdo pomagal, komu še zaupati, komu še verjeti, se verjetno danes marsikdo od nas sprašuje. Treba se je končno postaviti pred ogledalo, se dolgo časa opazovati in se iskreno vprašati - sem mar tudi sam s svojimi razmišljanjem in dejanji v preteklosti ter z napačno obkroženim volilnim listkom doprinesel tem uničujočim trendom v naši današnji družbi, za katero smo pred dobrima dvema desetletjema tako složno ukrepali.

Edina resna rešitev za Slovenijo je po mojem mnenju začasno "spajdašenje" treh največjih strank, SD, SDS in PS, za potrebno dvotretjinsko soglasje o spremembi ustave glede uvedbe večinskega volilnega sistema ali pa dviga volilnega praga za vstop stran v parlament, kar naj bi realno prineslo stabilnejše koalicije in potrebne pogoje za kakršnokoli vladanje že, vse drugo nas bo še dolgo ali pa vedno vodilo v politične pat pozicije, saj se že dolgo in jasno vidi kam nas je ta obstoječa  "usmerjana" proporcialnost pripeljala. Kakorkoli se že iztečejo državnozborske volitve po sedanjem volilnem sistemu, vedno so potrebne preštevilčne koalicije in nastajanje političnih kravjih kupčij, kjer največ poberejo mešetarji, krava pa na koncu crkne.


P.S. - Strici in tete na sliki, se boste sploh še kaj/kdaj oglasili, obžalovali ali pa obrazložili vzroke za današnja dejstva in stanje, ki ste jih s svojim takratnim oktobrskim zaupanjem in prošnjo/pozivom "najbolj poštenemu in sposobnemu politiku" v Sloveniji povzročili?

So bogovi res padli na glavo?

Bogovi so padli na glavo, vsaj mislim, če se prav spominjam, da se je tako imenoval simpatični film o bušmanih in kasnejših posledicah v njihovi od sveta odrezani afriški skupnosti, ko je med njih z neba - beri z aviona - padla steklenica coca cole ter s tem nepričakovanim "darilom" vsemogočnih bogov v njihov svet vnesla nekaj povsem nepričakovanega.

Podoben efekt je povzročila KPK s svojim zadnjim poročilom o vodilnih političnih leaderjih, kjer je na eno stran postavila "lopove" na drugo pa "čistune".  Sedaj pa mi naivni bušmani slovenski sredi demokratične in civilizirane Evrope podobno na svoj način hitimo stvari postavljati na "pravo" mesto, da se ne zamerimo "bogovom" in da jim vrnemo kar je njihovega, sicer nam bi to utegnilo škodovati jutri, če ne že danes.

Ne glede na kolateralno škodo, ki bi lahko bila povzročena s to našo ihtavo obsodbo in izkazano "pravovernostjo", ko menjamo svojo pripadnost bogovom hitreje - to sem  pred kratkim videl v neki srbski TV nadaljevanki z naslovom Kursađije - kot cigan svoje mnenje in resnico. Ne morem se ob zadnjih dogajanjih v koalicijskih vrstah znebiti vtisa, da v Sloveniji večina politikov ob dejanskih Janezih zasluži tudi ime Janus - ime rimskega boga z dvojnim obrazom. Eden naj bi z vidnim desnim licem gledal naprej, drugi z levim nazaj. Glede na svoje potrebe in ocene so predčerajšnjim nekateri politiki pokazali svoj obraz z levim licem, včeraj desnim, danes spet kažejo levo stran, jutri pa bodo, ob eventualno spremenjenih političnih razmerah, spet desno. Premalo poznam rimsko zgodovino in mitologijo, - nekaj malega ravno zdaj prebiram - da bi poglobljeno analiziral to osebo z imenom Janus in jo značajsko korektno umestil v ta naš družbeno politični prostor, a kolikor o tem Janusu vem oziroma si predstavljam, nam osebkov z dvojnim obrazom v politiki ne manjka. In vsi ti Janusi ob vsaki priliki, ko se pred njimi prižgejo kamere, v en glas trdijo, kako da so oni pošteni, premočrtni, prepričani v svoj prav in samo iz prepričanja v službi državljanov ter države, ob non stop poudarjanju svoje osebne ali strankine "čistosti", ko pa kamere ugasnejo, pa se prično zakulisna dogovarjanja in kalkuliranja.

Zapisana in neprizivna "dejstva" v poročilu KPK-ja - slovenskem bogu pravičnosti in edine resnice -  so nas ponovno globoko razdelila in še bolj nas bodo kot si ta trenutek predstavljamo. Ko prebiram prispevke in interpretacije v medijih ter poslušam in prebiram mnenja politikov, uveljavljenih ali forsiranih pravnikov, bivših ustavnih sodnikov, vidnih javnih delavcev, ko prebiram resne bloge in komentarje v njih, vedno bolj prihajam do prepričanja, da do resnega spopada, najprej verbalnega, nato posledično celo fizičnega, ne manjka dosti. Še do včeraj družbeno, sploh pa strankarsko sprejemljivo, se je čez noč spremenilo v nezaslišano. Ja kje zaboga ste pa bili takrat s svojo vestjo in svojim glasom vsi tisti organi pregona, sodstvo, pravniki, vsi tisti leaderji političnih strank, mnenjski in medijski voditelji, pisci blogov in kolumn, ki nam danes solite pamet o nesprejemljivosti tega ali onega prvaka stranke zaradi ugotovitev KPK-ja, ko so se te grde stvari pričele dogajati. Je mar bilo za vas bolj merodajno ravnanje in navodila stricev in tet iz takoimenovanega ozadja?  Da se razumemo, naš politični in še marsikateri avgijev hlev je treba temeljito počistiti, a ne tako, da mečemo gnoj iz enega na drug kup v taistem hlevu. In če bi organi pregona in sodstvo res bili neodvisni, strokovni in v službi ljudstva, kot tako pogosto slišimo iz ust njihovih predstavnikov, do takih anomalij sploh ne bi prihajalo ali vsaj ne v takem obsegu. Zlo je treba zatreti v kali in na začetku, sicer se razseje in razraste kot neuničljivi plevel v žitu. In seme takega plevela hočemo danes uničiti  z ognjem, ne da bi bili sposobni videti, da bo z njim pogorelo tudi žito. Ali povedano tudi drugače, hišo je zadela strela, vnel se je požar, ki se hitro širi, mi pa ugibamo ali pa trdimo, da je voda v vodnjaku  umazana in neužitna in jo je treba zamenjati, namesto, da bi nemudoma prijeli za vedro in gasili. Ali je voda umazana ali ne, bomo ugotavljali kasneje, ko bomo od gašenja žejni in bi radi pili.

In kje so vzroki za tako stanje duha in ravnanje v tej naši družbi? Po mojem so vzroki v delno stihijskem, delno pa v s strani "starih" sil nadzorovanem in usmerjanem razvoju družbe od osamosvojitve sem, deklarativno demokratične, dejansko pa marionetne. Sla po oblasti, zaradi osebnih in klanovskih, ne pa javnih koristi, je povzročila in omogočila ustvarjanje take zakonodaje in medsebojnih razmerij ter povezav, sploh v času večletne vladavine LDS-a, ob katerih se je dalo zakonito ali pa nekaznovano krasti bivšo družbeno, kasneje državno imovino in najemati kredite brez ustreznega kritja v javni samopostrežni slovenski banki nacionalnega interesa, imenovani NLB in še kateri drugi. Je mar potlej čudno, da smo ob takih/vsakih "velikih svinjarijah", ki to po preteklih tolmačenjih nekaterih najvišjih predstavnikov institucij pregona niso niti bila nezakonita, zato tudi ne preganjana in sankcionirana, dobili take profile politikov, bančnikov, gospodarstvenikov, svetovalcev, nadzornikov in še bi lahko našteval. Le kdo bi se/je v takih okoliščinah uspel profilirati v poštenega in naprednega politika svetovnega nazora in načel, če pa se je pa že pojavil kdo, je hitro dobil "lekcijo" ter bil na tak ali drugačen način onemogočen. Pojem in posledice negativne selekcije so nam poznani, mar ne?

In kaj nam bo dobrega ali slabega prineslo jutri? Počakajmo še kakšen dan, še vedno so na mizi vse karte, čeprav so za igralno mizo pretežno bleferji, ki iz svojih kart sami ne zmorejo/znajo potegniti dobička, gledajo pa skrivaj v karte drugih in tako špekulirajo, kako bi z drugimi pobrali z mize vsaj del zastavljene vsote. No, karte bodo kmalu odprte, pa se bo pokazalo. Kaj že pravijo o kartah in politiki? Da sta to dve kur.., ki hitro zasvojita in uničita vsakega, ki se ju loti.

Ampak politika je vendar umetnost možnega, pa tudi nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Tudi ta se bo kmalu ohladila, morda se bo dodala še kakšna začimba, ki bo enim všeč, drugim pa ne. Bolj kot za politično juho pa me pa skrbi za našo družbo s takimi politiki, sodstvom in mediji. V nekam čudno neznano smer pluje ta naša barka v podobi kure, vetra že dolgo ne zna več zajeti v svoja jadra, pa tudi vsak novi krmar zavija po svoje. Le kako bo z njo, ko pride pričakovani vihar, blagor mu, kdor zna plavati.

Pred dnevom "vstaje"

Bliža se 26. december, dan samostojnosti in enotnosti Republike Slovenije. Dan, ko je pred  dobrima dvema desetletjema bila Slovenija odločna, za naprej vsebinsko bogato programirana, predvsem pa večinsko enotna, zato danes tudi samostojna.

Bliža se dan inavguracije novoizvoljenega predsednika države, gospoda (tovariša) Pahorja, ki nekaterim zaradi njegovih visoko letečih in vse obljubljajočih besed vliva nekaj novega upanja in pa slovo dosedanjega, res gospoda, tovariša Türka. A meni tokrat, metaforično povedano, več upanja prinaša odhod starega, kot prihod novega.

Bliža se dan, ko naj bi oba pomembna državna dogodka, tokrat zaradi objektivnih okoliščin, združili v enega..

A glej ga zlomka, bliža pa se tudi famozni 21. december, dan, ko naj bi se zgodila nova, masovna "vstaja" prizadetih, ogoljufanih, ponižanih in razžaljenih državljanov. Tistih državljanov, ki so pred dvaindavajsetimi leti toliko upali in pričakovali od samostojne Slovenije, za katero so nekateri dali tudi svoja življenja. Napoveduje se vstaja, ki naj bi nastala iz družbenih potreb, nastala v srcih in glavah prej omenjenih, vzpodbujena in vodena z njihovimi čustvi in javnim razmišljanjem. In to ravno dobesedno tik pred načrtovanima omenjenima dogodkoma na državni ravni. Le slučaj? Bolj verjamem v čudeže, kot slučaj.


Če bi ta protestni val, ki se je doslej le umetno "širil" po Sloveniji s pomočjo medijev a la TV Štruklovizija in usmerjenega ter vzpodbujanega hujskaštva s strani "poklicanih" posameznikov, imel kakršnokoli verodostojno vsebino z transparentnim konkretnim programom in verodostojnimi prvovrstniki, ne pa točno določljiv cilj ene politične sfere, da onemogoči drugo in sama prevzame ponovno oblast, bi človek lahko dejal, končno, ljudem je zaradi nevzdržnega socialnega in družbenega stanja prekipelo, tokrat jim je treba pritrditi in se pridružiti njihovim upravičenim zahtevam za vsebinske in kadrovske spremebe v naši družbi, pravosodju, politiki, šolstvu, zdravstvu ter lokalni samoupravi. A pozivi, izvedba in poteki protestov, njihovi organizatorji, posebej pa še "javni" podporniki, so tako prepoznavni, da ni težko zaključiti, komu in zakaj je tak način in cilj protestov v interesu. Gre v glavnem za "družbene parazitarje", katerim je z neizvolitvijo še aktualnega predsednika države ter načrtovanjem in uveljavljanjem ukrepov koalicijske vlade za sanacijo države, ogrožena ali bo celo odvzeta "pridobljena" pravica, da kot dejanski lastniki države  še naprej živijo na račun drugih. Tistih drugih, za katere velja drugačno izvajanje  zakonov, tistih drugih namreč, katerim se je zaradi ekonomskega in finančnega brodoloma države sesula možnost pridobitve nove zaposlitve kar za nekaj česa, če ne celo za dolgo, če bo jutri zmagala stara demagogija, ne pa nova vizija.  Tisti drugi pa so tokrat itak spet drugotnega pomena, so "drugorazredni", a so za dosego resničnih ciljev podtalnih organizatorjev protestov in "vstaj", kot sredstvo manipulacije z javnostjo, še kako priročni.

Kaj lahko pričakujemo kot družba in posamezniki od novih "vstaj" in protestov v prihodnje? Po 21. decembru bo marsikaj že bolj jasno. Bo bolje ali slabše? Odvisno od tega, kako dojemamo kot družba in posamezniki današnji čas, današnje razmere in vzroke zanje, kaj smo po svojih (z)možnostih pripravljeni sami storiti za izboljšanje stanja, kako uspešna bo vladajoča oblast pri odpravljanju vzrokov dandanašnjih težav, kako verodostojna bo v svojih napovedih in uresničevanju načrtovanega in obljubljenega, kakšne šanse ji bodo sploh dopustili opozicija in njej naklonjeni sindikati. Odvisno tudi in predvsem od tega, kako se bodo v bodoče odzvali res prizadeti državljani, če obljubljeno spet ne bo uresničeno. A saj vemo, da je eno obljubljati, drugo pa uresničiti.

Predvsem ohranimo v teh težkih časih mirno kri, trezno glavo, čisto vest in pozitivne človeške odnose, četudi smo trenutno še na oblasti, četudi smo trenutno še politiki in četudi trenutno še trpimo zaradi vsega slabega, kar se nam je, a se nam ne bi smelo dogajati in zgoditi v zadnjih dveh desetletjih.

Spoštovani bralci, v teh predprazničnih dneh vam želim občutek upanja in pa ponosa, da ste/smo državljani Slovenije, želim vam pa hkrati tudi vesel Božič, srečno Novo leto in veliko, veliko zdravja in zadovoljstva, vaš Rak..

Demonstracije, izgredi, ... in kaj sledi?

Toliko špekulacij se že pojavlja v zvezi z vsemi dosedanjimi uličnimi protesti, podprtimi celo z prikritim hujskaštvom najvišjega vrha prepoznavnega političnega pola, določenih podrejenih medijev in kolumnistov ter posledičnimi izgredi, da se da že iz tega razbrati, da gre to pot spet za nekaj več kot le demonstracije v korist ponižanih in razčlovečenih državljanov Slovenije. In zato tudi sam dodajam svoje mnenje o tem.

Politika, ta današnja in pretekla umazana politika v vsej svoji podli, koristoljubni in perverzni značajnosti jih vodi in vzpodbuja. Pa saj je vseeno, če jih vodi posredno, iz ozadja ali neposredno. Namen in cilji so zame jasni, sredstva in načini pa poznani iz naše in svetovne zgodovine. In ob tem ta uboga zavedena raja naivno upa v spremebe, ki da jim bodo s temi protesti prinesle boljši jutri. Malo morgen, razkričali se bodo, na dan bo prihajala njihova zavedenost, primitivnost in junačenje določenih osebkov ter naivnost. Domov se bodo seveda vračali z občutkom, da so nekaj spremenili, a bodo spet žejni prepeljani čez vodo. Kje je vsebina, kje program uresničitve zahtev, kje so pravi novi in sposobni vodje, da stopijo na čelo teh uličnih "množic" in da to "spontanost" usmerijo ter dosežejo resne in potrebne spremembe? Mar še ni napočil pravi čas za to, mar še ni dovolj hudo? Očitno. Je pa spet napočil pravi čas za hujskače, razgrajače, pretepače,  in ekstremiste vseh barv. Saj poznamo, kolikor slabše na ulici, toliko bolje za nas, ki bomo iz tega potegnili koristi.

Na vseh področjih se vidi in občuti vsesplošna družbena in posameznikova nestrpnost. A ta je huda stvar, ne da nam, da prebolimo politične poraze, ne da nam, da počakamo na rezultate že sprejetih vladnih ukrepov za izhod iz te krize, ne da nam, da umirimo nategovanja z referendumskimi grožnjami in podtalnim politikantstvom v zvezi z njimi, ne da nam, da počakamo na izzid predsedniških volitev. In ko se temu pridruži še strah pred trendovskimi napovedmi predsedniškega volilnega izzida, nekateri ne čutijo več političnega miru, čutijo ogroženost in celo izgubo njihovih neupravičenih privilegijev in položajev, pa se preventivno sprožajo vzvodi političnega zakulisja, verjetno iz obupa pred negotovim jutri. A včeraj in do danes so politiko in družbo tako prefinjeno obvladali. Seveda so za trenutne potrebe tudi operativci z granitnimi kockami v roki na razpolago takoj. Hudo razmišljanje, a čas bo pokazal ali se motim ali ne, morda že jutri zvečer v Ljubljani ....

Zgodba še nima konca, še najmanj tistega zaželjenega s strani poštenih, zavednih in doslej ponižanih državljanov te naše prelepe a še vedno tako ranljive države, zahteve namreč, da se znebimo pokvarjencev v politiki in gospodarstvu, skratka v celotni družbi in da dokončno svobodno zadihajo ter da se sliši in upošteva njihov glas.

Danes je še danes, jutri bo nov dan, da malo parafraziram, še posebej v Ljubljani, ko se bo pokazalo marsikaj ...., morda pa že danes čez pol ure.

Šlamparija ali nesposobnost?

V zadnjem času je vzniknilo kar nekaj takih afer, o katerih so se razpisali in razgovorili mediji, nekaj pa je doprinesla tudi kakšna debata na internetnih blogih ali forumih. Človeku seveda dajo misliti, da je v tej naši deželi nekaj hudo narobe s pojmom odgovornosti na vseh političnih, gospodarskih in sicer družbenih nivojih. In kako zlahka se opleta z izjavami s strani vidnih politikov in funkcionarjev, kako so pripravljeni prevzeti odgovornost za storjeno ali doživeto. Zlahka izjavljajo, za to in to pa prevzemam odgovornost osebno.... A kaj se nato zgodi? Nič! Kot da je odgovornost pojav, da te malo zaskeli v duši in začrviči v črevesju, drugega pa doslej v glavnem še nič.

Da naštejem kar po vrsti, ko se je nekaj zgodilo ali dogajalo, posledic za odgovornost za dejanje pa doslej še ni bilo:

Afera Patria - skuhan je bil politični segedin, kjer se zdaj ne čuti več niti zelja, niti mesa, kolikor ga je v njem pač bilo, niti začimb, niti popra ali paprike. Zadeva je bila politično zakuhana in servirana, brez nekih trdnih ali sploh dokazov, skratka po mojem nerealna obtožba brez vsebine, vendar z točno določenim namenom in posledicami. Farsa? Vsekakor danes že medijska in politično sodna farsa, ki še kar traja in traja, enemu v škodo, drugim v korist. Vprašanje je samo, ali je v njej več tožilske in sodne šlamparije ali pa nesposobnosti. Za nekatere medije mi je jasno, da v glavnem prevladuje v njih zlonamernost in pa servilnost do akterjev afere. Je pa treba njim, ki so zadevo lansirali,  čestitati za sposobnost lansiranja afere z jasno zamišljenim namenom in doslejšnjimi političnimi učinki. Seveda je na pravem mestu le zgražanje nad takimi početji.

Narko kartel - velik uspeh organov pregona pri odkritju obstoja in delovanja mednarodne zločinske združbe trgovanja z mamili, rak rane naše in vseh ostalih družb v svetu.  Sami verjetno nikdar ne bi uspeli (hoteli?) uloviti tako velikih rib brez sodelovanja in pomoči organov pregona sosednjih držav, seveda pa predvsem ameriških. Medijsko odlično pokrit dogodek aretacije in javnega spremljanja poteka sodnega postopka ter s tem v zvezi pričakovanje javnosti, da se dokončno zada smrtonosni udarec tej kriminalni združbi. To naj bi vsaj za nekaj časa prekinilo oskrbovalne mamilarske poti, pretakanja ogromnih vsot nezakonitega denarja, da o škodi posledic uživanja škodljivih drog za družbo ne govorim. A glej ga zlomka, ko smo vsi pričakovali finale, udari kot strela z jasnega, da je nižje rangirana sodna institucija povozila predhodne odločitve višje rangirane, z utemeljitvijo, češ da so mednarodno pridobljeni dokazi zoper akterje zločinske združbe za sodnika neveljavni. Pa recimo, da so res, zakaj zaboga se o tem ni odločilo že prej, v preverjanju postopka in potrjevanju zakonitosti njih samih in postopka. Nesposobnost ali šlamparija pravosodnih organov? Bojim se, da se bo z (hipotetičnimi?) namigi bivšega predsednika protikorupcijske komisije o tretji možnosti, javnost kar strinjala.


Sodni rubež pri Juretu J. - torej pri sinu nesojenega rešitelja Slovenije v teh težkih časih, ki so jihpa v glavnem s svojim pritajenim a učinkovitim delovanjem iz ozadja povzročili njegovi strici in podporniki iz kontinuitene sfere. Udarilo je kot bomba, vsi smo obnemeli. Končno premiki tudi pri nedotakljivih! Ja, pa ja, pa kaj še! Najbolj pošteni ata in politik v Sloveniji se je takoj pojavil na prizorišču in "ukrepal" v svojem originalnem in znanem stilu. Odmik realizacije rubeža za štirinajst dni. Čas za premislek in dogovor med izvršiteljem in lastnikom. Lastnikom? Glej ga vraga, takoj se na internetnih forumih pojavi dvom, kdo pravzaprav je pravi lastnik lastnine, kjer naj bi se rubež opravil. Komu bi pravzaprav rubili zaradi neplačanih dolgov, sinu ali očetu. Prav vseeno, neplačane dolgovi so verjetno njihov družinski problem. In čemu sploh so nastali dolgovi? Šlamparija ali poslovna nesposobnost Jankovičevih? No, po mojem prepričanju tu ne gre za šlamparijo ali nesposobnost, v igri je prej velika sposobnost akterjev, kako okoli prinesti upnike, a da pri tem vse izgleda zakonito in legalno.

Zaplet z referendumskimi podpisi - s podpisi glede zahtevka za referenduma o holdingu in sanaciji največje banke v državi. Jih je bilo dovolj ali ne? So podpisi originalni ali ne. Referenduma bosta ali ne? Nalogo preverjanja so opravljale državne institucije, a presojal je predsednik državnega zbora. In kaj je najprej presodil? Podpisi liste PS za referendum o bančnem zakonu so skenirani (kopirani?) in s tem neveljavni, za sklic referenduma o holdingu pa originalnih podpisov sindikata ni bilo dovolj. Na pritisk voditelja sindikata, ki je podpise zbiral, glede zadostnega števila podpisov, predsednik zbora Virant ugotovi, da v državni zbor ni bilo vrnjenih toliko podpisov, kot so jih poslali ministru Gorenaku. Minister po interni preiskavi spet ugotovi, da je bilo poslanih in vrnjenih točno tolikšno število listov s podpisi, kot je bilo sprejetih. Nastane koalicijska frka, kje so se listi izgubili in kdo ima prav. Virant osebno ugotovi, da so se listi s podpisi nekje pač izgubili, a da je to nemogoče ugotoviti kje in zakaj. Kje naj bi se izgubili, se zdaj načeloma ve, a zakaj so se izgubili? Šlamparija ali nesposobnost državnih birokratov. Morda celo kaj tretjega, to najbolj skrbi .... O krivcih in odgovornosti vpletenih v afero pa doslej še nič novega, o samih referendumih pa do danes tudi še nič gotovega.

Zahtevek za vrnitev preveč nakazanega denarja - denarja za zdravstveno blagajno s strani Dursa namreč. Komično! Povsod državnega denarja manjka, Durs pa ga,  začuda zlahka, kar šenkuje. Bojda zaradi sistemske napake. A kdaj in zakaj pride do sistemske napake? Sistem ustvarijo in nadzirajo ljudje, no ja, tudi tehnika, a če v poslovanju odpove oprema, je to pač tehnična napaka, največkrat spet posledica človeka. In kaj človeku v vseh teh verbalnih duelih med akterji zbode v oči? Težnja, da se denarja naj sploh ne bi vračalo, češ nastopile bodo nove nepričakovane težave. Je to bilo izsiljevanje ali špekulacija? Nezavedanje posledic? Vsakega nekaj pač, največ pa šlamparije in nesposobnosti nekaterih s primesjo neodgovornosti javnih funkcionarjev ....

In še se bi kaj našlo, a bodi dovolj. Ne gre mi za obtoževanje, gre mi za to, da se nad takim ravnanjem politikov in javnih funkcionarjev globoko zamislimo in javno povzdignemo svoj glas proti nadaljevanju take prakse, ki nas in državo potiska globoko navzdol, morda celo v balkanski kotel.

Troboj predsedniških kandidatov

 

Nagledali in naposlušali smo se jih v predvolilnem šovu že dovolj, pa še se jih bomo, a kratek povzetega doslej videnega in slišanega v tem obdobju ter siceršnja opažanja v preteklosti z moje strani, je čisto dovolj, da predočim eventualnim bralcem mojega bloga kratek opis v razmislek preden bomo stopili na volišče in oddali svoj glas za tistega, ki je po naše Naj ....


Zver - kandidat, ki razglaša, da gleda naprej, a mu nasprotniki očitajo, da hoče nazaj.
Po mojem uporablja premehke rokavice v tem predvolilnem troboju, da bi knockautiral koga od ostalih dveh. Čista borba ne prinaša zmagovitih točk, A presenečenja so vedno možna. Če mu uspe preboj v drugi krog, kar je že na meji čudeža, bo treba menjati taktiko in uporabiti trše rokavice.


Türk - kandidat/predsednik, ki gleda nazaj, a njegovi podporniki trdijo, da vidi le naprej. Sicer uradno razglašeni favorit, a v predvolilnem troboju ima, kljub doslej pokazani slabi formi, na zalogi še precej skritih nizkih udarcev, na katere ostala dva nista pripravljena ali pa jih podcenjujeta. Da njegovih številnih trenerjev, maserjev in podpore sodnikov ne sploh ne omenjam.


Pahor - kandidat, ki meni, da vidi nazaj, a da gleda naprej, v resnici pa gleda samo navzgor.
Da si všeč navijačem, ne bo dovoj, dalj kot do eventualno drugega kroga ne bo prepuščen. Nahrbtnik nedavne politične preteklosti, v katerega so mu tudi drugi priložili nekaj težkih kamnov je težak, tisto "zgoraj" bo verjetno še nekaj časa samo gledal.


Torej, tako je moje "troočenje" kndidatov po doslej videnem in slišanem v medijskem prostoru ter z dodanim ščepcem lastnega mnenja. Vi pa izberite 11. novembra, kakor vam ljubo. V tej naši, še vedno zeleni, a že močno zasmrajeni dolini, se zaradi samega (katerega koli) predsednika itak še dolgo ne bo nič spremenilo, bilo bi pa lepo, da ga vsaj zunaj cenijo, doma pa se ga vsaj ne sramujemo. Tisti pa, ki se izbora "očeta" naroda ne boste udeležili, ne jamrajte potlej, ko vam bo še naprej bolj ali manj hudo, kako se pri nas ne da nič spremeniti. Pa čeprav mislite s tem tudi samo na predsedniške volitve. Napovedovalci javnega mnenja bodo pa po volitvah itak imeli priliko, da se spet kaj naučijo glede zgrešenih ali prevelikih odstopanj od napovedovanih rezultatov, morda celo fatalnih napak. Kdo ve?

Vir fotke: novicejutro.si
Vir razmišljanj: verjeli ali ne - avtor sam

Polnočni kavboj je potegnil pištolo ....

In se je zgodilo. Razžaljeni, zaradi očitanih mu sumljivih finančnih in nepremičninskih poslov javno ponižani, od relativne zmage na državnozborskih volitvah pijani in s strani kontinuitetnih pijavk podprti kavboj ene od zahodnih regij divjega Balkana, je sinoči, pet minut pred polnočjo, potegnil pištolo in izstrelil prvi izzivajoči strel, čakajoč na nasprotnika, da se le ta javno pojavi na bojišču in da se dokončno pomerita.

Ta njegov stigmatizirani nasprotnik pa je že dolgo znan. Uspešen strelec, pozna vse strelske in obrambne finte, doslej je preživel vse strelske dvoboje, tudi tiste, ko so streljali nanj iz zasede ali izza hrbta. Čeprav včasih resno ranjen,  je doslej v teh dvo ali mnogobojih vedno preživel ter se še bolj utrdil v svojih spretnostih. Zaradi tega mu je cena med rajo narasla, pričeli so ga spoštovati celo izven regijskih meja.

Je pa ta drugi strelec kavbojev zakleti nasprotnik zaradi kavbojevega osebnega prepričanja o njegovem zlu, ker da mu je v preteklosti onemogočil, da si prilasti nekaj, kar še ni bilo dokončno vse njegovo. In k temu je treba prišteti še to, da temu prepotentnemu kavboju tudi njegovi gospodarji velevajo in ga silijo v to, da je zadnji čas, da se dokončno pomerita, upajoč, da njihov stigmatizirani nasprotnik dokončno podleže, saj tudi njih močno ovira, da dokončno utrdijo svojo oblast in pokradejo še tisto, kar se pokrasti še da, potlej pa da za dokazi zabrišejo vse sledi.

Pri tem igrajo gospodarji seveda tudi na dve karti hkrati. Kot svojega dobro plačanega in v preteklosti v nebo povzdignjenega kavboja - strelca, so ga pred meseci izbrali za bodočega regijskega šerifa. Šteli so mu v dobro, ker se je bojda v preteklosti s pomočjo stranskih strelcev in tudi s strani regijskih starost zaščitenega hrbta, dobro odrezal v lokalnih obračunih s svojimi nespretnimi rivali, pri tem pa se je še neprestano hvalil in izzival uradne oblasti ter kršil regijsko zakonodajo. Nihče mu še do danes zaradi pomoči vplivnih stricev ni mogel do živega. Rabili pa so strici gospodarji tudi nekoga takega, ki ga ne bi bilo škoda, če bi ga kdo v bodočnosti počil, ker so se zavedali, da jim bo slej ko prej zlezel čez glavo.  Ko so dokončno uvideli, da njihov kavboj ne zna niti do šestinštirideset šteti, kar se je pokazalo v enem od regijskih spopadov, ko mu je zmanjkalo municije za odločilni spopad. Takrat so se mu celo ženske  posmehovale, od takrat pa tudi navadna raja. To pa je zelo prizadelo njegov balkanski ponos. Verjetno je že takrat padla njegova odločitev, da se dokončno podredi gospodarjem in s tveganim strelskim dvobojem poskuša oprati svojo nečastno čast.

In tako je ta čas napočil, pištola je potegnjena iz tulca, izzivalni strel je sprožen, na nasprotnikov odziv se sicer trenutno še čaka, a se bo sigurno odzval in pojavil na bojišču. Raja je seveda tudi že našpičena in pripravljena da navija, provocira in vzpodbuja, le o tem nič ne razmišlja, da tudi zgrešene krogle ubijajo, predvsem nedolžne.

Pa se bojim, da se bo ta dvoboj kaj hitro spremenil v vsesplošno bitko vseh z vsemi. Močno sem prepričan, da bo v tem strelskem spopadu več kolateralne škode, kot pa je vreden sam dvoboj. A gospodarjev kavboja to ne skrbi kaj dosti, denar imajo, saj so regijsko banko že zdavnaj izpraznili, bodo pač kupili in nastavili naslednjega, ki bi bil pripravljen igrati se kavboja in streljati v pokazano mu tarčo. Škodo po bitki bodo pa itak, kot po navadi, plačali davkoplačevalci, ne glede na to, kdo bo zmagovalec.

Vence kradejo, mar ne ...?

Kako nizko človek s svojo moralo in s svojimi nizkotnimi dejanji sploh še lahko pade, sploh ob takih priložnostih, kot je bližajoči se praznik dneva spomina na mrtve ali za nekatere Vsi sveti, se sprašujem po dogodku, ki me je osebno zelo prizadel.

V kraju mojega rojstva in najstniške mladosti, Črni na Koroškem, imam pokopanega očeta, ki sam počiva v preranem grobu. Otroci smo se odselili, bliže in dalje po Sloveniji, za dan mrtvih se običajno snidemo, včasih nas več, včasih manj, kajti vsak ima še druge svojce v drugih krajih. Jaz sem od groba najbolj oddaljen, zato pač vsako leto ne obiščem groba ravno na ta dan, največkrat kak dan ali dva prej, ko prinesem šopek, svečo ali pa venec rož, kajti bolj kot datum je pomemben namen spomina. Tako sem tudi letos nekaj dni prej položil lično ikebano in prižgal svečo na grobu svojega očeta, potlej pa obiskal še grobove vseh ostalih pokojnih sorodnikov po bližnji Mežiški dolini, nazadnje tudi pokojne matere v drugem kraju. Prepričan sem bil, da bo cvetje na grobu dočakalo 1. november.

A danes je sledilo strašno razočaranje. Ko je sestra obiskala grob, je ugotovila, da ikebane na grobu ni več. Nisem mogel verjeti ..... kaj, tudi vence že kradejo, in to na grobovih naših prednikov, celo v mojem rojstnem kraju, na katerega sem tako ponosen in iz katerega izhaja toliko znanih osebnosti, zaradi katerih je kraj postal znan tudi v svetovnem merilu. Je to mogoče, da se nekdo toliko spozabi in stori takšno dejanje? Je bil to domačin ali slučajno mimoidoči? Pa saj to ni pomembno. Le kaj je z  dušo tega storilca, le kako se bo počutil, ko bo položil ukradeno cvetje na grob njegovega svojca, le kaj bo odgovoril svojim, če ga bo kdo vprašal, kje in za koliko je kupil to lepo ikebano? Seveda se bo moral zlagati, morda, čisto lahko, tudi povedal kje ... Res podlo dejanje, tako, zaradi katerega nekateri verjamejo, da se še mrtvi v grobu obrne. Mar storilec res ne premore toliko razuma in poštenosti, da bi uvidel, da s takim dejanjem onečaščuje tudi svoje pokojne svojce, ki bi mu tega dejanja, če bi bili še živi, verjetno nikoli ne oprostili. In se ob tem vprašujem, bodo morda tudi njemu nekoč položili svojci na grob ukradeno cvetje?

Boli, ko se zaveš, da gredo mimo groba tudi drugi, ki so poznali očeta in njegovo življenje, ki poznajo tudi mene, a bi v primeru, da grob ostane brez vidnega znamenja spomina, lahko mislili, da smo otroci na očeta pozabili. A nismo. Jaz se nanj še vedno spominjam in še vedno razmišljam o njem in njegovem življenju. Hvalabogu, grob bo vseeno še obiskan, šopek se bo nadomestil, a srd in bolečina bosta ostala.

To podlo in nečastno dejanje neznanca je bilo storjeno na svetem kraju, ki naj bi ga vsi spoštovali, tako verni kot neverni, kraj na katerem pred vhodom na pokopališče, kjer pokojni oče počiva celo piše: "Naj tukaj se neha sovraštvo prepir, kjer našel je človek zasluženi mir". A takega miru kot doslej, odslej na tem pokopališču ne bo več. Še manj pa v mojem srcu, žal!

Izgleda, da bo potrebno tudi slogan nad vhodom spremeniti ali pa mu odslej še kaj dodati.

Spet Kučan iz naftalina

Ko sem danes dopoldne slišal za 27. spominsko srečanje pohodnikov na Triglav na Rudnem polju, sem si dejal, le kaj bomo spet slišali iz ust govornika, to pot celo ex predsednika države, ki je "ex" bolj malo, "de facto", pa čeprav v ozadju, izgleda še vedno. Pa sem, kolikor sem uspel zaslediti na RTV SLO 1 v večernem dnevniku ter internetnih medijih, iz njegovih ust spet doživel pričakovano hujskaštvo, demonizacijo trenutne vladajoče strani ter seveda implicitno njenega vodje. Spet so se pojavili na tem srečanju simboli, ki razdvajajo, a ne brez vzroka, spet fanatično pritrjevanje nekaterih apologetov preminule ideje, ki pa v teh starih srcih, kot tudi mladih, a zavedenih, še vedno živi in razdvaja narod. In da bi brez NOB-ja ne imeli prilike kaj proslavljati, je dejal. Seveda, kot začimbo doda še Maistra in Tigrovce, kateri mu danes pridejo prav, da med poslušalci in državljani ustvari občutek njegove veličine in nepristranskosti, v preteklosti pa še slišati ni hotel zanje.
Krona srečanja pa, žal sem ga ujel le del, spet nagovor tovariša s "hozentregerji", bunkeraša, kot mu na internetnih blogih in forumih pravijo tisti, ki poznajo njegovo partizansko udejstvovanje, zdaj pa izgleda že kar uradnega hujskača, ki nikakor ne zmore brez jurišnega obsojanja tistih, ki se ne strinjajo z njim, to pot misterioznega internetnega "majerja" - beri Janše.

Na osnovi vsega, kar sem v svojem življenju doživel in prebral v literaturi ter spremljal na medijih, si upam celo trditi, da če ne bi bilo izvedne komunistične revolucije med NOB, bi bila danes Slovenija mnogo večja in narodnostno celovita, bila bi res pravna država z normalnim razvojem, ne bi obstajal problem Piranskega zaliva, varčevalcev Ljubljanske banke na Hrvaškem in v Bosni, niti ne sporov zaradi ideoloških simbolov ob državnih proslavah, še manj pa tajkunizacije in ropanja Slovenije. Da sedanje finančne in gospodarske krize ter vseh vrst lumparij pod okriljem namerno prirejene zakonodaje niti ne omenjam. Skratka, bili bi normalna država, z nekaj večletno državno tradicijo in normalnim delovanjem demokratičnih institucij in različno usmerjenih političnih strank.

Treba se je končno sprijazniti z dejstvom, da je bila narodnoosvobodilna vojna le ena od epizod v nastajanju slovenske države, ki pa si jo ravno tisti današnji akterji srečanja na Pokljuki, ki jim rdeča zvezda ponovno kaže pot, spet trudijo  razmontirati in vrniti v stare kolesnice enopartijskega modela, v katerem bi v imenu zaščite delavskega razreda in boljšega jutri, spet lahko nemoteno uživali svoje pridobljene, podeljene in podedovane privilegije in še dolgo prikrivali ali prikrojevali resnice o revolucionarnih stranpoteh.

Narod pa naj bi spet čakal na boljši jutri.

Deveti maj - kaj in zakaj praznovati?

Bilo je leta 1945, tam okrog trinajstega, štirinajstega ali petnajstega maja. Druga svetovna vojna je bila 9. maja uradno že končana, brezpogojna kapitulacija Nemčije podpisana, a bitke med posameznimi vojaškimi formacijami ponekod še ne. Tudi v Mežiški dolini na Koroškem ne. Imel sem komaj šest let, a se živo spominjam pokanja in umikajočih kolon nemške vojske in njenih pomagačev, ustaških in četniških formacij ter seveda bega množice civilistov, od otrok, žena in starcev, ki so se poskušali po prenatrpanih cestah, kolovozih in katerih koli poteh prebiti v Avstrijo. Spomin mi vtisa na takratno videnje dogodkov še ni izbrisal.

Deveti maj si je izbrala tudi EU za svoj praznik, dan namreč, ko je bil istega dne leta 1950 spočet zametek novih razmerij in odnosov v tem koncu sveta, kjer so si vojne sledile kot po tekočem traku, ena hujša od druge, ko je verjetno res veljalo, da je bil mir samo kratko obdobje med vojnami.

Pustimo zgodovini in zgodovinarjem dokazovanje in interpeliranje omenjenih dogodkov in vzrokov zanje, ne verjemimo pa v razlage edine resnice o teh dogodkih politikom in politikantom za njihove dnevno politične potrebe.

In kaj mene ob današnjem praznovanju teh dveh datumov razdvaja? To namreč, kateri dogodek je za prihodnost Evrope, obstoj njenih narodov, kulture, demokracije, socialne solidarnosti in končno prenehanje vojn v tem območju bolj pomemben. Zgodovinsko gledano, noben konec vojne ni postal garant, da naslednjih vojn ne bo. Vzroki za njihove nastanke so bili pač različni, s strani vojskujočih osvajalcev vedno opravičljivi, a za žrtve katastrofalni in nesprejemljivi.

Verjamem, da je konec druge svetovne vojne takrat povzročil večjo evforijo kot kasneje zametek nastajanja nove Evrope, kajti v ljudeh je bil po končanju vojne še vedno prisoten strah zaradi posledic nasilja in divjanja nacistov ter fašistov. Žal pa takrat nove prihajajoče grožnje še enega "izma" večina Evropejcev še ni prepoznala ali priznala, morda tudi zato, ker je največja država, kjer komunizem že prevladoval, resnično z velikanskimi žrtvami pripomogla h koncu druge svetovne vojne. Žal, hkrati s pregonom nemških vojaških enot je istočasno tudi sama postala okupator velikega števila vzhodnoevropskih držav in jim vsilila nov družbeni red, ki se ni obnesel. In ta novi družbeni red je bil z zlorabo partizanskega boja proti okupatorju s strani iste ideologije vsiljen tudi slovenskemu narodu.

Ko danes premišljam o praznovanju teh dveh dogodkov ter njunih vplivih na našo prihodnost, pa je verjetno le potrebno dati prednost dnevu EU, saj je kljub trenutnim zagatam le večji garant jutrišnjega dne brez vojn, kot pa konec druge svetovne vojne.

Ampak prepričan pa sem, da se je takrat ob koncu druge svetovne vojne v Evropi v resnici mnogo, mnogo bolj trpelo in so bili časi tudi mnogo bolj negotovi ter neperspektivni, kot pa se to poskuša s strani nasprotnikov EU-ja, glede njenih sedanjih težav, prikazati danes. Zato le spoštljivo praznujmo oba praznika, prvega s spominom in željo, da se ne bi nikdar več ponovilo kaj takega, drugega pa kot garanta, da se tudi res ne bo.

Labirinti sveta - kaj v oddaji sporoča Matej Šurc

Rad poslušam poslušam omenjene radijske oddaje Mateja Šurca na prvem radijskem programu  RTV SLO. So zanimive, poučne in na nivoju. A to pot sem bil ob poslušanju "labirintov" dne 27.1. 2011 ob 14:30 na koncu oddaje razočaran.

Avtor se je po začetnem zvočnem vstavku znanega Hitlerjevega rjovenja "ein Führer, ein Volk,..... " ob njegovem vzponu dotaknil tudi ostalih novodobnih svetovnih diktatorjev z opisom njihovih nečednih dejanj, med njimi seveda Tita ni omenil. V nadaljevanju je oobdelal še ostale zanimive teme. Do tukaj vse lepo in prav, a ko sem njegovo komentiranje poslušal proti koncu, je nekako v enajsti minuti od začetka oddaje pričel na svoj način omenjati  vzpon in pojav "nekega" podalpca v neki podalpski deželi in ga zaključil s ponovnim zvočnim vložkom Hitlerjevega rjovenja z znanim "ein Führer, ein ....". V tistem trenutku sem ugotovil, da je šel gospod Šurc v tem delu oddaje predaleč in padel pregloboko. Komentator je svoj komentar zaključil z očitnim namenom diskreditacije in blatenja, sicer pravkar v parlamentu izvoljenega premierja. To je storil na prefinjen način, s sugestivnim enačenjem posledic predvojnega vzpona Hitlerja in zdajšnjih prizadevanj Janše za sestavo nove koalicije in nove vlade. To je po mojem zelo podlo in nizkotno novinarjevo dejanje, za katerega je objektivno soodgovoren tudi urednik oddaje, g. Vojko Plevel. Odnosi med Šurcem in Janšo so pa slovenski javnosti itak že dalj časa poznani.

Sprašujem se, mar je namen in poslanstvo javne RTV omogočanje blatenja, razdvajanja in širjenja insuniacij na račun našega obveznega denarnega RTV prispevka? Se bo ob tem kaj oglasila varuhinja radijskih poslušalcev? Se bo mar oglasilo novinarsko častno razsodišče, če bo poslušalo to Šurčevo insuniacijo? Se bo razen mene sploh še kdo oglasil potem, ko/če bo aktiviral priloženi link tukaj in ga poslušal, povezal začetek in konec prispevka ter si ustvaril svoje mnenje? Upam!

Gospod Šurc in odgovorni na RTV Slovenija, čas je za streznitev in objektivnost,  nekateri nismo neumni in ne kupimo vse, kar nam ponujate. 

Le čemu pišem o političnih temah na svojem blogu ....

Res zanimivo vprašanje si zastavljam. Le čemu se izpostavljam v teh svojih resnih letih s pisanjem o stvareh, za katere nisem poklican, zaprošen ali celo plačan. Verjetno tudi nadarjen ne.

A je že tako, po naravi nisem človek, ki bi drugim želel slabo in na račun drugih uveljavljal svoje interese ali si celo na njihov račun prisvajal materialne dobrine. Torej, tudi za politika nisem rojen po, vsaj tako izgleda, današnjih družbenih merilih. Pa sem bil v "svinčenih" časih tudi družbenopolitično aktiven, kot se je takrat temu reklo. Predsednik sindikata v večjem podjetju, predsednik delavskega sveta, član upravnega odbora mednarodno povezanega podjetja, delegat v občinski skupščini močnega industrijskega mesta, morda še kaj, dolgo je že tega. Zanimivo, za nobeno od teh funkcij se nisem potegoval, vedno sem bil naprošen, da ne rečem postavljen, pač po takrat veljavni "proceduri". Še bolj zanimivo, nisem bil niti član ZK-ja, a vendar zaželjen in upoštevan. Rovarjene proti drugim mi je bilo tuje, neprimerna besedna obkladanja tudi. V konfliktnih situacijah so mi bili prvenstveni vzroki zanje, njihova razrešitev, ne pa čigava bo obveljala. In kot takega so me sodelavci in ostali sprejemali. Ni me bilo strah postavljati neprijetna vprašanja ali zahtevati odgovornost za neopravljeno. Kako samoumevna sta se mi takrat zdela resnica in pravičnost, še posebej spoštovanje vsakega človeka. A je bilo prvo včasih težko spoznati in drugo uveljaviti. Izgleda, da je nekaj od tega v meni še ostalo ....

Ko dandanes kot upokojenec s polno delovno dobo in normalnim fizičnim ter mentalnim zdravjem spremljam ali doživljam razvojne tegobe in uspehe naše mlade a lepe države, razvoj in stanje demokracije, socialni status premnogih nekdanjih fizičnih in sedaj brezposelnih delavcev, prevaranih in ponižanih določenih družbenih slojev, izobraženih brez možnosti zaposlitve, si ne morem kaj, da se ne oglašam. Pa mi nič ne manjka, ne v materialnem ne v finančnem pogledu, več ne rabim. A se vseeno oglašam z željo, da s svojo oceno ravnanja institucij in določenih akterjev v družbi, politiki, gospodarstvu, kulturi, javnih medijih, itd. poskušam na objektiven način dodati svoj prispevek k prepotrebnim spremembam, čeprav samo z besedo. Druge možnosti razen glasovanja na volitvah ali referendumih nimam, a morda z njo le nekaj doprinesem k potrebni kritični masi osebkov, ki želijo, znajo in hočejo današnje stanje spremeniti na bolje in s tem pomagati, da se spet vrnemo na pot, ki smo jo z realizacijo osamosvojitve takrat začrtali. Že to nekaj pomeni, da se tisti, ki sicer o navedeni problematiki nimajo svojega mnenja ali pa imajo nasprotno in me slučajno berejo, sami sebi zastavijo vprašanje ali imam prav ali ne. Morda pa sem v vzpodbudo tudi tistim, ki enako ali podobno mislijo, da ne odnehajo, morda se zaradi mojega pisanja celo pojavi nek nov bloger in si na podoben način da duška.

Priznam, ko pritisnem na okence "javno objavi", se mi pojavi vprašnje, kako bo to sprejeto, koliko bralcev bo prispevek sploh opazilo, koliko ga bo sploh prebralo, sem kaj spregledal, sem kje zamočil, sem bil neobjektiven, bo kdo sploh komentiral in na kak način. A obenem čutim neko zadovoljstvo, češ, nisem samo pasiven kritizer na drugih bloger, izpostavil sem se, zato tudi pravica, da se oglasim tudi drugod in komentiram drugim. Morda sem pa samo preveč samovšečen .....

Pred dnevom samostojnosti in (ne)enotnosti.

Bliža se datum, ko smo se Slovenci in tudi drugi državljani Slovenije pred enaindvajsetimi leti na plebiscitu - referendumu z velikansko večino 88,5 odstotkov odločili za samostojno državo Slovenijo. Torej so pri nepričakovano visokemu rezultatu "za", ob 93,2 odstotni udeležbi, sodelovali tudi ostali  volilno upravičeni prebivalci republike Slovenije ter se s tem odločili za svoj boljši jutri v okviru svoje nove domovine.  Zatorej, nismo bili samo Slovenci za osamosvojitev, temveč tudi večina kasneje "poslovenjenih" pripadnikov ostalih prebivalcev takratne republike Slovenije v okviru Jugoslavije. Bil je pa to takrat pravi šok za svetovno, domačo in Jugo javnost.

Če danes pogledamo, kaj smo s to odločitvijo dosegli, smo lahko zadovoljni samo s povečanjem gospodarske ravni, kar pa ne velja za intenzivnost njene rasti. Povečala se je povprečna raven blaginje, a razlike znotraj nje so se nenormalno povečale na račun nepravične delitve novo ustvarjene vrednosti. Na drugih področjih vseh družbenih sfer pa so odgovori  lahko samo konfuzni. Jaz osebno sem negativno presenečan. Pričakoval sem pravno državo, ki bo temeljila na enakopravnosti, poštenosti, spoštovanju dela in znanja, zaščiti privatne lastnine pridobljene s poštenim delom, spoštovanju posameznikove osebnosti, upoštevanju predpisanega prava, spoštovanju drugače mislečih, hendikepiranih, zagotavljanju temeljne zaščite enakosti državljanov v izhodišču, ne glede na spol, narodnostno ali versko pripadnost. Pričakoval sem ukrepanje države v zaščito šibkejših, aktivnosti v prid dejanskemu preganjanju kriminala, omejevanju vplivov lobijev ter interesnih omrežij za svoje osebne koristi, uveljavljanju demokracije v izražanju stališč, mnenj in ravnanj, .... in še bi lahko našteval. A kaj od tega smo v resnici v tem obdobju, ko smo referendumsko odločitev udejanili in s človeškimi žrtvami ubranili ter prihajajočo enindvajseto obletnico plebiscita dejansko uresničili? Malo ali skoraj nič od tega. In kar je najslabše, bivšo družbeno imovino smo podržavili, finančno razvrednotili in s spornimi finančnimi transakcijami na tajkunski način "podelili" znotraj vladajočih in ideoloških skupin.

Je poštenje kot "top" vrednota v tem času pridobilo na veljavi? Ni! Poštenjaki so celo zasmehovani, ponižani in trenutno nezaželeni.

Je znanje v resnici zaželjeno in cenjeno? Ni! Cenjena so papirnato/formalna dokazila o doseženi stopnji izobrazbe, kot dokazu znanja. A izobrazba in znanje nista istovetni. Prvo je potrebni, a šele drugo zadostni pogoj uspešnosti. Prevladujoča in cenjena je pripadnost, predvsem "nam".

Delo. Kaj pa to sploh je? Kramp, lopata, samokolnica? Tekoči trak, trgovina, šverc/komerc, storitve? Računalniške obdelave kot pomoč realizaciji zamisli, sodelovanje v projektih?   Naprezanje za uresničitev zamisli v  realnost? Prelaganje papirjev in ustvarjanje pogojev za širjenje birokracije ter stem neproduktivno zaposlovanje? Ustvarjanje pogojev za razcvet podjetništva in povečanje nove dodane vrednosti? Izobraževanje, zdravstvena in socialna oskrba, socialna pomoč nemočnim?..... Ali pa so to le finančne transakcije? In ne nazadnje - če katerokili delo sploh dobiš, si lahko srečen, plačilo zanj pa je glede na obstoječo zakonodajo in njeno spoštovanje ter sankcioniranje itak loterija, da o poštenem plačilu za pošteno opravljeno delo ne govorim.

 Pravna država - kakor za koga, odvisno, na kateri strani zakona se nahajaš, kateri politični ali interesni opciji pripadaš, koliko so vredne tvoje zveze ter kakšno korist za trenutno oblast predstavljaš. Če imaš denar za dobrega in politično priznanega odvetnika, vsekakor. A če ga nimaš, kako si s pravno državo sploh lahko pomagaš. A v bistvu v pravni državi do problema zaščite posmaznika v primeru neupoštevanja zakonov in predpisov sploh ne bi smelo priti. O problemu časovnih zaostankov (namernih?) v reševanju po pravni poti pa raje ne bi, .... pa naj gre za posameznika, podjetje ali institucijo.

Spoštovanje posameznikove osebnosti - kategorija brez vrednosti. Če nisi "naš", nisi vreden pozornosti, kvečjemu porogljivosti, zasmehovanja, diskreditacije in onemogočanja prosperitete, če misliš drugače kot "mi".

Upoštevanje prava v javni sferi države - raztegljiv ali skrčen pojem. Upoštevanje po potrebi, klientom in pripadnosti aktualni oblasti. Žalostno.

Drugače misleči - najhujši sovražniki in nebodigatreba, ki si jih nobena oblast ne želi. Onemogočiti jih za vsako ceno, narod naj ostane na primitivni miselni ravni, tako ga je lažje obvladovati in  manipulirati z njim po dnevno političnih poterebah.

In še bi lahko našteval, a sem prepričan, da podobno meni še veliko, veliko enako mislečih državljanov, skrbi me le, da so tako tiho in neaktivni, da se ne oglašajo ko je to potrebno in da s tem svojim ravnanjem s svojim glasom ne pripomorejo do ustvaritve tiste kritične mase mišljenja javnosti, ki bi stem lahko kaj spremenila na boljše za državo in nas večino dobro mislečih državljanov.

Ni mi vseeno, kako smo doslej ravnali, kje smo danes doma in širše v svetu, kdo nam še vedno kroji življenje, kdo vse uspeva v tej pre/nad/vladi, kdo je takrat pred dvajsetimi leti bil proti naši osamosvojitvi in kdo za, kdo od teh bo na svečani proslavi ob tem prazniku sedel v prvi vrsti avditorija in kdo nam bo kot slavnostni govornika solil pamet o našem takratnem ravnanju in današnjem stanju. Če povzamem, kontinuiteta predosamosvojitvene dobe je celo legitimno ponovno prevzela oblast, ponovno prevzela vajeti v svoje roke, utrdila odločilne oblastne pozicije s svojimi preverjenimi ali poslušnimi kadri, ponovno je uspela pred državnozborskimi volitvami oprati možgane nerazmišljajočim in neodločnim, skratka, uspeva ji rekomunizirati Slovenijo.

In končno, ni mi vseeno, ker me še danes po dvajsetih letih prevevajo tisti strašni občutki jeze, besa in strahu ter negotovosti ob napadih JLA na civilne in strateške objekte v Sloveniji. Nikoli ne bom pozabil trenutkov, ko sem skozi okno svojega stanovanja slišal eksplozije bomb in opazoval stebre dima na brniškem letališču. Tam je namreč plebiscitno odločitev državljanov Slovenije branil tudi moj sin. Njegov soborec je v tej obrambi žal izgubil celo življenje.

Ne vem sicer, kakšni občutki me bodo prevevali ob proslavi na ta slavnostni dan, a danes vem, da smo krenili po napačni poti k cilju. Izgubili smo se na tej poti in zdaj tavamo na mestu ali se celo vračamo nazaj. Tega si res nismo želeli niti pričakovali, a zgodilo se je.  Grozi nam, da nam tisti, od katerih smo bežali, ponovno zavladajo, tako v miselnem, ideološkem kot v nacionalnem pogledu. Prav zanimivo bo videti na slavnostni prireditvi ob tem prazniku, koliko moj pomenljiv naslov pove.

In za konec še moj apel ob tej obletnici - dajmo Slovenci in nekdanji državljani ostalih narodnosti bivše skupne države, danes državljani Slovenije, poglejmo se v ogledalo, zbudimo se že enkrat iz svoje zaplankanosti, ležernosti, zaspanosti in pasivnosti, otresimo se že enkrat svojih lažnih idealov, oblikujmo skupaj vendar že enkrat to svojo državo in družbo, rojeno v uporu in krvi, torej državo Slovenijo, v kateri bomo zaščiteni, enakopravni, enakovredni, ustvarjalni in zadovoljni! Ustvarimo državo, katero bomo imeli radi in bomo ponosni nanjo, državo, katero bodo cenili tudi onkraj naših meja.

Vsi nestrpni - vsi enaki ....

Sinoči je imel Slak z izbiro gostov za Poglede Slovenije na temo o nestrpnosti in sovražnem govoru po objavi članka doslej(?) neznanega g. Majerja na spletni strani SDS-a in sproženo reakcijo dela javnosti nanj, zelo srečno roko.
Tisti, ki zna razmišljati s svojo glavo, je iz debate in soočenj lahko izluščil zrno od plevela. Pokazala se je nerazumljiva histeričnost in popadljivost Pirčeve za takorekoč napihnjen prazen nič in njeno neprepričljivo dokazovanje o njeni enakopravni obravnavi podobnih primerov, sproženih oziroma storjenih tako na "levi" kot na "desni" strani. Zame je postal vprašljiv namen in pomen obstoja mirovnega inštituta ob takih stališčih njegove predstavnice, ki na pretiran način ocenjuje resnost in pomen inkriminiranega članka. Celo stvar celo kvalificira kot nevarnost za obstoj države. Izgleda, da je Rosvita Pesek na nedavnih Odmevih na to temo z dejstvi in mnenji drugih pravnih "eminec" ni prepričala. Hanžek je s svojim jecljajočim dokazovanjem "hudobnih" mnenjskih pojavov javno spet pokazal, kako daleč je od realnosti, pa še "nestrpen" je bil povrhu v nekem trenutku s svojo izjavo, da so politiki itak vsi primitivci. Izvedeli smo tudi nekaj doslej meni neznanih dejstev iz ust predavatelja na Harvardu, kako se s takimi problemi ukvarjajo v ostalih demokratičnih državah in kakšen pomen jim dajejo. Mi je ob poslušanju njegovih mnenj in navedb kar malo dalo misliti kje mi sploh živimo, prevzela me je celo rahla zavist nad njegovo razgledanostjo in poznavanjem omenjene problematike na tem področju v svetovnem merilu. In kako gladko je včasih povozil Pirčevo ob njenih insuniacijah ali trditvah. Rončevič nam je nalil čistega vina glede mentalnega stanja državljanov in v ta pojav vpletenih institucij, vprašanje je seveda, kdo ga bo popil, kdo pa odklonil. Meni je bil všečen, mož, ki ve, kaj in o čem govori. Predvsem je iskristaliziral dejstvo, da se je z nebrzdanim napadom na pisca in vsebino inkriminiranega članka, s tem tudi oportuno na SDS, ki je objavo članka dopustila, "sovraštvo" med političnima poloma in neosveščenimi državljani samo še povečalo ter se s prilivanjem medijsko političnega olja na ogenj samo še nadaljuje. Izredno všeč mi je bilo razlaganje Klemenčičeve o pristopu in načinu reševanja pojavov nestrpnosti in sovražnega govora, takega načina sem se v preteklosti v druge namene tudi sam uspešno posluževal.
In še moje mnenje glede inkriminiranega članka. V članku po mojem ne gre za namerno omalovaževanje državljanov iz bivših republik nekdanje Juge, gre za amatersko a s strani nekaterih nezaželeno povolilno analizo možnih vzrokov presenetljive zmage Jankovića. In nenadoma je prišel članek zelo prav kot povod za povolilni obračun z namenom medsebojne diskriminacije glavnih protagonistov na sedanji politični sceni, s pridajanjem svojih lončkov tudi drugih akterjev, ki v tem vidijo svojo korist, na razgreto politično ploščo.  Razlogi za never ending medsebojne spore in obtoževanja so pa itak že dolgo znani. Izgleda, da se v predvolilnem boju ni porabilo vsega streliva, zato bitka traja tudi še po volitvah. Glede na to, da tako na eni kot na drugi strani najvidnejši akterji ugotavljajo tudi primesi neonacizma, fašizma in fašistov, se podzavestno bojim, da sčasoma spet ne pride do "izvensodnih pobojev", a tokrat v ljubljanski parlamentarni kotlini in ne v roških prostranstvih. Seveda mislim in se izražam o tem samo figurativno. 
Da ne bo pomote, z objavo tega članka na spletni strani tako pomembne stranke kot je SDS, se sploh ne strinjam, potencialno bi "sodila" kvečjemu na  stran SNS-a glede na izpričan in dokazljiv arzenal njenih preteklih mnenj o "prišlekih" z juga. Ta poteza odgovornih v SDS-u, da dovoli objavo in je po sproženi reakciji raje ne umakne, je zame politični diletantizem. Stranka, ki si je želela prevzeti oblast, si tega ne bi smela privoščiti. Če računa na državljane Slovenije kot volilce, ki naj bi ji to omogočili, mora računati tudi na taiste in vse ostale državljane kot konzumente javne besede in dejanj.

Glede same vsebine pa menim, da v članku omenjena dogajanja so obstajala, sem tudi sam v svojem "mešanem" okolju videl, slišal in doživel to kot dejstvo, vprašljiv pa je njihov vpliv na končni rezultat volitev. Želim, celo zahtevam kot državljan Slovenije, da se z isto vehementno vnemo pooblaščeni organi lotijo tudi obravnave in raziskave teh omenjenih pojavov. Pa ne spet čakati na mnenje in besede predsednika države.

Koalicija "Trenirka"

Pa sem končno le dobil idejo za nov blog!

To pre/burno dogajanje okrog razčlenitve presenetljive zmage Zorana Jankoviča na predčasnih državnozborskih volitvah izpod peresa pisca Tomaža Majerja in vsakdanjega medijsko političnega cirkusa okrog sestave "rešilne" vladne koalicije,  mi je kar samo po sebi ponudilo ime za to novo nastajajočo koalicijo.

Če se je našim vzhodnim sosedom Hrvatom, nad katerimi vedno in za vsako malenkost zviška vihamo nos, utrnila zmagovita misel, da pred njihovimi državnozborskimi volitvami svojo novo koalicijo imenujejo Kukuriku, ni vrag, da naša prava "slovenska" povolitvena koalicija ne bi bila vredna imena "Koalicija trenirka". Sploh, ker bodo morali, če jim "veliki met" uvrstitve v novo politično ligo uspe, kot ekipa , ki po izjavi vodje želi prepričljivo zmagati s takojšnjim golom na začetku tekme in na koncu zmagati  s kar štirimi goli razlike, itak intenzivno in dolgo trenirati, da se sploh uigrajo. Pa bognedaj, da se v tem času kak pogodbeno vezan akter poškoduje ali "zboli" med tem treningom ali pa, da "lastnik" ekipe in trener ugotovita, da vsak pa le ne spada v ta "wunderteam". Sploh tak, ki bi le statiral in po nerodnosti zabijal avtogole. Ali pa, da bi se za izstop iz ekipe o tem kdo "nepooblaščeno" odloči kar sam.

Za take treninge so pa seveda trenirke itak najboljše in v ta namen predvidene. Da pa se bodo po mnenju trenerja akterji v njih dobro in ugodno počutili, jih bo ukrojil in zato mero zanje vzel kar gospod "najverjetnejši mandatar" sam, z metrom lastnika ekipe seveda. No, problem vidim samo še v barvi, pardon barvah trenirk in kar je še bolj pomembno - dresov za tekmo. Da ja ne bi izneverili svojih navijačev/volilcev, bodo akterji koalicije verjetno vztrajali na tem, da vsak nosi svojo barvo, zaradi lažje razpoznavnosti. Lastnik ekipe bo verjetno po fordovsko dejal, saj je vseeno katera barva, samo da ni sončna na modrem nebu. Ampak, kako bomo pa potem mi gledalci sploh vedeli kdo s kom igra in za koga? Ali pa bo ravno zaradi raznobarvnosti trenirk oziroma dresov tako to še bolj razvidno.

Čakam samo še na znak glavnega raz/sodnika v sozvočju z delegatom najvišjega državnega nivoja za pričetek tekme. Navijal zanje pa itak ne bom, ker bodo "moji" verjetno v outu. Škoda, da cena vstopnic še ni znana, če sploh kdaj bo. Bo pa verjetno zelo visoka.

Predvolilne medijske manipulacije z volilci

Osebno sam izbiram, katerim medijskim, predvsem televizijskim predvolilnim soočenjem sledim, pač glede na udeležence, teme in medijske voditelje. In seveda, sledim tudi komentiranju na določeni internetni medijski in blogerski sferi.

Kar nekaj ugotovitev in mnenj sem si v tem predvolilnem času ustvaril doslej:
- še vedno je na soočenjih tema št.1 aferaštvo, kar gledalce navaja k temu, da je za TV hiše bolj pomembna gledanost in zaslužek, kot pa njihovo poslanstvo v tem predvolilnem času, da dejansko soočajo strankarske programe, pripravljenost in usposobljenost strank oziroma sposobnost njenih voditeljev, da se spoprimejo z obstoječo vsestransko krizo v Sloveniji in svetu.
- za nekatere TV voditelje in nekatere sodelujoče kandidate je postopek pred sodiščem že zadosten dokaz krivde kandidatov oziroma protikandidatov,
- neverjetni so zasuki ali gibanje javnomnenjske podpore določenemu kandidatu oziroma stranki v zelo kratkem času, kar seveda spet sproža dvome v namen samih anket in njihov vpliv na javno mnenje,
- izkazana so dvojna merila volilcev glede javnomnenjskih anketnih ocen družbeno nesprejemljivih potez nekaterih strankarskih kandidatov,
- potvarjanje in sprevračanje dokazanih dejstev in napak za nazaj, s strani nekaterih sodelujočih v soočenjih,
- in še bi se kaj našlo .... in še se bo kaj novega pokazalo.

Kako naj torej ob vsem tem in takem dogajanju neobveščen in neopredeljen volilec presodi, komu in zakaj zaupati in komu oddati svoj volilni glas. A nastopajoči politični akterji dobro vedo za to zbeganost volilcev in to s pridom izkoriščajo, včasih celo z večjo ali manjšo pomočjo voditeljev soočenj in prikritim vplivanjem struktur iz ozadij.

Moje mnenje in nasvet tem neopredeljenim:

- tisti, ki pričakujete od politikov "poštenost" po vaše, se kruto motite.
- tisti, ki od zrelega politika pričakujete konkreten odgovor na kakšno provokativno konkretno vprašanje, ste naivni ali pa o politiki premalo veste, vsak dober politik si s svojim odgovorom pusti vsaj priprta vrata, da se lahko po potrebi tudi umakne,
- tisti, ki v sedanjem trenutku pričakujete od politikov konkreten odgovor, do kdaj in kako rešiti nastalo katastrofalno družbeno, ekonomsko in finančno situacijo, pa ne živite v realnem svetu. Smo že preveč povezani in soodvisni v slabem in dobrem od drugih držav oziroma skupnosti. A težave bo kljub temu treba rešiti doma, vsakršno in čigarkoli ukrepanje bo zahtevalo zategovanje pasu, je pa vprašanje, kako bodo bremena porazdeljena,
- predvsem pa, časovno poglejte nazaj, kdo in kaj je že vse obljubljal, kako se je obnašal, katere zakonske predloge je podpiral, katere zavračal in kaj je uresničil ter kako je to v skladu z vašimi realnimi pričakovanji.

Taki so pač naši politiki, ki so dolga leta odraščali v naših družbeno političnih in ekonomskih razmerah, katere so in jih tudi še danes kreirajo po njihovi volji in interesu, zato boljših danes ne iščite, ne boste jih našli, kljub temu, da se vam nekateri ponujajo kot odrešitelji. Da vam jutri spet ne bi bilo žal. Seveda pa predvsem politikom nikakor ne smemo dopustiti, da z nami manipulirajo kot z ovcami pred striženjem .... in to pred zimo. Najboljši način, da jih opomnimo in streznimo so volitve in naš volilni glas.