foto rtv slo
Nad Slovenijo sta se po nekaterih izjavah političnih leaderjev, predstavnikov državnih institucij ter zagovornikov obstoječega družbeno političnega in ekonomskega reda, po mojem občutku seveda, z nepreklicnim odstopom KPK-ja zrušila nebo in odprla zemlja. Nekaj iz nasprotnih taborov pa jih v svojih izjavah celo trdi, da je bil glede tega zadnji čas.
Odstopi - v glavnem izsiljeni - so se v zadnjem času pričeli vrstiti kot po tekočem traku. Prava nacionalna odstopomanija, v izjavah protagonistov za javnost vse zaradi želje, "da se pomaga in reši državo, pa čeprav se je treba odpovedati osebnim koristim in podeljenemu poslanstvu". Malo ironično sem seveda zapisal zadnji del predhodnega stavka. Vsi samo o nacionalno koristnem vzroku za odstop, o svoji inegriteti in kredibilnost pa doslej še nihče. A v nadaljevanju se bom omejil le na komisijo za preprečevanje koruptivnosti - KPK.
Prvo kot prvo - osnovno kredibilnost se podeli neki, katerikoli komisiji na nacionalnem nivoju, z imenovanjem etično in moralno neoporečnih članov, politično nekontaminiranih, strokovno izkušenih ter v parlamentu dvotretjinsko sprejemljivih za vse politične stranke, vključno z civilno družbenimi institucijami. Če je taka komisija sistemska in za državo ključna, bi bil verjetno še najbolj verodostojen konsenz.
Kot drugo pa - opravilno kredibilnost in zaupanje državljanov si pa mora taka komisija, s svojim neoporečnim, uspešnim ter učinkovitim delom zagotoviti sama.
In kaj v zvezi s komisijo za preprečevanje korupcije menim jaz?
Glede osnovne kredibilnosti KPK-ja je bilo že takoj ob njenem imenovanju in kadrovski zasedbi (tu ciljam le na oba moška predstavnika) jasno, da je bila predvsem levičarjem kot taka všečna, potrebna ter nato v takratni politično oblastni sferi in DZ-ju izsiljena. V javnosti je bilo kar precej dvomov in pripomb glede njene sprejemljivosti in kredibilnosti. No, eden od njenih predvidenih članov (ne spomnim se več imena) je le imel toliko razuma, poguma in časti, da je že v samem postopku imenovanja, zaradi njene predvidene kadrovske sestave ter možne enostranskosti in vnaprejšnje nekredibilnosti, pravočasno odstopil, s podobno kot mojo zgoraj navedeno obrazložitvijo.
Ne trdim, da ta zadnja komisija pri svojem strokovnem delu odkrivanja stanj, sumov ter nepravilnosti v finančnih poslovanjih ni bila uspešna, prepričan pa sem, da pa je bila časovna dimenzija objave rezultatov in zaključkov dveh njenih najbolj odmevnih akcij res nenaključna ter pričakovano politično učinkovita in za kasnejši politični kaos v državi usodna.
Vsaj za enega njenih takratnih obravnavancev je bilo to poročilo komisije kratkoročno in verjetno tudi dolgoročno zelo usodno, to pa se je v nekaterih političnih sferah takrat tudi pričakovalo. Ampak kaj, ko pa je istočasno podobno poročilo drugega samo kolateralno oplazilo, čeprav se je pred tem v določenih političnih krogih morda tudi pričakovalo, da bosta takrat dve politično nezaželjeni muhi s tem hkrati ubiti na en mah, državljani pa "osrečeni". Slednji, po funkciji še vedno "nenadomestljivi" župan, in pri sumljivih milijonih prihodkov le pomembnejši, pa se še naprej veselo sonči in vzvišeno smehlja nad ljubljansko meglo, kot da se njegovega županovanja to poročilo ne tiče.
Obraz in roke komisije so tako zaradi sočasnosti poročil v javnosti ostale pilatovsko čiste, kontinuitetni del politične srenje, pa ne samo levi, pa pomirjen in zadovoljen - s poudarkom na "e".
Še dober teden ni minil od zadnjih poplav v Sloveniji, že grozi nova nevarnost, in sicer ta, da se zaradi točenja krokodiljih solz posameznih vplivnih javnih osebnosti in institucij zaradi odstopa komisije, nevarnost poplave ponovi. Nekaterim pa gre sicer ob tem na smeh, enim za to, ker je komisija s svojim delom opravila naročeno ji poslanstvo - kar ugibajte katerim - drugim pa zaradi tega, ker si je komisija s svojim nepričakovanim (res?) odstopom izgleda zadala in zategnila vrv okrog vratu.
Jaz za takšno komisijo res ne točim solz. Nadomestitev za njene odstopljence se bo hitro našla, morda celo z neko novo formo. Skrbi me le, kako bo jutri, če bomo spet ostali pri starem načinu razmišljanja, izbire, imenovanja ter delovanja njenih članov.
Še vedno pa ostaja odprto bistveno vprašanje za obstoj in zdrav razvoj države, kdo in kako bo v naši družbi, tako skorumpirani kot je, nadziral nadzornike oziroma nadzorne institucije.