nedelja, 02. december 2012

Demonstracije, izgredi, ... in kaj sledi?

Toliko špekulacij se že pojavlja v zvezi z vsemi dosedanjimi uličnimi protesti, podprtimi celo z prikritim hujskaštvom najvišjega vrha prepoznavnega političnega pola, določenih podrejenih medijev in kolumnistov ter posledičnimi izgredi, da se da že iz tega razbrati, da gre to pot spet za nekaj več kot le demonstracije v korist ponižanih in razčlovečenih državljanov Slovenije. In zato tudi sam dodajam svoje mnenje o tem.

Politika, ta današnja in pretekla umazana politika v vsej svoji podli, koristoljubni in perverzni značajnosti jih vodi in vzpodbuja. Pa saj je vseeno, če jih vodi posredno, iz ozadja ali neposredno. Namen in cilji so zame jasni, sredstva in načini pa poznani iz naše in svetovne zgodovine. In ob tem ta uboga zavedena raja naivno upa v spremebe, ki da jim bodo s temi protesti prinesle boljši jutri. Malo morgen, razkričali se bodo, na dan bo prihajala njihova zavedenost, primitivnost in junačenje določenih osebkov ter naivnost. Domov se bodo seveda vračali z občutkom, da so nekaj spremenili, a bodo spet žejni prepeljani čez vodo. Kje je vsebina, kje program uresničitve zahtev, kje so pravi novi in sposobni vodje, da stopijo na čelo teh uličnih "množic" in da to "spontanost" usmerijo ter dosežejo resne in potrebne spremembe? Mar še ni napočil pravi čas za to, mar še ni dovolj hudo? Očitno. Je pa spet napočil pravi čas za hujskače, razgrajače, pretepače,  in ekstremiste vseh barv. Saj poznamo, kolikor slabše na ulici, toliko bolje za nas, ki bomo iz tega potegnili koristi.

Na vseh področjih se vidi in občuti vsesplošna družbena in posameznikova nestrpnost. A ta je huda stvar, ne da nam, da prebolimo politične poraze, ne da nam, da počakamo na rezultate že sprejetih vladnih ukrepov za izhod iz te krize, ne da nam, da umirimo nategovanja z referendumskimi grožnjami in podtalnim politikantstvom v zvezi z njimi, ne da nam, da počakamo na izzid predsedniških volitev. In ko se temu pridruži še strah pred trendovskimi napovedmi predsedniškega volilnega izzida, nekateri ne čutijo več političnega miru, čutijo ogroženost in celo izgubo njihovih neupravičenih privilegijev in položajev, pa se preventivno sprožajo vzvodi političnega zakulisja, verjetno iz obupa pred negotovim jutri. A včeraj in do danes so politiko in družbo tako prefinjeno obvladali. Seveda so za trenutne potrebe tudi operativci z granitnimi kockami v roki na razpolago takoj. Hudo razmišljanje, a čas bo pokazal ali se motim ali ne, morda že jutri zvečer v Ljubljani ....

Zgodba še nima konca, še najmanj tistega zaželjenega s strani poštenih, zavednih in doslej ponižanih državljanov te naše prelepe a še vedno tako ranljive države, zahteve namreč, da se znebimo pokvarjencev v politiki in gospodarstvu, skratka v celotni družbi in da dokončno svobodno zadihajo ter da se sliši in upošteva njihov glas.

Danes je še danes, jutri bo nov dan, da malo parafraziram, še posebej v Ljubljani, ko se bo pokazalo marsikaj ...., morda pa že danes čez pol ure.

sobota, 10. november 2012

Šlamparija ali nesposobnost?

V zadnjem času je vzniknilo kar nekaj takih afer, o katerih so se razpisali in razgovorili mediji, nekaj pa je doprinesla tudi kakšna debata na internetnih blogih ali forumih. Človeku seveda dajo misliti, da je v tej naši deželi nekaj hudo narobe s pojmom odgovornosti na vseh političnih, gospodarskih in sicer družbenih nivojih. In kako zlahka se opleta z izjavami s strani vidnih politikov in funkcionarjev, kako so pripravljeni prevzeti odgovornost za storjeno ali doživeto. Zlahka izjavljajo, za to in to pa prevzemam odgovornost osebno.... A kaj se nato zgodi? Nič! Kot da je odgovornost pojav, da te malo zaskeli v duši in začrviči v črevesju, drugega pa doslej v glavnem še nič.

Da naštejem kar po vrsti, ko se je nekaj zgodilo ali dogajalo, posledic za odgovornost za dejanje pa doslej še ni bilo:

Afera Patria - skuhan je bil politični segedin, kjer se zdaj ne čuti več niti zelja, niti mesa, kolikor ga je v njem pač bilo, niti začimb, niti popra ali paprike. Zadeva je bila politično zakuhana in servirana, brez nekih trdnih ali sploh dokazov, skratka po mojem nerealna obtožba brez vsebine, vendar z točno določenim namenom in posledicami. Farsa? Vsekakor danes že medijska in politično sodna farsa, ki še kar traja in traja, enemu v škodo, drugim v korist. Vprašanje je samo, ali je v njej več tožilske in sodne šlamparije ali pa nesposobnosti. Za nekatere medije mi je jasno, da v glavnem prevladuje v njih zlonamernost in pa servilnost do akterjev afere. Je pa treba njim, ki so zadevo lansirali,  čestitati za sposobnost lansiranja afere z jasno zamišljenim namenom in doslejšnjimi političnimi učinki. Seveda je na pravem mestu le zgražanje nad takimi početji.

Narko kartel - velik uspeh organov pregona pri odkritju obstoja in delovanja mednarodne zločinske združbe trgovanja z mamili, rak rane naše in vseh ostalih družb v svetu.  Sami verjetno nikdar ne bi uspeli (hoteli?) uloviti tako velikih rib brez sodelovanja in pomoči organov pregona sosednjih držav, seveda pa predvsem ameriških. Medijsko odlično pokrit dogodek aretacije in javnega spremljanja poteka sodnega postopka ter s tem v zvezi pričakovanje javnosti, da se dokončno zada smrtonosni udarec tej kriminalni združbi. To naj bi vsaj za nekaj časa prekinilo oskrbovalne mamilarske poti, pretakanja ogromnih vsot nezakonitega denarja, da o škodi posledic uživanja škodljivih drog za družbo ne govorim. A glej ga zlomka, ko smo vsi pričakovali finale, udari kot strela z jasnega, da je nižje rangirana sodna institucija povozila predhodne odločitve višje rangirane, z utemeljitvijo, češ da so mednarodno pridobljeni dokazi zoper akterje zločinske združbe za sodnika neveljavni. Pa recimo, da so res, zakaj zaboga se o tem ni odločilo že prej, v preverjanju postopka in potrjevanju zakonitosti njih samih in postopka. Nesposobnost ali šlamparija pravosodnih organov? Bojim se, da se bo z (hipotetičnimi?) namigi bivšega predsednika protikorupcijske komisije o tretji možnosti, javnost kar strinjala.


Sodni rubež pri Juretu J. - torej pri sinu nesojenega rešitelja Slovenije v teh težkih časih, ki so jihpa v glavnem s svojim pritajenim a učinkovitim delovanjem iz ozadja povzročili njegovi strici in podporniki iz kontinuitene sfere. Udarilo je kot bomba, vsi smo obnemeli. Končno premiki tudi pri nedotakljivih! Ja, pa ja, pa kaj še! Najbolj pošteni ata in politik v Sloveniji se je takoj pojavil na prizorišču in "ukrepal" v svojem originalnem in znanem stilu. Odmik realizacije rubeža za štirinajst dni. Čas za premislek in dogovor med izvršiteljem in lastnikom. Lastnikom? Glej ga vraga, takoj se na internetnih forumih pojavi dvom, kdo pravzaprav je pravi lastnik lastnine, kjer naj bi se rubež opravil. Komu bi pravzaprav rubili zaradi neplačanih dolgov, sinu ali očetu. Prav vseeno, neplačane dolgovi so verjetno njihov družinski problem. In čemu sploh so nastali dolgovi? Šlamparija ali poslovna nesposobnost Jankovičevih? No, po mojem prepričanju tu ne gre za šlamparijo ali nesposobnost, v igri je prej velika sposobnost akterjev, kako okoli prinesti upnike, a da pri tem vse izgleda zakonito in legalno.

Zaplet z referendumskimi podpisi - s podpisi glede zahtevka za referenduma o holdingu in sanaciji največje banke v državi. Jih je bilo dovolj ali ne? So podpisi originalni ali ne. Referenduma bosta ali ne? Nalogo preverjanja so opravljale državne institucije, a presojal je predsednik državnega zbora. In kaj je najprej presodil? Podpisi liste PS za referendum o bančnem zakonu so skenirani (kopirani?) in s tem neveljavni, za sklic referenduma o holdingu pa originalnih podpisov sindikata ni bilo dovolj. Na pritisk voditelja sindikata, ki je podpise zbiral, glede zadostnega števila podpisov, predsednik zbora Virant ugotovi, da v državni zbor ni bilo vrnjenih toliko podpisov, kot so jih poslali ministru Gorenaku. Minister po interni preiskavi spet ugotovi, da je bilo poslanih in vrnjenih točno tolikšno število listov s podpisi, kot je bilo sprejetih. Nastane koalicijska frka, kje so se listi izgubili in kdo ima prav. Virant osebno ugotovi, da so se listi s podpisi nekje pač izgubili, a da je to nemogoče ugotoviti kje in zakaj. Kje naj bi se izgubili, se zdaj načeloma ve, a zakaj so se izgubili? Šlamparija ali nesposobnost državnih birokratov. Morda celo kaj tretjega, to najbolj skrbi .... O krivcih in odgovornosti vpletenih v afero pa doslej še nič novega, o samih referendumih pa do danes tudi še nič gotovega.

Zahtevek za vrnitev preveč nakazanega denarja - denarja za zdravstveno blagajno s strani Dursa namreč. Komično! Povsod državnega denarja manjka, Durs pa ga,  začuda zlahka, kar šenkuje. Bojda zaradi sistemske napake. A kdaj in zakaj pride do sistemske napake? Sistem ustvarijo in nadzirajo ljudje, no ja, tudi tehnika, a če v poslovanju odpove oprema, je to pač tehnična napaka, največkrat spet posledica človeka. In kaj človeku v vseh teh verbalnih duelih med akterji zbode v oči? Težnja, da se denarja naj sploh ne bi vračalo, češ nastopile bodo nove nepričakovane težave. Je to bilo izsiljevanje ali špekulacija? Nezavedanje posledic? Vsakega nekaj pač, največ pa šlamparije in nesposobnosti nekaterih s primesjo neodgovornosti javnih funkcionarjev ....

In še se bi kaj našlo, a bodi dovolj. Ne gre mi za obtoževanje, gre mi za to, da se nad takim ravnanjem politikov in javnih funkcionarjev globoko zamislimo in javno povzdignemo svoj glas proti nadaljevanju take prakse, ki nas in državo potiska globoko navzdol, morda celo v balkanski kotel.

nedelja, 04. november 2012

Troboj predsedniških kandidatov


 


Nagledali in naposlušali smo se jih v predvolilnem šovu že dovolj, pa še se jih bomo, a kratek povzetega doslej videnega in slišanega v tem obdobju ter siceršnja opažanja v preteklosti z moje strani, je čisto dovolj, da predočim eventualnim bralcem mojega bloga kratek opis v razmislek preden bomo stopili na volišče in oddali svoj glas za tistega, ki je po naše Naj ....


Zver - kandidat, ki razglaša, da gleda naprej, a mu nasprotniki očitajo, da hoče nazaj.
Po mojem uporablja premehke rokavice v tem predvolilnem troboju, da bi knockautiral koga od ostalih dveh. Čista borba ne prinaša zmagovitih točk, A presenečenja so vedno možna. Če mu uspe preboj v drugi krog, kar je že na meji čudeža, bo treba menjati taktiko in uporabiti trše rokavice.


Türk - kandidat/predsednik, ki gleda nazaj, a njegovi podporniki trdijo, da vidi le naprej. Sicer uradno razglašeni favorit, a v predvolilnem troboju ima, kljub doslej pokazani slabi formi, na zalogi še precej skritih nizkih udarcev, na katere ostala dva nista pripravljena ali pa jih podcenjujeta. Da njegovih številnih trenerjev, maserjev in podpore sodnikov ne sploh ne omenjam.


Pahor - kandidat, ki meni, da vidi nazaj, a da gleda naprej, v resnici pa gleda samo navzgor.
Da si všeč navijačem, ne bo dovoj, dalj kot do eventualno drugega kroga ne bo prepuščen. Nahrbtnik nedavne politične preteklosti, v katerega so mu tudi drugi priložili nekaj težkih kamnov je težak, tisto "zgoraj" bo verjetno še nekaj časa samo gledal.


Torej, tako je moje "troočenje" kndidatov po doslej videnem in slišanem v medijskem prostoru ter z dodanim ščepcem lastnega mnenja. Vi pa izberite 11. novembra, kakor vam ljubo. V tej naši, še vedno zeleni, a že močno zasmrajeni dolini, se zaradi samega (katerega koli) predsednika itak še dolgo ne bo nič spremenilo, bilo bi pa lepo, da ga vsaj zunaj cenijo, doma pa se ga vsaj ne sramujemo. Tisti pa, ki se izbora "očeta" naroda ne boste udeležili, ne jamrajte potlej, ko vam bo še naprej bolj ali manj hudo, kako se pri nas ne da nič spremeniti. Pa čeprav mislite s tem tudi samo na predsedniške volitve. Napovedovalci javnega mnenja bodo pa po volitvah itak imeli priliko, da se spet kaj naučijo glede zgrešenih ali prevelikih odstopanj od napovedovanih rezultatov, morda celo fatalnih napak. Kdo ve?

Vir fotke: novicejutro.si
Vir razmišljanj: verjeli ali ne - avtor sam

sreda, 31. oktober 2012

Polnočni kavboj je potegnil pištolo ....

In se je zgodilo. Razžaljeni, zaradi očitanih mu sumljivih finančnih in nepremičninskih poslov javno ponižani, od relativne zmage na državnozborskih volitvah pijani in s strani kontinuitetnih pijavk podprti kavboj ene od zahodnih regij divjega Balkana, je sinoči, pet minut pred polnočjo, potegnil pištolo in izstrelil prvi izzivajoči strel, čakajoč na nasprotnika, da se le ta javno pojavi na bojišču in da se dokončno pomerita.

Ta njegov stigmatizirani nasprotnik pa je že dolgo znan. Uspešen strelec, pozna vse strelske in obrambne finte, doslej je preživel vse strelske dvoboje, tudi tiste, ko so streljali nanj iz zasede ali izza hrbta. Čeprav včasih resno ranjen,  je doslej v teh dvo ali mnogobojih vedno preživel ter se še bolj utrdil v svojih spretnostih. Zaradi tega mu je cena med rajo narasla, pričeli so ga spoštovati celo izven regijskih meja.

Je pa ta drugi strelec kavbojev zakleti nasprotnik zaradi kavbojevega osebnega prepričanja o njegovem zlu, ker da mu je v preteklosti onemogočil, da si prilasti nekaj, kar še ni bilo dokončno vse njegovo. In k temu je treba prišteti še to, da temu prepotentnemu kavboju tudi njegovi gospodarji velevajo in ga silijo v to, da je zadnji čas, da se dokončno pomerita, upajoč, da njihov stigmatizirani nasprotnik dokončno podleže, saj tudi njih močno ovira, da dokončno utrdijo svojo oblast in pokradejo še tisto, kar se pokrasti še da, potlej pa da za dokazi zabrišejo vse sledi.

Pri tem igrajo gospodarji seveda tudi na dve karti hkrati. Kot svojega dobro plačanega in v preteklosti v nebo povzdignjenega kavboja - strelca, so ga pred meseci izbrali za bodočega regijskega šerifa. Šteli so mu v dobro, ker se je bojda v preteklosti s pomočjo stranskih strelcev in tudi s strani regijskih starost zaščitenega hrbta, dobro odrezal v lokalnih obračunih s svojimi nespretnimi rivali, pri tem pa se je še neprestano hvalil in izzival uradne oblasti ter kršil regijsko zakonodajo. Nihče mu še do danes zaradi pomoči vplivnih stricev ni mogel do živega. Rabili pa so strici gospodarji tudi nekoga takega, ki ga ne bi bilo škoda, če bi ga kdo v bodočnosti počil, ker so se zavedali, da jim bo slej ko prej zlezel čez glavo.  Ko so dokončno uvideli, da njihov kavboj ne zna niti do šestinštirideset šteti, kar se je pokazalo v enem od regijskih spopadov, ko mu je zmanjkalo municije za odločilni spopad. Takrat so se mu celo ženske  posmehovale, od takrat pa tudi navadna raja. To pa je zelo prizadelo njegov balkanski ponos. Verjetno je že takrat padla njegova odločitev, da se dokončno podredi gospodarjem in s tveganim strelskim dvobojem poskuša oprati svojo nečastno čast.

In tako je ta čas napočil, pištola je potegnjena iz tulca, izzivalni strel je sprožen, na nasprotnikov odziv se sicer trenutno še čaka, a se bo sigurno odzval in pojavil na bojišču. Raja je seveda tudi že našpičena in pripravljena da navija, provocira in vzpodbuja, le o tem nič ne razmišlja, da tudi zgrešene krogle ubijajo, predvsem nedolžne.

Pa se bojim, da se bo ta dvoboj kaj hitro spremenil v vsesplošno bitko vseh z vsemi. Močno sem prepričan, da bo v tem strelskem spopadu več kolateralne škode, kot pa je vreden sam dvoboj. A gospodarjev kavboja to ne skrbi kaj dosti, denar imajo, saj so regijsko banko že zdavnaj izpraznili, bodo pač kupili in nastavili naslednjega, ki bi bil pripravljen igrati se kavboja in streljati v pokazano mu tarčo. Škodo po bitki bodo pa itak, kot po navadi, plačali davkoplačevalci, ne glede na to, kdo bo zmagovalec.

torek, 30. oktober 2012

Vence kradejo, mar ne ...?

Kako nizko človek s svojo moralo in s svojimi nizkotnimi dejanji sploh še lahko pade, sploh ob takih priložnostih, kot je bližajoči se praznik dneva spomina na mrtve ali za nekatere Vsi sveti, se sprašujem po dogodku, ki me je osebno zelo prizadel.

V kraju mojega rojstva in najstniške mladosti, Črni na Koroškem, imam pokopanega očeta, ki sam počiva v preranem grobu. Otroci smo se odselili, bliže in dalje po Sloveniji, za dan mrtvih se običajno snidemo, včasih nas več, včasih manj, kajti vsak ima še druge svojce v drugih krajih. Jaz sem od groba najbolj oddaljen, zato pač vsako leto ne obiščem groba ravno na ta dan, največkrat kak dan ali dva prej, ko prinesem šopek, svečo ali pa venec rož, kajti bolj kot datum je pomemben namen spomina. Tako sem tudi letos nekaj dni prej položil lično ikebano in prižgal svečo na grobu svojega očeta, potlej pa obiskal še grobove vseh ostalih pokojnih sorodnikov po bližnji Mežiški dolini, nazadnje tudi pokojne matere v drugem kraju. Prepričan sem bil, da bo cvetje na grobu dočakalo 1. november.

A danes je sledilo strašno razočaranje. Ko je sestra obiskala grob, je ugotovila, da ikebane na grobu ni več. Nisem mogel verjeti ..... kaj, tudi vence že kradejo, in to na grobovih naših prednikov, celo v mojem rojstnem kraju, na katerega sem tako ponosen in iz katerega izhaja toliko znanih osebnosti, zaradi katerih je kraj postal znan tudi v svetovnem merilu. Je to mogoče, da se nekdo toliko spozabi in stori takšno dejanje? Je bil to domačin ali slučajno mimoidoči? Pa saj to ni pomembno. Le kaj je z  dušo tega storilca, le kako se bo počutil, ko bo položil ukradeno cvetje na grob njegovega svojca, le kaj bo odgovoril svojim, če ga bo kdo vprašal, kje in za koliko je kupil to lepo ikebano? Seveda se bo moral zlagati, morda, čisto lahko, tudi povedal kje ... Res podlo dejanje, tako, zaradi katerega nekateri verjamejo, da se še mrtvi v grobu obrne. Mar storilec res ne premore toliko razuma in poštenosti, da bi uvidel, da s takim dejanjem onečaščuje tudi svoje pokojne svojce, ki bi mu tega dejanja, če bi bili še živi, verjetno nikoli ne oprostili. In se ob tem vprašujem, bodo morda tudi njemu nekoč položili svojci na grob ukradeno cvetje?

Boli, ko se zaveš, da gredo mimo groba tudi drugi, ki so poznali očeta in njegovo življenje, ki poznajo tudi mene, a bi v primeru, da grob ostane brez vidnega znamenja spomina, lahko mislili, da smo otroci na očeta pozabili. A nismo. Jaz se nanj še vedno spominjam in še vedno razmišljam o njem in njegovem življenju. Hvalabogu, grob bo vseeno še obiskan, šopek se bo nadomestil, a srd in bolečina bosta ostala.

To podlo in nečastno dejanje neznanca je bilo storjeno na svetem kraju, ki naj bi ga vsi spoštovali, tako verni kot neverni, kraj na katerem pred vhodom na pokopališče, kjer pokojni oče počiva celo piše: "Naj tukaj se neha sovraštvo prepir, kjer našel je človek zasluženi mir". A takega miru kot doslej, odslej na tem pokopališču ne bo več. Še manj pa v mojem srcu, žal!

Izgleda, da bo potrebno tudi slogan nad vhodom spremeniti ali pa mu odslej še kaj dodati.



sobota, 07. julij 2012

Spet Kučan iz naftalina

Ko sem danes dopoldne slišal za 27. spominsko srečanje pohodnikov na Triglav na Rudnem polju, sem si dejal, le kaj bomo spet slišali iz ust govornika, to pot celo ex predsednika države, ki je "ex" bolj malo, "de facto", pa čeprav v ozadju, izgleda še vedno. Pa sem, kolikor sem uspel zaslediti na RTV SLO 1 v večernem dnevniku ter internetnih medijih, iz njegovih ust spet doživel pričakovano hujskaštvo, demonizacijo trenutne vladajoče strani ter seveda implicitno njenega vodje. Spet so se pojavili na tem srečanju simboli, ki razdvajajo, a ne brez vzroka, spet fanatično pritrjevanje nekaterih apologetov preminule ideje, ki pa v teh starih srcih, kot tudi mladih, a zavedenih, še vedno živi in razdvaja narod. In da bi brez NOB-ja ne imeli prilike kaj proslavljati, je dejal. Seveda, kot začimbo doda še Maistra in Tigrovce, kateri mu danes pridejo prav, da med poslušalci in državljani ustvari občutek njegove veličine in nepristranskosti, v preteklosti pa še slišati ni hotel zanje.
Krona srečanja pa, žal sem ga ujel le del, spet nagovor tovariša s "hozentregerji", bunkeraša, kot mu na internetnih blogih in forumih pravijo tisti, ki poznajo njegovo partizansko udejstvovanje, zdaj pa izgleda že kar uradnega hujskača, ki nikakor ne zmore brez jurišnega obsojanja tistih, ki se ne strinjajo z njim, to pot misterioznega internetnega "majerja" - beri Janše.

Na osnovi vsega, kar sem v svojem življenju doživel in prebral v literaturi ter spremljal na medijih, si upam celo trditi, da če ne bi bilo izvedne komunistične revolucije med NOB, bi bila danes Slovenija mnogo večja in narodnostno celovita, bila bi res pravna država z normalnim razvojem, ne bi obstajal problem Piranskega zaliva, varčevalcev Ljubljanske banke na Hrvaškem in v Bosni, niti ne sporov zaradi ideoloških simbolov ob državnih proslavah, še manj pa tajkunizacije in ropanja Slovenije. Da sedanje finančne in gospodarske krize ter vseh vrst lumparij pod okriljem namerno prirejene zakonodaje niti ne omenjam. Skratka, bili bi normalna država, z nekaj večletno državno tradicijo in normalnim delovanjem demokratičnih institucij in različno usmerjenih političnih strank.

Treba se je končno sprijazniti z dejstvom, da je bila narodnoosvobodilna vojna le ena od epizod v nastajanju slovenske države, ki pa si jo ravno tisti današnji akterji srečanja na Pokljuki, ki jim rdeča zvezda ponovno kaže pot, spet trudijo  razmontirati in vrniti v stare kolesnice enopartijskega modela, v katerem bi v imenu zaščite delavskega razreda in boljšega jutri, spet lahko nemoteno uživali svoje pridobljene, podeljene in podedovane privilegije in še dolgo prikrivali ali prikrojevali resnice o revolucionarnih stranpoteh.

Narod pa naj bi spet čakal na boljši jutri.

sreda, 09. maj 2012

Deveti maj - kaj in zakaj praznovati?

Bilo je leta 1945, tam okrog trinajstega, štirinajstega ali petnajstega maja. Druga svetovna vojna je bila 9. maja uradno že končana, brezpogojna kapitulacija Nemčije podpisana, a bitke med posameznimi vojaškimi formacijami ponekod še ne. Tudi v Mežiški dolini na Koroškem ne. Imel sem komaj šest let, a se živo spominjam pokanja in umikajočih kolon nemške vojske in njenih pomagačev, ustaških in četniških formacij ter seveda bega množice civilistov, od otrok, žena in starcev, ki so se poskušali po prenatrpanih cestah, kolovozih in katerih koli poteh prebiti v Avstrijo. Spomin mi vtisa na takratno videnje dogodkov še ni izbrisal.

Deveti maj si je izbrala tudi EU za svoj praznik, dan namreč, ko je bil istega dne leta 1950 spočet zametek novih razmerij in odnosov v tem koncu sveta, kjer so si vojne sledile kot po tekočem traku, ena hujša od druge, ko je verjetno res veljalo, da je bil mir samo kratko obdobje med vojnami.

Pustimo zgodovini in zgodovinarjem dokazovanje in interpeliranje omenjenih dogodkov in vzrokov zanje, ne verjemimo pa v razlage edine resnice o teh dogodkih politikom in politikantom za njihove dnevno politične potrebe.

In kaj mene ob današnjem praznovanju teh dveh datumov razdvaja? To namreč, kateri dogodek je za prihodnost Evrope, obstoj njenih narodov, kulture, demokracije, socialne solidarnosti in končno prenehanje vojn v tem območju bolj pomemben. Zgodovinsko gledano, noben konec vojne ni postal garant, da naslednjih vojn ne bo. Vzroki za njihove nastanke so bili pač različni, s strani vojskujočih osvajalcev vedno opravičljivi, a za žrtve katastrofalni in nesprejemljivi.

Verjamem, da je konec druge svetovne vojne takrat povzročil večjo evforijo kot kasneje zametek nastajanja nove Evrope, kajti v ljudeh je bil po končanju vojne še vedno prisoten strah zaradi posledic nasilja in divjanja nacistov ter fašistov. Žal pa takrat nove prihajajoče grožnje še enega "izma" večina Evropejcev še ni prepoznala ali priznala, morda tudi zato, ker je največja država, kjer komunizem že prevladoval, resnično z velikanskimi žrtvami pripomogla h koncu druge svetovne vojne. Žal, hkrati s pregonom nemških vojaških enot je istočasno tudi sama postala okupator velikega števila vzhodnoevropskih držav in jim vsilila nov družbeni red, ki se ni obnesel. In ta novi družbeni red je bil z zlorabo partizanskega boja proti okupatorju s strani iste ideologije vsiljen tudi slovenskemu narodu.

Ko danes premišljam o praznovanju teh dveh dogodkov ter njunih vplivih na našo prihodnost, pa je verjetno le potrebno dati prednost dnevu EU, saj je kljub trenutnim zagatam le večji garant jutrišnjega dne brez vojn, kot pa konec druge svetovne vojne.

Ampak prepričan pa sem, da se je takrat ob koncu druge svetovne vojne v Evropi v resnici mnogo, mnogo bolj trpelo in so bili časi tudi mnogo bolj negotovi ter neperspektivni, kot pa se to poskuša s strani nasprotnikov EU-ja, glede njenih sedanjih težav, prikazati danes. Zato le spoštljivo praznujmo oba praznika, prvega s spominom in željo, da se ne bi nikdar več ponovilo kaj takega, drugega pa kot garanta, da se tudi res ne bo.

nedelja, 29. januar 2012

Labirinti sveta - kaj v oddaji sporoča Matej Šurc

Rad poslušam poslušam omenjene radijske oddaje Mateja Šurca na prvem radijskem programu  RTV SLO. So zanimive, poučne in na nivoju. A to pot sem bil ob poslušanju "labirintov" dne 27.1. 2011 ob 14:30 na koncu oddaje razočaran.

Avtor se je po začetnem zvočnem vstavku znanega Hitlerjevega rjovenja "ein Führer, ein Volk,..... " ob njegovem vzponu dotaknil tudi ostalih novodobnih svetovnih diktatorjev z opisom njihovih nečednih dejanj, med njimi seveda Tita ni omenil. V nadaljevanju je oobdelal še ostale zanimive teme. Do tukaj vse lepo in prav, a ko sem njegovo komentiranje poslušal proti koncu, je nekako v enajsti minuti od začetka oddaje pričel na svoj način omenjati  vzpon in pojav "nekega" podalpca v neki podalpski deželi in ga zaključil s ponovnim zvočnim vložkom Hitlerjevega rjovenja z znanim "ein Führer, ein ....". V tistem trenutku sem ugotovil, da je šel gospod Šurc v tem delu oddaje predaleč in padel pregloboko. Komentator je svoj komentar zaključil z očitnim namenom diskreditacije in blatenja, sicer pravkar v parlamentu izvoljenega premierja. To je storil na prefinjen način, s sugestivnim enačenjem posledic predvojnega vzpona Hitlerja in zdajšnjih prizadevanj Janše za sestavo nove koalicije in nove vlade. To je po mojem zelo podlo in nizkotno novinarjevo dejanje, za katerega je objektivno soodgovoren tudi urednik oddaje, g. Vojko Plevel. Odnosi med Šurcem in Janšo so pa slovenski javnosti itak že dalj časa poznani.

Sprašujem se, mar je namen in poslanstvo javne RTV omogočanje blatenja, razdvajanja in širjenja insuniacij na račun našega obveznega denarnega RTV prispevka? Se bo ob tem kaj oglasila varuhinja radijskih poslušalcev? Se bo mar oglasilo novinarsko častno razsodišče, če bo poslušalo to Šurčevo insuniacijo? Se bo razen mene sploh še kdo oglasil potem, ko/če bo aktiviral priloženi link tukaj in ga poslušal, povezal začetek in konec prispevka ter si ustvaril svoje mnenje? Upam!

Gospod Šurc in odgovorni na RTV Slovenija, čas je za streznitev in objektivnost,  nekateri nismo neumni in ne kupimo vse, kar nam ponujate. 

sreda, 18. januar 2012

Le čemu pišem o političnih temah na svojem blogu ....

Res zanimivo vprašanje si zastavljam. Le čemu se izpostavljam v teh svojih resnih letih s pisanjem o stvareh, za katere nisem poklican, zaprošen ali celo plačan. Verjetno tudi nadarjen ne.

A je že tako, po naravi nisem človek, ki bi drugim želel slabo in na račun drugih uveljavljal svoje interese ali si celo na njihov račun prisvajal materialne dobrine. Torej, tudi za politika nisem rojen po, vsaj tako izgleda, današnjih družbenih merilih. Pa sem bil v "svinčenih" časih tudi družbenopolitično aktiven, kot se je takrat temu reklo. Predsednik sindikata v večjem podjetju, predsednik delavskega sveta, član upravnega odbora mednarodno povezanega podjetja, delegat v občinski skupščini močnega industrijskega mesta, morda še kaj, dolgo je že tega. Zanimivo, za nobeno od teh funkcij se nisem potegoval, vedno sem bil naprošen, da ne rečem postavljen, pač po takrat veljavni "proceduri". Še bolj zanimivo, nisem bil niti član ZK-ja, a vendar zaželjen in upoštevan. Rovarjene proti drugim mi je bilo tuje, neprimerna besedna obkladanja tudi. V konfliktnih situacijah so mi bili prvenstveni vzroki zanje, njihova razrešitev, ne pa čigava bo obveljala. In kot takega so me sodelavci in ostali sprejemali. Ni me bilo strah postavljati neprijetna vprašanja ali zahtevati odgovornost za neopravljeno. Kako samoumevna sta se mi takrat zdela resnica in pravičnost, še posebej spoštovanje vsakega človeka. A je bilo prvo včasih težko spoznati in drugo uveljaviti. Izgleda, da je nekaj od tega v meni še ostalo ....

Ko dandanes kot upokojenec s polno delovno dobo in normalnim fizičnim ter mentalnim zdravjem spremljam ali doživljam razvojne tegobe in uspehe naše mlade a lepe države, razvoj in stanje demokracije, socialni status premnogih nekdanjih fizičnih in sedaj brezposelnih delavcev, prevaranih in ponižanih določenih družbenih slojev, izobraženih brez možnosti zaposlitve, si ne morem kaj, da se ne oglašam. Pa mi nič ne manjka, ne v materialnem ne v finančnem pogledu, več ne rabim. A se vseeno oglašam z željo, da s svojo oceno ravnanja institucij in določenih akterjev v družbi, politiki, gospodarstvu, kulturi, javnih medijih, itd. poskušam na objektiven način dodati svoj prispevek k prepotrebnim spremembam, čeprav samo z besedo. Druge možnosti razen glasovanja na volitvah ali referendumih nimam, a morda z njo le nekaj doprinesem k potrebni kritični masi osebkov, ki želijo, znajo in hočejo današnje stanje spremeniti na bolje in s tem pomagati, da se spet vrnemo na pot, ki smo jo z realizacijo osamosvojitve takrat začrtali. Že to nekaj pomeni, da se tisti, ki sicer o navedeni problematiki nimajo svojega mnenja ali pa imajo nasprotno in me slučajno berejo, sami sebi zastavijo vprašanje ali imam prav ali ne. Morda pa sem v vzpodbudo tudi tistim, ki enako ali podobno mislijo, da ne odnehajo, morda se zaradi mojega pisanja celo pojavi nek nov bloger in si na podoben način da duška.

Priznam, ko pritisnem na okence "javno objavi", se mi pojavi vprašnje, kako bo to sprejeto, koliko bralcev bo prispevek sploh opazilo, koliko ga bo sploh prebralo, sem kaj spregledal, sem kje zamočil, sem bil neobjektiven, bo kdo sploh komentiral in na kak način. A obenem čutim neko zadovoljstvo, češ, nisem samo pasiven kritizer na drugih bloger, izpostavil sem se, zato tudi pravica, da se oglasim tudi drugod in komentiram drugim. Morda sem pa samo preveč samovšečen .....

petek, 23. december 2011

Pred dnevom samostojnosti in (ne)enotnosti.

Bliža se datum, ko smo se Slovenci in tudi drugi državljani Slovenije pred enaindvajsetimi leti na plebiscitu - referendumu z velikansko večino 88,5 odstotkov odločili za samostojno državo Slovenijo. Torej so pri nepričakovano visokemu rezultatu "za", ob 93,2 odstotni udeležbi, sodelovali tudi ostali  volilno upravičeni prebivalci republike Slovenije ter se s tem odločili za svoj boljši jutri v okviru svoje nove domovine.  Zatorej, nismo bili samo Slovenci za osamosvojitev, temveč tudi večina kasneje "poslovenjenih" pripadnikov ostalih prebivalcev takratne republike Slovenije v okviru Jugoslavije. Bil je pa to takrat pravi šok za svetovno, domačo in Jugo javnost.

Če danes pogledamo, kaj smo s to odločitvijo dosegli, smo lahko zadovoljni samo s povečanjem gospodarske ravni, kar pa ne velja za intenzivnost njene rasti. Povečala se je povprečna raven blaginje, a razlike znotraj nje so se nenormalno povečale na račun nepravične delitve novo ustvarjene vrednosti. Na drugih področjih vseh družbenih sfer pa so odgovori  lahko samo konfuzni. Jaz osebno sem negativno presenečan. Pričakoval sem pravno državo, ki bo temeljila na enakopravnosti, poštenosti, spoštovanju dela in znanja, zaščiti privatne lastnine pridobljene s poštenim delom, spoštovanju posameznikove osebnosti, upoštevanju predpisanega prava, spoštovanju drugače mislečih, hendikepiranih, zagotavljanju temeljne zaščite enakosti državljanov v izhodišču, ne glede na spol, narodnostno ali versko pripadnost. Pričakoval sem ukrepanje države v zaščito šibkejših, aktivnosti v prid dejanskemu preganjanju kriminala, omejevanju vplivov lobijev ter interesnih omrežij za svoje osebne koristi, uveljavljanju demokracije v izražanju stališč, mnenj in ravnanj, .... in še bi lahko našteval. A kaj od tega smo v resnici v tem obdobju, ko smo referendumsko odločitev udejanili in s človeškimi žrtvami ubranili ter prihajajočo enindvajseto obletnico plebiscita dejansko uresničili? Malo ali skoraj nič od tega. In kar je najslabše, bivšo družbeno imovino smo podržavili, finančno razvrednotili in s spornimi finančnimi transakcijami na tajkunski način "podelili" znotraj vladajočih in ideoloških skupin.

Je poštenje kot "top" vrednota v tem času pridobilo na veljavi? Ni! Poštenjaki so celo zasmehovani, ponižani in trenutno nezaželeni.

Je znanje v resnici zaželjeno in cenjeno? Ni! Cenjena so papirnato/formalna dokazila o doseženi stopnji izobrazbe, kot dokazu znanja. A izobrazba in znanje nista istovetni. Prvo je potrebni, a šele drugo zadostni pogoj uspešnosti. Prevladujoča in cenjena je pripadnost, predvsem "nam".

Delo. Kaj pa to sploh je? Kramp, lopata, samokolnica? Tekoči trak, trgovina, šverc/komerc, storitve? Računalniške obdelave kot pomoč realizaciji zamisli, sodelovanje v projektih?   Naprezanje za uresničitev zamisli v  realnost? Prelaganje papirjev in ustvarjanje pogojev za širjenje birokracije ter stem neproduktivno zaposlovanje? Ustvarjanje pogojev za razcvet podjetništva in povečanje nove dodane vrednosti? Izobraževanje, zdravstvena in socialna oskrba, socialna pomoč nemočnim?..... Ali pa so to le finančne transakcije? In ne nazadnje - če katerokili delo sploh dobiš, si lahko srečen, plačilo zanj pa je glede na obstoječo zakonodajo in njeno spoštovanje ter sankcioniranje itak loterija, da o poštenem plačilu za pošteno opravljeno delo ne govorim.

 Pravna država - kakor za koga, odvisno, na kateri strani zakona se nahajaš, kateri politični ali interesni opciji pripadaš, koliko so vredne tvoje zveze ter kakšno korist za trenutno oblast predstavljaš. Če imaš denar za dobrega in politično priznanega odvetnika, vsekakor. A če ga nimaš, kako si s pravno državo sploh lahko pomagaš. A v bistvu v pravni državi do problema zaščite posmaznika v primeru neupoštevanja zakonov in predpisov sploh ne bi smelo priti. O problemu časovnih zaostankov (namernih?) v reševanju po pravni poti pa raje ne bi, .... pa naj gre za posameznika, podjetje ali institucijo.

Spoštovanje posameznikove osebnosti - kategorija brez vrednosti. Če nisi "naš", nisi vreden pozornosti, kvečjemu porogljivosti, zasmehovanja, diskreditacije in onemogočanja prosperitete, če misliš drugače kot "mi".

Upoštevanje prava v javni sferi države - raztegljiv ali skrčen pojem. Upoštevanje po potrebi, klientom in pripadnosti aktualni oblasti. Žalostno.

Drugače misleči - najhujši sovražniki in nebodigatreba, ki si jih nobena oblast ne želi. Onemogočiti jih za vsako ceno, narod naj ostane na primitivni miselni ravni, tako ga je lažje obvladovati in  manipulirati z njim po dnevno političnih poterebah.

In še bi lahko našteval, a sem prepričan, da podobno meni še veliko, veliko enako mislečih državljanov, skrbi me le, da so tako tiho in neaktivni, da se ne oglašajo ko je to potrebno in da s tem svojim ravnanjem s svojim glasom ne pripomorejo do ustvaritve tiste kritične mase mišljenja javnosti, ki bi stem lahko kaj spremenila na boljše za državo in nas večino dobro mislečih državljanov.

Ni mi vseeno, kako smo doslej ravnali, kje smo danes doma in širše v svetu, kdo nam še vedno kroji življenje, kdo vse uspeva v tej pre/nad/vladi, kdo je takrat pred dvajsetimi leti bil proti naši osamosvojitvi in kdo za, kdo od teh bo na svečani proslavi ob tem prazniku sedel v prvi vrsti avditorija in kdo nam bo kot slavnostni govornika solil pamet o našem takratnem ravnanju in današnjem stanju. Če povzamem, kontinuiteta predosamosvojitvene dobe je celo legitimno ponovno prevzela oblast, ponovno prevzela vajeti v svoje roke, utrdila odločilne oblastne pozicije s svojimi preverjenimi ali poslušnimi kadri, ponovno je uspela pred državnozborskimi volitvami oprati možgane nerazmišljajočim in neodločnim, skratka, uspeva ji rekomunizirati Slovenijo.

In končno, ni mi vseeno, ker me še danes po dvajsetih letih prevevajo tisti strašni občutki jeze, besa in strahu ter negotovosti ob napadih JLA na civilne in strateške objekte v Sloveniji. Nikoli ne bom pozabil trenutkov, ko sem skozi okno svojega stanovanja slišal eksplozije bomb in opazoval stebre dima na brniškem letališču. Tam je namreč plebiscitno odločitev državljanov Slovenije branil tudi moj sin. Njegov soborec je v tej obrambi žal izgubil celo življenje.

Ne vem sicer, kakšni občutki me bodo prevevali ob proslavi na ta slavnostni dan, a danes vem, da smo krenili po napačni poti k cilju. Izgubili smo se na tej poti in zdaj tavamo na mestu ali se celo vračamo nazaj. Tega si res nismo želeli niti pričakovali, a zgodilo se je.  Grozi nam, da nam tisti, od katerih smo bežali, ponovno zavladajo, tako v miselnem, ideološkem kot v nacionalnem pogledu. Prav zanimivo bo videti na slavnostni prireditvi ob tem prazniku, koliko moj pomenljiv naslov pove.

In za konec še moj apel ob tej obletnici - dajmo Slovenci in nekdanji državljani ostalih narodnosti bivše skupne države, danes državljani Slovenije, poglejmo se v ogledalo, zbudimo se že enkrat iz svoje zaplankanosti, ležernosti, zaspanosti in pasivnosti, otresimo se že enkrat svojih lažnih idealov, oblikujmo skupaj vendar že enkrat to svojo državo in družbo, rojeno v uporu in krvi, torej državo Slovenijo, v kateri bomo zaščiteni, enakopravni, enakovredni, ustvarjalni in zadovoljni! Ustvarimo državo, katero bomo imeli radi in bomo ponosni nanjo, državo, katero bodo cenili tudi onkraj naših meja.

petek, 16. december 2011

Vsi nestrpni - vsi enaki ....

Sinoči je imel Slak z izbiro gostov za Poglede Slovenije na temo o nestrpnosti in sovražnem govoru po objavi članka doslej(?) neznanega g. Majerja na spletni strani SDS-a in sproženo reakcijo dela javnosti nanj, zelo srečno roko.
Tisti, ki zna razmišljati s svojo glavo, je iz debate in soočenj lahko izluščil zrno od plevela. Pokazala se je nerazumljiva histeričnost in popadljivost Pirčeve za takorekoč napihnjen prazen nič in njeno neprepričljivo dokazovanje o njeni enakopravni obravnavi podobnih primerov, sproženih oziroma storjenih tako na "levi" kot na "desni" strani. Zame je postal vprašljiv namen in pomen obstoja mirovnega inštituta ob takih stališčih njegove predstavnice, ki na pretiran način ocenjuje resnost in pomen inkriminiranega članka. Celo stvar celo kvalificira kot nevarnost za obstoj države. Izgleda, da je Rosvita Pesek na nedavnih Odmevih na to temo z dejstvi in mnenji drugih pravnih "eminec" ni prepričala. Hanžek je s svojim jecljajočim dokazovanjem "hudobnih" mnenjskih pojavov javno spet pokazal, kako daleč je od realnosti, pa še "nestrpen" je bil povrhu v nekem trenutku s svojo izjavo, da so politiki itak vsi primitivci. Izvedeli smo tudi nekaj doslej meni neznanih dejstev iz ust predavatelja na Harvardu, kako se s takimi problemi ukvarjajo v ostalih demokratičnih državah in kakšen pomen jim dajejo. Mi je ob poslušanju njegovih mnenj in navedb kar malo dalo misliti kje mi sploh živimo, prevzela me je celo rahla zavist nad njegovo razgledanostjo in poznavanjem omenjene problematike na tem področju v svetovnem merilu. In kako gladko je včasih povozil Pirčevo ob njenih insuniacijah ali trditvah. Rončevič nam je nalil čistega vina glede mentalnega stanja državljanov in v ta pojav vpletenih institucij, vprašanje je seveda, kdo ga bo popil, kdo pa odklonil. Meni je bil všečen, mož, ki ve, kaj in o čem govori. Predvsem je iskristaliziral dejstvo, da se je z nebrzdanim napadom na pisca in vsebino inkriminiranega članka, s tem tudi oportuno na SDS, ki je objavo članka dopustila, "sovraštvo" med političnima poloma in neosveščenimi državljani samo še povečalo ter se s prilivanjem medijsko političnega olja na ogenj samo še nadaljuje. Izredno všeč mi je bilo razlaganje Klemenčičeve o pristopu in načinu reševanja pojavov nestrpnosti in sovražnega govora, takega načina sem se v preteklosti v druge namene tudi sam uspešno posluževal.
In še moje mnenje glede inkriminiranega članka. V članku po mojem ne gre za namerno omalovaževanje državljanov iz bivših republik nekdanje Juge, gre za amatersko a s strani nekaterih nezaželeno povolilno analizo možnih vzrokov presenetljive zmage Jankovića. In nenadoma je prišel članek zelo prav kot povod za povolilni obračun z namenom medsebojne diskriminacije glavnih protagonistov na sedanji politični sceni, s pridajanjem svojih lončkov tudi drugih akterjev, ki v tem vidijo svojo korist, na razgreto politično ploščo.  Razlogi za never ending medsebojne spore in obtoževanja so pa itak že dolgo znani. Izgleda, da se v predvolilnem boju ni porabilo vsega streliva, zato bitka traja tudi še po volitvah. Glede na to, da tako na eni kot na drugi strani najvidnejši akterji ugotavljajo tudi primesi neonacizma, fašizma in fašistov, se podzavestno bojim, da sčasoma spet ne pride do "izvensodnih pobojev", a tokrat v ljubljanski parlamentarni kotlini in ne v roških prostranstvih. Seveda mislim in se izražam o tem samo figurativno. 
Da ne bo pomote, z objavo tega članka na spletni strani tako pomembne stranke kot je SDS, se sploh ne strinjam, potencialno bi "sodila" kvečjemu na  stran SNS-a glede na izpričan in dokazljiv arzenal njenih preteklih mnenj o "prišlekih" z juga. Ta poteza odgovornih v SDS-u, da dovoli objavo in je po sproženi reakciji raje ne umakne, je zame politični diletantizem. Stranka, ki si je želela prevzeti oblast, si tega ne bi smela privoščiti. Če računa na državljane Slovenije kot volilce, ki naj bi ji to omogočili, mora računati tudi na taiste in vse ostale državljane kot konzumente javne besede in dejanj.

Glede same vsebine pa menim, da v članku omenjena dogajanja so obstajala, sem tudi sam v svojem "mešanem" okolju videl, slišal in doživel to kot dejstvo, vprašljiv pa je njihov vpliv na končni rezultat volitev. Želim, celo zahtevam kot državljan Slovenije, da se z isto vehementno vnemo pooblaščeni organi lotijo tudi obravnave in raziskave teh omenjenih pojavov. Pa ne spet čakati na mnenje in besede predsednika države.

sreda, 14. december 2011

Koalicija "Trenirka"

Pa sem končno le dobil idejo za nov blog!

To pre/burno dogajanje okrog razčlenitve presenetljive zmage Zorana Jankoviča na predčasnih državnozborskih volitvah izpod peresa pisca Tomaža Majerja in vsakdanjega medijsko političnega cirkusa okrog sestave "rešilne" vladne koalicije,  mi je kar samo po sebi ponudilo ime za to novo nastajajočo koalicijo.

Če se je našim vzhodnim sosedom Hrvatom, nad katerimi vedno in za vsako malenkost zviška vihamo nos, utrnila zmagovita misel, da pred njihovimi državnozborskimi volitvami svojo novo koalicijo imenujejo Kukuriku, ni vrag, da naša prava "slovenska" povolitvena koalicija ne bi bila vredna imena "Koalicija trenirka". Sploh, ker bodo morali, če jim "veliki met" uvrstitve v novo politično ligo uspe, kot ekipa , ki po izjavi vodje želi prepričljivo zmagati s takojšnjim golom na začetku tekme in na koncu zmagati  s kar štirimi goli razlike, itak intenzivno in dolgo trenirati, da se sploh uigrajo. Pa bognedaj, da se v tem času kak pogodbeno vezan akter poškoduje ali "zboli" med tem treningom ali pa, da "lastnik" ekipe in trener ugotovita, da vsak pa le ne spada v ta "wunderteam". Sploh tak, ki bi le statiral in po nerodnosti zabijal avtogole. Ali pa, da bi se za izstop iz ekipe o tem kdo "nepooblaščeno" odloči kar sam.

Za take treninge so pa seveda trenirke itak najboljše in v ta namen predvidene. Da pa se bodo po mnenju trenerja akterji v njih dobro in ugodno počutili, jih bo ukrojil in zato mero zanje vzel kar gospod "najverjetnejši mandatar" sam, z metrom lastnika ekipe seveda. No, problem vidim samo še v barvi, pardon barvah trenirk in kar je še bolj pomembno - dresov za tekmo. Da ja ne bi izneverili svojih navijačev/volilcev, bodo akterji koalicije verjetno vztrajali na tem, da vsak nosi svojo barvo, zaradi lažje razpoznavnosti. Lastnik ekipe bo verjetno po fordovsko dejal, saj je vseeno katera barva, samo da ni sončna na modrem nebu. Ampak, kako bomo pa potem mi gledalci sploh vedeli kdo s kom igra in za koga? Ali pa bo ravno zaradi raznobarvnosti trenirk oziroma dresov tako to še bolj razvidno.

Čakam samo še na znak glavnega raz/sodnika v sozvočju z delegatom najvišjega državnega nivoja za pričetek tekme. Navijal zanje pa itak ne bom, ker bodo "moji" verjetno v outu. Škoda, da cena vstopnic še ni znana, če sploh kdaj bo. Bo pa verjetno zelo visoka.

ponedeljek, 28. november 2011

Predvolilne medijske manipulacije z volilci

Osebno sam izbiram, katerim medijskim, predvsem televizijskim predvolilnim soočenjem sledim, pač glede na udeležence, teme in medijske voditelje. In seveda, sledim tudi komentiranju na določeni internetni medijski in blogerski sferi.

Kar nekaj ugotovitev in mnenj sem si v tem predvolilnem času ustvaril doslej:
- še vedno je na soočenjih tema št.1 aferaštvo, kar gledalce navaja k temu, da je za TV hiše bolj pomembna gledanost in zaslužek, kot pa njihovo poslanstvo v tem predvolilnem času, da dejansko soočajo strankarske programe, pripravljenost in usposobljenost strank oziroma sposobnost njenih voditeljev, da se spoprimejo z obstoječo vsestransko krizo v Sloveniji in svetu.
- za nekatere TV voditelje in nekatere sodelujoče kandidate je postopek pred sodiščem že zadosten dokaz krivde kandidatov oziroma protikandidatov,
- neverjetni so zasuki ali gibanje javnomnenjske podpore določenemu kandidatu oziroma stranki v zelo kratkem času, kar seveda spet sproža dvome v namen samih anket in njihov vpliv na javno mnenje,
- izkazana so dvojna merila volilcev glede javnomnenjskih anketnih ocen družbeno nesprejemljivih potez nekaterih strankarskih kandidatov,
- potvarjanje in sprevračanje dokazanih dejstev in napak za nazaj, s strani nekaterih sodelujočih v soočenjih,
- in še bi se kaj našlo .... in še se bo kaj novega pokazalo.

Kako naj torej ob vsem tem in takem dogajanju neobveščen in neopredeljen volilec presodi, komu in zakaj zaupati in komu oddati svoj volilni glas. A nastopajoči politični akterji dobro vedo za to zbeganost volilcev in to s pridom izkoriščajo, včasih celo z večjo ali manjšo pomočjo voditeljev soočenj in prikritim vplivanjem struktur iz ozadij.

Moje mnenje in nasvet tem neopredeljenim:

- tisti, ki pričakujete od politikov "poštenost" po vaše, se kruto motite.
- tisti, ki od zrelega politika pričakujete konkreten odgovor na kakšno provokativno konkretno vprašanje, ste naivni ali pa o politiki premalo veste, vsak dober politik si s svojim odgovorom pusti vsaj priprta vrata, da se lahko po potrebi tudi umakne,
- tisti, ki v sedanjem trenutku pričakujete od politikov konkreten odgovor, do kdaj in kako rešiti nastalo katastrofalno družbeno, ekonomsko in finančno situacijo, pa ne živite v realnem svetu. Smo že preveč povezani in soodvisni v slabem in dobrem od drugih držav oziroma skupnosti. A težave bo kljub temu treba rešiti doma, vsakršno in čigarkoli ukrepanje bo zahtevalo zategovanje pasu, je pa vprašanje, kako bodo bremena porazdeljena,
- predvsem pa, časovno poglejte nazaj, kdo in kaj je že vse obljubljal, kako se je obnašal, katere zakonske predloge je podpiral, katere zavračal in kaj je uresničil ter kako je to v skladu z vašimi realnimi pričakovanji.

Taki so pač naši politiki, ki so dolga leta odraščali v naših družbeno političnih in ekonomskih razmerah, katere so in jih tudi še danes kreirajo po njihovi volji in interesu, zato boljših danes ne iščite, ne boste jih našli, kljub temu, da se vam nekateri ponujajo kot odrešitelji. Da vam jutri spet ne bi bilo žal. Seveda pa predvsem politikom nikakor ne smemo dopustiti, da z nami manipulirajo kot z ovcami pred striženjem .... in to pred zimo. Najboljši način, da jih opomnimo in streznimo so volitve in naš volilni glas.

ponedeljek, 14. november 2011

S partizani in "tujsko" legijo - na juriš!

Ja, prav ste prebrali naslov, a to je le moj pogled na taktiko kontinuitetne kamarile, da s prihajajočimi parlamentarnimi volitvami s pomočjo Zorana Jankoviča spet poseže po najvišji oblasti. Oblasti, ki naj bi po navodilih iz ozadij in pripadajočih omrežij še naprej vzdrževala tako politično in družbeno stanje, da bi še naprej omogočala zadržanje starih in ustvarjanje novih privilegijev večno "zaslužnim" in njim poslušnim. Seveda pa bi lahko posredno tudi omogočila "zakonito" poravnavo zaplaniranih političnih in županskih investicij, s tem pa še naprej omogočala pretakanje denarnih in materialnih sredstev iz javnega v zasebni žep.

Ampak po naravni logiki se s časom razmere v družbi pač spreminjajo, notranja nasprotja in trenja v družbi ter političnem zakulisju ustvarjajo pogoje in zahtevo po spremembah. Nekaj propade, drugo vznikne. Vse to dogajanje vpliva na percepcijo javnega mnenja, doslej gluhi in slepi so prisluhnili in nekateri celo spregledali, spregledali predvsem "nove" obraze starih struktur in nove nakane starih revolucionarjev, kako se osvoji oziroma zadrži oblast.

Ko se ladja potaplja, podgane bežijo prve, enako velja za preteče rudniške katastrofe. Kako idealno, če se v bližini pojavi nova ladja, kamor se lahko spet povzpnejo ali če najdejo nov izhod za svoje preživetje. In ta nova ladja z imenom Pozitivna Slovenija, z osebnim imenom in priimkom župana prestolnice, je priložnostna rešitev zanje, še posebej, če bo v svoji plovbi združena v konvoj z drugo, prav tako "rešilno" listo osebnega imena in priimka. Tako ti politični prebežniki in paraziti postajajo sodobna nevojaška, a politična "tujska legija", ki nudi svojo storitev proti plačilu. Nova preživetvena politična taktika pač, v znani politični maniri v tej naši poosvoboditveni eri, a tokrat v večjem obsegu.

A da se ta politična računica izide, je na volitvah seveda potrebno zmagati, če ne bi šlo z absolutno večino pa vsaj z relativno, pač po že preiskušeni metodi, najprej deli, potlej po potrebi združuj in - vladaj! Pa zadeva po evforičnem začetku zaenkrat glede na javnomnenjske ankete sila slabo kaže. Akterji tega "novega odrešilnega vala" v javnih nastopih eden za drugim izgubljajo živce in  postajajo vedno bolj nekredibilni. Celo do razkolov znotraj "podpornih" institucionalnih skupin že prihaja. Kako bo nadpartizan Stanovnik speljal vodo (glasove) svojih "partizanov" na mlin Jankoviča, je veliko vprašanje. Primorci so spet trmasti in "svojeglavi", doslej so priznavali neko drugo politično avtoriteto, ki naj bi ščitila njihovo tredicijo.
Po drugi plati pa tudi tako imenovana "tujska legija" političnih podgan - prestopnikov in prikoritnikov, ki si obetajo za svoja dejanja plačilo in nov plen, deluje bolj kot mlinski kamen okoli vratu Jankoviču. Prav zanimiva bodo bodoča dejanja in izjave podpornikov in zaščitnikov "gospodarskega premika, sociale in svobode" v Sloveniji, da se še kaj premakne v javnem mnenju v prid njenemu "rešitelju".

Zatorej, glede na z anketami ugotovljena trenutna politična razmerja in trende ter nepričakovan zaostanek "rešitelja nacije", kapitalski levici ne preostane drugega, kot da njen komandant zatuli v rog: "Na juriš...!".

Pa čeprav se ve, da v tej bitki zmagati ne morejo...... in tudi ne smejo, po mojem prepričanju.

nedelja, 30. oktober 2011

Kdo in s kom po naslednjih državnozborskih volitvah

Rezultati zadnje ankete, ki jo je za POP TV in Dnevnik pripravila agencija Ninamedia pokaže naslednje trenutno razpoloženje volilcev, s tem da bi podprlo:

-          stranko SDS  ……………. 27,7 %
-          listo Gregorja Viranta …… 24,9%
-          listo Zorana Jankovića …... 21,6 %
-          DeSUS ……………………. 7,7 %
-          SD ………………………… 7,3%
-          Ostali ……………………… pod pragom vstopa 

Zanimiva je možna realizacija politične matematike seštevanja odstotkov za udejanjenje bodočih povolilnih koalicij, če bi rezultati ankete obveljali tudi po volitvah.


1.varianta.
Tudi če Janković ne dobi relativne večine, a dobi računsko zadostno, bo »Presidente« sprva zlahka poveril sestavo vlade "levičarju" Jankoviću, računajoč na koalicijsko varianto z Virantom, SD-jem in Desus-om.
Nemogoče, .....? Kaj pa mi danes sploh vemo o resničnih Virantovih namenih po volitvah. Edina zavora za tak scenarij se mi zdi prisotnost nekaterih že deklarirano profiliranih javnih imen in določenih liber(t)alcev v tej novi stranki, ki Jankoviču in njegovim »rabotam« že danes močno nasprotujejo. V primeru odločitve Viranta za tako koalicijo, bi to verjetno lahko pomenilo tudi takojšen začetek razkroja te nove stranke. Ampak politika je dejavnost, kjer se uresničuje vse možno in se lahko vse kupi. Samo cena je vedno vprašanje.


2. varianta.
Če z relativno večino zmaga Virant, je zgodba lahko podobna. Spet precej lahka, sicer s cmokom v grlu, odločitev za predsednika države, komu poveriti mandat. Spremeni se samo vrstni red prvih dveh sodelujočih strank, seveda brez Jankoviča kot predsednika ali člana vlade, kar je sam že javno pojasnil. A tudi tega ne izključujem, da se Jankovič v tej kombinaciji vseeno pojavi v vlogi PM-a. Kaj vse smo že in verjetno bomo še doživeli v tej naši, precej neurejeni in na mafijski način vodeni deželi.


3. varianta
Edino realno možna napoved za sestava še ene koalicije je, če dobi relativno večino Janša. Seveda, .....
- če mu predsednik države glede na pretekle zamere in nedavne napovedi pred slovenskimi gospodarstveniki sploh podeli mandat,.... ( si lahko zamislite politični cirkus in mednarodne blamaže države, ki bi sledila?)
- če se Virant res izkaže za to, za kar se v javnosti deklarira,
- če Desus-a in Erjavca končno sreča pamet in se pričneta obnašati kot odgovorna državotvorna stranka, ne pa kot nekakšen satelit kontinuitete, oziroma kot tihi družabnik določene politične opcije, v preteklosti s svojim ravnanjem kar nekajkrat dokazane.

Stranke SD in Jankovičeve liste v tej zadnji kombinaciji sploh ne omenjam, medsebojne zamere in sovraštva so tako brezmejna, da bodo potrebna še desetletja, da se odnosi normalizirajo. Seveda, če se SD sploh notranje očisti in iz deklarirane resnično spremeni v socialno demokratsko stranko sodobnega tipa, brez stare navlake in mladih radikalnih prepotentnežev. 

Teoretično obstajajo tudi druge »podkombinacije«, obstaja pa tudi največja verjetnost, da bodo napovedani rezultati po volitvah drugačni. Ampak, tako malo za šalo, malo zares, primerjate moja ugibanja, lahko se tudi malo nasmehnete. 
Lahko pa se tudi hudo zresnite in krepko premislite pred oddajo svojega glasu na bližnjih državnozborskih volitvah.

ponedeljek, 24. oktober 2011

Nova priložnost tudi za Pahorja?

Jaz v tej igri "starega mačka in podgan" iz kontinuitetnega političnega podzemlja in ozadja vidim tudi neko novo politično priložnost, o kateri se zaradi okupiranosti z Jankovičem in Virantom nič ali malo govori.

Tako kot je Virant izkoristil ugodno priliko, da se pojavi kot nov leader na naši usmrajeni politični sceni, lahko tudi Pahor, sicer politično grdo izkoriščen in nato premišljeno zavržen,  sedaj pa verjetno tudi užaljen, razočaran in besen, prične znova. Znova, a čisto drugače kot doslej; z novimi ljudmi, ljudmi, ki so pripravljeni graditi na temeljih resnične socialne demokracije sodobnega tipa, usmerjene v zaščito in pomoč nemočnim, ponižanim, razžaljenim in razvrednotenim državljanom Slovenije, ki jih ta naš turbokapitalizem tako brezobzirno izkorišča. Slovenija tako politično stranko še kako potrebuje, a ta mora biti transparentna, poštena, z novo vizijo in jasno izdelanim programom ter kadri, ki jim bo možno zaupati in verjeti. Kdo vse se v Sloveniji v besedah že ni proglašal za socialnega demokrata, a vsi so bili po svojih dejanjih daleč vstran. Naslov "socialdemokratska" si je po mnogih preimenovanjih v preteklosti prilastila stranka, ki so je bila polna usta skrbi za delavski razred, s svojimi dejanji pa je bila od te ideje oddaljena svetlobna leta in je socialdemokratske ideje vedno kruto preganjala. A ljudje tega dolgo niso dojeli, nekateri še danes ne.

Namerne nepoštenosti Pahorju za časa njegovega vladanja ne moremo pripisovati. Naivnost, samovšečnost, pretirano leporečnost, neodločnost in neučinkovitost - da. Verjamem, da se je iz svojih napak in politične ter osebne kalvarije kaj naučil. Tudi Janša se iz svojega preteklega mandata verjetno je. In kdor se iz lastnih napak in dobro namernih nasvetov drugih kaj nauči in to upošteva, ima v rokah močno orožje. Pahor ima še vedno to srečo, da pri delu volilcev še vedno sproža simpatije, kljub svojemu vladnemu fijasku. A z resničnimi dejstvi in vzroki njegove neuspešnost  zaradi igre zakulisja in njenih akterjev iz tega obdobja, naj z besedo pride na dan. In zaboga, počisti naj že vendar enkrat s to gerentološko ekipo ortodoksnih nekdanjih komunistov, sedanjih "socdemokratov" v svoji stranki.  Zdaj, ko ga je "centralni komite v senci" takorekoč politično umoril, ima vso pravico in dolžnost, da spregovori tistim, ki so mu zaupali svoj volilni glas. Če ne bo, bo to spet slabo za vse. In če še na naslednih volitvah uspe načrtovani manever obeh "kontinuitetnih mačkonov", da s pomočjo medijev zavedenih in zaslepljenih volilcev spet dobimo vlado po njuni meri, se bo vladna farsa spet ponovila, le žrtev eventualnega nezadovoljstva sedanjih političnih oligarhov bo druga.

Po mojem ima Pahor še vedno priliko, da opere svojo čast. Opravi naj reformo stranke, počisti svoj strankarski avgijev hlev in gre v odkrit boj za višjo kakovost politike, o kateri se je doslej v svojih javnih nastopih tako rad postavljali. Poskusiti ni greh in kot pravijo Amiji, če ne poskusiš, ne moreš uspeti.
In če bo treba, da se v bodoče z veliko koalicijo doseže možnost korenitih spremeb, tudi ustavnih, naj ne okleva. Poti se včasih v življenju združujejo, če postanejo preozke, se lahko spet ponovno razcepijo. Pomembno je, da po njih čim hitreje in lažje dosežemo svoj cilj.

sobota, 22. oktober 2011

Vino ali kis iz Virantovega soda

Virant je končno, po cincanju namreč, ustanovil stranko. Z zvenečim imenom, ki diši po narcisoidnosti tipa Pahor in ekipo, ki naj bi, vsaj po imenih sodeč, prebudila zaspani volilni politični prostor ter zganila volilce, da izberejo tiste, ki nas bi končno popeljali v raj tostran nebes. Če mu uspe, bi zato lahko dobil celo medaljo za zasluge narodu ....

A ta Virantova medalja ima dve plati. Ena plat je, tako značilno slovenska, ko se niti na najbližnjega, ki si mu zaupal in ga gostil ter dovolil skoraj vse, ne moreš več zanesti in te ta zapusti, ko zasluti svojo sebično korist. Druga plat pa predstavlja dejstvo, da ti prav ta oseba, posredno ob ugodnem volilnem rezultatu, lahko omogoči premagati večnega političnega sovražnika. Ne morem reči nasprotnika, kajti v politične spopade, konflikte in nesporazume na naši politični sceni vodijo osebna in politična sovraštva, ne pa nasprotja.  

In katero plat medalje Slovenci bolj cenimo? 

Medtem ko "dobre kvasovke" pri ustrezni temperaturi in skrbnem nadzoru vinarja v sodovih počasi zaključujejo vrenje mošta, da se ta počasi spreminja v vino, bomo šele na Martinovo uradno lahko rekli, vino je dobro/slabo.

A v Virantovem političnem sodu se ob trenutni (pre)visoki medijski temperaturi vrenje šele pričenja. Odvisno od kakovosti "grozdja in kvasovk" ter ustreznega obvladovanja toplotnih okoliščin se bo šele tik pred Miklavževim pokazalo, kaj bo iz tega nastalo, vino ali kis. Odvisno od "kvasovk" in okoliščin. Prva znamenja že kažejo na neke nezaželene primesi .... 

P.S. Po stari slovenski navadi pa bomo pred Miklavžem Slovenci verjetno ponovno zapili tako vino kot kis, tako veselje in navdušenje, kot žalost in razočaranje.

Življenje pa bo spet teklo po vedno bolj razmajanih tirnicah naprej.

četrtek, 08. september 2011

Zaupnica vladi ..... politična farsa, možna samo pri nas

Premier Pahor bo končno posredoval v parlament spisek pompozno ("boste presenečeni", je obljubljal) napovedovanih manjkajočih ministrov in na njihovo potrditev vezal zaupnico svoji vladi. Dolgo načrtovana in premišljena politična poteza v stilu - mi vemo kako se oblast osvoji in nato obdrži. Pri tem seveda cilj opravičuje sredstva.

Pa saj ne gre samo za vlado, za mandat in denar večine tistih sicer neodgovornih in nesposobnih poslancev gre, tistih, ki bodo glasovali za zaupnico. Seveda po načelu, vzemimo, dokler je še kaj ostalo. In Pahor to dobro ve, zato na to dejstvo računa. V politiki je pač vse možno, pri nas izgleda tudi vse dovoljeno ali dogovorjeno. Vlada in poslanci bodo nato ostali na svojih mestih in pozicijah brez vsake materialne odgovornosti, a z lepimi, nezasluženimi denarci do konca svojega mandata in še nekaj časa potem. Mi davkoplačevalci bomo pa to brezupno dejansko brezvladje in parlamentarno nategovanje še naprej drago plačevali, pa na koncu ostali brez obljublenih predvolilnih "piškotkov", praznih denarnic ali celo brez gat, da pa o nadaljnjem propadanju države, gospodarstva in družbe ob takem vodenju in eventualni novi zakonodaji sploh ne govorim.

Jaz temu enostavno pravim - kolektivno samodrštvo.

nedelja, 08. maj 2011

Desus iz vladne koalicije ... dvomim!

V prihajajočem ponedeljku naj bi se svet Desus-a odločil o odhodu iz obstoječe leve vladne koalicije. Verjamete v odhod? Jaz ne. V najboljšem primeru bo ponoven odlog odločitve z nekim bizarnim izgovorom, da se še počaka na .....?
Vse prevečkrat se je Erjavec v zadnjih dveh mandatih vlad posluževal takih "odhodov", bilo iz desne, bilo iz zdajšnje leve vladne koalicije. Že sam nastanek te stranke je imel po mojem mnenju svoj določen namen, in sicer odvzemati volilne glasove takratni opoziciji, toda ostati pod vplivom levice kot njihov politični satelit.
 Vsa Desus-ova dosedanja ravnanja to potrjujejo. Zrahljalo pa se je to Desus-ovo poslanstvo, ko je Erjavec začutil svojo priložnost malo bolj samostojnega političnega vodje, s tem pa postati jeziček na tehtnici politične scene kar prinaša take in drugačne materialne in politične koristi.
 Ko tudi miniranje Erjavca s strani dveh ortodoksno levih zagovornikov v Desusu ni uspelo, se je njegova moč in samozavest še povečala. A se bojim, da bo tudi tokrat glede odločitve o odhodu iz koalicije in s tem možnimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami, spet prevladal v stranki znani oportunizem. (Ne)odločitev za mirno poslansko življenje strankinih poslancev, ki brez kakršnekoli vneto izkazane odgovornosti za reševanje ekonomskih, družbenih in razvojnih vprašanj družbe zdaj vstopajo, zdaj izstopajo, kot jim v danem trenutku pač paše. Ostudno je že, da se Erjavec pri tem vedno sklicujejo na edino njihovo skrb za upokojence, kot da to ni eno najbolj pomembnih področij celotne družbe in vseh političnih strank.
Sam sem upokojenec že vrsto let, a menim, da take stranke v parlamentu ne potrebujemo. Samo kaj storiti, ko pa upokojenci-volilci, in teh je kar precej, vse preradi nasedajo obljubam Desusa (ostali tudi niso izjema) o tem, kako se bo brez Desusa za njih slabo končalo.
Živi bili do ponedeljka pa videli, je znani rek naših južnih sosedov. Če pa se bo izstop zgodil, se bo pa po mojem pričelo neko novo politično dogajanje, ki mu pa danes še ni videti realnega scenarija

ponedeljek, 25. april 2011

Stanovnik: ".... eno govorite, drugo delate ....."

Sem prav slišal, sem prav videl, .... sem prav razumel?

In prav na današnji praznični velikonočni ponedeljek ta ostarela in izgleda da tudi mentalno že vprašljiva oseba zlorabi zgodovinske dogodke Pri treh žebljih na Pohorju, da lansira v medije njihovo, kontinuitetno "resnico" o tem, kdo eno govori in drugo dela. Tako daleč je ta mentalni starec že prišel, da zgodovinsko dokazana ravnanja in dejstva sprevrača in jih v tem smislu pripiše političnim nasprotnikom. Predobro še pomnim, kaj vse so nam od konca druge svetovne vojne govorili in obljubljali tedanji revolucionarni oblastniki, delali pa so prav nasprotno. To se je nadaljevalo tudi po osamosvojitvi Slovenije, kar jim je bilo v parlamentu tudi javno večkrat očitano s strani opozicije.
In danes, ko so še na oblasti, spet uveljavljajo njihovo znano politično metodo, da krivdo za njihove "rabote" pripisujejo tistim, ki se z njimi ne strinjajo. Komu tu zdaj očitati farizejstvo?

Tovariš Stanovnik, če ste še v stanju razumeti dejstva, priznajte, akterji revolucije ste vedno delali eno, govorili pa drugo. Tako med, kot takoj po koncu druge svetovne vojne, vse do osamosvojitve Slovenije. Saj se še spomnite resnice o izvensodnih pobojih in tudi poznate dejstvo, da te žrtve niti svojih grobov nimajo, kaj šele pobeljenih.
Ampak vi mene več ne skrbite, skrbijo pa me vaši ideološki nasledniki, ki vas še danes zvesto posnemajo, tudi kar se tiče farizejstva....

torek, 08. marec 2011

Ko spregovorijo trije Gregorji - pred gregorjevim

Prvi Gregor - temna lisa slovenskega žurnalizma.
Novinarski despot si je v zadnji številki Mladine privoščil nezaslišano politično in osebnostno provokacjo z vpletenostjo Grimsove družine (celo otroci!), ki jo primerja kar z Göbelsovo iz časov nacizma.
Človek se vprašuje, kako dolgo nas še bodo medijsko pitali s takimi svinjarijami .... in kdaj se bodo vendar že pomešale ali potrgale nitke, ki usmerjajo to novinarsko lutko. Pa smo v svinčenih časih to revijo tako radi brali ....

Drugi Gregor - veliki politični manipulator z (ne)resnicami.
Celo on ne zdrži abotne primerjave, kar si je privoščil Repovž in mu v pisnem dopisu to javno vrže v obraz. Ne vem le, v katero od treh dejstev, ki ga je po mojem k temu vodilo, naj verjamem - sorodstvena vez z Grimsovo družico (po Požarju), resnični gnus nad podlim Repovževim početjem ali pa preračunljivo distanciranje od omenjene primerjave zaradi povečanja svojega političnega rejtinga, ki mu neusmiljeno pada. Njegova poteza vsekakor bolj kot ne preseneča. Drugih reakcij s strani trojčka (plus privesek) ne pričakujem.

Tretji Gregor - veliki (ne)uspešen reformator javne uprave - prepozen, glede na njegov čas sekretarjevanja in ministrovanja v tem resorju, oziroma preran, glede na (kot eden od vzrokov) posledični izid zadnjih državnozborskih volitev.
V intervjuju za zadnje Delovo Ozadje spregovori o zadnjih dejanjih Janše v zvezi z obtožbami predsednika države, kar on sam ne odobrava in o ponovnem pogrevanju orožarskih zgodb, ki da jih ne pozna(?) Za dokumente, ki bremenijo predsednika države se ne zanima. Navijaško pisanje novinarjev naj bi po njegovem bil problem novinarjev, ne politikov. Kot da neupravičeno hvaljeni/napadani politiki zaradi takega načina delovanja medijev ne pridobivajo ali izgubljajo volilcev.
Večina njegovih izjav gre sicer v prid SDS-u in Janši, a si pušča maneverski prostor .....

Ko takole malo pomislim, .... se mi zdi bolje, da ne premišljujem preveč ........ So pa zanimivi, tile Gregorji pred gregorjevim, kajne?

četrtek, 17. februar 2011

Samorastnica Tina - svetovna prvakinja v veleslalomu


Čestitam Tina! Le kaj še dodati k temu, kar si ustvarila danes? Morda to, da se človek počuti čisto drugače, ko postane svetovna prvakinja v veleslalomu dekle iz kraja tvoje mladosti. Tega se opisati ne da, to vedo samo tisti, ki to doživijo. In danes to doživljajo Črnjani. Tina, danes si premagala celo samo sebe!
Ne pravijo Črnjani brez razloga, da so za mušter.

petek, 11. februar 2011

Pogovor gluhih in slepih

Nedavna "politično-komunikacijska" hajka okrog preteklega terorističnega dogodka v Velikovcu leta 1979 postaja prav zanimiva. Povzemam, kolikor se spominjam in kar sem uspel ponovno preveriti v medijih, zato ne trdim, da je vsaka beseda na svojem mestu. vsebinsko pa drži.

Janša: "Predsednik republike dr. Türk je bil o tem dogodku uradno obveščen ...."

Türk: "Kar vem, vem iz medijev...." izjava za TV

Urad predsednika države: " Predsednik v tej akciji ni sodeloval ...gre za nat......

Tanko: "Predsednik odgovarja na nekaj, kar ga sploh nismo vprašali, niti to ne trdimo..."

Predsednik vlade Pahor:" Arhivsko gradivo ..... je potrebno zaščititi zakonsko, da stem obvarujemo interes države in življensko varnost nekaterih posameznikov v tujini ....."

Opozicija (SDS): "Kako predsednik vlade Pahor lahko ve, da gre za omenjeno vsebino in tuje posameznike v arhivskih gradivih, če tega ni bral.... in tudi nima dostopa do gradiva, če zanj ne zaprosi po enakem postopku kot Omerza, ki pa mu je bil ogled onemogočen na nezakonit način . Pa tega ni storil ....Zakaj je bilo bojda gradivo za dvajset dni odstranjeno iz arhiva.... Gre spet za nezakonito preverjanje in izločitev dokumentov zaradi ščitenja aktivnih visokih politikov ter ostalih še živečih akterjev v zadevi Velikovec..."

Pozicija: " Kako pa ve tudi Janša, kaj je v teh dokumentih, če ji ni videl ...... saj je sam v času svojega vladanja z vladno uredbo zaščitil del dokumentacije ......, mi z novim zakonom o zaščiti arhivskega gradiva samo legaliziramo njegovo uredbo....."

Da javnih eskapad posameznih notoričnih zagovornikov ali nasprotnikov v javnih medijih sploh ne omenjam ......

In ko pogledam še uradne dokumente okrog te zadeve, objavljene na spletni strani SDS, ponovno preberem nekatere izjave politikov in uradnikov, se vprašujem, mar se ne pogovarjajo gluhi.... berejo slepi, dejstva ugotavljajo nepoklicani in nezakonito, pred sprejetjem novega zakona ter v nasprotju s starim, ukrepajo nepooblaščeni?

No, jaz o pravi resnici in dejstvih o tej politično vroči zadevi, kljub svojemu prepričanju ne bom sodil, ugotavljam pa aktualno umazano in smrdljivo politično štalo, v kateri se drenjajo za najboljši prostor in korito lisjaki, osli, kameleoni, svinje, ovce, voli, podgane, kure in ostala prepoznavna favna, ki ji je ta štala izgleda kar varen, topel in udoben dom. Pa še pridno jih krmimo mi brezpravni davkoplačevalci ....

nedelja, 30. januar 2011

Večerov Bob leta v prave roke ...

Sinočnja predstava podelitve Večerovega priznanja za izjavo Bob leta, me je v poplavi podobnih, po dolgem času navdušila. Čeprav ostalih oddaj ob podelitvah zaradi slinavosti njihovih organizatorjev do političnih veljakov iz preteklosti in sedanjosti ter njihovega forsiranja v nezasluženo ospredje, običajno ne gledam več.

Včerajšnjo predstavo je bilo je res vredno videti in slišati. Voditelj Toš je vnesel neko novo obliko, vsebino in dinamiko. Bob leta pa je šel zaradi izvirnosti in svoje realnosti v prave roke. Čeprav ima nagrajenec po mojem vedenju in mnenju v preteklosti veliko zaslug tudi za sedanje politično, gospodarsko in družbeno stanje v deželi, pa mu, ker je treba vsakemu priznati kar je res in prav, tudi iskreno čestitam.

Vse je bilo dobro zamišljeno in izpeljano, osnovna varianta je bila po nekaterih informacijah še bolj ostra, pa se je izgleda organizator ustrašil (koga spet?) in stvar malo omilil, kar je med vrsticami voditelj Toš tudi nakazal.

Samo Josipa s svojo pojavo nekako ni sodila v ta okvir, vsaj po mojem .....

torek, 11. januar 2011

Garancija ostaja, visoka uradnika morata oditi .....

O kakovosti nekaj vem, vrsto let sem se z njo ukvarjal v visoko tehnološki dejavnosti v državi. Pa tudi garancija in poprodajna dejavnost mi ni tuja. To je poleg funkcije bistvo za kakovostne produkte, da s tem pridobiš in zadržiš najpomembnejši faktor proizvodnje (in tudi širše), boga, imenovanega kupec.
 
Radičevo sem o tej zadevi poslušal danes v njenem intervjuju na Valu 202. Kljub njeni gostobesednosti me njeno nepoznavanje primera preseneča. Da šef ne bi vedel, kaj se dogaja spodaj? Tega si sam kot vodja pomembnega sektorja v podjetju nisem nikoli dovolil. Če se je zgodilo, sem prevzel odgovornost in takoj ukrepal. Sporni predlog uradnikov iz njenega resorja je izgleda dejansko usklajeno delo lobijev iz podjetniško trgovskih ozadij,  z določenimi nameni na račun potrošnikov. Izjave obeh visokih uradnikov iz njenega resorja v nedeljo na POP TV sta mi dali misliti, kako je tako dogajanje sploh možno. Današnja bebava izjava predstojnice Urada za varstvo potrošnikov, da z obvezno enoletno garancijo onemogočamo dostop tujih proizvajalcev in trgovcev na slovenski trg, je pa višek cinizma. Mar ni država dolžna najprej zaščititi svoje državljane pred eventualno dvomljivo kakovostjo proizvodov? In visoka uradnica EU nas je pretekli teden zaradi obstoječe obvezne enoletne garancije celo pohvalila kot primer, kako naj se potrošnika zaščiti. Spet smo hoteli biti bolj papeški od papeža.
 
Oba visoka uradnika je zaradi tega potrebno nagnati, ne samo degradirati. Ljudje s tako miselnostjo nimajo kaj iskati v državnih uradih, urad za varstvo potrošnikov pa ukiniti in dejavnost vključiti v eno od ostalih služb  v resorju. Ampak vse to "nevedenje" o poteku priprave predloga zakona ministrice Radičeve ne odvezuje od njene objektivne odgovornosti za ta primer. Ni pa zaradi tega zahtevati njenega odstopa. Prav neverjetno me je presenetila njena današnja izjava, da se ta zakon pripravlja že leta in leta, a so ga vsi prelagali na jutri.... Kot da delo v državnih organih poteka po ustaljenih tirnicah, ki si jih uradniki sami postavljajo. Le čemu potem ministri ob menjavi oblasti nastavljajo svoje ljudi, z obrazložitvami, da rabijo osebe, ki jim zaupajo in s tem omogočajo izvajanje njihovih zastavljenih političnih ciljev.
Po njeni zadnji izjavi se predlog zakona tudi za nekaj časa umika iz javne obravnave. Edino pametno in potrebno.
 
Zdaj je prilika, da se ukrepa, tako za zmanjšanje vladnih uradov, kot zaposlenih v njih. Predvsem tistih, ki ne delajo v prid nam državljanom. Pa saj jih vendar mi plačujemo ....

ponedeljek, 10. januar 2011

Usoda referenduma o pokojninski reformi

Vlada naj bi se odločila glede nadaljnje usode referenduma za posredovanje vloge na ustavno sodišče, ki naj bi odločalo o ustavnosti tega postopka. Pričakuje celo odklonilno stališče sodišča.
Po mojih zapažanjih se ustavno sodišče vse prevečkrat ukvarja z usodami referendumov, kar že spada v sfero političnih igric katerekoli strani, sodišče pa s tem izpostavlja političnemu arbitriranju. To za demokracijo in odgovornost politikov za svoja dejanja in odločitve ni dobro.

Če koalicija ne bi bila prepričana v prepoved referenduma s strani ustavnega sodišča, zahteve za presojo tja sploh ne bi poslala. Tako zaradi svoje prepričanosti o politično-nazorski opredeljenosti posameznih sodnikov pričakuje, da bo sodišče odločilo v njeno korist.

Sem že siv upokojenec s polno, štiridesetletno delovno dobo, reformo želim in podpiram, ker mislim na moj jutri in jutri mojih potomcev, vendar pa dolgoročno in pošteno zastavljeno reformo do upokojencev in zaposlenih, tako tistih danes, kot onih jutri in pojutrišnjem. Reformo, s katero bi se zaradi nujnosti le-te strinjala velika večina prizadetih. Osebno dvomim v njene resne namene do sedanjih upokojencev, odkar sem se upokojil, na realni vrednosti prejetih pokojnin samo izgubljam v odnosu do začetne.
 
Veliko in ostro nasprotovanje sindikatov, pri tem zanemarjam mnenje večine opozicije, nekaj pove o tem. Pa tudi njim zaradi političnega ravnanja v preteklosti ne zaupam več. V prepričevanju javnosti in njenem dojemanju resnosti in potrebe po reformi, vlada v širši javnosti totalna zmeda, s komerkoli govorim o tem, ne razume zakaj  in čemu potreba po spremembi in kako bo to njega prizadelo. Tudi sam sem v dvomih. Preveč nasprotnih mnenj, številk, ocen in politične demagogije z vseh strani. Za osvetlitev problematike in razumevanje večine navadnih ljudi, so najprej potrebni in javnosti transparentno, enostavno in dokazljivo predstavljeni čisti računi med pokojninskim skladom in socialnimi dajatvami iz tega sklada, tako na prihodkovni kot na odhodkovni strani, da se bo videlo in vedelo, kje in kašne spremembe so res potrebne. Predstavitvam znotraj ožjih skupin, ki o tem odločajo, enostavno ne verjamem več. Prevečkrat smo že bili zavedeni ali celo prevarani v tej "pravni" državi.
In še enkrat, reforma je zaradi vse daljše življenske dobe prebivalstva in vse manjše pokritosti izplačil pokojnin s prilivi na prihodkovni strani potrebna, vprašanje je samo, kakšna in kakšen rok.

četrtek, 06. januar 2011

Copy paste..... moj komentar na Miheljakovo kolumno o koaliciji ....

Gospod V. Miheljak je v 5.1. letos v Dnevniku objavil kolumno Koalicija (med agonijo in strategijo), v Razgledih.net, kjer včasih tudi sam kaj pokomentiram, pa je bil nato objavljen povzetek te kolumne, katere vsebino sem tudi sam pokomentiral. Povzemam....

Saj to je to, “…. zračnico preluknjal”, kot omenja Matej. Kaj pa sicer dela ta trojni četverček že ves čas kaj drugega, kot medsebojno luknjanje zračnic na dirkališčih znotraj vlade in parlamenta ter kopanje protitankovskih jarkov in nastavljanje pehotnih min za “izvenvladne”. Združuje jih edino boj proti skupnemu “notranjemu” sovražniku – Janši. Ostali so trenutno itak le burkeži.


Kje se je izgubila tako hvaljena in povzdigovana nova politika, kje je enakost pred zakonom in sodna učinkovitost, kje je socialna varnost za delavstvo (nova delovna mesta!), kje so obljubljene (1000 evrov!) višje pokojnine, s čim Pahor dokazuje obljubljeno “boljše vladanje”, ki bi ga naj ta narod zaslužil? Po mojem prepričanju je vse to samo na preteklih in (spet) prihodnjih predvolilnih programih. Gospodje tovariši, mi ne potrebujemo politikov kot ekspozitur omrežij, kapitala, kontinuitete in zagovornikov ter restavratorjev propadlega ter neučinkovitega (lažnega!) socializma. Potrebujemo politike z idejo in vizijo ter posluhom za drugačno mnenje, za katero se, če so izvoljeni, zares borijo, ne pa da jim je bila izvolitev na osnovi lažnih obljub le vstopnica za politični cirkus, ki smo mu priča prav vsak dan in povsod.

Upam, da sedanja globoka tišina opozicije nakazuje njeno okupiranje z globljimi premisleki, strategijo in načrtovanjem aktivnosti in ponoven prevzem oblasti. Ampak tako zastavljene, da bo pomedla z zdajšnjimi ostanki pokvarjenih naslednikov polpretekle zgodovine. Tako na levi kot na desni in seveda v sredini. Pa ne pozabiti tudi na ozadje.

petek, 24. december 2010

Je Desus zrel za preimenovanje v novo stranko?

Povod za razmišljanje mi daje ne vem kolikič že napovedana grožnja s strani Desusa, da bo v primeru ...... izstopil iz koalicije.

Desus je vsekakor bil lansiran v orbito političnega prostora Slovenije z namenom razbijanja kontinuiteti nasprotnih ali nenakljonjenih sredinskih ali celo desnih strank ter pridobivanja njenih volilcev z zavajajočimi, a preverjeno uspešnimi obljubami. Pač strateška poteza kontinuitete. Kot je dejal že Veliki gobar, "Mi vemo, kako se oblast osvoji, še bolj pa, kako se obdrži". Starejši se spominjate njega in te njegove izjave.

Z igro na karto populističnih obljub o visoki pokojnini 1000 Evrov in neprestanimi zaigranimi grožnjami izstopov iz bilo katere vlade, se mu je uspelo obdržati na politični sceni, ko su mu že vsi napovedovali poltični zaton. Tudi melodramični komentarji ob zlonamerno lansirani aferi Patria so pri volilcih zbujali usmiljenje in podporo. Slovenci so naivni volivci, nasedejo vsaki politični stranki, ki ponudi kaj sladkega ali pa na bizantinsko umazan način obdolži in diskreditira nasprotno stran ali posameznika.

Kaj me navaja k sugestivnemu vprašanju v naslovu? Erjavcu vrednost političnih delnic v zadnjem obdobju neverjetno hitro raste, on pa plava na valovih evforije, zaveda se življenske priložnosti, da preusmeri del volilcev iz leve in desne opcije ter neopredeljene upokojenske populacije v svoj tabor. In to na način, da nič konkretnega ne naredi, s tem pa tudi napak ne. Te delajo drugi, njemu v korist. Spretno kalkulira z dogajanjem v vladi in družbi in temu primerno usmerja svoje politične izjave. Da ni samo stranka upokojencev, da se bori tudi za delavce in nižji sloj, ....... Zadnja njegova taka izjava se glasi "Mi smo socialna stranka". Ni potreben globok razmislek, da ugotoviš, da je potrebno samo še korigirati in spremeniti naziv stranke, malo spremeniti statut in dopolniti program in če bo šlo z vlado in ekonomskim stanjem tako naprej, se z majhnim korakom prebije še bolj v politično ospredje, lahko se kar proglasi kot rešitelj za alternativo sedanji stranki SD.
Seveda zelo poenostavljam, namerno ne omenjam,  v primeru da gre stvar v omenjeno smer, možnosti političnega miniranja "ogroženih" od zunaj in od znotraj, saj stranka še vedno prestreljena z pripadniki kontinuitete. Realno pričakovanega usmerjenega medijskega linča z (spet) ustrezno lansirano afero raje ne omenjam.

Mi je pa s svojim klovnovsko zaigranim pristopom do komentarjev ali izjavam namenjenim medijem in drugim politikom kar simpatičen. Pa čeprav sem že dest let upokojenec, s čutom za socialo in realnost, a vendar nisem simpatizer njegove "socialne stranke". Pač ponujam temo v razmislek in zabavo.

četrtek, 23. december 2010

Čreda in krdelo

Odkar je alfa samica nekega "krdela" poimenovala osebke iz druge politične opcije z določenim imenom vodje za pripadnike njegove črede, se mi je postavilo vprašanje o razliki med obema skupinama. Malo sem pobrskal po spominu, malo po učbenikih in malo po gledanih TV oddajah NG-ja. Ponudila se mi je naslednja laična primerjava med obema pojmoma iz živalskega sveta, za strokovno primerjavo pa itak nisem usposobljen.

Čreda:
- običajno številna skupnost osebkov, ki iščejo hrano, zaščito in varnost pod okriljem avtoritativnega, močnega in zaupanja vrednega vodje, ki mu na njegovi poti sledijo, včasih tudi slepo;
- v čredi se osebki združujejo, pridružujejo, zadržujejo in razmnožujejo zaradi enakih genskih lastnosti, enakih potreb ter večjih možnosti preživetja;
- večja čreda pomeni večjo varnost posameznega osebka pred plenilci;
- običajno prihaja do izraza večja solidarnost pri varstvu podmladka;
- tudi v čredi se pojavljajo bojeviti posamezniki za prevzem mesta vodje ali prednosti v paritvenem obdobju;
- večina osebkov v čredi ne razmišlja kaj dosti z lastno glavo, zaupajo vodji, četudi lahko zdrvijo v prepad;
- ko čredo zajame panika, se običajno razbeži in združi v nove skupine;
- ....




Krdelo:
- manjši skupek agresivnih, premetenih, napadalnih, predrznih osebkov, kjer je posameznim osebkom strogo hierarhično  določen ali izbojevan položaj;
- posamezna krdela se ne prenešajo med seboj;
- kot vodje prevladujejo alfa samci ali alfa samice;
- za boj določeni osebki napadajo osebke iz zalezovane in obkoljene črede z vsemi podedovanimi in pridobljenimi izkušnjami;
- plen se običajno deli po milosti alfa vodje ali pa izbori po položaju v skupnosti, pri tem prihaja velikokrat  do medsebojnega klanja;
- posamezni osebki iz krdela napadajo in ubijajo bodisi zaradi hrane, bodisi zaradi prirojene in nepotešene sle po ubijanju, ali pa zaradi preganjanja neželenih vsiljivcev;
- notranji medsebojni spori za prevlado v krdelu so česti, kruti in brezkompromisni, ne glede na ogroženost skupine in njenega obstanka;
- parijo se v glavnem alfa samice z alfa samci, odvisno od vrste ;
- ko samci omagajo ali so premagani, novi alfa samec nasledstvo predhodnika običajno prežene ali pobije, da samice spet postanejo njemu voljne;
- ko alfa samica ostari ali postane neplodna, jo brutalno prežene njena naslednjica;
- ....

Tako je to v živalskem svetu. Ko pa malo razmislim, pa v homo sapiens skupnostih ni kaj dosti drugače. Tole nedavno medsebojno obkladanje politične alfa samice in samca le ni samo namišljen politični boj, je realna posledica razvoja živih bitij, pa naj eksistirajo bodisi v krdelu ali pa v čredi.
Dandašnjo politično in siceršnjo kulturo homo sapiensa pa ob tem raje ne omenjam.

torek, 14. december 2010

Po referendumu o RTV - referendum o referendumu?

Ponosen sem, da sem šel na referendum, še bolj da sem glasoval "proti". Zdavnaj sem že predvidel kam bo v zvezi s hotenji po novem zakonu o RTV pes taco pomolil. Namesto uveljavitve realno potrebnih spremeb obstoječega, se je pripravila jurišna oblika uveljavitve tudi nekaterih zakonskih določb, za trenutno oblast prilagojenih pravnih podlag, ki bi omogočile uresničitev apetitov kontinuitete in njihovih toplobarvnih povzpetnežev in intrigantov. Sprenevedanj, prozornosti in pokvarjenosti nekaterih zagovornikov in predlagateljev novega zakona v javnomedijskih razlagah ni bilo videti konca. Cilj je opravičeval sredstva, obetala se jim je "prihvatizacija", zajemanje umetno prikazanih profitov, pokrivanje izgub pa bi izvajali preko povečanj obvezne naročnine. Takoj bi sledila "lustracija" nevšečnih ter neposlušnih kadrov, novo poneumljanje gledalcev ter poslušalcev bi bilo zajamčeno, manipulacija z njimi pa spet omogočena. Rezultati naslednjih državno zborski volitev bi bili tako spet predvidljivi, zmaga bližje, če ne drugače pa spet s kakšno "verodostojno" novo afero.


Po objavljenih rezultatih pa tak fiasko za "reformiste". Od njihovega besa nad udarcem, ki ga niso pričakovali, a upravičeno doživeli, smo bili v medijih priča njihovim zaprepadlim obrazom in tako nesmiselnim komentarjem, da so se mi kar v dušo zasmilili. V bebavosti komentarjev so kar tekmovali med seboj. Nevredno celo tretjerazrednih politikov, kaj šele njihovih leaderjev. Ampak ranjena žival je nevarna, zato je treba biti previden. Še vedno imajo oblast, zakon jim ne pomeni nič, ko gre za njih in njihove. Morda bo zaradi neuspeha na referendumu do konca njihovega mandata padlo celo še več glav, kot bi jih sicer.
 
Zakaj nevarnosti še ni videti konca? Zdaj se bo sprožila, pravzaprav se je že, silovita politična in medijska kampanja za spremembo zakonodaje o referendumih. "Modro" in avtoritativno se bo oglasil predsednik države, pojavile se bodo nove "civilne iniciative", ki nas bodo "neodvisno" in demagoško prepričevale, koliko bi lahko privarčevali in stem povečali plače, pokojnine ...., če ne bi bilo možnih toliko referendumov. Prva zavora za referendumsko odločanje bo po mojem prepričanju verjetno pritisnjena kmalu s strani najvišje sodne inštance .... in to ob prvem, za sindikate spornem zakonu.
 
 Ampak hvalabogu, zaenkrat je za spremembo referendumskega gradiva ustavno še določena dvotretjinska večina, kako pa bo po eventualnem referendumu o referendumu glede na izid glasovanja, pa mi ni več jasno. Dve leti še ima sedanja oblast čas za ponoven juriš na RTV, kljub enoletnemu zakonskemu moratoriju. Upam, da volilcem spomin do takrat še ne bo zbledel.